Na vrtu bujno raste rabarbara, zato je ravno pravšnji čas, da si pripravimo zavitek iz nje. Poiskala sem nekaj receptov in iz njih sestavila takega po mojem okusu. Hitro, preprosto in osvežujoče sladko/kislo….takšna kot je pač rabarbara.
Turčija (Antalija – Kapadokija) 2015
Ožuljena Turka Na Potovanju Od Antalije Do Kapadokije
19. 03.
Dan pred odhodom sem na mail prejela lepe želje za prijetno potovanje in tale stavek spodaj:
Stvari se zameglijo… in ko potuješ, se vrnejo v pravo perspektivo. (Darana Gidel)
Hvala Brigita, še misliti si ne moreš, kako te besede prav sedejo v tem trenutku….
In sva šla… tako na hitro….da si ogledava še drugi (bolj vzhodni del) Turčije. Če želiš kaj videti, je potovanje izven glavne turistične sezone morda še prijetnejše, gotovo pa cenovno veliko bolj ugodno. Tako na hitrico (in tako malo) nisem še nikoli spakirala za teden potovanja. Z Nikalom ne potujeva prvič in tako sva že vedela kaj približno lahko pričakujeva. Na Brnik naju je pripeljal sine, pričakala pa nas je še naša vedno odsotna hči (s katero se ne bomo videli kar dva meseca, ker odhaja na Nizozemsko). Skupaj smo popili kavico, preden smo se poslovili in sva se midva »čekirala«. Vse ostale letališke procedure so potekale po ustaljenem postopku – vključno z mojimi piskajočimi teniskami, ki vsakič piskajo pri pregledu za kovine in jih moram redno sezuvati in nato bosa šibati sem in tja. Tokrat so imeli zadnjo priložnost delati se, da so neki strašni okovani čevlji in bodo tako v prihodnje ostajali lepo doma. Iz »preiskovalnih« prostorov stopiš naravnost v letališko parfumerijo in seveda sem se morala takoj potopiti v vonjave parfuma »Si« za katerega mi je prijateljica rekla, da ga oglašujejo nekako takole: »Recite DA življenju…!« Včasih si mora človek pač malo pomagati s tistim kar ima pri roki…..in malo prijetnih vonjav nikoli ni odveč! Preberi preostanek članka
Naša Vaška Kulinarična specialiteta – Korosan
Danes sem ob dolgotrajnem čakanju pri našem znanem vaškem slaščičarju imela obilico časa, da sem do potankosti pregledala vso možno ponudbo peciva in ostalih pekovskih izdelkov. Med drugim je mojo pozornost najbolj pritegnil napis kjer ponujajo čokoladne KOROSANE. Tiljubibogec, sem najprej mislila, da mora biti to kakšna takšna s čokolado oblita dobrota, kot so recimo indijančki……, pa je bila ob napisu zraven tudi slika, iz katere je bilo razvidno, da očitno gre bolj za croissante, oziroma po naše: francoske rogljičke. Na zalogi jih sicer ta dan niso imeli več, sem se pa na ta račun vsaj do sitega nasmejala. Kasneje sem od naše Pehte izvedela, da se temu napisu že kakšna štiri leta režijo tudi v Ljubljani….in baje tudi naši vaški šolarji, saj je slaščičarna tik ob šoli. Pa sva z našo Pehto razpredali dalje, da ideja niti ni slaba, saj jih morda delajo čisto po svojem receptu….in ker imamo v bližini že Mirosan, zakaj za vraga ne bi prodajali tudi korosan!! Če je človek sprva malo zmeden kaj točno ime pomeni, ga slika ob imenu itak popelje do sklepa, da gre za našo vaško različico francoskega croissanta. Ni kaj – moji sovaščani so inovativni, domiselni, imajo obilico humorja….. in tuji jeziki so jim španska francoska vas…..
Kategorija: Drobtinice, Za brbončice
1 Komentar
Doma Narejene Ročne Lutke
Najprej sem se podala na lov za pravimi nogavicami. Morale so biti ravno prav velike, ravno prav prožne in zeeelo mehke. In ko sem že obupala sta me v neki trgovini čakala v kompletu dva zadnja para ravno tapravšnjih. En par je bil črn, drug pa bel. Pa je bila zopet dilema tu. Nekateri moji domači so prisegali na črno, drugi so zopet dejali da pride v poštev samo bela…….in tako, ker se nismo mogli zediniti….sta pričela počasi pod mojimi rokami in s Pehtino pomočjo nastajati gospod in gospa ŽVERCA.
Črni gospod Žverca je dobil v “usta” karton, tako, da je imel trde čeljusti. Bela gospa Žverca, pa je imela mehko čeljust, da bo (kot ženska pač) lahko delala razne grimase in se pačila. Za
lase sem dobila super razmršeno zelenkasto volno. Super je služila kot griva za obe Žverci….edina slaba lastnost pa je bila, da so vsaj od začetka precej odpadale nitke. Upam, da se bo “čupa” s časom stabilizirala..he, he. Gospod Žverca je dobil tako frizuro ala Rod Stewart, gospa pa dva navihana čopka, ki sem ju povezala z raznobarvnimi kosmatimi žičkami. Za njune očke sem uporabila stiroporne kroglice na katere sem 
s črnim lakom za nohte narisala zenico, Pehta pa je na sredino prilepila še pol perlice za bolj sijajen pogled. Dodali sva še trepalnice. G. Žverca je dobil takšne prave ženske iz drogerije, ga. Žverca pa malo bolj poudarjene, ker je pa le ženska (še dobro, da se je bližal pust in sem jih staknila v trgovini med
pustno opremo). V trgovini, kjer prodajajo material za ustvarjanje (in kjer sem mimogrede že tako domača, da bi lahko bila tam zaposlena kot trgovka), sem nabavila še pisane, mehke kroglice različnih velikosti. Porabili sva vse, do zadnje. Največji sta postali smrčka, dve srebrni mali sta postali strašna sprednja zoba od g. Žverce, mali rdeči je služil gospe za glasilke globoko v njenih ustih, preostale pa sva nanizali za ogrlico ge. Žverce. Pehta je mojstrsko zavezala zelen pikasti trak v kravato, ki jo 
je dobil gospod Žverca….in si ju nato nataknila vsakega na svojo roko. Ko sta se spogledala, je gospa koketno pomežiknila s svojimi dooolgimi pikastimi trepalnicami…..gospod pa je zazijal od občudovanja…v temi sta se mu zalesketala dva srebrna prednja zoba….Vam povem: to je bila ljubezen na prvi pogled. 
Naslednje dneve sem s servietno tehniko oblepila še kartonasto škatlo, ki mi jo je Velecenjeni prinesel iz službe, vanjo položila knjigo o travniških živalicah, na vrhu pa je kraljeval naš zaljubljen parček Žverčevih.
In nato…..je prišel najtežji del………..počakati je bilo treba, da bo naša mala temnooka deklica, za katero sva vse to naredili, imela svoj čisto prvi rojstni dan. Komaj sem dočakala, da sem ji v našem imenu izročila darilce in neizmerno uživala, ko sem videla, da ji je všeč.
Doma mi je tako ostal par mehkih nogavičk – ena nogavica bela in druga črna…..in vedno kadar bom v njih delala jogo, se bom spomnila na malo temnookico in na to, koliko veselja smo imeli pri ustvarjanju gospoda in gospe ŽVERCE.
Moja Odhajanja
V življenju se kar naprej srečujemo z raznimi odhodi…..lažjimi, težjimi, začasnimi in tistimi čisto dokončnimi na koncu našega življenja. Tudi v mojem življenju je tako. Včasih odhajam na hitro, drugič zopet za to potrebujem več časa – celo let. Vedno pa po iskrenem in poštenem premisleku, kadar je v moji moči, da lahko o odhodu odločam sama. Zato, ko ugotovim, da mora moja pot drugam, to tudi naredim in se ne oziram več nazaj. S sabo vzamem dobre in lepe spomine, tiste manj lepe in grenke pa skrbno odlagam na kompost, da se predelajo in morda čez leta postanejo koristno gnojilo izkušenj in spoznanj na mojih novih poteh. Žal se je zopet izkazalo kako nehvaležno je biti zanesljivo, potrpežljivo in cenovno ugodno trpežno blago.
In kot pravijo: Edina stalnica v življenju je sprememba.
Naš stari dobri Ježek pa takole:
Kategorija: Drobtinice
1 Komentar
Osmi Dan Posta – Na Šmohor
Lansko leto sem “prešpricala” jesenski post, tako da sem vedela, da mi tale spomladanski ne uide. Moja luskavica to enostavno zahteva. No, pa tudi ostalo moje telo je hvaležno za 14-dnevno razstrupljanje s čaji in razredčenimi sokovi (nič drugega ne uživam). Prve dni sem imela glavobol, nato pa ne več. Naslednji dnevi pa so bili različni – nekateri energetsko močni in sem bila polna moči in energije; drugi pa spet takšni bolj melanholični, ko sem se raje stisnila pod odejo in se crkljala na toplem. In ker k postu kar nekako paše gibanje tudi pridno delam jogo in hodim na sprehode.
To nedeljo (na slovenski kulturni praznik) so Velecenjeni, moji prijatelji in predvsem naš hribolazniško navdušen Žak načrtovali dopoldanski pohod na Šmohor. Nisem bila čisto prepričana, če bom zmogla, vendar sem se potem, ko me je Velecenjeni zbudil že ob sedmi uri zjutraj odločila, da grem. Toplo oblečeni smo krenili v mrzel dan (-12 stopinj je kazalo pri nas). Po kakšnih 10-tih minutah vožnje smo že bili na naši običajni izhodiščni točki pohoda. Žaku se je čisto utrgalo od velike količine zapadlega snega; mi pa smo bili tudi veseli, da smo si nataknili gamaše za lažje gazenje po snegu. Del poti je bil splužen, ostalo pa smo gazili po ozki potki, kjer je veter že nametal nov sneg. Pol metra ga je zapadlo, ponekod, kjer so bili snežni zameti, pa smo se ugrezali še globlje. Na vrhu Šmohorja smo bili poplačani s toplim čajem in celo sončnimi žarki.
Najboljši človekov prijatelj – naš Žak mi je del poti ponudil šapo v pomoč….
Prehodili smo (višinskih) 7 km in za to porabili dobri dve uri in pol (če ne štejem postanka v koči na Šmohorju). Navzdol je po celem snegu šlo seveda veliko lažje in hitreje, pa tudi bolj zabavno je bilo.
Ne bom rekla, da zame ni bilo naporno, vendar je bila zato nedelja lepša in prijeten popoldanski počitek toliko bolj upravičen.
Zgodba O Kači Z Mantro
Zadnjič sem se spomnila na eno izmed mnogih poučnih zgodbic, ki so nam jih povedali na jogi. Povem jo še vam verodostojno, kolikor mi je po tako dolgem času ostala še v spominu – vendar je nauk oziroma poduk zgodbice ostal takšen kot mora biti, (za tiste, ki ga znajo in želijo videti).
Bila je nekoč tam daleč v Indiji neka kača klopotača, ki si je našla svoj prostor pod soncem v ašramu (prostor, kjer se okrog učitelja joge zbirajo učenci) in v temnem kotu preživela leta in leta. Ker ji je bilo dolgčas je pričela skupaj z učenci opravljati jogi asane. Učenci so prihajali, osvojili znanje, prejeli od svojega guruja (učitelja) mantro in prišli so novi in krog se je zopet ponovil. Kačica je budno poslušala učitelja in ker ni imela kaj drugega pametnega početi, je kmalu pričela skupaj z učenci delati asane. In ko je prišlo že veliko novih skupin učencev in odšlo prav tako mnogo tistih, ki so prejeli svoje mantre, se je naša kača klopotača malo zamislila. Potem pa je prilezla iz svojega kota in nagovorila učitelja: “Veš kaj guru….leta in leta že pridno vadim vse asane in prav vse tudi obvladam. Kaj morda ni že čas, da tudi meni podariš mantro, ki me bo varovala in vodila po poštenih pravih poteh!?” In ker guru ne dela razlike med nobenimi živimi bitji res ni videl razloga, da kača klopotača ne bi dobila svoje mantre. Tako se je kačonka vsa vesela in poduhovljena odpravila v vas med ljudi, da bi po svojih najboljših močeh pripomogla v dobrobit vsem. Trudila se je, da je živela pošteno, da je pomagala tam kjer je lahko in nič zahtevala za povračilo, vmes pa pridno mrmrala svojo mantro, da je ne bi kaj zavedlo na nepoštena in kriva pota. Ljudje pa kot ljudje, so kmalu videli, da je kačonka sicer pridna, vendar čisto nič nevarna. Otroci so se začeli grobo igrati z njo, jo vlekli za rep, potegovali vsak na svojo stran in sploh ravnati z njo grdo kar se da. Odrasli so jo zbrcali stran kadar je bila v napoto ali pa jo celo mlatili s palico, kadar je niso ravno potrebovali pri delu. Kača pa se ni branila, ker ji njena mantra pač ni dovoljevala nobenega nasilja nad nobenim živim in neživim stvarstvom. Ljudje okoli nje pa so vedno manj cenili njeno dobroto in požrtvovalnost in končno se je klopotača pričela spraševati ali ji mantra oziroma to, da je dobra in poštena, sploh kaj koristi. Razmišljala je o tem, kako je bilo prej, ko še ni imela mantre in je tu pa tam za strah koga celo pičila. Takrat so se je ljudje bali, niso je pa izkoriščali in pretepali. Vsa v modricah in buškah se je tako odplazila nazaj do svojega guruja in ga žalostno vprašala: “Dragi moj učitelj ali ima smisel, da stalno ponavljam svojo mantro in poiskušam živeti pošteno in pomagati drugim, če pa se ne smem niti braniti, ko z menoj ravnajo grdo!?” Guru ji je odgovoril: ” Draga kača klopotača – res ti mantra nalaga, da živiš pošteno in delaš drugim dobro……res ti tudi nalaga, da ne smeš nikomur storiti žalega……..vendar ni nihče rekel, da ne smeš tu in tam strupeno zasikati in zaropotati s svojim repom, da jim daš vedeti česa ne smejo početi s tabo!”
Domači Bonbončki Za Boleče Grlo
Zime nikjer….vseeno pa je prišel čas prehladov in s tem tudi bolečih grl. Zadnjič sem naletela na recept za “domače septolete”, Moj Velecenjeni ravno te dni kar naprej pokašljuje in takoj sem pristopila k reševanju problema s pomočjo domače “lekarne”. Recept sem seveda malo priredila (naša teta vedno reče: “ti tako vedno nekaj po svoje narediš”). Tile moji dražeji slonijo bolj na mojih življenjskih izkušnjah in “prižganem cukru”, ki mi ga je za boleče grlo pripravljala moja mamka in sem ga kasneje tudi sama svojima otrokoma.
V kozici sem na ognju tako karamelizirala (stopila) skodelico rjavega sladkorja, nato sem dodala pol skodelice vode, pol žličke mletega ingverja in
četrt žličke mletih klinčkov (po receptu iz naravne lekarne). Izpustila sem med, ker na vročini tako ali tako izgubi svoje zdravilne lastnosti. Žličko limoninega soka pa sem vseeno dodala, čeprav je na taki vročini tudi C vitamin fuč, zaradi boljšega okusa. Za še več zdravja pa sem dodala še pol žličke zmletega domačega žajblja, ki smo ga tudi vedno doma uporabljali, kadar smo imeli vneta grla. Vse to sem na precej močnem ognju mešala, dokler se ni ves sladkor lepo raztopil v gladek sirup. Ogenj sem zmanjšala in pokuhala sirup še kakšnih 15 minut, da povre in dobi pravo gostoto. Potem sem pustila sirup, da par minut počiva. Na pripravljen peki papir sem nato previdno (ker, če ti takle še vedno zelo vroč sirup kapne na kožo svinjsko peče), z žlico nakapala sladke kroge. Če v tak malo večji krog vtakneš leseno palčko lahko dobiš lično liziko za majhne in malo večje otroke. Potem ko se ti zdravilni sladki krogci strdijo, jih pobereš s peki papirja in kar dobro posuješ s sladkorjem v prahu, da se ne zlepijo, če jih hraniš v posodi. Takšni dražeji so zelo fini tudi kot zdravilno sladilo za čaje. V tem primeru daš v kakšen dober vroč domač zeliščni čaj tale naš zdravilni bonbon (namesto sladkorja) in potem v malce ohlajen čaj stisnemo še limonin sok, tako da ohranimo C vitamin.
Kaj bi še lahko bilo bolje – domači zeliščni čaj, domači zdravilni bonbončki in veliko domačega crkljanja…..prehlad in boleče grlo bosta en, dva, tri minila!
Kategorija: Drobtinice, Za brbončice
Oznake: boleče grlo, domače zdravilo, naravno zdravilo
Komentiraj
Košček Anglije In Irske V Enem Tednu – V Deželi Kralja Arturja In Irskega Škrata Leperchauna
26. in 27. 09. 2014
We are in England…..indeed!
V petek zjutraj smo z GoOpti-jem in v družbi, ki smo jo pobirali spotoma do Ljubljane odrinili proti Italiji. Najprej smo oddali potnike na letališču M. Polo, nato pa smo prispeli še do »našega« malega letališča Treviso. Tukaj se človek res težko izgubi, saj je kot malo večja dnevna soba z enim tv-jem, na katerem se izpisujejo prileti in odleti letal. Mukotrpno čakanje na čekiranje smo si krajšali z od doma prinešeno popotnico. Končno smo se čekirali in nato z dobro uro in pol zamude, okoli četrte ure poleteli proti angleškemu Bristolu. Naš tokratni vstop na angleško ozemlje je minil brez dolgoveznega (beri: brezveznega) izpolnjevanja razno-raznih obrazcev, ki so pred leti opravičevali naš »obisk pri kraljici«. Smo pa vstopili vsak na svoj način, ki je že nakazoval kako bomo tokrat doživljali obisk v tej deželi. Sineta je uradnik pri izhodu iz letališča, ko je bilo potrebno pokazati potne liste zaslišal: od kod, kam in s kakšnimi nameni. Velecenjenega je njegova uradna oseba spustila skozi brez besed. Moj (rdečelasi) uradnik, pa se je mene razveselil s širokim nasmehom in me, ko je pogledal potni list, še z besedami : »Oooo Slovenian!« pospremil na angleška tla.
Poiskali smo naš rent a car in Europcar nam je dal na uporabo belega Ford Fiesto z volanom na desni strani. Nobel avto, letošnji letnik in z vsem
možnim konfortom….tako, da me je kar malce skrbelo. Najprej smo se malo motovilili okoli avta, da smo se pravilno posedli glede na položaj volana. Vam povem, sploh ni tako enostavno, če prihajaš z dežele, kjer se vozimo po nasprotni strani ceste. Sprva me je nekajkrat skoraj kap, ko je avto pripeljal nasproti izza ovinka po levi strani. Velecenjeni pa je imel kar nekaj problemov, pri menjanju prestav z levo roko. Da o krožiščih (ki se meni tukaj zdijo čisto drugačna kot pri nas), sploh ne govorim, kako zelo te lahko presenetijo tisti ki prihajajo z desne. Malce zmedeni smo se vseeno korektno pripeljali do našega hotela Novotel v centru Bristola. Preberi preostanek članka