Zgodba O Kači Z Mantro

Zadnjič sem se spomnila na eno izmed mnogih poučnih zgodbic, ki so nam jih povedali na jogi. Povem jo še vam verodostojno, kolikor mi je po tako dolgem času ostala še v spominu – vendar je nauk oziroma poduk zgodbice ostal takšen kot mora biti, (za tiste, ki ga znajo in želijo videti).

Bila je nekoč tam daleč v Indiji neka kača klopotača, ki si je našla svoj prostor pod soncem v ašramu (prostor, kjer se okrog učitelja joge zbirajo učenci) in v temnem kotu preživela leta in leta. Ker ji je bilo dolgčas je pričela skupaj z učenci  opravljati jogi asane. Učenci so prihajali, osvojili znanje, prejeli od svojega guruja (učitelja) mantro in prišli so novi in krog se je zopet ponovil. Kačica je budno poslušala učitelja in ker ni imela kaj drugega pametnega početi, je kmalu pričela skupaj z učenci delati asane. In ko je prišlo že veliko novih skupin učencev in odšlo prav tako mnogo tistih, ki so prejeli svoje mantre, se je naša kača klopotača malo zamislila. Potem pa je prilezla iz svojega kota in nagovorila učitelja: “Veš kaj guru….leta in leta že pridno vadim vse asane in prav vse tudi obvladam. Kaj morda ni že čas, da tudi meni podariš mantro, ki me bo varovala in vodila po poštenih pravih poteh!?” In ker guru ne dela razlike med nobenimi živimi bitji  res ni videl razloga, da kača klopotača ne bi dobila svoje mantre. Tako se je kačonka vsa vesela in poduhovljena odpravila v vas med ljudi, da bi po svojih najboljših močeh pripomogla v dobrobit vsem. Trudila se je, da je živela pošteno, da je pomagala tam kjer je lahko in nič zahtevala za povračilo, vmes pa pridno mrmrala svojo mantro, da je ne bi kaj zavedlo na nepoštena in kriva pota. Ljudje pa kot ljudje, so kmalu videli, da je kačonka sicer pridna, vendar čisto nič nevarna.  Otroci so se začeli grobo igrati z njo, jo vlekli za rep, potegovali vsak na svojo stran in sploh ravnati z njo grdo kar se da. Odrasli so jo zbrcali stran kadar je bila v napoto ali pa jo celo mlatili s palico, kadar je niso ravno potrebovali pri delu. Kača pa se ni branila, ker ji njena mantra pač ni dovoljevala nobenega nasilja nad nobenim živim in neživim stvarstvom. Ljudje okoli nje pa so vedno manj cenili njeno dobroto in požrtvovalnost in končno se je klopotača pričela spraševati ali ji mantra oziroma to, da je dobra in poštena, sploh kaj koristi. Razmišljala je o tem, kako je bilo prej, ko še ni imela mantre in je tu pa tam za strah koga celo pičila. Takrat so se je ljudje bali, niso je pa izkoriščali in pretepali. Vsa v modricah in buškah se je tako odplazila nazaj do svojega guruja in ga žalostno vprašala: “Dragi moj učitelj ali ima smisel, da stalno ponavljam svojo mantro in poiskušam živeti pošteno in pomagati drugim, če pa se ne smem niti braniti, ko z menoj ravnajo grdo!?” Guru  ji je odgovoril: ” Draga kača klopotača – res ti mantra nalaga, da živiš pošteno in delaš drugim dobro……res ti tudi nalaga, da ne smeš nikomur storiti žalega……..vendar ni nihče rekel, da ne smeš tu in tam strupeno zasikati in zaropotati s svojim repom, da jim daš vedeti česa ne smejo početi s tabo!”