browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Turčija (Antalija – Kapadokija) 2015

Objavil dne 04/05/2015

Ožuljena Turka Na Potovanju Od Antalije Do Kapadokije

19. 03.

Dan pred odhodom sem na mail prejela lepe želje za prijetno potovanje in tale stavek spodaj:
Stvari se zameglijo… in ko potuješ, se vrnejo v pravo perspektivo. (Darana Gidel)
Hvala Brigita, še misliti si ne moreš, kako te besede prav sedejo v tem trenutku….

KAPADOKIJAIn sva šla… tako na hitro….da si ogledava še drugi (bolj vzhodni del) Turčije. Če želiš kaj videti, je potovanje izven glavne turistične sezone morda še prijetnejše, gotovo pa cenovno veliko bolj ugodno. Tako na hitrico (in tako malo) nisem še nikoli spakirala za teden potovanja. Z Nikalom ne potujeva prvič in tako sva že vedela kaj približno lahko pričakujeva. Na Brnik naju je pripeljal sine, pričakala pa nas je še naša vedno odsotna hči (s katero se ne bomo videli kar dva meseca, ker odhaja na Nizozemsko). Skupaj smo popili kavico, preden smo se poslovili in sva se midva »čekirala«. Vse ostale letališke procedure so potekale po ustaljenem postopku – vključno z mojimi piskajočimi teniskami, ki vsakič piskajo pri pregledu za kovine in jih moram redno sezuvati in nato bosa šibati sem in tja. Tokrat so imeli zadnjo priložnost delati se, da so neki strašni okovani čevlji in bodo tako v prihodnje ostajali lepo doma. Iz »preiskovalnih«  prostorov stopiš naravnost v letališko parfumerijo in seveda sem se morala takoj potopiti v vonjave parfuma »Si« za katerega mi je prijateljica rekla, da ga oglašujejo nekako takole: »Recite DA življenju…!« Včasih si mora človek pač malo pomagati s tistim kar ima pri roki…..in malo prijetnih vonjav nikoli ni odveč!

200 potnikov so nas nato vkrcali že ob devetih, poleteli pa smo tudi kakšne pol urice prej kot po planu, ker smo bili že vsi zbrani. Redkokdaj se to  zgodi – ponavadi so zamude. Polet je bil miren in v dobrih dveh urah smo pristali v Antaliji – na jugu Turčije ob Sredozemskem morju, pod vznožjem Taurusa. Časovno smo se takoj uskladili in čas prestavili za eno uro naprej. Ta vikend se pri nas prestavi še ura iz zimskega na poletni čas…..tako, da bo časovna zbrka popolna. Vstopna procedura na letališču v Antaliji je bila še hitrejša kot v Sloveniji in že so nas šibali (vseh 200) na par pultov za sprejem. Hrvate na enega, Slovence na drugega, kjer smo se morali prijaviti in kjer smo izvedeli v katere avtobuse smo določeni. Ko sva bila na vrsti, sem blontni dečvi za pultom povedala najina imena in priimek….ona pa se je zastrmela v naju in vzkliknila: »Vaju pa poznam!« Tiljubibogec, pa ravno sem se že veselila, ker v celem avionu nisem nikogar poznala! Diskretno sem se nagnila proti njej in povprašala od kod……Ona pa kratko (in glasno): »Iz jazz baleta!!!« Si predstavljate začudene obraze najinih sopotnikov (vsaj tistih prvih 100, ki so bili v bližini) in so kritično gledali najini neplesni pojavi. Meni pa so delali možgani 100/h, da bi se spomnila obraza pred sabo…..in sem se!! Na kratko sem odvrnila »Pri Gogi?«.  Pritrdila je, se nasmejala in povedala, da žal nisva v njenem avtobusu, da pa se gotovo še velikokrat srečamo na poti, da spijemo kakšno turško kavo. Kasneje sva se pogovarjali in sem se je seveda spomnila iz tistih davnih let, ko je skupaj z našo Pehto migala v ritmu sodobnih plesov še v domačem okolju. Ni čudno, da je nisem takoj prepoznala, takrat je bila okrogel deklič dvanajstih let, sedaj pa je postavna mlada dama…in vmes je minilo skoraj dvajset let!! Je rekla, da midva sva pa čisto enaka kot takrat.

Dodeljena sva bila v avtobus št. 48. Prvi smo krenili na pot in naša gajstna vodička Tadeja nam je takoj zaostrila norme. Za prvi dan smo imeli v načrtu samo pot do hotela in namestitev….vendar se je odločila, da bi si lahko kar takoj ogledali dve stvari, ki sta čisto v bližini in sta bili sicer predvideni za predzadnji dan. Seveda smo se strinjali, čeprav moram reči, da mi je že počasi začelo kruliti v želodcu, ker ta dan nisem še ničesar jedla. Tudi tokrat smo na avtobusu imeli obveznega lokalnega vodiča, ki nas je nagovoril celo z nekaj slovenskimi besedami: »Dober dan….pozdravljeni v Antaliji….moje ime je Osvajalec…..« Najprej se niti nismo upali smejati, ker smo misili, da so ga nahecali kaj naj reče, potem nam je pa naša vodička razložila, da mu je ime Fatih, kar v prevodu res pomeni osvajalec. In verjetno to tudi je, ker je en tak zelo postaven in prijazen mlad Turk. Tudi šofer Ahmed ni od muh, saj nas je na vse oglede danes pripeljal tako hitro, da smo bili vedno prvi v konvoju avtobusov. Pri vsakem sestopanju z avtobusa pa je pri vratih galantno vsaki ženski podal roko v pomoč. Khm….. toliko o naših kavalirjih in sultanovih veličastnih…..Tile Turki so vedno malo overdose…..Jih moraš tako vzeti….drugače so pa silno prijazni in topli ljudje. Tale naš kavalirski šofer je za nas tovoril tudi neomejene količine vode, kole …in celo piva (za razliko od tistega iz prejšnjih let, ki mu je vera to prepovedovala).

Joj, pa še to mimogrede: ste vedeli kako rečejo Turki nam Štajercem!? Da smo ožuljeni Turki!! Zakaj? Zato, ker takrat, ko so Turke pregnali iz naših krajev, so tisti, ki so bežali in so bili že močno ožuljeni od bega, omagali in…..ostali na Štajerskem! In evo ti……bratov Turčinov!

V popolni postavi, z množico uvodnih informacij smo se tako podali na pot proti Aspendosu. Spotoma smo občudovali drevesa polna pomaranč in limon. Vodička nam je kazala še polja bombaža in…..neke »čudne« poljščine, za katero je morala vprašati našega »Osvajalca« kaj bi to bilo …in nam je nato prevedla, da je to pač neke vrste čuden fižol. Mi »stari vrtičkarji« pa smo jo podučili, da se temu »čudnemu fižolu« reče tudi …bob ..he he. Fajna je tale naša vodička, smo se ji že kar prvi dan nasmejali.

IMG_8168Na hitrico smo si ogledali ostanke mogočnega, kar 924 m dolgega akvadukta. Se sprehodili pod njegovimi oboki in nakupili prve pomaranče od domačinov. Nato pa smo se odpravili naprej proti največji znamenitosti mesta Aspendos – na vsem svetu najbolj ohranjeno antično gledališče – rimski amfiteater iz 2. stoletja . Še danes se uporablja za razne glasbene in gledaiške prireditve in lahko sprejme 15000 gledalcev. Če ste slučajno mislili, da boste ušli kakšni zgodbici, ….ne bo šlo! Torej, ravno med akvadukt in teater Aspendos se umesti tale: V teh krajih je nekoč živel vladar, ki je imel zelo lepo, pametno in (jasno) tudi bogato hčer Belkis. Ob izgradnji mogočnega akvadukta je bil tako navdušen, da je njeno roko namenil arhitektu, ki je zasnoval to mogočno stvaritev. Nato pa se je nekoč sprehajal po zgornjem robu prav tako mogočnega amfiteatra in je kar naenkrat slišal šepet: »Belkis mora biti moja…..Belkis mora biti moja…« Poslušal je in gledal, pa ni opazil nikogar, šele, ko je dobro napel oči je videl dobrih 30 m nižje, na spodnjem robu amfiteatra kako si arhitekt tega antčnega gledališča šepeta te besede. Veličastna akustika amfiteatra ga je tako prevzela, da je roko svoje hčerke nato dobil snovalec te veličastne umetnine.

teater Aspendos

teater Aspendos

Za prvi dan je bilo ogledov dovolj. Na roke so nam nataknili zapestnice, ki so pomenile, da se lahko od zdaj naprej vsak večer do sitega najemo (all inclusive…razen pijače). Dostavili so nas do hotela, nam razdelili ključe, no vstopne kartice, kot se pač spodobi za hotel s petimi zvezdicami (ki si ga lahko privoščimo samo v ne-sezonskem obdobju hi hi….) No, ja…pri nas bi bil lahko tudi s tremi….pa ni problema, če bi le ne bilo tako mrzlo. Čez dan je tu prijetno toplo, zvečer se pa v tem času kar lepo ohladi. Kurjenih prostorov tu ne poznajo. Tudi v notranjih bazenih voda ni ogrevana…..prav razmišljam o obisku kakšne hotelske savne v bodoče. Sobe pa se v teh koncih ponavadi ogrevajo s klimo….če dela. In najina sprva ni!! Sem že delala načrt kako bom spala v jakni, pa se je po večerji tudi klima uštimala (beri: Velecenjeni jo je pogruntal). Reeesnično lačna sva komaj čakala, da odprejo restavracijo za večerjo. Pa pot do tja ni bila tako enostavna! Pred vrati restavracije naju je ujel hotelski fotograf in naju želel fotografirati v 100 in eni pozi. Reeesnno!!!?? Pa veste kako se sovražim fotografirati….ampak, da bi čimprej prišla do hrane sem pozirala kot Nina Osenar….kot mi je bilo naročeno od fotografa…..in želel je vsemogoče! Dajta glavice skupaj, primita se za roke…nasmešek…..Ko pa me je želel posaditi na fontano sem imela res dovolj! No, končno sva se prebila tudi do hrane….ne …HRANE! Mize so se kar šibile od vsega mogočega. Sladice tu, so pa sploh poglavje zase in to zeeeelo sladko poglavje! Baje Turki rečejo: jej sladko, pij sladko in govori sladko. In res, od vsega tega pa do sladkorne ni daleč! In ko sva se že najedla sem odkrila še pomesfrites in ribe….Že prej sva od našega Ahmeda kupila pivo in ga pretihotapila v hotelsko sobo, ker je alkohol v hotelih zelo drag (saj veste – muslimanske države). Pri večerji pa, kjer je vse all inclusive, računajo na zaslužek od prodaje alkohola…in znajo biti kar tečni s ponujanjem vina. Potem, ko so nama ponudili že vsa ooooodlična domača vina je Drago naredil malce zgrožen obraz in mirno rekel, da midva ne pijeva alkohola. Ko bi videli, kako je kelner odskočil, se priklonil in opravičil….očitno je razumel, da iz verskih razlogov (še dobro, da ne ve, da Velecenjeni po rekreaciji nima nobenih verskih zadržkov, ha, ha)…..in potem sva lepo pojedla v miru in kasneje spila tisto pivo v sobi pred spanjem.

20. 03.

Na današnji prvi pomladni dan in popolnem sončnem mrku smo imeli zgodnje vstajanje (ne pozabite, da smo uro pred vami) že pred šesto uro in po obilnem zajtrku krenili na 600 km dolgo pot proti Kapadokiji.

Glede na to, da smo se spotoma ustavili samo na kratkih postankih, nam je naša vodička medtem, ko smo med potjo skozi okna avtobusa spremljali pokrajino, trosila razne drobtinice o Turčiji. Ker je tudi meni včeraj nekaj drobtinic ušlo in sem vam jih pozabila napisati, bom najprej nadrobila te.

IMG_8202Pozabila sem omeniti, da smo se zapeljali tudi do reke, ki je bila včasih celo plovna. Zaradi še vedno zelo deročega toka pa je prava zanimivost most na njej. Most niso zgradili lepo ravno preko reke, temveč v cik-cak, ker bi ga sicer divja reka spodjedla in odnesla. Mimogrede smo si na drugi strani tega mostu ogledali še manjše muslimansko pokopališče. Muslimani ne posvečajo takšno skrb pokopališčem kot mi, ker menijo, da se je bolje posvetiti živim kot mrtvim (kar ima karIMG_8204 nekaj smisla, moram priznati). Zanimivi za nas pa so bili nagrobniki, saj so nekatere letnice rojstva in smrti bile dokaj nelogične. Recimo na nekem je bil datum rojstva 1325 in smrti 1985. Po normalnih izračunih bi naj bil pokojnik večkratni stoletnik, saj bi učakal kar 674 let. Pa seveda ni tako in je preživel, sicer častitiljivih 90 let. Rodil se je namreč v časih, ko so upoštevali muslimanski koledar in umrl takrat, ko je Ata Türk uvedel (naš) evropski koledar. Saj veste, muslimanski koledar se prične kasneje, ker se je prerok Mohamed rodil 570 let za Kristusom.

Pa še nekaj mi ne da miru…..tale nadangel Gabriel! Saj veste tisti, ki je devici Mariji priletel sporočit, da nosi pod srcem Jezusa…….Čez dobrih 570 let se je (verjetno) taisti nadangel Gabriel počutil malce zapostavljenega ali pa je prestopil h konkurenci, saj je priletel tudi do preroka Mohameda in mu predal sporočila iz katerih je nato nastala nova vera – islam. Ne morem ravno trditi, da je bil politično čisto korekten, kajne!?

Glede denarne valute verjetno veste, da je tu turška lira (TL). Pri menjavi dobite za 1 EUR cca 2,7 TL, vendar mi do sedaj še nismo menjali ničesar, ker se da čisto lepo plačevati z evri. Nasploh se imajo pa Turki itak za del Evrope.

Včeraj zvečer, ko sva prižgala tv sva bila kar malo presenečena nad kar nekaj ruskimi kanali, ki jih tu predvajajo. Vodička nam je povedala, da so zadnja leta Rusi v okolici Antalije pokupili okoli 30% novozgrajenih stanovanj, tako da so nekateri predeli skoraj čisto ruski.

Pa se vrnimo v današnji dan in si oglejmo pokrajino, ki nas je peljala proti pogorju Taurus. Po včerajšnjih neštetih velikih rastlinjakih v katerih gojijo Turki ogromne količine sadja in zelenjave, je bila danes pokrajina ki nas je spremljali spotoma zelo raznovrstna. Poleg razgibane pokrajine, je bila zanimiva tudi cesta po kateri smo se vozili. Si predstavljate tropasovnico, pri kateri je dovoljeno (istočasno) prehitevanje v obre smeri. K sreči prometa ni tako veliko kot v večjih mestih in na teh daljših razdaljah ponavadi vozijo bolj tovornjaki in avtobusi, tako da kar nekako gre. Me pa zanima kdo prevzame krivdo, če pri istočasnem obojestranskem prehitevanju pride do nesreče!? In ko smo že ravno pri šoferjih (naš Ahmed je sicer odličen šofer, da ne bo dvoma…..in še vedno damam iz našega avtobusa podaja roko ob sestopanju z njega), moram povedati, da so se tu pred letom 1990 vozniška dovoljenja izdajala na nam precej čuden način. Baje si prišel na občino izrazil željo po vozniškem izpitu, plačal pristojbine, naredil par krogov po poligonu in nato kakšne 4 ure pred izpitom še na cesti……in…dobil izpit. Seveda ti šoferji še vedno šofirajo (z Alahovo pomočjo) po turških cestah…..samo, da imajo sedaj malce več praktičnih izkušenj! Opozorili so nas še, da se na cesti vsi raje izogibajo avtom z registrkimi tablicami, ki se pričenjajo z 42….To so namreč vozniki iz pokrajine Konya, ti veljajo menda za najslabše (vsaka primerjava z našo oznako KR ali CE je zgolj slučajna…)

IMG_8228Mi pa smo drveli ( z dovoljenimi 90 km/h) proti zasneženim vrhovom Taurosa, ki se nad sredozemsko obalo dviguje v dolžini 600 km. Najvišji vrhovi so tam okoli 3700 m, mi pa smo se v najvišji točki povzpeli do 1825 m in se ustavili v lepo zasneženi pokrajini. Naš »Osvajalec« (Fatih) se je tako navdušeno podil po snegu, da smo se še mi veselili z njim. Glede na zasneženo pokrajino naj od vseh živali, ki prebivajo v teh koncih omenim snežnega leoparda. Njega bi si upala celo srečati, ker je baje bolj vegi varianta – hrani se namreč pretežno z rastlinjem, tu pa tam si jedilnik popestri menda še s kakšnim zajčkom.IMG_8234

Po spustu s Taurusa se je pokrajina pričela spreminjati v širna in nepregledna polja, preko katerih je razpredena mreža zalivalnih sistemov. Ob poljih so proti nebu štrleli nasadi ravnih visokih topolov. Vodička nam je povedla, da je tu navada, da oče ob vsakem rojstvu otroka posadi drevored topolov. Ob kasnejši poroki teh odraslih otrok se ti topoli lahko posekajo, prodajo les in denar uporabijo za plačilo dote.

O Kurdih je naša vodička zelo previdno izbirala besede, ker so nekateri Turki zelo občutljivi na to tematiko. Kurdi namreč težijo k odcepitvi v svojo državo, ki ji je naša vodička rekla: “….saj veste, tista, ki se konča na …..stan (Kurdistan)”. Naš šofer Ahmed in lokalni vodič Fatih sta sicer zelo tolerantna, je rekla, vseeno je nadalje namesto besede Kurdi raje uporabljala »gorske Turke«. Vodička že kar nekaj časa vodi po teh krajih in precejšen del leta preživi v Turčiji, tako, da že ve kako in kaj. Pravi, da je nekoč imela šoferja, ki je pri omembi besede Kurdi tako močno zavrl avtobus, da je odletela v sprednjo avtobusno steklo. Šofer jo je skoraj zabrisal z avtobusa in ji zagrozil, da o teh stvareh nima pravice govoriti. Zato je verjetno sedaj veliko bolj previdna, četudi ima bolj tolerantne šoferje in lokalne vodiče….človek nikoli ne ve. Verjetno tudi pazi, da o Kurdih ne govori na kakšnih bolj neobljudenih predelih ceste, če bi jo slučajno kdo vrgel z avtobusa na cesto he, he….. Sicer pa je teh »gorskih Turkov« (Kurdov) na področju Turčije okoli 12 milijonov. Svoje nomadsko življenje v šotorih živijo, kot že njihovo ime samo pove v hribovitem delu vzhodne Turčije. Nekateri se asimilirajo med večinsko turško prebivalstvo, večina pa na lastno željo živi tako, kot jim veleva njihova tradicija. Me kar malo spominjajo na naš odnos do ciganov/romov.

Preden smo prispeli do Konye smo predebatirali še par stvari o Turčiji, jeziku, navadah …….

  • A veste katera je najbolj znana roža v Turčiji? Imajo jo celo v svojem znaku!? Tulipan! Ja, tulipani prvotno izhajajo iz Turčije in ne iz Nizozemske.
  • V tukajšnjih hotelih se veliko uporablja izraz: all inclusive. Ali veste da je to besedno zvezo »izumil« Slovenec dr. Rikli zdravnik z Bleda, ki je ta izraz uporabil za celostno zdravniško oskrbo.
  • Ali veste da v Turčiji (skoraj) uradno obstaja izraz »originalni ponaredki« (za katere imajo dovoljenje od nekaterih znanih firm).

IMG_8241In že smo prispeli v največje turško muslimansko romarsko središče Konye. V srednjem veku je bila tu prestolnica Turkov Sedžukov in njihovih sultanov. Ogledali smo si samostan Mevlana, ki je danes muzej muslimanske in zakladnica turške umetnosti. V muzeju smo si poleg Mevlanovega mavzoleja, mavzoleja njegovega brata in očeta, ter drugih privržencev, ogledali še najmanjšo izdajo korana na svetu v velikosti šibične škatlice. Videli smo aprilsko posodo, za zbiranje dežja v aprilu, za katerega so menili, da ima posebno moč. Posebno mestoIMG_8251 ima tudi skrinja z relikvijo, v kateri naj bi bila brada preroka Mohameda.

Perzijski učenjak Mevlana, po katerem je samostan dobil ime, je bil strašno pomemben in zanimiv možakar iz 13-ega stoletja. Njegova filozofija se ni omejevala samo na islamsko vero, ampak je v bistvu verjel v vse dobro in v »nekaj nad nami«. Njegova načela so bila zelo življenjska, zelo etična in zelo napredna. Bistvo vsega pa je bilo to, da se vse v vesolju vrti…vrti se luna okoli sonca…..vrtijo se planeti….vsako leto se zavrtijo letni časi….in tudi človeško življenje je del tega kroga. Človek se rodi sam, nato ga spremljajo različni ljudje na njegovi poti…na koncu pa zopet umre sam. Poznanih je njegovih 7 načel, ki vsaka posebej opisuje lastnosti človeka in jih primerja z naravo (npr. dobrosrčnost naj bo kot reka, milost kot sonce….) Najbolj pa mi je všeč njegovo sedmo načelo, kjer ljudem polaga na srce naj bodo to kar so in naj se nikar ne pretvarjajo.

IMG_8273In ker je učenjak tako cenil krog življenja in vsa kroženja v vesolju….je iz tega nastala posebna filozofija – vrtečih dervišev. Mevlan je namreč začetnik tega posebnega reda, ki me je že ob prvem obisku Turčije tako prevzel. V tem samostanu je prikazano tudi kako so se derviši učili veščin vrtenja. Vsak začetnik je začel kot vajenec in opravljal najnižja dela, šele preko let učenja in vežbe je postal pravi spoštovan derviš, katerega opravilo je bilo samo mistično meditatvno vrtenje v krogu. V muzeju smo si lahko ogledali leseno ploščo,IMG_8263 ki ima na sredi plastično kroglo. Na tej leseni plošči so stali in se učili gibov vrtenja. S pomočjo plastične krogle v leseni plošči na tleh in steklene psosode, ki je s stropa visela nad njimi so ohranjali ravnotežje  pri učenju vrtenja.

Saj veste, o derviših sem pisala že prvič, ko sva bila v Turčiji. Kaj morem, mene njihova filozofija in oni sami vedno očarajo, zato si bova v naslednjih dneh njihov mistični ples ogledla znova….tokrat v kraju od koder izvirajo.

21. 03.

V našem hotelu v Avanosu na obrobju Kapadokije  bomo ostali tri dni in raziskovali bližnjo in daljno okolico, zato nam danes ni bilo potrebno vstati tako zelo zgodaj. Na 21. marca  so nas (in očitno tudi domačine) presenetile za ta čas nizke temperature s snežinkami. Še naša vodička, ki ima kar nekaj let staža vodenja po Turčiji mi je rekla, da še nikoli ni videla Kapadokije v snegu….no, mi pa smo jo! Morda bi res bilo lepše hoditi po pravljični pokrajini v lepem in toplem vremenu…samo…s sprehodom po Kapadokiji v pravem snežnem metežu sredi marca pa se tudi ne more pohvaliti vsak turist.

selfie v snežnem metežu

selfie v snežnem metežu

Območje celotne Kapadokije obsega cca 70 km2, njen osrednji del pa tam nekje okoli 12 km2. V dolgih tisočletjih je nezmotljiva umetnica narava s pomočjo lave, vode in vetra oblikovala nenavadne kamnite IMG_8459oblike. Svoje umetniško delo naravne sile še vedno dodelujejo. Nikjer na svetu ni podobne pokrajine s pravljičnimi orjaškimi gobami in hribi, ki so videti kot da so pokriti z različnimi kapami. Zanimivo je hoditi med ogromnimi skulpturami, ki so jih ustvarile naravne sile in s pomočjo domišljije sanjariti o njihovih podobah. Različni ljudje vidijo vsemogoče od kamele, zajčka, račk…pa celo do Trubarja pri branju. Erozija v imenu matere narave še vedno popravlja svoje stvaritve, kot da se nikakor ne more zadovoljiti z rezultatom. Potem, ko je človek nekje v neolitiku odkril sanjski svet Kapadokije se je naselil v to divjo pokrajino in jo pomagalIMG_8553 soustvarjati. Prevladujočo kamnino tuf je bilo mogoče brez večjih problemov obdelovati s preprostimi orodji, ki so jih imeli takrat na voljo. Tako so v mehkem tufu nastale cele naselbine, ki so prebivalce varovale pred napadi tujih ljudstev, pa tudi pred vremenskimi neprilikami. V teh votlinah je namreč temperatura dokaj stalna. Poleti so prijetno hladne, pozimi pa v njih tudi ni preveč mraz, saj se temperature ves čas gibljejo nekje med 10 – 15 stopinjami celzija. Hetiti, Frigijci, Perzijci in Rimljani so tu pustili svoje sledi. Prvi pribežniki so se na tem področju naselili v 7 st. Kasneje so jim sledili menihi, ki so tu izdolblli cerkve, kapele in samostane. Kapadokija velja za eno pomembnejših središč zgodnjega krščanstva.

Toliko o teoriji, še veliko bolj zanimivo pa je, ko človek dejansko sam doživlja to čudovito pokrajino. Bolj ko smo se približevali krajem, ki smo jih želeli ta da ogledati, več snežink nam je Alah pošiljal z neba. Nekatere so bile podobne pravim ledenim stiropornim kroglicam, ki so se odbijale od tal. Kljub temu, da sem navlekla nase vse kar je bilo uporabnega, mi je mraz prišel do kosti. Čudežne skulpture narave, ki smo jih srečevali na višini 1000 m, so bile rahlo pokrite s snegom, kar jim je dajalo še dodaten čar…..če le ne bi bilo tako mrrrzlo. Turki, ki imajo ob vseh znamenitostih seveda postavljene svoje stojnice se znajdejo v vseh razmerah in so poleg »originale ice cream« tokrat ponujali tudi »original Kapadokia glühwein« – kuhano vino z granatnimi jabolkami in pomarančami. Tu pa tam smo videli drevo želja, ki jeIMG_8629 bil kot kakšna novoletna jelka okrašen z modrimi Alahovimi očesi. Ljudje na ta drevesa obešajo te amulete za srečo….imam pa na sumu turške »štantbiznismene«, da jih vsaj nekaj večkrat prodajo, saj ta ovešena drevesa želja rastejo čisto pred njihovimi štacunami. Se ti Turki kar znajdejo na svoj način. Vodička nam je med vožnjo povedala, da je stopnja nezaposlenosti v nekaterih mestih tu zelo nizka, celo nična. Delajo sicer za majhen denar, vendar zaposlitev pa imajo. Je še vprašala, če si lahko predstavljamo, da nekateri dobijo plačo tudi samo tam okoli 300 eurov na mesec. Ja, verjemite mi……si lahko……!!!!

Najprej smo se povzpeli na eno od teh vulkanskih stvaritev, kjer je v kamniti steni, preluknjani kot mravljišče polno votlin ki so služila kot prebivališča. V nekaterih še danes živijo ljudje, celo hoteli za turiste so v njih. Po ozkih kozjih poteh smo se vzpenjali med votlinami proti vrhu, kjer je bila malo večja votlina, ki je služila kot cerkev. Ko smo se vračali proti avtobusu nas je pot seveda vodila skozi nekaj votlin kjer so prodajali vse mogoče. Od vseh spominkov pa so nas tokrat najbolj zanimale pletene rokavice (divje živahnih barv) in topla volnena tkana ogrinjala. »Cenkanje« je tu v Turčiji normalno in celo zaželjeno, vendar nam takoj od začetka te stvari še ne gredo preveč dobro. Neka naša sopotnica si je nabavila takšno volneno ogrinjalo in zbila ceno na 8 eurov. Seveda se je tudi meni zahotelo ene take tople zadeve v tem mrazu in sem neodločno brskala med ponudbo. Na koncu sem izbrala enega in mladenič mi ga je prodal še za euro ceneje, ker sem tako »pretty lady«. Velecenjeni pa je seveda komentiral, da je to rekel zato, ker je bilo v votlini precej mračno…..

Ko smo se sprehodili preko ene trgovine so nas tudi pozdravili….tako po turško. Tukaj se moški med sabo pozdravljajo z dotikom čela, ženske med sabo pa z dotikom obeh lic. Tokrat nas je pozdravljala ženska, zato so moški dobili stisk roke, vsaka ženska pa je od nje dobila še cmok na obe lički.

IMG_8672Vsake toliko časa smo skočili na kakšen vroč čaj ali kavo na počivališčih in medtem, ko smo na enem takem postanku srkali toplo tekočino, se je okoli nas smukala bela muca avtohtone pasme – vanga, za katero je poleg bele barve značilno tudi to, da ima eno oko jantarjeve barve, drugo pa modro. Imajo tudi avtohtono pasmo psov – cangal, vendar so se tokrat okoli nas sprehajali prijazni potepuški mešančki.

Nismo se pustili ustrahovati vremenu in te »ekstremne« razmere pretvorili v posebno – ekskluzivno doživetje. Zanimivo, da je bilo  danes na našem avtobusu veliko bolj živahno kot prejšnja dneva. Imam sopotnike na sumu, da so se razživeli tudi s pomočjo od doma prinešenih poživitvenih napitkov (katere sva midva tokrat žal pozabila doma). Glede na vremenske razmere smo bili tako vsaj del poti v mislih tudi z našimi »orli«, ki so ta dan na Planici imeli ekipno tekmo v poletih. Še dobro, da je bilo tudi tokrat med nami nekaj mladih parov, ki so bili dodobra založeni z vso moderno tehniko in nas sproti obveščali o vseh rezultatih. Izkazalo se je, da imajo tudi v Planici precej podobno vreme kot mi, tako da smo kmalu izvedeli, da je druga serija poletov odpovedana…..in tako so slovenski orli obdržali prvo mesto iz prve serije! Jeeee! Takoj sva tudi midva stopila v stik z našim Krjavlom, ki je bil ta dan na kraju dogajanja v Planici. Še dobro, ker takrat, ko smo mi v Turčiji že vedeli, da druge serije ne bo, on v to še ni bil prepričan. Očitno fantje niso bili čisto na tekočem z dogodki….khmmm…..ali pa so bili preveč »na tekočem«…kdo bi vedel!?

IMG_8388No, mi tu v Turčiji druge serije ogledov kljub neprijaznemu vremenu nismo odpovedali, smo se pa sklenili, tako kot prvotni tukajšni prebivalci, pred vremenom umakniti v podzemna mesta. Odločili smo se namreč malce spremeniti prvotne načrte in se kar danes spustili v rove podzemnih mest, ki jih je na tem območju okrog 200. Mi smo se namenili v kraj Kaymakli. Z bolj konkretnim odkrivanjem in raziskovanjem teh podzemnih mest so se začeli ukvarjati v šestdesetih letih prejšnjega sotletja in odkrili, da segajo v globino kar tam okoli 80 metrov! To je kakšnih 25 nadstropij….si predstavljate!? Za oglede so odprta štiri nadstropja in verjemite mi, da človek že tukaj dobi dober občutek kako je bilo prebivati v teh rovih. Kot bi se spustili v rove krtov, ki so se vsake toliko časa razširili v bivalne prostore, črne kuhinje, celo vinske kleti…..vsake toliko časa se je čutil dotok bolj svežega zraka, ki je do nas prihajal po zračnikih. Skoraj ne moreš verjeti kaj je sposoben človek narediti z lastnimi rokami. V teh podzemnih mestih, kamor so se zatekli pred neprijazno naravo ali pa pred napadi sovražnikov je živelo več 1000 ljudi. V prvih prostorih so imeli celo staje za živino in kadar jeIMG_8399 bila sila so pod zemljo lahko preživeli tudi več mesecev. S površja so si nanosili zaloge hrane v kamnite shrambe, svetili so si z lanenim oljem…….vendar si res težko predstavljam več mesečno bivanje pod zemljo. Ko smo se spuščali po nekaterih rovih v nižja nadstropja smo bili skoraj v čepečem položaju…..krog in krog nas pa sam kamen. Za tiste malo močnejše in malo višje postave, da o tistih s klavstrofobijo sploh ne govorim, je že takšen ogled lahko pravi stres. Mi pa smo se imeli prav fino in si izbirali vsak svoje prostore, če nas slučajno vržejo iz hotelov. Brez označb bi se bilo težko vrniti na površje, saj te mreža ozkih in na vse strani prepredenih hodnikov čisto zmede. Iz dokaj toplega podzemlja smo se zopet podali na zasneženo površje. Zapeljali smo se še na nekaj razglednih točk, s katerih smo si ogledali bližnjo panoramo. Na širše poglede bomo morali počakati v naslednjih dneh, če se bo vreme kaj zjasnilo. Vseeno pa so nas očarale »tri lepotičke«, kot pravijo trem visokim vulkanskim stožcem s bazaltnimi glavicami. Med vračanjem proti hotelu smo na površju vsake toliko časa videli vse polno zračnikov, ki so štrleli iz zemlje. V številnih podzemnih jamah imajo sedaj vinske kleti ali pa skladiščijo citruse, saj so ti prostori z enakomerno temperaturo prav primerni za to.

Tri gospodične v snegu

Tri gospodične v snegu

loncarNa koncu današnjih podzemnih in nadzemnih raziskovanj, smo se ustavili še v manjšem zasebnem lončarskem podjetju z bogato tradicijo sedmih rodov. Prikazali so nam postopek izdelave žganih izdelkov do končnih izdelkov, ki so res prave mojstrovine. Nekateri vrhunski izdelki pa dosegajo temu primerne tudi unikatne cene.

Čisto, čisto na koncu pa smo nekateri zaključili dan z mističnim obredom Sema in meditacijo vrtečih dervišev.

22. 03.

Jutranji pogled skozi okno nam je dal upanje, da bodo danes naši pogledi segli dlje čez mesečevo pokrajino. Tudi oblaki so se pričeli trgati, tako da smo že tu in tam videli modro nebo. Mraz je sicer še kar bil, vendar vsaj ni snežilo in tudi veter je bil precej bolj usmiljen. Po zajtrku smo najprej krenili do bližnje
tkalnice preprog. Kar malo te stisne pri srcu, ko poslušaš kako država Turčija na vseh področjih pomaga svojim državljanom, ki se ukvarjajo z ohranitvijo tradicionalnih obrti in podzavestno primerjaš s precej manj prijaznim odnosom naše države do podbnih zadev. Po marsičem bi se lahko zgleodvali po tistih, ki jih včasih gledamo zviška. Turki zelo spoštujejo svojo zgodovino in tradicijo. Ponavadi te predstavitve vodi kakšen potomec naših bivši »južnih bratov«, ki nas s svojim prirojenim šarmom in humorjem popelje skozi pridobivanje osnovnih surovin za tkanje: volne, bombaža in svile…vse do končnih izdelkov. Midva sva o postopkih pridobivanja poslušala že pred leti na najini prvi poti po Turčiji in sem takrat bolj podrobno pisala o tem, zato bom sedaj to preskočila. Sva pa vseeno pozorno sledila predstavitvi, saj je vedno zanimivo, ko gledamo tkalke kako spretno vozljajo enojne in dvojne vozlje iz katerih nato nastajajo čudoviti vzorci. Tokrat sta tkali mati in hči, ki sta nekaterim obiskovalkam na zapestje za spomin zavezali volneno in svilnato nitko. Hči, lepa in prijazna temnolasa Turkinja je znala celo nekaj naših besed. Sledila je predstavitev končnih izdelkov, ki jih je bilo mogoče tudi kupiti. V bistvu je to osnovni namen cele predstavitve, toda večina se je zadovoljila samo z otipavanjem teh čudovito nanizanih vozlov volna na volno, volna na bombaž….do tistih najlepših in seveda tudi najbolj dragih svila na svilo.

stozecPo ogledu tovarne  preprog, pa smo se zopet potpili med vulkanske stožce, dimnike, votline in ostale naravne stvaritve tukajšnje pokrajine. Zjutraj sem našo vodičko Tadejo povprašala, če gremo danes v »leglo krščanstva«, kar jo je zelo zabavalo. Saj veste, včasih me malo zanese…. In smo šli v Göreme, kjer je muzej na prostem, že od leta 1984 pod zaščito UNESCA, posut s kompleksi samostanov in  cerkvic, kjer so živeli zgodnjekrščanski bizantinski menihi. Prve prostore so tukajšnji prebivalci vklesali v skalo že v 4. stoletju, zdajšnja podoba naselbine in številne freske na zidovih kamnitih cerkva pa izvirajo iz leta okoli 800. Vstopali smo v male cerkvice, ki imajo različna imena: cerkev sv. Bazilija, jabolčna cerkev (ker bi naj Jezus v roki držal jabolko – po eni verziji naj bi bil to svet)…V kačji cerkvi je na stenah polegIMG_8575 ostalih še ena zanimiva freska – sv. Onofrija. To je svetnik, ki je po pripovedovanju naše vodičke bil najprej lepa ženska, ki so jo moški čisto preveč obletavali in ji s tem kalili duševni mir. Zato je prosila Boga, da naj nekaj stori z njeno preveč izraženo ženstvenostjo… pa ji je tako podelil v enaki meri vse moške in ženske spolne atribute….Verjetno se zato njeno/njegovo ime začne z Ono… Seveda sem takoj omenila, da je verjetno ta svetnica zavetnica lanske zmagovalke Eurosonga bradate avstrijke Conchite. Pa bo vodička zopet lahko zabavala naslednje skupine z novo zanimivo primerjavo hi, hi……

IMG_8614Pot nas je nato vodila še do gradu Ortahisar, ki ga je »zgradila« narava, prebivalci pa le uredili notranjost in kasneje dodali stopnice, ki vodijo do vrha z razgledno točko. Žal smo se lahko povzpeli nekje do polovice, naprej pa nas niso pustili, ker je bilo baje zaradi zasneženih stopnic prenevarno. Če mene vprašate je glede na moje probleme z višino že tistih nekaj zunanjih stopnic, kjer smo se vzpenjali ob verigah vpetih v zid bil čisto dovolj velik izziv. Velecenjeni je že tako preveč užival, ko je spremljal moje krčevito vzpenjanje. Kasneje sem se sicer povzpela tudi po strašno strmih stopnicah v notranjosti tufastega stožca, do zadnjega nadstropja. V njem je imel domačin izgleda gospoda Kremenčka (pa tudi pozdravil nas je z: »jabadabadu«) nekakšno domačo čajnico. Na številnih blazinah, ki so bile razprostrte po majhnih prostorih v vseh nadstropjih smo si seveda privoščili čaj elma (jabolčno čaj).

IMG_8679

Sprehodili smo se še po »Dolini pravljičnih dimnikov«, kjer pokrajina zopet osupne s svojimi stvaritvami, ki segajo tudi do 10 m v višino. Zapeljali smo se do Pigeon valley (doline golobov), kjer nas je res kljub hladnemu vremenu pričakala množica golobov. Tako kot pri nas te ptice niso najbolj v čislih, imajo tu celo svoj spomenik in kar na nekaj mestih v skalah izdolblene luknje za svoja prebivališča. Golobi pa ne služijo samo v turistične namene, saj njihove iztrebke uporabljajo kot gnojilo.

IMG_8626

Za golobčki in za konec so nam prihranili obisk Doline ljubezni (Love valley). Ogledali smo si jo z vrha, z razgledne točke, tako da smo (predvsem ženske) lahko uživale v čudovitem pogledu na množico postavnih in predvsem velikih kamnitih skulptur v obliki falusov. Kako že pravijo: narava je največji umetnik…

IMG_868523. 03.

Danes zjutraj so nekateri naši sopotniki dan pričeli zelo zgodaj. Tiste, ki so bili dogovorjeni za polete z balonom so iz hotela odpeljali že ob petih zjutraj. Midva sva vožnjo z baloni preskočila, ker sva se z njimi peljala že doma. Najini odločitvi pa je botrovala tudi precej zasoljena cena – 150 eur na osebo.

Ostali smo se lahko lepo naspali, nato pa smo skupaj odrinili na približno 600 kilometrsko pot z avtobusom nazaj proti Antaliji. Med dolgo potjo je bil zopet čas za pogovore, zanimivosti o Turčiji in spoznavanje sopotnikov. Za nama v avtobusu že od prvega dne sedi starejši par.  Občutek imam, da sta brat in sestra. Resni sivolasi gospe strogega pogleda, ki zelo težko prenese, da česa ne ve, sem takoj pripisala poklic nekje v šolstvu. Sicer pa midva v svojo okolico itak vedno privlačiva bolj kler in prosveto. Držita se bolj zase, vendar mi je pri nakupu knjige o Kapadokiji prav ona pomagala zbijati ceno, nato pa mi je še pri večerji želela odstopiti svoj rogljiček, ker jih je zmanjkalo…kaj morem, tako pač delujem na »tršice« ha, ha…. No, danes pa sem ujela njen pogovor, ko je razlagala svojemu sopotniku, da so jo klicali, ker je menda pozabila podpisati neke indekse…..Uspešno profiliranje z moje strani torej.

IMG_8702Današnje jutro nas je presenetilo z jasnim nebom in razgledom, ki je segal do vrha 3916 m visokega ognjenika Ercijes-a. Narava je s svojimi stvaritvami verjetno spodbudila človeka, da je tudi sam postavil nekaj spomenikov na okoliških hribih. Tako smo videli veliko fantazijsko skulpturo nekega Avstralca, ki si je zadal nalogo, da bo na osmih točkah vsepovsod po svetu postavil tako velike skulpture, ki jih bo moč videti iz vesolja. Na planoti drugega hriba pa smo ugledali izrisanega kamnitega konja, ki je zelo spominjal na tiste, ki smo jih videli lani v Angliji, samo da ta ni bil lipicaner ampak rjavček. Na današnji dolgi poti smo imeli načrtovanih več kratkih postankov. Na enem od teh smo si ogledali tudi delno ohranjen karavanserajIMG_8715 (postajališče za karavane) po imenu Obrukhan. Han pomeni v turškem jeziku gostišče s prenočiščem. Obrukhan leži ob zanimivem jezeru, ki bi mu po obliki lahko pripisali, da je kraterskega izvora – pa ni. Okroglo, ne preveliko jezero je globlje, kot bi človek najprej pomislil. Pravijo, da je od njegove temne gladine pa do dna kar 145 m.  Karavanseraji so bili ponavadi ob vodi, da so lahko popotne karavane napojile svoje živali. Po svilni poti so v tistih časih na živalih tovorili razno trgovsko blago iz vzhoda na zahod. Na dan so naredili okoli 30 IMG_8720km, nato pa so se ustavljali v karavanserajih ob poti, kjer so imeli varna zatočišča za prenočevanje in trgovanje. Povedali so nam, da so v karavani ponavadi v prvi vrsti hodili osli, ker naj bi imele te živali odličen smisel za orientacijo. Sedaj mi je šele jasno, zakaj je moja orientacija tako zanič….Skratka, ko so z osli, konji, kamelami in vsem blagom prispeli v karavanseraj (Obrukhan je lahko sprejel do 1500 popotnikov), so jih do potankosti popisali, nato so zvečer skrbno zaklenili vrata in zjutraj pred odhodom je zopet sledil natančen popis vseh živali in blaga. Tako so preprečili, da bi blago ali živali ponoči menjale lastnika na nezaželjen in neplačan način.

Mimo nas je bežala s snegom pokrita pokrajina in vsake toliko časa kakšna vas. Pogovarjali smo se o življenju nekoč in danes v Turčiji in izvedeli, da je v mestih približno tako kot pri nas. Na vaseh pa je tradicija še zelo živo prisotna. Pa smo rekli par besed še o porokah. Na vasi, zaradi precej velikih razdalj med vasmi, dogovorjene poroke niso neka redkost. Starši si ogledajo primerne neveste, nato pa mama izbere do pet kandidatk in jih povabi v domači hamam. Tole zelo spominja na izbore za razne miss. Glede na to, da je hamam nekakšna turška savna, si lahko bodoča tašča natančno ogleda dekleta, oceni njihovo postavo, pogovorne sposobnosti ….skratka oceni katera bi najbolj ustrezala njenemu sinu in katera bi najmanj šla na jetra njej, saj ponavadi po poroki živijo skupaj. Tako gospa mama izbere »ožji krog finalistk« med katerimi sme izbirati tudi bodoči mož. Tudi bodoča snaha ima nekaj malega pri odločanju in sicer takrat, ko kuha kavo. Za vse ostale pripravi normalno kavo, svojemu bodočemu ženinu pa lahko s tem kakšno kavo mu ponudi namigne koliko ji je v resnici do poroke z njim. Če mu ponudi zelo sladko kavo, to ni preveč dober znak, ker mu s tem sporoča, da je čisto zadovoljna tudi brez njega. Z grenko mu dopoveduje, da je ravnodušna; če pa mu v kavo nasuje sol namesto sladkorja pa mu sporoča nekaj takega: z mano ti ne bo vedno lahko, bo pa zanimivo, če si pripravljen. In če bodoči ženin pogumno pogoltne slano brozgo sporoči nazaj, da je pripravljen tudi na njene presoljene obroke.  Fant in dekle nato do poroke nikoli ne smeta biti sama, da ju ne bi zaneslo na prepovedana področja. Pred poroko imajo tudi tu fantovščino, ki je podobna naši, s pijačo, veseljačenjem in obvezno trebušno plesalko. Na dekliščini, ki je ponavadi bolj umirjena pa se zberejo ženske in dekleta in tiste že poročene dajejo bodoči nevesti koristne nasvete glede zakonskih obveznosti. Med klepetanjem poteka tudi poslikava rok s kano.

Ženinova stran poskrbi za zemljo in prostor za prebivanje, nevestina pa za vso opremo. Poroke  sklepa župan na uradu in so lahko vsak dan v tednu. Po poroki je slavje, kot si ga lahko privoščijo. Nekateri se zaradi tega zadolžijo za več let vnaprej. Na poroki plešejo samo moški. Obstajajo pa lahko ločeni prostori za ples (za moške in ženske). Šele pri odvijanju poročnih daril se zberejo v istem prostoru.

V Turčiji smo videli veliko nedokončanih hiš, brez streh. Najprej smo mislili, da je to zaradi davkov, ker se v nekaterih državah ne plača davek dokler hiša ni dokončana. Potem pa so nam povedali, da je to iz čisto praktičnih razlogov, saj se po poroki gradnja nadaljuje v zgornje nadstropje, kjer bo prebival novopečeni par.

Vsi zakoni, pa tudi če niso dogovorjeni, niso vedno srečni in lahko pride tudi do ločitve. Teh vsaj na vasi ni veliko, vendar v primeru, da ima ločeni par otroka, ta brez pardona ostane pri očetu do 12. leta starosti.

Pa še nekaj o šolanju. V Turčiji je obvezno 12 letno šolanje (osnovna in srednja šola). Šola je brezplačna (bolj kot pri nas), saj morajo starši poskrbeti le za obvezno šolsko uniformo, torbo in zvezke.

V obdobju odraščanja dečkov v Turčiji sta dva pomembna mejnika, ki pomenita vsak zase mejnik v prestopu v moškost. Prvi je obrezovanje, ki se zgodi v starosti dečka nekje med sedmim in dvanajstim letom. Med obredom, ki traja ves dan (in ponavadi za vso vas) so zbrani dečki, ki so pripravljeni za obred obrezovanja oblečeni v slavnostna bela oblačila. Prevažajo jih na okrašenih vozovih, ostali pa jim v sprevodu sledijo. Na večer pride v zdajšnjih časih na dom medicinsko osebje (v starih časih je bil to kar kakšen brivec ali mesar) in opravi obred obrezovanja (sedaj že pod narkozo). Tu se veselica za dečke konča, za ostale zbrane pa šele začne. Od botrov so fante v prejšnjih časih nato čakali zjutraj pod blazino zlatniki, v novejših pa so za svoje »junaštvo« raje nagrajeni s kolesi, računalniki in ostalimi tehničnimi zadevami.

Drugi pomembni mejnik v življenju fantov pa je seveda odhod v vojsko. Služenje vojaškega roka je v Turčiji obvezno v starosti fantov med 19 in 32 letom. Dolžina vojaškega roka je 1 leto, oziroma za tiste s fakulteto pol leta. V nekaterih primerih lahko fantje v starosti med 28 in 32 letom s kar zasoljenimi zneski odplačajo služenje  vojske (okoli 6500 eur).

In tako smo malo med poslušanjem, dremanjem, občasnimi postanki s pitjem kave, elma čajev in izstisnjenega svežega soka iz pomaranč in granatnega jabolka….po celodnevni vožnji prispeli nazaj do našega hotela v Antaliji, v katerem smo prespali že prvo noč v Turčiji. 

24. 03.

Predzadnji dan v Antaliji je namenjen »uradnemu šopingu«, zaradi česar lahko taka potovanje agencije tržijo po malce ugodnejših cenah. Država pač podpira turistično/nakupovalne obiske. Tistega s ponudbo preprog smo že obkljukali, tako nam je danes ostal obisk zlatarne (ki mi je obležala v želodcu še od zadnjega obiska Turčije) in usnjarske tovarne. Saj ne rečem…izdelki so res lepi in verjetno tudi zelo kvalitetni……samo daleč predragi za najin žep (kljub morebitnemu uspešnim cenkanju). Zapovrh vsega pa znajo biti precej tečni, če že ne kar nasilni pri ponujanju artiklov. Kot pijavke se prilepijo nate in težko jih »brez poškodb« spraviš s sebe. Glede na to, da sem malo alergična na te visokocenovne vsiljive ponudbe, sva se z Velecenjenim kar pripravila na današnji dan. Veva, da je to (za vse) obvezen in zato neizbežen del tega potovanja, zato sva se pač malo bolj potrudila, da sva bila tudi midva malce zoprna in dala vedeti, da zlata sploh ne nosiva (kar je res), glede usnja pa…….sva bila danes v vlogi najbolj privrženih veganov in zaščitnikov živali, ki usnja ne bi oblekli za noben denar. Ne, saj nisva preveč pretiravala! Samo na tak način sva se jih otresla, saj so cene postavljene preko 1000 evrov in navzgor. Na IMG_8783bazarju v starem delu mesta je bila pa čisto druga pesem….tam je tudi cenkanje bilo lažje….čeprav meni tudi tam ni šlo (še dobro, da je poleg Velecenjeni). Je pa že obisk bazarja veliko bolj zanimiv in prijeten, kot »poštirkane« tovarne. Z vodičko smo se najprej ustavili pred kipom ustanovitelja mesta Antalija – Attalos-u. Od tam nas je popeljala po stari seldžujski ulici, ki je za uspešno obnovo pročelij dobila prestižno svetovno nagrado. Po malce kulture, smo se zakadili na stojnice in vonjali čaje, začimbe, ter občudovali pisane barve oblačil in vsega razstavljenega. Opozorili so nas na odličen turški sladoled, kebab in posebno pijačo ayram. Ayram je  pijača, ki jo Turki pijejo še posebej v vročih poletnih dneh in se sestoji iz jogurta, vode in soli. Danes smo končno doživeli prav lep sončen dan, ko smo se lahko sprehajali celo v kratkih rokavih. Seveda je bil tak dan kot naročen za veliko porcijo sladoleda. Turškega nisva jedla še nikoli in res je bilo pravo doživetje že samo polnjenje v lončke, ko ulični prodajalec z dolgo kovinsko lopatko pregnete v kepo sprijet precej karamelno gost sladoled. Naročila sva kar vse okuse in zapravila celo premoženje. Sladoled je tako gost, da ga moraš jesti z žličko, ki se je ob zajemanju skoraj zlomila. Verjemite strokovnjakinji za sladoled na besedo: ooodličen je! Tako sva se ga najedla, da je kebab odpadel.

pij sladko, jej sladko, govori sladko

pij sladko, jej sladko, govori sladko

Po vseh ogledih in obveznih nakupih smo se zapeljali še do slapa Karpuzkaldiran, ki se spušča direktno v morje. V popoldanskem soncu smo ujeli tudi prekrasno mavrico.

Iz mesta Antalje smo potrebovali dobro uro za vračilo nazaj v naš hotel. Med potjo je naš »hišni zborček« v štajersko/gorenjski zasedbi pričel z opevanjem za večerne karaoke v hotelu. Zvrstile so se vsemogoče slovenske pesmi od narodnih z vseh naših pokrajin, do tiste: Ko si srečen in ko srečo rad delil bi….in pri »hura!« je še naš šofer Ahmed dvakrat potrobil. Ko je pošel ta repertoar, so se spomnili še cerkvenih in glede na bližnje praznike so zapeli….. Oljsko goro. Hvalabogu smo bili že skoraj tik pred hotelom, ko je pričelo odmevati po našem avtobusu: »Na juriš, na juriš……!!!!« Je treba sploh omenjati, da so Štajerci preglasili Gorenjce!?

25. 03.

Kako hitro tečejo dnevi na potovanjih……že je tu zadnji dan! Tako sem se navadila na obilne zajtrke, da ne vem kako bo doma. Poleg klasičnega masla in marmelade sem si tu privoščila še jajca (trdo ali mehko kuhana), vse mogoče vrste sirov, več vrst oliv in sadja, da o toplih napitkih in sokovih sploh ne govorim. Velecenjeni je bil rahlo bolj mesno usmerjen, vendar tudi zelo zadovoljen s ponudbo. Danes sva takoj po zajtrku imela še ravno dovolj časa za sprehod na peščeno obalo za hotelom. Malo sva se sprehodila, nato pa nas je del potnikov z našega avtobusa krenil na izlet proti mestu Alany-ji, drugi del pa s turistično ladjico po reki Manavgat. Midva sva se že prvi dan odločila, da si ogledava še eno turško mesto. Uro in alanjapol je »naš šofer« Ahmed peljal nas in še nekaj dodatnih gostov z drugih avtobusov proti živahnemu turističnemu mestu Alany-ji. Tla na tem področju so apnenčasta, tako, da se tod okoli najde kakšna jama s kapniki. V eno (jama Damlatas), ki je odprta za turiste smo vstopili in si jo ogledali. Slovenci razvajeni od naših čudovitih podzemnih jam, na čelu s Postojnsko, nismo bili preveč impresionirani. Majhna jama, z nekaj kapniki …..in to je to. V jami, ki jo predstavijo kot veliko turistično znamenitost so postavili celo nekaj klopi, ker vlažen zrak v njej zelo prija bolnikom z astmo. Me je zopet kar popadla jeza, kako pri nas ne znamo izkoristiti (ne v turistične in ne v zdravstvene namene) veliko boljših naravnih pogojev….. Vhod v jamo je ob peščeni Kleopatrini plaži. Po zgodbi naj bi to ime plaža dobila, ker  jo je Mark Antonij podaril Kleopatri. Nečimerni Kleopatri pa ni bil všeč pesek na njej, zato je dala pripeljati originalni pesek iz Egipta. Res ali ne……je pa res, da je pesek na tej plaži drugačen, kot kjerkoli drugje po Turčiji.  Nad Alanyo se dvigujeIMG_8910 seldžujska trdnjava iz 13. stoletja. Povzpeli smo se na razgledno ploščad in nato še do kamnite cisterne nad visokim skalnim previsom. V njej so morali obsojenci na smrt prebiti zadnji dan in noč brez hrane in pijače. Če so naslednji dan zmogli dovolj moči, da so vrgli kamen in ta ni padel na skale, temveč v morje…so bili rešeni in jih niso usmrtili. Že samo glede na to, da so bili izčrpani in lačni je bila to težka naloga. Nekateri od naših moških potnikov so tudi sami poizkusili z metom kamna preko previsa v morje. Čeprav je rob skal čisto blizu in imaš občutek, da boš z lahkoto vrgel kamen v vodo, je zaradi velike globine zelo varljiv kot IMG_8863previsne stene. Vsi vrženi kamni, so proti dnu čudežno začeli spreminjati lok padanja in se na koncu odbili od skal. Skoraj vsi….Velecenjeni je bil edini, katerega vržen kamen se ni odbil od stene, ampak je padel v morje. S tem je »dokazal, da ni kriv« in si izboril življenje. Za nagrado si je nato lahko privoščil kavo v starem delu mesta Alanye. Ogledali smo si še mošejo in se nato sprehajali med ozkimi ulicami do našega odhoda nazaj proti hotelu v predelu Belek. Med potjo smo občudovali množico pisanih hotelov. Novejši kar tekmujejo med seboj v lepoti. Vsake toliko časa pa pogled zmoti kakšen na pol propadel objekt.  Turki imajo smisel za estetiko, ki ga s pridom uporabljajo tudi pri gradnji hotelov. Pri vzdrževanju zgrajenega pa jim ne gre tako dobro, zato stare objekte raje porušijo in zgradijo nove, kot pa da bi jih vzdrževali.

V hotel smo se vrnili pozno popoldan. Pri vstopu v sobo sva najprej mislila, da je bil tu strašenIMG_8915 prepih….nato pa sva doumela, da je najina sobarica očitno zapadla v posebno ustvarjalno stanje. Na postelji je iz okrasnega pregrinjala pričarala dva laboda (morda pava…?) in celo tenke zavese na oknih so bile umetelno prepredene med sabo, tako da sva se kar bala stopiti na balkon, da ne bi prekinila čarobno spletene mreže iz blaga……Midva sva jo še dobro odnesla. Je ravno par dni nazaj razlagala vodička, da je nekoč nek gost ves večer pospravljal cvetne listke, ki so bili potreseni po celi sobi in postelji… hi, hi………

Še nikoli nisva bila v pravem turškem hamamu. Zato sva imela z Velecenjenim za zadnji večer rezerviran še obisk hotelskega hamama. Pričakala sta naju drobna poševnooka deklica in Turek težke kategorije. Glede na to, da nam je vodička povedala, da naj bi ženska masirala samo ženske, moški pa lahko oba spola, sem se že nekako obračala proti njej. Pa je Mustafa zagrabil mene, Velecenjeni pa je dobil drobno dekletce. Najprej sva bila poslana na (pre)kratko savnanje v turško savno, kjer naj bi se nama odprle pore. No, odprle pa so se le bolj za silo, ker so očitno imeli gužvo in sta že zelo kmalu prišla po naju in naju položila na ogrevano kamnito ploščo. Nato sta naju dobro zdrgnila po vseh delih telesa z grobo bombažno rokavico. Sledilo je miljenje z bombažnim balonom polnim milnice od nog do glave in na koncu sta z vročo vodo vse izprala z najinih teles. Sledil je počitek in čisto na koncu še oljna masaža.

Danes bova zaspala kot dojenčka in jutri vsa naoljena in dišeča odfrčala nazaj proti domu.

IMG_8905

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja