Lansko leto sem “prešpricala” jesenski post, tako da sem vedela, da mi tale spomladanski ne uide. Moja luskavica to enostavno zahteva. No, pa tudi ostalo moje telo je hvaležno za 14-dnevno razstrupljanje s čaji in razredčenimi sokovi (nič drugega ne uživam). Prve dni sem imela glavobol, nato pa ne več. Naslednji dnevi pa so bili različni – nekateri energetsko močni in sem bila polna moči in energije; drugi pa spet takšni bolj melanholični, ko sem se raje stisnila pod odejo in se crkljala na toplem. In ker k postu kar nekako paše gibanje tudi pridno delam jogo in hodim na sprehode.
To nedeljo (na slovenski kulturni praznik) so Velecenjeni, moji prijatelji in predvsem naš hribolazniško navdušen Žak načrtovali dopoldanski pohod na Šmohor. Nisem bila čisto prepričana, če bom zmogla, vendar sem se potem, ko me je Velecenjeni zbudil že ob sedmi uri zjutraj odločila, da grem. Toplo oblečeni smo krenili v mrzel dan (-12 stopinj je kazalo pri nas). Po kakšnih 10-tih minutah vožnje smo že bili na naši običajni izhodiščni točki pohoda. Žaku se je čisto utrgalo od velike količine zapadlega snega; mi pa smo bili tudi veseli, da smo si nataknili gamaše za lažje gazenje po snegu. Del poti je bil splužen, ostalo pa smo gazili po ozki potki, kjer je veter že nametal nov sneg. Pol metra ga je zapadlo, ponekod, kjer so bili snežni zameti, pa smo se ugrezali še globlje. Na vrhu Šmohorja smo bili poplačani s toplim čajem in celo sončnimi žarki.
Najboljši človekov prijatelj – naš Žak mi je del poti ponudil šapo v pomoč….
Prehodili smo (višinskih) 7 km in za to porabili dobri dve uri in pol (če ne štejem postanka v koči na Šmohorju). Navzdol je po celem snegu šlo seveda veliko lažje in hitreje, pa tudi bolj zabavno je bilo.
Ne bom rekla, da zame ni bilo naporno, vendar je bila zato nedelja lepša in prijeten popoldanski počitek toliko bolj upravičen.