Letos sem načrtovala 800 km dolgo Camino Frances peš-romanje od Saint Jean Pied de port-a na jugu Francije do Santiaga v Španiji in morda še dodatnih 100 km
dlje do Finistere. Pa je žal letos ostalo samo pri željah…..saj veste človek obrača, Bog obrne…..vmes so prišle neodložljive družinske obveznosti in tako se je moja
želja, da končno opravim celotno romanje po eni najbolj znanih romarskih poti na svetu v enem kosu (nekaj delov sva z Velecenjenim prehodila že leta poprej), prestavila v prihodnje leto. Za letos pa smo se štirje Jakobčki odločili, da jo mahnemo po slovenski Jakobovi poti s kolesom. Nabavili smo si drobno knjižico, ki sta jo v ta namen spisala zakonca Štefanič in se podali na mnogo krajšo, a za nas morda še bolj naporno pot s kolesom od Slovenske vasi do Trsta. Preberi preostanek članka
Štirje Jakobčki S Kolesom Od Slovenske Vasi Do Trsta
Terapevtska Slušalka
Kadar se po sili razmer moram odločiti za nov mobilni telefon (enkrat sem ga izgubila…..oziroma so mi ga ukradli, drugače pa je klical ali pa se ugašal kar sam od sebe), mi Velecenjeni vedno uredi, da dobim “boljšega”. Zakaj “boljšega” (v narekovajih)? Ker ima besedica boljše pri meni kadar gre za telefon slabšalni prizvok. Če realno pogledam nazaj sem bila najbolj zadovoljna s čisto prvo Nokio. Za njo mi je bilo res hudo, ko se je iztekel njen čas. Tudi v primeru če se mobilniki ne bi kvarili, me moja dva tehnično osveščena sostanovalca prisilita, da vsaj za silo stopicljam v korak s tehničnim časom. Čeprav priznam, da se le bolj opotekam……Pri mobilniku imam samo par zahtev: da ima imenik s telefonskimi številkami, da lahko pošiljam sporočila in v zadnjih letih – da lahko tudi fotografiram z njim. Tile “ta novi” imajo pa še vse polno nekih drugih funkcij, ki jih niti slučajno ne potrebujem in jih imam na sumu, da zaradi njih tiste osnovne le še bolj šepajo. In z vsakim novim je slabše in težje…..emtijarca!!!!…pa ti kao pametni telefoni! Traja cela večnost, da lahko napišem kakšen sms. Včasih, ko so bile še tipke sem sporočilo preko sms-ja lahko napisala slepo. Sedaj pa mi ta pametni telefon kar sam ponudi primerne besede medtem ko pišem sporočilo……če nisem pazljiva in ne kontroliram sproti kakšne traparije “hodijo po glavi” mojega mobilnega prijatelja….lahko nastane prava štala od poslanega besedila. Ne, resnično – touch screen res ni zame! Medtem ko prislonim telefon k ušesu (narahlo!!!!!) že se mi v hipu spremenijo vse nastavitve…..spremeni se mi nastavitev ure, telefon se mi postavi v položaj za letenje z avionom, medtem ko se pogovarjam kar sam posname nekaj brezveznih fotk….skratka: živi neko svoje čisto samostojno življenje neodvisno od mojih želja in zahtev.
Glede na to, da mojih telefonskih pogovorov niti ni tako malo in da tudi najkrajši niso…..sva si z mojim mobilnim kar naprej v laseh. Le kaj mi preostane….če (ko) dobim novega bo verjetno imel nove in še hujše muhe. Pa je moja prijateljica našla originalno rešitev in me za moj rojstni dan obdarila s “terapevtsko slušalko” (kot jo je sama poimenovala), ki jo je prinesla direktno iz Milana. Je rekla, da bom sedaj zopet lahko mirno razpredala po telefonu, delila dobre in manj dobre nasvete, tolažila druge in sebe……medtem ko bom kuhala, pospravljala ali celo plela na vrtu…..pa mi telefon ne bo delal nepotrebnih fotografij ali pa se samovoljno nastavljal na način letenja! Slušalka retro izgleda, ki jo lahko brez skrbi stisnem med ramo in uho…kot sem bila navajena nekoč, je namreč preko bluetooth-a povezana z mojim mobilnikom, ki mora biti nekje v bližini.
Tako lahko sedaj lomastim po vrtu s črno telefonsko slušalko (brez žice!!!) in se veselo pogovarjam…..Že prej sem veljala za bolj čudno…sedaj pa se me bodo verjetno kar malce bali….! Nabavim si še črnega mačka in v kotlu začnem kuhati razne čudne zvarke…….Ne, ne (glede na to, da sem pred kratkim dobila v dar tudi “čarobno palčko”)……verjemite….takšno nadaljevanje dogodkov se mi sploh ne zdi tako nemogoče…..
Mojih 54….
…… prevoženih kilometrov!
Ni lepšega kot se na čudovito jutro s prijateljem in s kolesom uživaško zapeljati po okoliških vaseh! Priznam – tokrat prijatelj ni bil samo dobra družba, ampak tudi gps. Tako sem se lahko mirno peljala ne da bi mi bilo potrebno razmišljati kod pelje najina pot. Orientacija pač ni ena od mojih vrlin! Žal tudi molčečnost ne…….kadar sem pa dobre volje me pa itak ne zaustavi niti najbolj strmi klanec he he….
Kolesarjenje je tako kot življenje: nekaj časa se mučimo po klancu navzgor, nato pa se veselo spustimo v dolino. Vsi napori so prijetnejši, če jih premaguješ v dobri družbi. Vendar na pedala žal moraš pritiskati sam, kot je to v življenju……
Tako sem danes v sončnem vremenu in v dobri družbi prekolesarila 54 km. Zakaj ravno 54!? Kaj pa vem, danes je vse v znamenju 54 – kilometrov in let……………….danes mi 54 paše!!!!
Ocvrto Bezgovo Cvetje
Potem, ko sem navsezgodaj pobrala tistih nekaj nadležnih polžev na visokih gredah, ki nikakor ne morejo doumeti, da ne pristanem na solastništvo moje solatke……sem si obula gojzarje in jo mahnila preko travnikov in nato naprej ob Savinji do Celja. Gojzarji sicer v normalnih razmerah ne bi bili potrebni, vendar sem računala, da me bodo zaščitili pred hudo jutranjo roso…..skoraj jim je uspelo. Spotoma sem nabrala nekaj lepih bezgovih cvetov, za prijateljevo kosilo, s katerim sem bila dogovorjena, da se dobiva na jutranji kavici na Špici. Tistih dobrih deset prehojenih jutranjih kilometrov skoraj nisem srečala sprehajalcev. V bližini mesta, pa so mi že prihajali naproti tudi jutranji mestni tekači. Popila sva kavico, rekla par pametnih in “močnih”, nato pa sva se zopet obrnila vsak v svojo smer in odpešačila nazaj vsak proti svojemu domu. Nazaj grede je sonček že kar pridno pripekal, pa tudi sprehajalcev je bilo veliko več. Takšnih in drugačnih. S tistimi, za katere bi večina rekli da so “malo bolj čudni”, smo si namenili pozdrav, z ostalimi pa ne….in prav je tako. Občutek imam, da je včasih kot bi imela oblečen čarobni nevidni plašč…..postanem nevidna. Velikokrat tudi za “dobre” znance in stare sodelavce……in tudi to je prav. Verjetno obstajajo ljudje s katerimi se pozdravimo kar tako, ker smo veseli slučajnega kratkega srečanja, ker nam vračajo podobno energijo……in drugi, za katere obstajamo in smo vidni samo takrat, ko nas potrebujejo……in tudi to je prav. In zelo prav je tudi to, da sem se z leti naučila prve in druge med sabo razločevati…..
Lepo je takole ob jutrih pešačiti sam zatopljen v svoje misli, poslušati ptičje petje in žuborenje reke…..Ni je boljše meditacije od te! Stvari se kar same od sebe postavijo na pravo mesto. Na poti nazaj proti domu sem nabrala tudi nekaj cvetov bezga za naše kosilo. Ej, takšen bi moral biti vsak dan! Z dvajsetimi prehojenimi kilometri narediš nekaj za telo, umiriš dušo v tišini svojih misli…..poleg vsega tega pa ob povratku domov prineseš še sestavine za slastno kosilo, ki ti ga daruje narava.
Dišeče bezgove cvetove sem pomakala v maso, ki sem jo naredila iz rumenjaka, moke, malo soli, malo naribanega muškatnega oreščka, mleka in v sneg stepenega beljaka….in jih ocvrla na vročem olju. Potem, ko sem jih za kratek čas položila na papirno servieto, da se je odvečna maščoba odtekla, sem jih rahlo posute s sladkorjem postregla naši teti, ki je zatrdila, da boljših še ni jedla v svojem življenju.
Zato tudi vi ne pozabite, da cveti bezeg….privoščite si ga v čaju, sokovih in ocvrtega!
“Kozmetični Tretma” Za Nezrele In Prekisle Jagode
Zadnje dni je deževno, zato več časa posvečam delu v hiši. Poleg pospravljanja se zabavam tudi s kuhanjem. in ker je domov po skoraj treh mesecih prišla tudi naša Pehta, sva delali
predvsem sladke stvari.
Pri nas ob vrtu v dvignjenih velikih koritih rastejo jagode. Letos so zelo kmalu pričele cveteti in po prvih pozobanih tu in tam, sem ravno te dni nabrala prvo skledo. Žal so zaradi obilnega dežja zadnje dni pričele gniti tudi tiste še zelene, ki sem jih zato morala odstraniti in zavreči. Tudi tiste v skledo nabrane, ki so bile sicer že lepo rdeče še nimajo prave arome in sladkobe, zato sem si pomagala s trikom, ki mi ga je prišepnil stric Google. Opranim jagodam (približno pol kg) sem odstranila peclje in jih premešala s 5 dag sladkorja, rumovim vanilijevim sladkorjem in še kanček vanilijevega ekstrakta. Tako oplemenitene jagode sem nato enakomerno porazporedila na pekač prekrit s peki papirjem in jih dala v vnaprej ogreto pečico na 175 stopinj celzija za cca 20 minut.
Po tem “kozmetičnem tretmaju” so bile jagode, kot bi bile utrgane v toplih južnih krajih. Iz njih sva s Pehto naredili hitro in zelo okusno (Velecenjeni je rekel celo, da je neverjetna..he, he..) sestavljeno sladico. Na dno kozarca sva položili nekaj sladoleda, nanj sva naložili jagode in sok, ki se je zaradi sladkorja nabral na peki papirju. Po tem sva potrosile žlico ali dve zdrobljenih polnozrnatih keksov, sledila je še ena plast sladoleda…na vrhu pa je kraljevala kepica smetane in jagoda. Sladko, osvežilno in hrustljavo hkrati…pa še zelo hitro pripravljeno.
Jabolčne Vrtnice
Na videz umetelna sladica, za katero pa ne potrebujemo ne veliko znanja, niti denarja, pa tudi časa ne preveč. Z našo Pehto sva za sestavine za osem, kot muffin velikih vrtnic, odšteli vsega 2 evra (za tri rdeča jabolka in listnato testo – ostale potrebne sestavine, kot so sladkor v prahu, limona in cimet pa so pri nas tako vedno pri roki). Po receptu na spletu za slastno jabolčno sladico bi sicer morali dobiti le šest vrtnic, a je najin kos listnatega testa prenesel še tanjše valjanje – za osem cvetov. Tri žlice marelične marmelade, kolikor sva je potrebovali, se je tudi še ravno našlo v načetem kozarcu v hladilniku. Itak, da sva marmeladi (za aromo) dodali tudi kapljico ali dve ruma. Saj veste – pri nas se je težko izogniti rumu v kakršnikoli sladici. Namesto v mikrovalovki (ki je nimamo), sva jabolčne rezine za par minut pokuhali na ognju, ravno toliko, da so se tanki krhlji malce omehčali.
Za sladico sva porabili približno uro časa (s peko vred). Končni izdelek je bil zelo okusen in na izgled prav očarljiv.
Zelo priporočam!
Moji Čujki
Od nekdaj so me privlačili kamni. Kar klicali so me in nagovarjali, kot tudi v eni meni najljubših Minattijevih pesmi : Nekoga moraš imeti rad….pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, ………ker kamen pozna bolečino – koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce……..molčeči spremljevalec samotnežev in čudakov……..
Tako z vsakega potovanja prinesem kakšen kamenček, ki je pripravljen iti z mano in mi nato s svojo prisotnostjo znova in znova pripovedovati o krajih od koder je prišel. Kmalu sem jih imela toliko, da sem morala zanje narediti vitrino. Ker pa jih nisem želela imeti zaprte v sobi, kajti kamni pač sanjajo o naravi in svobodi…… sem jih namestila na teraso, kjer lahko poslušajo ptičje petje in žuborenje vode v ribniku.
Poleg kamnov me na vsakem potovanju očarajo tudi zgodbe, miti, legende in sploh stare pripovedke krajev kjer se potepam. Zadnjič pa mi je pod roke slučajno prišla knjiga Let v lunino senco, ki govori o času, ko so tudi pri nas pripovedi še nekaj veljale. Žal knjiga zajema samo zahodni del naše Slovenije, vendar pa sem bila najbolj vesela, ker so glavne “zvezde” te knjige prav kamni. V uvodu mi je bil všeč stavek, ki pravi, da je mogoč dialog med človekom in kamnom le takrat, ko nam kamen dovoli, da se ga dotaknemo in potem tudi sprejmemo. Tu gre za tiste posebne kamne, ki so sem prišli kdo ve od kod. Morda pa jih je sem poslala sama Nikrmana – prasila, ki ureja vse na zemlji.
Iz tistih časov, ko so bile torej pripovedke še pomemben del naše kulture in so se z ustnim izročilom prenašale iz roda v rod ob toplem ognjišču med drobnimi opravili je tudi ta, ki govori o čujku. Nekoč ljudje v naših krajih niso kupovali sadik rožic in ostalih rastlin v trgovinah, temveč so utrgali vejico tam, izpulili kakšno odvečno sadiko drugje…..in spotoma vzeli še kamenček ki je ležal v bližini. Po starem verovanju so namreč verjeli, da bo rastlinica lepše rasla, če bo ob njej kamenček iz njej znanega okolja, kot prijatelj, sogovornik in ne nazadnje tudi nekakšen čuvaj ali čujek.
Glede na to, da je v okolici našega doma ogromno kamnov, sem presenečeno ugotovila, da tudi sama rada vtaknem v lonce ob zasajene rastlinice kakšen kamenček. Torej se tudi pri meni lahko rastlinice pogovarjajo s svojimi čujki, da jim nikoli ni dolgčas in se ne počutijo osamljene.
Za Polže Pir In Za Strune Krompir
Letos z vseh strani poslušam stokanje nad polži. Pri nas je tam, kjer imata dostop naši dve rački tekačici mir pred polži. Žal pa na visoko gredo ne moreta, zato si tam pomagam s preverjenim domačim receptom, ki ne škodi nikomur….razen polžem. Tam kjer opazim sledi polžev zakopljem v zemljo (v ravni s površino zemlje) posodico napolnjeno s pivom. Polži so očitno strastni pivci piva, saj se jim šmirgla za znamko, ki se toči tisti dan. Vse jih privabi….tako sem naslednje jutro našla v posodici okoli 20 (dvajset!!!) mladih polžev. Eh, mladina je vsepovsod tam, kjer je zastonj pijača..he, he….
Poleg polžev, pa sem letos (očitno) s konjskim gnojem na visoke grede uvozila tudi strune. Kar nekaj
solatkam so pogrizle korenine, da so le-te žalostno ovenele in odmrle. Ko se mi je končno posvetilo kaj je vzroke temu odmiranju, sem malo pobrskala za bio-rešitvami. V bistvu sem našla samo eno – krompir in ročno zatiranje. Sedaj zvečer narahlo zakopljem na pol prerezan krompir v zemljo ob solatkah, zjutraj navsezgodaj pa pregledam polovičke in pobiram strune. Največkrat jih je nekaj tudi v okolici krompirja. Moram reči, da mi od takrat na tej gredi ni odmrla še nobena solatka….očitno jim res bolj diši krompir.
Pica (Pizza) In Kruh Iz Domače Krušne Peči
Zunaj v naši letni kuhinji imamo poleg kamina, kjer se pečejo (predvsem) mesne zadeve, še mini krušno peč. Tako, za eno veliko pico ali kruh. Z letošnjimi prvimi čevapčiči na žaru se je pojavila tudi želja po domačem kruhu iz krušne peči. In ker je to pri nas kar projektno delo, sva se z Velecenjenim tega lotila na nedeljsko dopoldne. Najprej je potrebno zakuriti v krušni peči. Čeprav je majhna, pa vendarle traja kar dobri dve uri, da pogorijo polena in nastane žerjavica. Medtem jaz mesim in vzhajam testo. Škoda je kuriti peč samo za en hlebec kruha, zato sva se z Velecenjenim, ki sva bila ravno ta dan sama doma odločila, da si spečeva v ogreti pečici najprej pico. Tudi za pico sem naredila sama testo, saj je čisto preprosto, pa vendar je okus pice na koncu veliko boljši…. Preberi preostanek članka
Mojih Prvih Letošnjih 30 km S Kolesom
Končno sem se le spravila letos na kolo. No, ne še na mojega “tapravega – medkrajevnega”, ampak tistega “poganjavčka” s košarico. Zakaj? Zaradi vetra v laseh in krčev v nogah ha, ha…… Jaz nisem kakšen zagret športni rekreativni kolesar….sem bolj tak ljubiteljski. Kadar najdem čas za kolesarjenje, potem se potrudim, da tudi uživam v pokrajini in ne gledam ves čas na uro in prevožene kilometre. Danes je bil tak dan, ko ni bilo nujnega dela na vrtu…in ko je Velecenjeni odšel na svoj turnir badmintona, sem se odločila, da tudi jaz malo pretegnem svoje krake. Znak, da sem res uživala v vožnji je bil, ko so me z dvorišč hiš mimo katerih sem se peljala pozdravljali ljudje in mi mahali…..verjetno zato, sem ugotovila, ker sem se režala sama sebi v brk. Fino je bilo takole sama s svojimi mislimi kolesariti med polji in vasmi. Nazaj grede sem zadnje kilometre prevozila med kapljami majskega dežja….pa ni bilo hudega, saj vendar nisem iz “cukra”!