Najin Camino 2019 Montserrat (ES) – Lourdes (FR) I.del

Po desetih letih zopet odhajava na španski camino. Z istim nahrbtnikom, novimi čevlji, deset let starejša (pa ne nujno pametnejša) in žal tudi vsaj toliko težja. Jaz z zmahanimi nogami (zlomljenim gležnjem pred par leti in grdim izrastkom kosti na drugi nogi….da je lepo uravnoteženo). Pa kljub temu odhajam na pot z veliko hvaležnostjo, da zmorem še hoditi. Prvič se sploh nisem zavedala, kako srečna sem, ker sem imela polovico manj zdravstvenih problemov, pa zato več drugih. Danes nosim s sabo zavestno vsaj nekaj tistih, nepotrebnih, za katere upam, da jih bom odložila nekje spotoma. Oblačila sem skrčila na minimum, zato, da lahko s sabo vlečem mali računalnik. Pač ne znam pisati drugače, ker če bi pisala na roke, še sama za sabo ne bi znala prebrati. In če ne bi pisala sproti, potem to ne bi bilo to. Upam, da mi bo uspelo….če pa ne….je pa tudi to ena lekcija, ki jo bom morala dobiti na tej poti. Tokratni camino bo najin prvi jesenski, najin najdaljši do sedaj (3 tedne) in tudi najdaljši po kilometrih (koliko nama bo v resnici uspelo prehoditi nimam pojma in se poskušam s tem ne obremenjevati). Izbrala sva si (itak), čisto samosvojo pot, ker mi gneča ljudi vedno bolj najeda živce, Jakobova pot pa je zadnja leta postala sinonim za prenatrpanost. Pa sva šla v skrajnost in izbrala pot Catalana, na kateri verjetno ne bova srečala veliko romarjev, če sploh katerega. Kasneje, ko bova hodila delček poti po Aragonesi jih bo verjetno več….nato sledi (še ne čisto dorečena pot) preko Pirenejev in naprej do Lurda – najinega končnega cilja tokratnega romarskega potepanja.

Poslovila sem se že od vseh mojih dragih, bližnjih sosedov (kar vključuje tudi petrovško Marijo)….in računam na dobre misli vseh, ker jih bom zagotovo zelo potrebovala. Tako….dragi moji…če in ko bom lahko, se bom javljala, samo nisem prepričana kateri od dvojčkov v meni bo tokrat bolj glasen. Pri haikuju me je presenetil tisti »ta temni« in če bo hotel…naj se »zduva«, tisti ta veseli, pa mu bo pomagal, ko mu bo šlo za nohte.

12.9.2019    Petrovče-Bergamo-Barcelona – Montserrat

Saj sem vedela, da je vedno drugače na caminu, kot si zamislim. Sem mislila, da sem naredila vse kar je v moji moči, da se pošteno pripravim na pot. Šla celo k zobarju na preventivni pregled, hodila kolikor se je le dalo (čeprav po ravnem)……bala sem se samo krvavečih žuljev in obrabe kolkov…..ostalo bo že. Seveda, sem jih spet dobila po parkljih v stilu: Bernarda obrača….Bog obrne. Sam oni tam zgoraj res niso nežni z mano. Dva dni pred odhodom sem obležala z vsemi znaki gripe. Nabasala sem se s tabletami in že je kazalo, da se bom za silo spravila v red. Dan pred odhodom, pa me je začel poleg glave boleti še zob. Ko je ob štirih zjutraj prišel po naju najin »sponzorski« prevoz v obliki drage prijateljice, se je bolečina nevarno razširila na celo levo polovico glave. Do Bergama je kar nekaj uric vožnje in moji sopotniki so se zaskrbljeno spogledovali, ker sem bila bolj kot ne tiho. Na takšne probleme še pred začetkom poti res nisem bila pripravljena……Naj bodo žulji, samo za glavo prosim naj ostane pri sebi! Moji dragi prijateljici sem se tako zasmilila, da me je kar na letališču peljala v lekarno in skupaj sva nabavili (hvalabogecu za njeno znanje italijanščine) nekakšen gel, ki naj bi omrtvičil svinjsko bolečino v ustih, pa nek prah, ki se da pod jezik in deluje v več smereh od protivnetnega do protibolečinskega. Kar malo mi je hotelo iti na jok (predvsem od jeze, da imam tako smolo), ko smo se poslovili in sva se z Velecenjenim odvlekla na varnostni pregled. V mojem nahrbtniku so bile prepovedane škarjice, Velecenjeni pa je s sabo tovoril prav tako nedovoljen švicarski nož. Še dobro, da so nama pri osebnem pregledu najini gojzarji tako piskali, da so se ukvarjali predvsem z njimi (morala sva se sezuti…..kot vedno), najini prepovedani ostro nevarni spremljevalci pa so srečno in neopazno prestali pregled. No, vsaj nekaj. Rayanovo letalo je imelo 40 minutno zamudo, kar je za naju pomenilo, da nama bo verjetno ušla zadnja povezava na Montserrat. Še dobro, da je vsaj gel očitno deloval, saj se je bolečina v ustih malce umirila. Naročeno mi je bilo, da moram pred zaužitjem praška obvezno nekaj pojesti, zato sem si šla nabavit sendvič. Očitno sem bila že kar precej zadeta od vseh zaužitih arcnej in sem se, taka apatična, mladi kelnerci zasmilila. Za 6 eur sem tako po njenem izboru (ker lačna sploh nisem bila) privlekla do Velecenjenega: Ogromno bagetko s pršutom (pa še pogrela mi jo je), Coca colo, velik keks oblit s čokolado….za povrh pa še piksno limonade, za katero mi je ob veselem pomežiku rekla, da je njeno darilo meni. Ooookej…..ljubemubogecu sem se očitno malce zasmilila. Ob žvečenju pa se je bolečina nekako zmanjšala, za dodatno dozo narkotikov ni bilo časa, ker je naš nizkocenovnik začel z bordanjem. Natlačili smo se v avion in v slabih dveh urah smo pristali v Barceloni. Vzletanje in pristajanje je bilo za mojo ubogo vneto glavo prava muka. Sem mislila, da moji bobniči ne bodo zdržali pritiska, tako je pokalo in šumelo po ušesih. Po pristanku pa…ne vem ali zaradi tlaka v avionu, ali zaradi adrenalina…bolečine niso bile več tako neznosne. Zdivjala sva do izhoda letališča, še dobro, da sva imela samo nahrbtnike in ni bilo potrebno čakati na prtljago. Nabavila sva karti (12 €) in se z bus shuttlom odpeljala do centra mesta….nato oddirjala do podzemne, nabavila karte za metro do Monistrol de Montserrat in prevozom z gondolo do vrha (25€).

Med uro dolgo vožnjo nama je postalo jasno, da vlak ob tej uri ne ustavi več na postaji, kjer bi morala ujeti gondolo za zadnji vzpon na goro Montserrat. Primorana sva se bila peljati eno postajo dalje in poklicati taksi, ker do noči gotovo ne bi prišla peš na vrh. Taxi služba naju je ignorirala, sva pa naletela na nek »dvoživka vlak«, ki vozi najprej po ravnem, nato pa v stilu zobate železnice zagrize navzgor po gori. Velecenjeni je povedal, da imava sicer karti za gondolo, da pa vlak ni ustavil na pravi postaji. Jaz pa sem sprevodnika pogledala z najbolj okroglimi in žalostnimi očmi kar jih premorem. Pa saj sem bila res kar na koncu z močmi, to je (poleg vseh bolečin) bil že najin peti različne vrste prevoz ta dan. Kondukter je pogledal najina nahrbtnika in ker so peregrinosi tudi tukaj cenjeni, nama je pomignil naj skočiva na vlak. Tako sva na vrh Montserrata prisopihala z vlakom in karto za gondolo. Našla sva hotel, kjer sva dvignila ključe za najino prvo nočitev v sosednjem albergu. Prijazen hospitalijer (oskrbnik) nama je razkazal sobo za romarje z osmimi ležišči. In ker on ni znal angleško, midva pa ne špansko, je za nas prevajal zvočni google translate…pa smo se vse lepo zmenili. Zadnjih 15 minut preden so ob osmih zaprli cerkev v kateri je črna Marija, sva oddirjala še do njenega kipa, saj se šika, da pot, ki jo bova končala pri Lurški Mariji, začneva s to na Montserratu….če sva že tu. Prižgala sva še svečko v upanju na čim manj težav ali pa vsaj na takšne….rešljive. Medtem je naš hospitalijer udaril otvoritveni žig v najin romarski pasoš, tako, da sva zdaj uradno romarja. Za res lepe postelje sva odštela skupaj 16 eur, zjutraj pa baje dobiva še zajtrk. Menda so  še trije romarji prišli….iz Madžarske in Avstrije.

To je to…za danes. Še začela nisva, pa niti slučajno nisem uspela napisati vsega, kar se nama je dogajalo. Jutri naju čakajo prvi »ta pravi« peš kilometri…..upam, da brez bolečin.

Buon camino!!!!

13.9.2019 petek    Montserrat – Igualada   prehojenih 32 km

Stric hospitalier naju je včeraj obvestil, da je tam v gorah tema vsaj do sedme ure, tako, da sva zjutraj malo potegnila s spancem in odšla na zajtrk ob pol osmih. Kavica in prepečenec z maslom…..več jaz zjutraj nisem sposobna pojesti. Takoj, ko sva sedla za mizo skupaj s hospitalierom in njegovo pomočnico je k nama prišla simpatična ženska okoli petdesetih in naju z velikim nasmehom pozdravila: »Dobrrro jutrrro!« Vedela sva, da so Avstrijci tudi v tem albergu, zato sem najprej hotela odgovoriti z Morgen….potem pa sem se zavedela, da z nama govori po slovensko. Predstavila se je kot Ana iz Celovca……jaz pa njej kot Bernarda iz Celja in za štos dodala….no iz Petrovč. Kar zasijala je! Je rekla, da ima njena žlahta vsakoletno srečanje v Sloveniji in da je ravno v Petrovče peljala eno daaaaljno sorodnico. Tako daljno, da niti njenega imena ne ve, samo, Petrovče, to si je pa dobro zapomnila! Od srca smo se nasmejali kako je svet majhen. Povedala je, da ta dan zaključuje svoje 27-dnevno romanje po poti sv. Ignacija. Midva pa sva ji povedala o svojih načrtih in tudi zakaj greva raje po tej poti, kjer ni tako veliko romarjev. Zanimivo….takoj ji je bilo jasno….je rekla, da jih bova res srečala manj, pa zato tiste ta prave in jih bova takrat zelo vesela. Kaj ni čudno, da te nekdo, ki ga poznaš deset minut takoj zašteka…nekaterim se pa celo življenje zdiš čuden!? Po zajtrku nama hospitalierja  niti slučajno nista pustila pospraviti. Že med pogovorom z Ano iz Celovca  sta bila hospitalierosa kar malo živčna, ker se nista mogla vključiti v naš slovenski pogovor. Takoj, ko se je Ana poslovila od naju, pa je bil prižgan googletranslate…tisti ta zvočni in med nami je potekal hecen pogovor preko mobitela! Stric  nama je pokazal fotko »Šužane« (Suzane…kot sva kasneje ugotovila), ki je slovenska igralka (na videz znana…vendar ne vem točno katera), ki je bila tu dva meseca pred nama. Tako zaskrbljeno me je gledal, ko sem kašljala, da si niti enkrat več nisem upala pokašljati, saj bi me verjetno takoj poslal nazaj v posteljo. Velecenjeni jima je v zahvalo za njuno skrbnost in prijaznost dal eden od najinih magnetkov Celja, ki je takoj romal na hladilnik. Pri slovesu sva bila deležna dveh medvedje toplih objemov in močnih poljubov na obe lici….z najboljšimi željami za na pot.

Na »ta pravo« pot sva tako krenila šele okoli pol osme ure. Stopila sva v pravljično jutro z najlepšo jutranjo oranžno/rdečo zarjo. Ob odhodu so nama zazvonili zvonovi Montserrata, tako, da je bilo že prav kičasto. Šla sva po rumenih puščicah, najprej po ozki poti, kjer so bili na gosto postavljeni nekakšni oltarčki iz pisanih keramičnih ploščic. Nato pa kakšnih 6 km ob glavni cesti. Seveda sva se malček izgubila, ker je Velecenjeni preveč spremljal pot preko telefona, namesto, da bi se ravnala po oznakah. Ko sva se nato vrnila do puščice naju je ta popeljala v gozd in naprej po naravnem rezervatu Montserrat.

Zelo lepo….samo čista divjina! Rumene puščice so bile na skalah, kamnih, drevesih…..res se ni bilo mogoče izgubiti….samo teren pa tako naporen, da sem bila strašno hvaležna, da danes ni deževalo. Današnje vreme je bilo sicer super ugodno za pohod. Med 27 in 28 stopinjami, delno oblačno z rahlo sapico, kljub slabi vremenski napovedi. Vlekla sem se s skale na skalo, preskakovala korenine in plezala po kamnih kot koza. V obupu sem iz zemlje potegnila eno korenino, ki mi je služila preko tega dela kot pohodna palica. Lepa ni bila, je bila pa zategla, tako kot jaz. Velecenjeni je hodil pred mano cak-cak, jaz pa bolj tak-tak. Pa se nisem preveč sekirala. Pomemben mi je bil vsak naslednji korak. Na tiste, ki so bili že za mano se nisem ozirala, ti so bili samo podlaga za naprej. Tako sva večino najine poti po rezervatu prehodila skoraj ob vrhu skalnatih skulptur Monserrata. Mene te ogromne skalnate gmote spominjajo na pokonci postavljene baby kekse, tako lepo so ozke in zaobljene.

Nikjer nikogar, ne romarja, ne domačina. Do prvega majhnega zaselka sva prišla šele po dobrih 13-tih km hoje v »partizanskem« stilu. Seveda tudi signala za telefon ni bilo, niti v tem majhnem zaselku, kjer sva si privoščila prvo ta pravo con leche.  Jezik zna biti tu kar problem…..midva nada po špansko…..oni nada po angleško. Ampak, vedno se najde kdo, ki razume vsaj kako besedo, pa se na koncu vseeno zmenimo. Mislim, da bova čez tri tedne primorana obvladati pasivno španščino, če bova hotela preživeti.  Do malo pred Igualado sva tako hodila večinoma po gozdnih stezicah in preko manjših zaselkov. Opazila sva, da je na določenih mestih začutiti prav močno politično zaostreno ozračje. Katalonske zastave očitno določajo kje so doma zavedni Katalonci. Nekje pa sva videla tudi Špansko, dvignjeno visoko v zrak, pa ne veva ali iz ponosa ali iz strahu. Naletela sva tudi na nekaj političnih parol, ki sva jih razumela samo na pol in velikokrat na izpisano št. 155. Kasneje sva se preko strica googla dala podučiti, da je to člen, ki Kataloncem prepoveduje uveljaviti neodvisnost. Tako sva bila, za vsak slučaj, še bolj pozorna na to kje pozdraviva z  adios in kje z adeu.

V tistih na redko posejanih bifejih sva si naročila pivo in colo zame, ker si zaradi zdravil nisem upala piti alkohola. Po dvajsetih prehojenih kilometrih pa se mi je šmirglalo za stranske učinke in sem tudi jaz zvrnila eno Estrello damm. Očitno je bilo pivo kar močno, ker sem se pri nadaljevanju poti ujela, da na glas prepevam božične pesmi…..ko je teh zmanjkalo, pa še tiso…Od Celja do Žalca….Velecenjeni mi jutri verjetno ne bo dovolil pitje alkohola…..Moram pa omeniti, da je drugi stranski učinek bil, da sem hodila lažje in hitreje, tako da……jutri verjetno ponovim. Hrane med potjo ni bilo, pa tudi lačna (vsaj jaz) nisva bila. Malo sem se pasla po gozdnih robidah, pa me je Velecenjeni zgroženo vprašal: »Kaj to ješ!?«….mestno dete. Na poti proti Igualadi sem naletela na trstičevje, točno tako, kot mi je povedala Nana (starosta camina in sploh vseh popotovanj…vsaj zame). Vedno mi da kakšen koristen namig ali nasvet, ki ga nato s pridom uporabim, kot so bila tudi tista mini darilca za dobrotnike na poti. S preko carine pretihotapljenim švicarskim nožem mi je Velecenjeni lepo obrezal trstiko in zdaj imam ultra lahko, pa vendar močno pohodno palico. Do Igualade sva tako prišla nekaj čez drugo uro popoldan.

Refugio (prenočišče) za ta dan sva imela rezerviran, zato sva se ravnala po google zemljevidu in prišla na pravo ulico pol ure za tem. Žal sva ugotovila, da ima Igualada dve ulici z istim imenom….in midva sva seveda pristala na napačni. Problem je bil samo v tem, da je bila ta prava kakšnih 6 km stran, na drugi strani mesta. Teh zadnjih 6 km se je vleeeeklo. Končno sva prispela na pravi naslov in pred zaprta vrata refugia.

Velecenjeni je poklical na telefon, kjer je rezerviral in v vseh možnih jezikih dopovedoval, da sva tu in kaj morava storiti…..je trajalo. Končno je nekako dojel, da mora po ključe 140 m stran na neko recepcijo. Sama sem s prtljago in bosimi utrujenimi nogami sedela na pragu prenočišča. Kmalu se je vrnil s ključi in mi oznanil, da želijo videti v živo tudi mene. Opravila sem prvo žehto najbolj preznojenih stvari in skupaj sva se še enkrat odpravila na recepcijo, ki je bila v domu upokojencev s 5x zaklenjenimi vrati. Sledil je zopet pogovor v vseh možnih jezikih in na koncu sva izvedela, da jutri pred osmo ne bova mogla na pot, ker oni prej ne začnejo delati, da bi vrnila ključe. Pa še za osmo uro so bili videti čisto zgroženi. Ob odhodu, je skupaj z nama skoraj »na svobodo« pobegnil en star striček na vozičku, tako da sva malo bolj razumela vse tiste varnostne ukrepe z zaklepanjem. Po dveh dneh sva želela pojesti nekaj toplega in sva iskala in iskala eno odprto restavracijo. Žal se tu vse odpre šele zvečer, prej lahko dobiš lahko samo pijačo in kakšen sendvič. Končno sva našla eno malo kantino, v kateri so nama bili pripravljeni pripraviti nekaj malega. Pri naročilu je sodelovala vsa družina in en pijanček, ki je edini znal angleško.

To je to v glavnem vse za danes. Fotografije bodo naknadno….doma. Dan je bil tako dolg, da sem zagotovo kaj izpustila, ker se nama je fuuull dogajalo (predvsem v glavi….), ne vem kako bi bilo, če ne bi sproti pisala vsak dan.

14.9.2019 sobota    Igualada-La Panadella peš…s prevozom do Cervera      prehojenih  25 km

Danes se je že zjutraj videlo, da nas čaka polna luna. Po vračilu ključev, sva na pot krenila šele okrog pol devete ure. Res se v teh koncih naredi dan kasneje kot pri nas, samo, to je bilo res prepozno. Strumno sva zakorakala na pot po rumenih puščicah ven iz Igualade. Kar naenkrat pa je bilo konec poti in levo od naju zadnja hiša. Na vrtni obrobi, nekje pod rožami, naju je rumena puščica nagajivo pošiljala na njihovo dvorišče. Nesigurno sva stopila na dvorišče, da sivolasega možakarja, ki je stal tam, povprašava kam morava. V tistem hipu pa sta iz hiše planila dva luštna črnolasa otročka stara tam nekje med 5 in 6 let. Še oba v pižamicah. Deklica me je prijazno peljala za hišo, kjer so ozke stopnice med stavbo in vrtom nadaljevale camino pot na travnik. Mlajši deček pa je peljal Velecenjenega. Ta se mu je v angleščini zahvalil in mali frajer je takoj odgovoril: »you are welcome!« Dedek (verjetno) je vse skupaj tiho opazoval, se smehljal in prikimaval. Jebelacesta….od malega sva pa ravno najmanj pričakovala angleščino. Očitno so vzgojeni, da ko vidijo »izgubljene« romarje pritečejo in pokažejo pot! Bilo je tako iznenada, tako prisrčno in tisti prehod po ozkih stopnicah tako čuden, da je vse skupaj izgledalo kot pri  Alice v čudežni deželi. Samo, da jo je tam zajček pripeljal do rova….naju pa otročka do stopnic….direktno na travnik.

Do prve kave, po 10 km hoje, je šlo hitro in brez problemov. Ustavila sva se v prvem odprtem bifeju v Jorbi. Pred bifejem je bilo polno vrhunskih dirkalnih koles, v bifeju pa njihovi lastniki. Očitno zelo zagreti rekreativci, saj je testosteron ob njihovem glasnem pogovoru kar plaval po zraku. Naju je zelo imelo, da bi poleg kave naročila še kakšen Roglič-ek……hihihi…..slovenska zastava pa je raje ostala v mojem rdečem nahrbtniku. V nadaljevanju naju je pot od tu naprej vseskozi vodila tik ob (sicer zelo malo prometni) cesti. Poleg tega je na nebu skoraj brez oblačka sonce neusmiljeno žgalo. Cesta pa vseskozi navzgor….navzgor….navzgor proti 700 in še nekaj m nadmorske višine, po dooolgi ravni, strmi cesti, ki ji ni bilo videti konca. Noge niti niso bile problem, ramena pa so vedno bolj pekla. Glava se je danes bolj ukvarjala s tem, da je pošiljala v vrat in ramena »navodila« za sproščanje, noge pa so šle kar same v smislu leva desna, ali kot je Marija Terezija učila slovenske vojake: slama, seno (tisti, ki vam ni jasno, razložim, ko pridem domov). Pred La Panadello sva bila že tako na koncu z močmi, da sva vedela, da naju tudi kratek postanek ne bo toliko osvežil, da bi bila sposobna priti še pred večerom do Cervere. Edini hostel v tem malem zaselku se nama je zdel predrag……kasneje pa sva ugotovila, da postelj itak ne bi dobila, ker je bil poln. Edina možnost, ki sta jo videla dva zmahana peregrinosa je bila torej taxi do Cervere. Velecenjeni je vmes uporno klical vsa možna prenočišča, pa nihče ni znal vsaj toliko angleško, da bi se razumeli. Končno je po naju prišel taxi in voznik Antonijo, ki je enomičkeno znal angleško. Med kratko vožnjo do Cervere sva v španski angleščini zvedela (kolikor sva pač razumela), vse o zgodovinskem starem delu mesta Cervera, ki ima lepo obzidje krog in krog. Armaturno ploščo njegovega taxija so krasili mnogi kipci raznih svetnikov in vsakega posebej nama jih je predstavil. Antonijo se je odločil, da nama osebno priskrbi prenočišče v refugiu in naju je pripeljal tik pred vrata, nama zabičal naj ostaneva v avtu in se šel sam pogajat. Žalostno je prišel nazaj, ker je izvedel, da prenočišč ni, ker refugio obnavljajo. Končno sva se nekako na silo poslovila, ker je Velecenjeni rekel, da je tu kar nekaj hostlov in bova gotovo našla kaj. Toda….vsi…ampak…..res vsi hostli so bili zasedeni. Končno sva dobila sobo v zadnjem hostlu na robu centra starega dela mesta. Takoj za nama so na vrata obesili listek: complete. Torej sva res dobila čisto zadnjo sobo. Soba je imela vse ugodje prave hotelske sobe, tako da sva se odločila, da bova pa to maksimalno izkoristila. Tuširanje do onemoglosti (kar vključuje tudi njihove brisače) in pranje las (imajo celo fen).

Sosednja stavba ob našem hostlu pa je bila nobel javna pralnica. In sva se v hipu odločila, da kamor je šel štrik, naj gre še bik. Bova vsaj enkrat izprobala kako to zgleda, naju je vedno zanimalo. Napokala sva preznojene cunje in hajd v pralnico. Tam pa skoraj vsa navodila v španščini in tako nisva vedela, ali bi morala detergent (ki ga itak nimava) prinesti s sabo. Skoraj sva se že odločila, da bova prala pa samo z vodo, ko sva ugotovila, da pametni stroj vse sam doda. Previdno sva izbrala program in se za pol ure posvetila čakanju (kot v filmih), samo, da sem jaz ta čas izkoristila za delni zapis današnjega dne. Ko je bilo perilo oprano, sva ga dala še v sušilec za 15 minut. Na koncu sva zložila povsem suho in dišeče perilo. Ne morem verjet, da se je v 15-tih minutah povsem posušila tudi moja jopa s kapuco (najdebelejši del moje garderobe). V tej super moderni pralnici imajo tudi poseben pralni stroj za pranje oblačil hišnih ljubljenčkov….itak. Malo potolažena, da sva vsaj oprala in posušila tako na hitro, sva se odločila, da si privoščiva še večerjo. V tistem hipu pa so se zaslišale fanfare in mimo nas se je ob srednjeveški glasbi odvil cel sprevod. Ogromen kraljevi orel, ki je imel v kljunu celo balo oljčnih vej….ogenj bruhajoči in streljajoči zmaj….ogromna kralj in kraljica…….potem so sledili neki narodni plesi in godci….skratka ……res dobro!  Po nepričakovanem »kulturnem vložku« tega dne sva se končno parkirala ob mizi sredi trga in naročila pivo in pizzo. Med čakanjem na hrano, pa se je ves program (s pokanjem in bruhanjem ognja vred) odvil še enkrat, tik ob najini mizi. Mesto je bilo preplavljeno tudi z množico motoristov, zato sva sprva menila, da imajo kakšen shod. Kasneje sva našla vhod v neko državno palačo, krasnega pročelja in v njenem atriju nama je šele bilo jasno kaj vse je za to predstavo zunaj. Kuril se je velik žar, na odru so se ogrevali rockerji…..krog in krog pa so visele parole (sedaj že veva za kaj gre) o neodvisnosti Katalonije. Nekaj jih je bilo celo v angleščini: Samoodločanje je pravica in ne zločin….. Skratka, Katalonci še iz tako resne zadeve znajo narediti ornk fešto.

Povsem sva se vživela v dogajanje in kar malo pozabila na najine jutrišnje probleme, ki so zasijali v povsem drugi luči, ko sva se vrnila v sobo. Ugotovila sva namreč, da večino albergov vnaprej na najini poti avgusta in septembra obnavljajo. Že tako jih je malo! In sedaj nimava niti najmanjšega pojma kako bova jutri prišla do skoraj 50 km oddaljenega mesta, kjer bi mogoče lahko dobila prenočišče.

Sva se odločila, da se stuširava in greva spat. Problemi bodo itak počakali do jutri……

15.9.2019 nedelja   Cervera –  Balaguer    prehojenih  32 km    

(vmes slabih 15 km s taksijem)…skupna razdalja  47 km

Najin hostel v Cerveri sva zapustila že 10 minut čez sedmo uro zjutraj. Polna luna v odhajanju se je še svetila na nebu. Na ulicah so nama sledile potepuške muce do izhoda iz mesta.

Današnja pot naju je vodila med polji do Tarrege. Dokler so ramena in noge še spočite in ni prevroče je lepo hoditi. Za danes so bile zopet napovedane plohe, zato sva imela pelerine v pripravljenosti. Pa bolj kot se je bližalo poldne manj je kazalo na dež…..nebo brez oblačka, temperatura pa je kar naraščala in naraščala. Spotoma sva končno naletela tudi na zrele mandeljne (v živo sem prvič videla kako izgledajo zreli) in si jih nabrala eno vrečko. Nikoli ne veš kdaj ti hrana prav pride. Čez nekaj časa pa sta nama naproti prišla prva romarja. V najino smer ta čas ne gre nihče, ali pa se ne ujamemo, smo se pa zato tisti, ki se srečamo bolj iskreno veseli. Starejša uglajena možakarja sta od veselja zabrisala nahrbtnika na tla in se nama predstavila, da sta Francoza, ki gresta po poti sv. Ignacija. Tudi midva sva povedala od kod sva in kam sva namenjena. Znala sta malo angleško in smo se kar fajn pogovarjali. Eden je povedal, da je doma v bližini Lurda, drugi pa, da je iz Bretanije. Vedela sta celo za Slovenijo (kar ni vedno nujno), od prvega možaka hči je bila celo letos na dopustu v Sloveniji. Tudi onadva sta se zaradi prenatrpanosti na ostalih poteh camina raje odločila za te bolj samotne…..in tudi onadva sta imela probleme z iskanjem vsakodnevne prenočitve. Ugotovila sta, da tu pa tam razumem kakšno francosko besedo in ko smo se poslovili, sem jima poleg klasičnega bon camina zaželela še srečno pot v francoščini. Strašno sta se razveselila in nama želela voščiti srečno pot še v najinem jeziku, zato smo imeli ekspres »šnelkurz«…pa je za silo šlo.

V Tarregu sva se ustavila na prvi kavici in malem prigrizku iz nahrbtnika. Glede na vse večjo vročino, sva ugotovila, da nama je danes 47 prehojenih km veliko prevelik zalogaj. Edino prenočišče (že napol rezervirano) pa je bilo še vedno več kot 30 km oddaljeno. Sklenila sva, da greva do zadnjega malo večjega kraja in poizkusiva najti kakšen prevoz za vsaj 10 km. Tako sva hodila še naprej kakih 5 km, dokler naju ni stric google obvestil, da je to zadnji kraj……potem pa dolgo nič. Šla sva do edinega hostla v zaselku in vprašala po avtobusu. Receptorka naju je neumno gledala, ko sva omenila vlak, pa še bolj. Ničesar ni…..pa še nedelja je. Kaj sva hotela….taksi. Receptorka nama je prijazno pomagala, ker angleščina je tu španska vas. Taksist je pridrvel po naju v parih minutah, takoj povedal, da ne govori čisto nič angleško ….nato pa celo (hvalabogecu dokaj kratko) vožnjo v španščini predaval o Kataloniji. Kolikor sva razumela, je vpletel, zgodovino, zemljepis in malo (itak) tudi politiko. Vsake toliko sva pametno pokimal in rekla: si….Vam povem, da mi je kar malo žal, da ne spremljam vseh teh telenovel v španščini, bi mi bilo na tejle poti veliko lažje. V Linyoli sva izstopila, mu pomahala z »Adeu« in si zopet oprtala nahrbtnika in po rumenih puščicah zakorakala ven iz mesta na dolgo, samotno in vročo pot 12-tih kilometrov. Makadamska pot je vodila med polji.

Nikjer niti kančka sence….nikjer žive duše…..nobene hiše….pa tudi telefonskega signala ne. Če v teh 12-tih km človeka slučajno zadene kap, mu menda ni pomoči. Nimaš kam po pomoč, poklicati tudi ne moreš…….še tista popotniška žvižgalka, za klic v sili, ti tu ne pomaga. Kdo te bo pa slišal!? Sonce je pa žgalo vedno bolj na popolnoma brezoblačnem nebu, okoli 37 stopinj. Prav zaželela sem si tiste napovedane plohe, čeprav se nikamor ne bi mogla skriti pred njo. Na  vsej tej poti ena ali dve ograjeni kmetiji in eno drevo z majhno senco, ki se nama je zdela kot oaza sredi puščave. Zabrisala sva nahrbtnike z ram in zložila svoja utrujena teleščka po tleh v senci. Takrat pa izza vogala počasi pride gora od domačega psa čuvaja. Tisti moment sem bila tako utrujena, da bi mi bilo pa čisto vseeno, če me takoj požre. Še dobro, da je bila veriga prekratka, pa tudi velikan (pameten pes čuvaj) je ugotovil, da uboga pregreta peregrinosa nista nevarna, zato niti zalajal ni. Ves čas med najinim počitkom naju je vsake toliko prišel pogledat izza vogala hiše, nato pa, ko je videl, da je vse pod kontrolo, se je vrnil nazaj v senco.

Edina dobra stvar na tej poti so bile fige…..no vsaj zame (Velecenjeni jih ne je). Najedla sem se jih do sitega. Proti koncu te tečne poti, ko sva štela že skoraj metre, sem sanjala samo o eni stvari: o mrzlem piru! Pa mi reče Velecenjeni: »A veš …..ko prideva pa do prvega bifeja na tej poti…..bova pa en pir spila!« Ahaha temu se reče prenos misli, ali pa povezanost, proti kateri vsi pari težijo…..pa tudi če se vse skupaj začne s pirom! Bilo bi mistično, če se ne bi na koncu vse zasukalo malo v napačno smer. V tale zapis o romanju to sicer naj ne bi sodilo……vendar sem se zavezala, da bom napisala vse čisto po resnici….zato: Ko sva končno z makadama zavila proti asfaltu je Velecenjeni čisto ob cesti videl bar. Kar poneslo ga je tja, kjer je neka ženska čistila očitno še zaprti lokal. Prijazno naju je povabila naprej in lahko sva si nabavila dva tista tako zaželena hladna pira. Usmiljeni ženici sva se zasmilila, ko je tako pasje vroče, je rekla. Lokal pa temno rdeč….s srčki na stenah (pred nekaj leti, ko sem bila še bolj naivna bi rekla….iiiiii  kak fajn), zdaj pa sem že bolj izkušena in ko sem videla, da je nad šankom prepoved fotografiranja, mi je bilo jasno kam me je Velecenjeni peljal na pir. Ko sva si zunaj nabasala nahrbtnike nazaj na pleča, pa sva videla tudi tablo, ki oznanja legalne dejavnosti dam noči (da se lepo izrazim). Verjetno sva bila edina romarja, ki sta kdaj zajadrala tja in verjetno noben romar na svojem romanju ni bil na podobnem mestu. Pa kaj…..konec koncev je bila po peklenskih 12-tih km hoje edini človek, ki nama je prijazno pomagal v stiski. Jezus tudi ni imel nič proti Mariji Magdaleni! Pa naj vrže prvi kamen tisti, ki je brez greha……pa take, pa to. Sva pa kar malo hitreje stopila do mesta in si nato v njem privoščila še eno pijačo, da malo poplakneva »greh«. Še dodatna dva kilometra sva prevandrala do mestne hiše, kjer naj bi nama izročili ključe alberga (za 5 eur na osebo). Spraševala sva se ali je res možno, da v mestni hiši delajo ob nedeljah. In so! Mogoče zato, ker je ravno danes tu velika srednjeveška fešta (ki je samo enkrat na leto) in midva itak da uletiva očitno v vsak kraj kjer je veselica. Od mestne hiše do prenočišča sva se po tistih ozkih, zavitih ulica s prepolnimi štanti srednjeveške robe in dišeče hrane, morala znajti sama. S ključi v rokah sva se seveda izgubila, zato je Velecenjeni odšel v prvo knjigarno in prijazen knjigarnar naju je osebno pospremil še kakšne tri uličice levo in desno do vrat prenočišča. Spotoma nama je (seveda v španščini) razlagal kaj se bo danes vse dogajalo. Po treh dneh res že kakšno špansko besedo razumeva, vsega pa tudi ne! Tako je bil v žaru, da sva se ga na koncu komaj znebila, saj sva imela občutek, da bo šel kar z nama v spalnico.

Po nujnem tuširanju in pranju perila, sva odšla na trg, kjer se je ravno pričel program. Nekaj malega sva pojedla pri srednjeveških krčmarjih (pečeno klobaso v testu s pečeno čebulo in majonezo) in opazovala živ-žav. Utrujenost pa je naredila svoje…..za nama je res naporen dan in še dobro, da ne veva kaj vse naju čaka jutri……zato sva se odpravila v zgornje sobane najinega prenočišča na zaslužen počitek.

16.9.2019 ponedeljek   Balaguer-Alfarras    prehojenih  26 km    

Ponoči se je dolgo feštalo. Pod najinim balkonom je nekdo res lepo igral na kitaro in le kako bi bilo mogoče kmalu zaspati…..če seveda nisi moj Velecenjeni! On zaspi v trenutku, ko zapre oči. Zjutraj naju je tako zbudilo šele sedem močnih udarcev v zvoniku. Velecenjeni je mirno odprl oči in rekel, da je itak zunaj še mrak….in res je bil. Preden sva zapustila najin zgodovinsko obarvan albergo in se vpisala v zvezek peregrinosov (kolikor sem videla sva bila edina Slovenca sploh), je bila ura že osem. Po ozkih ulicah, kjer sva se včeraj tako lepo »zlila« s srednjeveško kuliso, kot dva prašna in preznojena romarja, ki opirajoč se na trstiko iščeta prenočišče, sva zjutraj hodila sama. Takoj za prvimi ulicami je sledil strmi vzpon ven iz mesta. Juhu….iz postelje sva že takoj naslednji hip grizla kolena! Sedaj imava že kar utečen dopoldanski ritem. Po prvih prehojenih desetih kilometrih ponavadi prideva do prvega kraja z odprtim bifejem za jutranjo kavico. Ta prvi del poti je najlažji, ker je telo še spočito, nahrbtnik (moj) ima še osem kg (spotoma se teža veča….vsaj na občutek).  Zakorakala sva v mali kraj Castello de Farfanya. Hodila sva po zavitih ozkih ulicah in stikala kje bi dobila jutranjo kavo. Ker sva se malček izgubila, sem vprašala starejšo gospo. Še dobro, da znam po špansko povedati vsaj kava z mlekom. Ustavila sem ploho besed in ji dala vedeti naj mi samo pokaže smer. Istočasno je bil tudi Velecenjeni »navigiran« s strani starejšega gospoda (očitno so dopoldan doma samo upokojenci) v isto smer. Končno sva prispela na glavni trg in do najine kave. Napolnila sva še svoje popotne bidone z vodo, ker je tekočina kar sproti izparevala iz naju. Ob najinem odhodu so zadonele fanfare in iz zvočnikov vsenaokrog je igrala glasna koračnica. Tisti redki starčki so zastali v koraku in pogovoru, se zelo resno držali, nekateri tudi z roko na srcu. Nisva točno vedela ali v znak spoštovana koračnici, ali pa je koga zares stisnilo pri srcu.  Pa sva se tudi midva nekako vključila v to slavnostno ozračje in ponosno in v taktu odkorakala proti izhodu iz naselja. Spotoma sva srečala še prijazno gospo, ki nama je prej pokazala pot do kave in seveda se je prišla pozanimat, če sva jo našla. Na koncu mi je še prijazno stisnila roko in nama pomahala v pozdrav. V paradnem koraku sva nato v stilu pomembnežev  nadaljevala pot. Žal se je v drugi etapi sonce zopet odločilo, da bo samevalo brez oblačkov na nebu. Pametni telefon, pa naju je obvestil, da je v zraku 75 procentna vlaga. Je treba sploh omeniti, da ob poljih požete pšenice in zelene koruze ni bilo niti metra sence!?

Cedila sva se kot dva sladoleda na soncu. Da pa je bilo še bolj pestro so se tudi drobne tečne muhe, ki so vztrajno brenčale okoli najinih glav, odločile, da krenejo z nama na romanje. Ker pa je treba vedno vzeti za dobro, na kar nimamo vpliva, sem se spomnila, kako je moja stara mamka včasih omenjala kraj »tam kjer ni muh«. Pa tisti kraj ni veljal za fajnega. Torej….midva nikakor nisva tam, kjer ni muh, kar je verjetno bolje za naju! Velecenjeni je hodil pred mano. Včasih toliko naprej, da mi je izginil izpred oči ob kakšnem ovinku. Na razpotjih pa sva se vedno zopet našla in krenila skupaj naprej. Res nemogoče je prilagajati hitrost. Vsak mora hoditi v svojem tempu (tako kot v življenju). V tisti samoti in tišini se različne stvari odvijajo v glavi. Razmišljala sem, na primer, kako bi si še podložila nahrbtnik, da bi čimbolj razbremenila boleča ramena. Lahko bi sicer kaj preložila v nahrbtnik Velecenjenega. Pa bi bilo to prav? Tudi v življenju je tako, da si moramo nekako olajšati težave, da lažje živimo in ne prelagati svojih bremen na bližnje. Že za to, da mi Velecenjeni prijazno pomaga pri snemanju in natovarjanju nahrbtnika z in na ramena, sem zelo hvaležna. Hmmmm….ja…danes sem očitno veliko hodila sama s sabo. Pa saj tudi to je eden izmed namenov camina. Še dobro, da sva kmalu zopet prišla do postojanke s pivom. Pa da ne boste mislili, ko toliko omenjam tale pir……največ ga spijem v mislih. Danes sem popila samo enega in to pred tretjo etapo, ko sem videla, da naju čaka, za spremembo, dooooolga ravna pot tik ob cesti. Zopet otovorjena in »podmazana« s pivom, sem si pri začetnih korakih dajala pogum z glasno kekčevo: »Kaj mi poje ptičica…ptičica sinička….dooooobra volja jeee najbolja!« Šele nato sem opazila, da se mi prešerno reži gospod, ki ga prej nisem opazila. Kaj hočemo, očitno tale Estrella damm (pivo) deluje na moje neizživete pevske ambicije. Velecenjeni se samo nasmehne in hiti pred mano, ker ve, da me bo moja pevska vnema kmalu minila ob pripeki sonca in vročem asfaltu. In res me je…..Zadnje kilometre sva šla dokaj hitro, glede na otovorjenost in vročino. Spotoma sem opazila nasad breskev, za katerega je Velecenjeni trdil, da so jabolka (sem že rekla: mestno dete). Zato sem ga nagnala rabutat, da si bo za vedno zapomnil razliko. Dve žametno rdeči veliki breskvi pa sta romali v romarski nahrbtnik.

Malo kasneje sva vkorakal v Alfarras in poiskala najino prenočišče za to noč. Velecenjeni ga je zjutraj rezerviral preko telefona…..ampak ….dokler nisi v sobi, nikoli ne veš. Seveda se je tudi tokrat rahlo zakompliciralo pri jeziku. Nihče ni vedel nič o kakšni rezervaciji. Končno pa sva le dobila sobo s čisto posteljo in tušem na hodniku. Ni problema, samo da je tuš……sva preživela še kaj hujšega. Po tem, ko sva s sebe in najinih preznojenih cunj sprala popotni prah tega dne, sva odšla še do sosednjega bifeja na prvi pravi obrok hrane danes. Jaz še tega ne bi, pa Velecenjeni vztraja, da moram jesti. Naročila sva lignje in se zabavala kaj vse je bilo v resnici na malih ovalnih krožnikih, ki sta prispela na najino mizo. Nekaj ocvrtih lignjev, pommes frites, zelena solata, paradižnik, korenček, olive, žlica tunine, na vrhu vsega pa jajček na oko! Ampak je bilo dobro, samo kako se tega lotiti je bil sprva problem. Po večerji sva šla v lov za štampiljko v najinem romarskem pasošu. Moram napisati, da spiva v dokaj čudnem predelu mesta, med samimi temnopoltimi in aziati, po ulici pa sem in tja vozijo s traktorji. Torej je nekako razumljivo, da sva žig, ki dokazuje najino prisotnost v tem mestu kar nekaj časa zaman iskala. Končno sva prišla do nekega župnijskega urada. Prijazen star župnik, je bil  najprej v zadregi, ker samo nadomešča kolega s te župnije. Potem pa je rekel da pa nama lahko da štempelj svoje. Bila sva zadovoljna, saj četrt levo ali desno res ne igra nobene vloge. Pa končno sva dobila eno štampiljko od župnika, kar se je pa tudi že spodobilo. Prijazno nama je podal roko in zaželel buon camino.  Ta pravi zaključek današnjega dne.

Velecenjeni že vzdihuje nad prenočišči jutrišnjega dne…..Bova videla kako bo…

17.9.2019 torek   Alfarras – Tamarite de Litera    prehojenih  15 km    

Medtem, ko sem včeraj zvečer jaz delala zapiske tekočega dne, se je Velecenjeni ukvarjal z načrtovanjem današnjega dne. Pregledoval je razdaljo, naštudiral prečni profil poti…..vse pa se je na koncu nanašalo na razpoložljiva prenočišča (ki jih praktično ni). Kaj prenočišč, še kraji so bolj na redko posejani. Tako sem bila obveščena, da greva danes samo do Tamarite de Litera, 15 km stran, kjer imajo na razpolago alberg s prenočišči za romarje (prosto bo gotovo, samo če zopet kaj ne obnavljajo). Naslednji kraj od tega je oddaljen okoli 22 km…vmes pa ničesar….ampak res ničesar. Seveda sem se mu takoj postavila po robu, da tako malo pa tudi ne smeva hoditi (očitno sem podzavestno obremenjena s prijatelji, ki na drugem koncu Španije delajo po 30 in več km na dan). Ponavadi bi dobila nazaj kup ostrih in glasnih besed in jaz bi bila seveda na enak način pripravljena braniti svoje prepričanje. Velecenjeni me je pa samo mirno pogledal in me vprašal: »Zakaj?« Samo ..zares….le zakaj……sem se vprašala tudi sama in bila kar malo presenečena, ker nisem imela pravega odgovora. Skupaj sva nato pregledala papirje, zemljevide in prečne profile in ugotovila, da se v bistvu vse vklaplja v najin terminski rok potovanja. Najin načrt je v osnovi bil nekako priti v treh tednih do Lurda v Franciji. Že doma sva načrtovala nekaj prevozov med potjo, ker nisva vedela kako nama bo šlo na poti (predvsem zaradi mojih poškodovanih nog). Ker pa se moje nožice zaenkrat dobro držijo, sem kar malo pozabila na to. Verjetno bi bilo najlepše hoditi okoli 25 km na dan, pa žal zaradi redkih prenočišč to ni mogoče, zato se je potrebno prilagajati in sprejeti to kar nama je namenjeno.

Kljub današnji krajši relaciji sva zjutraj že pred sedmo uro korakala iz Alfarrasa. Tako temno je še bilo, da sva takoj po izhodu iz mesta izgubila sled rumenih puščic. Še dobro, da ima Velecenjeni naloženo navigacijo na svojem telefonu, da sva vsaj vedela ali greva v pravo smer. Danes sva zapustila Katalonijo in vstopila v Aragonijo. Takoj po izhodu iz mesta naju je pričakal 100 m visok in kakšen kilometer dolg klanec, nato pa zopet po makadamskih poteh med velikanskimi polji koruze, detelje in nasadi breskev in nektarin. Glede na to, kako so z zalivalnimi sistemi pridno zalivali polja, sva vedela, da tudi danes sledi en vroč dan. Visoko postavljeni zalivalniki so se krožno obračali in na veliko škropili krog in krog. Prav pazljiva sva morala biti, da nisva bila deležna neprostovoljnega jutranjega tuširanja. Saj ne morem verjeti, da bom to napisala, toda…..pohod tako zgodaj zjutraj je najlepši. Luna je še svetlo sijala pred nama, za najinim hrbtom pa se je že kazala rahla rumeno/oranžna jutranja zarja. Pa jaz še vedno nisem jutranji človek…..samo, jutra zares dišijo drugače. Slišalo se je petje čričkov, ptičk, kikirikanje petelinov s kakšne oddaljene kmetije in hitri prebegi poljskih zajčkov preko poti. Samo pot, njive in osamljena romarja, ki hodita v jutru v tišini zatopljena vsak v svoje misli. Meni se je še kar dogajal v glavi tisti včerajšnji »zakaj«. Kolikokrat počnemo kaj iz nepravih razlogov in nam je potem težje, pa se malokrat vprašamo …zakaj!? Tarnamo nad stvarmi, ki se ne zgodijo čisto po naših željah in mimogrede spregledamo tista lepa drobna doživetja, ki so nam dana kar tako sproti. Pa jih ne opazimo, ker ni šlo po naše. Hodila in hodila sva, brez oznak kilometrov na poti, samo tu in tam je bila kakšna sramežljiva rumena puščica, ki naju je spomnila, da hodiva po pravi poti. Nikjer nobene hiše, nobenega drevesa, ničesar na kar bi lahko vsaj za nekaj minut sedla, ker je na travi bila še jutranja rosa. Hodila sva mimo nasadov zrelih breskev in slišala hitro špansko govorico nekje daleč v nasadu. Po pripravljenih zabojih ob poti sva videla, da se očitno pripravljajo na obiranje sadja. Počasi se je dvigovalo sonce, ko sva končno prišla do zapuščenega vodnjaka s skromno senco in si privoščila kratek počitek.

Kar malo presenečena sem bila, ko je v mojem nahrbtniku pocingljalo (očitno ima moj telefon v tem niču vseeno povezavo). Prijateljica mi je poslala mail za dobro jutro in me opozorila na to, kar sem premlevala že celo pot….kaj je pomembno v življenju. Res…enkrat je sončka preveč, drugič ga spet pogrešamo….nikoli nam ni povsem prav. Vmes nama je poslala še otroško pesmico: Dobro jutro sonček, dobro jutro dan…. ki jo rad prepeva njen vnuk. Medtem, ko sva sedela na kamnu sem jo poiskala na spletu in poslušala to sončno pesmico celo. Do mesta sem nato hodila z njo v srcu. Po pesmici sva oba z Velecenjenim rekla: »Samo, da mali junak zopet veselo prepeva!« Kaj je pomembno v življenju? So pomembni rezultati, nazivi, materialno bogastvo? Kakor za koga. Meni so ljubša dejanja sama, kot rezultati, ki so samo posledica tega. Ljubša  mi je kmečka modrost, kot doktorski nazivi (saj so le ti velikokrat samo na papirju). Bogastvo srca močno prekaša vse materialno. In zame so rekorderji življenja tisti, ki pogumno premagujejo ovire. Kot naša mala šolarka, ki je pred kratkim samozavestno in pogumno nastopala v ljubljanski operi. Enaka med enakimi, pa vendar drugačna…samosvoja (mar nismo vsi?). Bila je čudovita, vredna vsake zlate medalje in navdih za vse tiste moje slabe trenutke, ko se sprašujem ali bom kaj zmogla.

Kratka pot, dolgi samogovor….saj vem! No…pa sva medtem že prišla do mesta in do bifeja s prvo jutranjo kavo. Tokrat sva jo spila ob zaključku današnje poti, že okoli enajste ure. Medtem ko se je Velecenjeni odšel v Ayutamiento (zdaj že veva, da je to mestna hiša) pozanimat za prenočišče, sem držala fige, da ga dobiva. Kmalu se je vrnil v spremstvu resnega in strogega lokalnega policista. Strumno je stal ob najini mizi, da sva poravnala znesek za kavo in se oprtala z nahrbtniki. V policijskem spremstvu sva nato odkorakala do alberga in bila deležna podrobnih navodil kako se odklepa in zaklepa v španski angleščini (kot bi poslušal intervju z Marquezom…hihihi). Ni se pustil niti za trenutek zmotiti, ker je bil očitno naučen na pamet. Ko smo že drugič šli čez vsa zaklepanja nama je slavnostno izročil ključ in povedal, da je albergo »donativa« (zastonj…ali pa kolikor pač vržeš v puščico). Malo sva se spočila nato pa sva krenila na kratek ogled po okolici. Pod najinim prenočiščem je bila tržnica z mešanim blagom, za katerega je »naš policaj« rekel, da je samo ob torkih, torej…imava pa res srečo….hihihi. Trije štanti s starimi cunjami, nekaj bolšjaka in veliko sadja z zelenjavo….Ta alberg je zopet v eni izmed bolj revnih četrti in tudi okolica je videti precej v razsulu. Stavba, v kateri so prenočišča za romarje, je razdeljena na dva dela. Manjši del je za romarje, v večjem pa so stanovanja v katerih so sami temnopolti v njihovih tradicionalnih oblačilih. Že dva dni imava skoraj občutek, da hodiva camino nekje v Keniji….hihihi.  Šla sva si pogledat cerkev iz 12. stoletja. Žal samo od zunaj, ker imajo vse pod ključem.  Spotoma sva si v Sparu (kje pa drugje), nabavila hrano za današnji dan, ker se nama ni ljubilo iskat gostilne. V praznem albergu z dvajsetimi postelji sva si tako naredila mizico pogrni se in se prav fino najedla.

V tem času, ko to pišem, so v najin alberg pripeljali še dve starejši romarki (menda sta Španki). Takoj, ko sta videli Velecenjenega v gatah sta se zaprli v sobo….hihihi.  Velecenjeni pa medtem že vzdihuje, ker su mu pravkar sporočili, da je alberg v Monzonu zaseden zaradi nekih prireditev (zopet). Imava pa res smolo! Greva na lov za novimi možnostmi prenočevanja……vam pa lep večer in mirno noč!

18.9.2019 sreda   Tamarite de Litera – Monzon    prehojenih  25 km    

Dos alojamientos para maῇjana. To je stavek (edini), ki ga Velecenjeni gladko pove v španščini. V prevodu pa to pomeni: dva prenočišča za jutri. Hja….včeraj proti večeru ga je tolikokrat ponovil, da ga sedaj pove že brez naglasa. Za danes sva bila tako prepričana, da ne bo problema s prenočiščem, da naju je kar malo šokiralo, ko so nama na pisno rezervacijo odgovorili, da so žal zasedeni. Monzon je kar veliko mesto, glede na tiste, ki sva jih prehodila do sedaj, zato sva šla googlat kaj za vraga se tam dogaja. In sva izvedela, da imajo praznik cel teden…neko fiesto san Matea. V okolici Monzona pa nobenega kraja s prenočiščem. Čisto slučajno in malo iz obupa, je poklical še en hostel v centru mesta, ki je bil naveden na spletu z razumno ceno prenočišč. Prepričan je bil, da bo zaseden, zato se nama je odvalil kamne od srca, ko so rekli, da naju lahko prenočijo. Pa še čisto ob najini poti je. Vi ne veste kako je to pomembno, ko oprtan z nahrbtnikom lutaš po temnem mestu. Po rezervaciji sva bolj mirno zaspala. Zame pa noč ni bila lahka. Bilo  mi je vroče, in sem se kar obračala in obračala v postelji. Ko sem končno potonila v spanec, se mi je sanjalo vse mogoče. Sanje so bile tako žive, da sem zjutraj najprej preverila, ali še imam vrvico za zvijanje na mojem silikonskem bidonu. Sem jo v sanjah izgubila in celo noč iskala…hihihi. Najini španski cimri, sta že bili v kopalnici, zato sva jima dala mir, da se v miru odpravita, da katera ne bi doživela kakšnega jutranjega šoka ob pogledu na Velecenjenega (kot včeraj zvečer). Po njunem odhodu sva se uredila in napakirala tudi midva. Takrat pa je začel nekdo divje ropotati po vhodnih vratih alberga, v stilu kremenčkovega Freda. Velecenjeni (tokrat že primerno oblečen) je šel odpret….in evo Španki nazaj. Ključ sta že zabrisali v nabiralnik, vrata se avtomatično zaklenejo, ena od njih pa je v sobi pozabila palico. Še dobro, da sta se vrnili, drugače ne bi videla kako sta bili napravljeni. Z debelimi kapami na glavi, zavite v debele puloverje, na čelu pa jima je svetila naglavna lučka, ker je bil zunaj še mrak. Kot da gremo na pot vsak v svojem temperaturnem pasu. Midva sva bila oblečena v kratke rokave in najtanjše hlače, ker zunaj resnično ni bilo hladno in sva vedela, da bodo še kratki rokavi po par kilometrih preveč. Vse lepo in prav, samo zjutraj je pa najina orientacija bolj šibka. Kar lepo sva se »zaplezala« v čisto nasprotno smer. Ko sva ugotovila, da smer ne bo prava sva se obrnila in hajdi nazaj do jutranjega vzpona iz mesta (kot vsak dan). Ta je bil malo krajši in nižji od včerajšnjega. Takoj za tem, pa sva pred nama zagledala najini španski »jabadabadu« romarki, ki sta maširali v isto smer kot midva. Pa sem mislila, da sva midva počasna!!! Še vedno zaviti in pokriti, kot, da bo čez uro zapadel mrzel sneg. V hoji mimo njiju smo se še enkrat pozdravili in mimogrede sem morala preveriti ali res gresta do Monzona. Potrdili sta, Velecenjeni pa je zavzdihnil: »Težka jima bo….« Pot je zopet potekala med polji. Še dobro, da je bila pot vrezana malo pod nivo njive in da je bila koruza visoka, tako je bilo kasneje vsaj malenkost več sence kot včeraj. Temperatura podobna včerajšnji, je pa vlaga skočila na 81 procentov!! Upam, da sta Španki spotoma sneli vsaj pleteni kapi… Včeraj sva v najina bidona natočila ledeni čaj namesto vode, ker mi je malo lažje piti mlačen čaj, kot prestano vodo (Velecenjenemu je vseeno). On si natoči vodo kar iz vsake pipe, jaz sem pa bolj previdna…….dokler VO-KA ne organizira (zopet) kake »strokovne ekskurzije« z ogledom vodooskrbe v teh koncih, ne bom reskirala!

Celih 22 km pa zopet niiiiič…….samo polja….polja in tu pa tam kakšna kmetija brez žive duše, če ne štejemo tropa psov. Dva velika bidona tekočine za tako dolgo pot je bilo skoraj premalo. Velecenjeni je rekel, da bova najprej popila mojega……potem pa še vsak svojega…..veseljak, ni kaj. Do konca današnje poti sva pocuzala vso tekočino, pa zaradi vlage v zraku in vročine, ni bilo nobenega problema z iskanjem wc-ja, ker sva vse tekočine odvajala sproti preko znojnic.

Trikrat sva se spotoma ustavila, malo trla mandeljne, ko sva ravno naletela na nasad (in tokrat niso bili grenki). V glavnem pa sva stopala kar hitro, da čim prej prideva do »ta prave« hladne pijače, ki je bila žal šele v Monzonu. Proti koncu poti je bilo tudi ravno toliko signala, da naju je dobila prijateljica Nana, ki svojo malo skupinico vodi po portugalskem caminu. Vsakih nekaj dni se slišimo, da preverimo kako in kje smo in si namenimo nekaj vzpodbudnih besed. Takoj za tem pa sem prejela še en klic. Moje drage upokojenke me očitno pogrešajo….Marija je rekla, da samo, da me sliši če sem v redu in nekajkrat sem ji morala potrditi, da tukaj zares ne divjajo poplave (baje je bilo po radiu). Lepo, da te doma kdo pogreša, tudi jaz njih. Danes sva bila očitno dobro motivirana, saj sva že po dobrih petih urah vkorakala v Monzon. Poiskala najprej bife in naročila dva kozarca točenega piva. Prijazna kelnerca nama je pa poleg prinesla še čips. Prvo rundo sva zeksala in imela občutek, da sploh nisva pila, zato sva ponovila naročilo. Po dveh (kozarcih…da ne bo pomote) na tešče, se mi je šmirglalo kje imava hostel in ali naju soba čaka. Velecenjeni me je komaj prepričal, da sem se spravila na noge in odkrevsljala še tistih 500 m do recepcije, kjer so naju popisali in nama dodelili ključ sobe. Kakšen užitek je stati pod vročim tušem!! Na recepcij so nama dali še plan mesta in takoj po tuširanju sva pobrala preznojene cunje in jih odnesla v mestno pralnico. Pol urice pranja in 10 minut sušenja….ravno dovolj, da sva v lokalu nasproti spila še Colo in eno pivo. Mestne pralnice so zakon! Škoda, da ni nobene v Celju, bi Velecenjeni nosil v pranje, ko tukaj vse sam hoče oprati…..hehehe.  (Sem izvedela kasneje, da je…..tako, da bo lahko pral….)

Med pranjem perila je Velecenjeni v čisti španščini (z malo petrovškega naglasa) in brez problema uspel rezervirati alberg za jutri v Berbegalu. Ženska na drugi strani je rekla: vale, vale! Za vsak slučaj sva preverila pri Nani in je smeje potrdila, da je to v redu, v redu!

19.9.2019 četrtek   Monzon – Berbegal   prehojenih  22 km    

Včerajšnji večer se je nadaljeval s hitrim ogledom parade na Fiesti san Matea. Nato pa sva ob vračanju do najinega prenočišča ugotovila, da so najbolj utrgane maske prav v ulici najinega hostla. Cel teden feštajo. Si ne znam predstavljati kako bi to izgledalo pri nas! Slovenci nimamo takšne feštarske kondicije, še za vikend jo komaj kdaj spravimo skupaj. Pred spanjem sva se odločila še nekaj malega pojesti, zato sva zavila v sosednjo gostilnico. Ob neznanju španščine sva naročila prvo stvar, ki se nama je na prvi pogled zdela vredu…….in dobila….polovico pečenih svinjskih parkljev! Še nikoli v življenju jih nisem jedla…mogoče samo v domači tlačenki že dolgo tega nazaj. Komaj kaj mesa na tistih kosteh je bilo, zato je Velecenjeni odšel na lov za šank za kakšnim bolj obilnim prigrizkom. Za njim so na mizo k nama prišle nekakšne pohane nadevane školjke. Ko sva se po tem »gurmanskem« doživetju vračala v hostel sva bila vsaj za silo sita.

Zjutraj sva se zbudila v mračno oblačen dan, kar nama je kar ustrezalo, saj sva računala na manj vročine. Po ulicah sva stopala po kupih konfetov od včerajšnje fešte. Pred lokali pa je bilo še vedno polno (predvsem) mladih s čudnimi pokrivali in še vedno v »fiesta razpoloženju«. Danes moji jutranji glavi hoja ni bila po godu…..pač pridejo trenutki krize, kaj hočemo…..zato me je kar malce skrbelo kako bova hodila. Pri izhodu iz Monzona naju je pot peljala preko mostu, katerega ena stran je bila zaprta zaradi popravila. Ozki vozni del in nobenega prostora za pešce, most pa precej dolg. Pogumno sva zakorakal ob robu. Dokler so nama nasproti vozili osebni avtomobili je še šlo, ko pa je proti nama zapeljal velik kamion naložen s pujsi, sva morala skočiti na obzidje, saj je bilo med ograjo in tovornjakom samo kakih 5 cm prostora. Borba za preživetje mi je dala nekaj dodatnih moči, da sva dokaj hitro prišla do prvega kraja Selgua, oddaljenega kakšnih 6 km. Računala sva na jutranjo kavo, pa je bilo še vse zaprto. Sedla sva na klop pred ambulanto in se okrepčala iz najinih zalog. Nobenega človeka nikjer, dokler jo izza vogala ni primahal starejši fizično krepak možakar s sivo brado in velikim nahrbtnikom. Ustavil se je pri nama in znal je ravno toliko angleščine, da smo si lahko izmenjali osnovne romarske informacije. Izvedela sva, da je Italijan in da hodi od Barcelone do Santiaga. Me prav zanima kako bo njegova pot potekala potem, ko se bo priključil množičnemu navalu romarjev na caminu Francese. Se mi zdi, da je bolj volk samotar. Malo za njim sva pot nadaljevala tudi midva in prav hecno je bilo gledati nekaj sto metrov pred sabo še enega romarja…..tako zelo sva že navajena na samoto. Kar lep čas smo hodili ob dooooolgi ravni regionalni cesti, po kateri pa ni bilo veliko prometa. Čez nekaj časa je Italijan zavil v levo, midva pa sva še nekaj časa vztrajala na tej dolgočasni asfaltni ravnini. Danes naju je čakal bolj razgiban teren malo dol pa več gor, saj se v tem dnevu dvigneva za 400 m. Vročina je bila (vsaj dopoldan) nižja, zato pa je vlaga poskočila kar na 83 procentov. Po glavi so se mi pletle čudne misli…..le kaj sem pričakovala….da morda kdaj ne bo težko!? Pričakovanja….ti so ponavadi začetek vseh naših problemov. Kar naprej nekaj pričakujemo in smo potem razočarani, ko tega (ali pa vsaj ne v taki obliki kot smo se nadejali) ne dobimo. Pričakujemo, da so otroci hvaležni, da nam bo zdravje služilo, da bomo za svoje delo pravično nagrajeni……in še in še. Toda, ali lahko prisilimo koga k hvaležnosti!? Največja oblika hvaležnosti za starša je srečen otrok, ki se veseli življenja. To je to in tega ne odtehtajo nobene besede hvaležnosti, ker niso potrebne. Iz pričakovanj in njihovih neuresničitev pa ponavadi nastanejo zamere. In verjemite, jaz sem diplomirala iz tega področja! Toliko (morda nenamernih) krivic sem doživela, da verjetno ne bi mogla preživeti, če se ne bi naučila spuščati zamer. Vsak si mora sam določiti svoj moralni kodeks in mu slediti kolikor se najbolj da…….ravnanja drugih so njihova stvar v domeni njihovega moralnega dometa. Vam povem iz lastnih izkušenj, da je tako veliko lažje živeti. S čim manj bremena na duši, za več osebne svobode in srčnega miru.

Med hojo je ob naju na drugi strani ceste ustavil star avto s priletnim čikotom. Spustil je vetrobransko steklo in zalil naju je val hitre španske govorice. Toliko sedaj že dojameva, da sva vedela, da ga zanima kam sva namenjena in da nama ponuja prevoz. Zahvalila sva se in mu dala vedeti, da bova kar peš nadaljevala. Možakar pa kar ni nehal razpredati. Tako smo stali vsak na svoji strani ceste……on je na najino stran pošiljal prijazne in nasmejane španske besede…….midva pa nazaj (samo) španske nasmehe. Še dobro, da je bilo tako malo prometa, ker smo imeli ornk seanso tam sredi ceste. Na koncu nama je veselo pomahal in odpeljal dalje. Le kje je bil stric dva dni nazaj, ko sva nujno potrebovala prevoz!? Potem sva tudi midva kmalu zavila z asfalta proti naslednjemu kraju Ilche, ki je  obetal jutranjo kavo. Nekaj hiš in zopet nobenega bifeja. Ob neki hiši sva končno zagledala žensko, ki je urejala rože in Velecenjeni je stopil do nje v upanju, da bo znala vsaj malo angleško. Ko sta se z Velecenjenim vračala proti meni sem začudeno opazila, da sta sredi živahnega pogovora. Pa ne da je moj Velecenjeni doživel čudež in kar naenkrat spregovoril po Špansko!? Seveda ni bil te vrste čudež, ampak ta, da je bila ženska po rodu iz Belgije in je tekoče govorila angleško. Prijazno je odklenila prostore vaškega družabnega prostora, kjer sva si iz avtomata za par centov lahko nabavila odlično kavo con leche, pivo in coca colo. Kar celo uro smo čvekali kot stari znanci, medtem pa je v družabni prostor prišlo polovico ljudi iz vasi, da si od blizu ogledajo dva peregrinosa. Belgijka nama je mežikala in rekla, da je ona tu že 17 let, pa je še vedno niso povsem sprejeli. Razložila nama je, da je sicer iz Antwerpna v Belgiji, poročena z Avstrijcem in da sta iskala miren prostor za življenje…..pa sta ga našla tu, kjer sta zelo srečna. V vasi je 21 prebivalcev, kadar pa pridejo še otroci jih je pa vsaj dvakrat več. »Naša« Belgijka peče kruh in kekse za celo vas in ker je pač iz Belgije se od nje pričakuje tudi, da zna narediti sladoled. Pravi, da ga dela za vse vaške otroke in da bi ga dala tudi nama, pa sva malo prezgodnja. Poleg vsega skrbi tudi za kar nekaj zapuščenih psov in baje v tem okolju velja za malo čudno. O kako zelo jo razumem….pa tudi ona je takoj razumela mene, saj mi je veselo pomežiknila in rekla, da se meje v glavah ljudi počasi premikajo….ampak se! Po tem kako so jo ogovarjali domačini pa je bilo videti, da je zelo spoštovan član skupnosti. Samozavestna odločna ženska, ki res ni obremenjena s pričakovanjem…..ona samo deluje tako kot se ji zdi prav. Tako prijetno smo se pogovarjali, da nama je bilo kar malo žal, da morava naprej. Podarila sva ji en magnetek Celja, ki jih podeljujeva kot medalje za zasluge posebnim ljudem na najinem caminu. Še par koristnih nasvetov sva prejela od nje za na pot do Berbegala in nato še o mestu samem. Meni pa je še povedala kako naj izberem novega psa (morda bi raje kar dva) …… O čem vse nismo govorili v tisti eni uri!!! Pomahala nama je z magnetkom, ki gre baje takoj na vrata hladilnika in nama poslala za slovo še poljubček po zraku. Resnično….nekatere ljudi spoznavaš celo življenje, nekatere pa v eni uri.

Dala nama je toliko lepe energije, da sva tisti preklemansko strm vzpon do Berbegala naredila z nasmeškom na ustih. Spotoma sva se še ustavila na razgledni točki, katero nama je priporočila Belgijka in tam je Velecenjeni ugotovil, da na mojem bidonu ni trakca. Tistega trakca, o katerem sem tako živo sanjala pred dvema dnevoma, da sem ga izgubila! In brez njega je bil tudi bidon Velecenjenega. Jaz sem kasneje svojega našla v nahrbtniku, Velecenjeni pa je dokončno ob njega. Pa saj so med pohodom silikonski bidoni tako vseskozi napolnjeni z vodo, ob zaključku poti se bom pa že domislila kako zviti njegovega. Ampak me je pa kar malo pretreslo….še nikoli se mi sanje tako dobesedno niso uresničile! Še dobro, da sem pisala o tem, drugače bi še sama mislila, da sem si stvar izmislila.

Kljub vsem mogočim postankom sva danes na cilj prispela že ob drugi uri. Medtem, ko sva prejela ključe zares prijetnega alberga, sva srečala tudi opotekajočega Italijana z veliko steklenico vode pod pazduho. Precej bolj zmahan je bil videti kot midva. Sledile so vsakodnevne popoldanske aktivnosti, kot so tuširanje, mazanje nožic, pranje perila (tokrat v manjši meri in na roke….čeprav imajo v albergu tudi pralni stroj). Potem pa seveda pisanje tehle vrstic, kar se mene tiče. Velecenjeni pa je medtem (sedaj že kar v prvo po Špansko) rezerviral jutrišnje prenočišče. No problemas! Očitno sva ujela korak z odprtimi albergi! Jeeee….naj tako ostane! Med pisanjem teh vrstic, pa sva zaslišala glasno špansko govorico v albergu in Velecenjeni (oblečen) je odšel v izvidnico. Tudi naše jabadabadu Španke so pozno popoldan prispele do našega alberga. Ena ima baje zopet kapico na glavi, samo Velecenjenii pravi, da bolj pomladansko varianto…..hihihi

Glede na to, da sva danes pojedla samo eno vitaminsko tablico, en mini rogljiček in en sladoled, greva sedaj na lov za hrano. Upam, da bova imela več sreče, kot včeraj.

20.9.2019   petek    Berbegal – Pueyo de Fananas   prehojenih  30 km    

Po včerajšnji večerji v lastni režiji, ki sva jo zalila še z litrom vina tinto, nama je (načrtovano) ostalo nekaj toasta, pršuta, sira in šunke. Iz tega sva si pripravila sendviča za zajtrk naslednjega dne, ker sva vedela, da bo s hrano ta dan križ. Poleg tega je Velecenjeni že zvečer grozil, da bova šla na pot zelo zgodaj, ker naju čaka naporen dan. Samo, včeraj po tistem vinu se mi je šmirglalo.

Zjutraj, ko sem odprla oči, sem bila najprej vesela tega, da popito včerajšnje vino ni imelo kakšnih mačkastih posledic. Velecenjeni je že divjal med kopalnico in najino sobo, ter me priganjal naj se čimprej spakiram, ker, da so že vsi odšli. Takrat pa je iz sosednje sobe še skoraj v snu pritaval Italijan Stefano in iskal kopalnico. Tudi Španki sta bili še vedno zaprti v svoji sobi. Ker sva že naredila tako galamo, sem tudi jaz pohitela, da se čimprej pobereva iz alberga.  Zunaj je bila še temna noč, zato si je Velecenjeni namontiral naglavno lučko, da sva vsaj malo videla kje hodiva. Vse je še spalo, samo nekaj netopirjev je Velecenjeni prestrašil s svojo lučjo. Ob pogledu na stavbo na kateri se je izmenično izpisovala trenutna temperatura (19 stopinj) in čas, sem se šele zavedela, da je ura komaj šest. In sem lepo hodila v trdi temi za mojo privat kresničko, v upanju in zaupanju, da naju vodi po pravi poti. Ena izmed mojih šibkih točk je namreč tudi zaupanje. Ko sem bila mlajša sem na veliko zaupala kar vsem po vrsti. Potem pa me je to moje zaupanje parkrat pošteno po glavi usekalo in to s strani, s katere sem najmanj pričakovala. Dolgo časa nisem zaupala prav nikomur, nato pa sem se naučila, da moram najprej zaupati sama sebi. Kadar pa nimam nobene možnosti vpliva na stvari pa se še vedno učim prepuščanja, da lahko zaupam tudi drugim.

Zaradi varnosti in zaradi tega, ker v temi nisva videla rumenih puščic sva jo mahnila kar po cesti. Po dolgi ravni povsem neprometni cesti sva hodila dobrih 8 km. Iz noči se je počasi rojevalo jutro, sonce pa se je pokazalo izza obzorja šele nekaj po osmi uri. Tukaj sonček potegne jutranji spanec vsaj za urico dlje kot pri nas v Sloveniji. Če je kaj dolgočasno, je to hoja po dooooolgi povsem prazni cesti….kilometre in kilometre daleč…..in nikjer ni videti konca. Danes sva sicer ves dan hodila na višin 500-tih metrov z občasnimi spusti in vzponi. Potem, ko si je sonček končno pomel oči, je tudi temperatura pričela naraščati. Ni bilo tako zelo vroče kot prejšnje dni, pa še vedno okoli 28 stopinj z rahlo oblačnostjo in rahlim vetričem…..vlaga v zraku pa je danes poskočila kar na 89 procentov!

Po 14-tih kilometrih sva prišla do prvega kraja. Par hiš, nobene trgovine in en bife, ki se odpre šele ob treh popoldan. Nasploh je bilo rečeno, da na tej etapi ni spotoma mogoče dobiti ne hrane, ne pijače, pa tudi končni kraj z albergom, da ponuja samo prenočitev. Sedla sva na klopco ob otroškem igrišču in pozajtrkovala najine včeraj pripravljene sendviče. Medtem je za nama prišel tudi Stefano. Malo postal, toliko, da smo izvedeli, da bomo očitno tudi ta dan cimri v istem albergu, nato pa je odhitel naprej. Nama se ta dan ni nikamor mudilo. Glede na tako zgodnji start, sva si lahko privoščila več vmesnega počitka. Predno sva se ustavila v naslednjem majhnem zaselku Antillon, je Velecenjeni rekel: »Ti, a veš, da meni telefon kaže, da tu kjer sva pravkar močno dežuje!« S pogledom uprtim v skoraj čisto jasno nebo, sem mu odvrnila: »Super, jaz pa sem že mislila, da sem premočena od švica!« Ja, tehnika ima pač svoje možgane…..je pa očitno moralo res malo pred nama deževati, ker sva kasneje hodila po lužah. V Antillonu pa sva zopet naletela na odprt Club social, kjer sva skupaj z lokalnimi traktoristi spila pivo in colo. Mimo je pridrsal starček z berglami in po »špansko« sva se zmenila od kod do kam sva namenjena. »Madreee miaaa!« je vzklikal in se držal za glavo…..hehehe.    Z razgledne točke v tem kraju je bil tako lep pogled, da sva tukaj zagreznila za tričetrt ure. Sva si rekla, da glede na to, da na najinem današnjem cilju itak ne bo kaj videti, zato je bolje, da se ustavljava spotoma tam kjer bo lepo.

Pot naju je nato zopet vodila malo po cesti in ko sva prišla do puščic, ki so vodile stran od asfalta, sva krenila po njih, ker sva za ta dan imela dovolj asfaltne ravnine. Zopet sva hodila med velikimi polji požetega žita in nasadi oljk tu pa tam. Danes so naju skoraj ves čas spremljali beli metuljčki, ki so poletavali okoli najinih glav in pred nama, kot bi nama kazali pot. Pot se je sicer vlekla, vendar moram napisati, da mi danes ni bilo tako zelo naporno nositi nahrbtnika. Očitno so se moje rame vsaj za silo sprijaznile z njegovo težo. Potem, ko sva ugotovila, da bova zaradi tega, ker sva skrenila med polja morala narediti nekaj kilometrov več, so se ti zadnji preklemansko vlekli. Malo pred tretjo uro pa sva le prišla v mali kraj (stric googel pravi, da ima nekaj čez 70 prebivalcev), kjer naju je čakala postelja za nocoj. Hospitalierka Maruja (prebere se Maruha) je še bila na siesti, zato sva malo posedela skupaj z vaškimi strici, ki bi se zelo radi pogovarjali, pa je žal šlo samo bolj na roke. Končno je privihrala tudi mala okrogla Maruja in mi takoj pritisnila dva mokra lupčka na obe lici. Dobila sva ključe, s Stefanovo pomočjo (zna špansko) pa smo se dogovorili tudi za topel obrok hrane. Čez eno uro je Maruja v vrečki dostavila velik lonec rižote v kateri je bilo vsemogoče in solato s paradižnikom, sirom in olivami. Kar malo hudo je gledala, ko nisva mogla pojesti še repete. Prinesla nama je tudi poobedek v obliki jabolk in pomaranč. Zabavala sem se ob pogledu na Velecenjenega, ki si je pohlevno lupil pomarančo, ker se ni upal zavrniti sadja, ki ga doma sicer nikoli ne je! Poračunali smo prenočišče s hrano in tu si je Maruja pri mojem Velecenjenem prislužila drobno črno piko, ker nama je zaračunala prenočevanje malček več, kot je bilo napisano na spletu. Velecenjeni, ki je prej seveda vse cene preveril, je plačal brez besed….magnetka za »zasluge« ji pa tokrat ni podelil….hihihi. Kaj hočemo, kriteriji za podelitev so pač ostri!

Današnja noč bo (vsaj zame) pravljična. Moja postelja je namreč sestavljena iz štirih jogijev eden na vrhu drugega…..tako, da se počutim kot kraljična na zrnu graha. Če bom slabo spala, bom vedela, da mi je Velecenjeni pod spodnji jogi podtaknil grah….in da sem kraljična. V nasprotnem primeru, bom pa fajn spočita za jutrišnji dan in bom itak carica….hihihihi.

Pa še za tiste, ki ste se navezali na naši jabadabadu Španki…..očitno smo ju nekje spotoma izgubili. Velecenjeni pa je itak že zjutraj rekel…… »Ni šans, da Španke pridejo v enem dnevu tako daleč«. Očitno je imel prav.

21.9.2019   sobota    Pueyo de Fananas – Huesca   prehojenih  20 km    

No, najprej naj napišem, da očitno nisem kraljična, nobenega graha nisem občutila pod sabo, sem pa definitivno carica! In to zato, ker mi je uspelo, da ponoči nisem zgrmela z moje »joginajogi« postelje, ki se je ob vsakem najmanjšem premiku zazibala kot čolniček na razburkanem morju. Zjutraj naju je prebudil rahel dežek. Še dobro, da sva imela za danes v načrtu krajšo pot od včerajšnje in se nisva zakadila na pot že v temi. Počasi sva se umila in spakirala stvari. Ko sem šla mimo sobe Italijana Stefana, sem ga videla kako obupano stoji sredi sobe. »Dežuuuje!« je rekel. Tiljubibogec, kako lahko par kapljic tako prestraši enega takega dedca!? Potolažila sem ga, da popoldne gotovo preneha in je bil za toliko časa boljše volje, dokler mu nisem povedala, da je na današnjem našem skupnem cilju v Huesci zopet fiesta. Zavil je z očmi in zagodrnjal: »Aaaah fiesta!« Sem vedela, da je volk samotar. Velecenjeni mu je povedal, da sva zaradi fieste komaj dobila prenočišče in da tokrat ne bova prespala v albergu. Je bil videti kar malo razočaran. Skuhal si je še kavo, si na nahrbtnik nataknil zaščito pred dežjem, nato pa mu je Velecenjeni pomagal nadeti še pelerino…..ziher je ziher. Kar mencal je nekaj in nekako mu ni bilo za na pot. Se mi je revež kar malo zasmilil, zato sem mu rekla: »Stefano…piano piano!«….ko vedno tako divja na poti. Resno je kimal in govoril: »Si, si….piano piano….« Žalostno je pomahal in rekel, da se vidimo v Huesci. Ja….Stefano…..morda….drugače pa….lepo je bilo del poti hoditi s tabo. Čeprav smo se srečevali samo tu pa tam ob poti in v prenočiščih, smo spoštovali samoto eden drugega in se kar malo navezali. Po njegovem odhodu sva si v miru tudi midva v kuhinjici alberga pripravila jutranjo kavico, jo popila, spakirala, vrgla ključe v nabiralnik  in jo mahnila po mokri cesti. Naše hospitalierke ni bilo na spregled. Aaajooj Maruja…….pofiksala si ga včeraj! Dan nazaj naju je Belgijka svarila točno pred takimi stvarmi in takimi ljudmi v malih krajih. Pa sva takrat oba z Velecenjenim rekla, da saj ni problema, če dvojno zaračunavajo, da saj je itak zelo poceni, pa da v teh krajih težko zaslužijo in bolj slabo živijo…..Belgijka pa naju je pogledala, dvignila obrvi in rekla: »V redu, samo fer pa to ni!!« In seveda je imela čisto prav. Saj ne gre za velik denar, gre za poštenje. Človek se pač mora včasih odločiti med denarjem in srcem. V življenju so mi kar nekajkrat po nepoštenem vzeli denar (v kakršni koli obliki). Takrat sem vedno hitro spakirala srček in ga odnesla daleč stran…..za vedno!

Tisti, ki me poznate bolje, veste, da imam strašno rada zgodbe. Danes so mi tiste rahle kapljice dežja, ki so padale na mojo glavo, kar narekovale tale namišljen enosmerni telefonski pogovor med mano in Marujo:

»Ola, Maruja….ali imate morda poštenje na ceniku?…….Pravite da ne!?……..A vam je zaloga pošla? …..Kaj pravite….da sploh ne poznate tega artikla!?…… Škoda, veste, redka, toda fina roba! Morate obvezno nabaviti, če slučajno kdaj naletite kje na njo!!!«

Potem, ko se je ta prizor živo odvil v moji glavi sem bila kar malo boljše volje!

Dež je medtem pričel pojenjati. Zaradi razmočenega terena, sva se odločila, da vsaj del poti prehodiva raje ob cesti, pa čeprav zaradi tega prehodiva kakšen kilometer več. Daleč pred nama sva na ravni cesti opazila rdečo pelerino Stefana, ki se je očitno odločil enako…..in zopet jo je šibal. Temni oblaki so se počasi začeli razgrinjati, dež je povsem ponehal, zato sva pospravila pelerini.  Sva jih pa vsaj preizkusila, prvič na najini poti. Z nabavo teh pelerin je bila cela štorija. Za tiste, ki je ne poznate, naj jo na hitrico povem. Točno sva vedela kakšne želiva in tudi našla prodajalca v Sloveniji. Žal jih takrat ni imel na zalogi, potem pa je kar nekako pozabil na naju. Velecenjeni je našel enake (pa še malček ceneje) v Franciji, ti pa jih žal po pošti ne dostavljajo v Slovenijo. Pa se je naš poliglot lotil dopisovanja s predstavnikom firme….v francoščini (ki je, mimogrede, ne zna). V hudih dvomih sem bila, ko mi je rekel, da se je s Fanckom vse zmenil, da jih je že plačal in da jih bo za naju preko Nemčije dostavil na naš naslov. Stokala sem, da zdaj bova pa ob denar, pa še pelerin ne bova imela (toliko o zaupanju….). Pa je pošta že čez par dni zares prispela na naš naslov, tako kot se je Velecenjeni dogovoril s »Fronkom«.

V kraju Ola sva pojedla nekaj malega za zajtrk iz nahrbtnika. Na sobotno jutro je bil mali zaselek kot bi izumrl….nikjer nikogar, o kakšnem bifeju pa sploh, da ne govorimo. Zdaj sva morala zaviti po puščicah na bolj razmočeno poljsko pot. Velecenjeni  me je opozoril na stopinje Stefana in mi naročil, da naj pazim, da bom sama stopala drugje. Res je vedno globoko zagazil v največje blato, ki je bilo na poti. Le kako si bo revež danes čistil čevlje v albergu! Puščice pa so naju vodile v vedno bolj divji svet…med ruševje, skale…..Spuščala sva se po ozkih, od vode izdolbenih, jarkih. Teren je bil od dežja spolzek, pa še zelo strm, nekje so bili pravi previsi. Tu in tam sva morala pošteno naštudirati vsak oprimek in vsak korak, kot plezalci pri balvanih, preden sva se podala v akcijo. Je bilo na trenutke prav adrenalinsko, vam povem! Še dobro, da ta del poti vsaj deževalo ni več. Potem pa sva v daljavi že zagledala obronke mesta. Nadaljevanje poti je vodil po lepih sprehajalnih makadamskih poteh, ki jih očitno zelo radi uporabljajo tudi meščani za rekreacijo. Srečala sva kar nekaj sobotnih pohodnikov, kolesarjev in celo nekaj jahačev na konjih. Okoli enajste ure, sem pogledala v nebo, ki je bilo ponovno skoraj brez oblačka….in začudeno opazila, da je poleg sonca tudi bleda luna še vedno veselo na nebu. Revici se je utrgalo, ali pa se je kje zataknila na nebu! Takrat pa je do naju prikolesaril starejši gospod. Očitno je videl dva peregrinosa (moje trstike/palice ni mogoče spregledati) in je samo zaradi naju skrenil s svoje poti, da naju pozdravi. Seveda je zopet sledil plaz španskih besed in nič ni pomagalo, da sva mu dopovedovala, da ga pa čisto nič ne razumeva. Stric se ni pustil motiti…..Kaj sva hotela….odprla sva vsa štiri ušesa in lovila znane besede. In ne moreš verjeti, lahko celo naredim kratek povzetek: Stric s kolesom je takoj vedel, da prihajava od Monserrata….vedel je celo kje je Slovenija! Potem pa je povedal, da je sam velik ljubitelj zgodovine, ker je to del kulture. Da je tudi sam v mladosti šel po poti sv. Jakoba, ker je pač to njihova tradicija in kultura. Da pa je žal sedaj proti Santiagu taka gneča ljudi, ki zapovrh niti katoliki niso, da ni več fino hoditi po njej. In še…da je ta pot, ki jo hodiva midva drugačna….kraljevska, ker, da so po njej v davnih časih romali (jahali na konjih) kralji! Pokazal je na grad v daljavi (ki sva ga že prej občudovala) in sledil je opis zgodovine le-tega. Žal, so tu ušesa omagala. Potem je razložil  par zemljepisnih dejstev o regiji in pokrajini kjer leži Huesca….pa o Aragoniji in kulturni povezavi s Katalonijo…..za hip smo se dotaknili tudi politike….in nismo za odcepitev, kar se strica tiče…..Potem so sledili napotki katere stvari si je nujno pogledati v mestu…….Zahvalila sva se prijaznemu stricu, da si je vzel čas za naju, mu pomahala v slovo, on pa se je s kolesom odpeljal nazaj do ceste in naprej v svojo smer. Še sama nisva mogla verjeti, da sva kljub neznanju jezika vseeno toliko razumela. Še malo in prišla sva do prvega parka pred mestom, z malim kioskom s pijačo. Malo sva postopala naokoli in ker lastnika ni bilo videti, sva se hotela odpraviti dalje. Takrat pa je prihitel z dvema velikima psoma in rekel da naj kar sedeva. Pospravil je mrcine za ograjo in nama postregel…..in zopet je sledil naval španskih besed. Ljudi sploh ne gane, da ne znava špansko…..povedo do konca….pa pika. Med ploho besed se mi je v naročje spravil mali muc in takoj sem izvedela, da se je skotil zadaj v skladišču pred sedmimi tedni in da ima še štiri brate in sestre. No saj pravim….na koncu bom res malo znala špansko. Ob slovesu je kritično pogledal v nebo in rekel, da upa, da bo vreme zdržalo. In je…..vsaj še tisti kilometer do najinega današnjega prenočišča sredi mesta – hostla Alfonso 1. Očitno sva res dobila eno izmed zadnjih sob….saj naju je prijazen mlajši lastnik po ozkih stopnicah odpeljal čisto na vrh stavbe….v četrto nadstropje. Sem se spomnila, kako so me na caminu pred dvanajstimi leti bolele noge, da sem po tistih parih »štengah« v rikverc hodila. Sedaj pa z nahrbtnikom na ramah brez problema po vse tistih stopnicah! Očitno so mi dobro poštimali gleženj. Cel dan sva se veselila, da danes pereva zopet v javni pralnici, ker sva bila kar premočena in umazana. V hostlu sva zato takoj, ko sva dobila ključe, vprašala kje je. Izvedela sva, da je čisto na drugem koncu mesta (in Huesca je veliko mesto), da pa nama bo umazane stvari kar on sam opral. Sva bila kar malo presenečena, še bolj pa potem, ko ni hotel plačila….je rekel, da zato, ker sva peregrinosa. Še obesil nama je perilo, medtem, ko sva šla midva v center mesta na fiesto. Vidite kako se vse izravna……kolikor naju je včeraj Maruja okoli prinesla, toliko nama je danes prihranil najin današnji »hospitalier«.

Najin hostel je zopet na odlični lokaciji, tako da sva imela center že praktično pred sabo. Ogledala sva si tržnico, še preden jo je zasula množica ljudi in si privoščila (končno) odlično paelo. Se spodobi, če sva že v Španiji. Potem sva si ogledala (po priporočilu prijaznega strica s kolesom) cerkev s samostanom san Pedro el Viejo. Nato pa sva se za kakšno uro vrnila nazaj v hostel, ker je zavladala rahla panika glede jutrišnjega prenočišča. Jutri je nedelja in imela sva samo dva telefonska kontakta za prenočišče v Bolei. In na prvem so nama povedali, da so žal zasedeni, na drugem (ki je namenjen samo romarjem) se pa nihče ves popoldan ni javljal. Kopala sva po internetu za drugimi številkami in Velecenjeni je nekje našel celo telefonsko od župnika……Končno pa se je le oglasil hospitalier Javier, ki je potrdil jutrišnjo najino rezervacijo (upam, da smo se res razumeli). Od veselja in hvaležnosti sva takoj odšla v znamenito katedralo kjer je bila ravno maša. Najprej sva bila pri maši v španščini,  po njej pa sva si katedralo še bolj natančno pogledala. Res je lepa ….od zunaj in od znotraj….veličastna zgradba!  Po dušni hrani sva še enkrat poskrbela za želodca, ker ni boljše hrane kot se dobi na stojnicah srednjeveške tržnice. Velecenjeni je poizkusil njihovo odlično rahlo pekočo pečeno klobaso – chorizo, jaz pa malo kasneje še prav tako chorizo, samo v testu. Že pri gledanju kako mesijo testo, zavijajo klobaso vanj in vse skupaj dajo v neko staro peč, da se speče……ti začnejo teči sline. Res je bilo zelo okusno. Po večerji sva si ogledala še par predstav uličnih umetnikov in se nato počasi vrnila nazaj proti hostlu. Najino perilo je že suho….zunaj pa je pravkar začelo močno deževati. Lepo bo danes zaspati, jutri pa…..novim dogodivščinam naproti….

22.9.2019   nedelja    Huesca – Bolea   prehojenih  25 km    

Ponoči je deževalo v par res močnih nalivih, vendar to ni oviralo fieste v mestu. Pod nama se je dogajalo celo noč do jutra. Zjutraj sva vstala uro pozneje kot sva načrtovala (kaj hočemo, fešta je vzela svoj davek) in se šele okoli  osme ure (pa še vseeno ni bilo čisto svetlo) odpravila na pot. Pred tem sva prijaznemu lastniku hostla poleg ključev pustila tudi najin magnetek Celja, skupaj z najino zahvalo. Kljub nedeljskemu zgodnjemu jutru je bilo na ulicah kar nekaj ljudi, poleg čistilcev, ki so vneto čistili ostanke sinočnje fieste. Ne samo da so pometali …s strojnim pometačem so celo z neko odišavljeno zadevo čistili tla, da je po ulicah dišalo kot v najbolje očiščenih stanovanjih. Tale Huesca nama bo res ostala v spominu. Po prijaznih ljudeh in množici velikih, lepo vzgojenih psov, ki so povsem mirno, brez kakršne koli živčnosti spremljali ves divji hrup fieste in vso množico ljudi. Nama je bilo to čisto nevsakdanje. Veliko zgodovine in kulture je tu (kot nama je dejal že prijazni stric s kolesom) in mesto utripa v nekem boemskem duhu, kar pa nama je bilo tudi seveda všeč. Videla sva veliko umetniških poslikav zidov in tudi najin hostel je bil očitno dom mnogim umetnikom, saj so bili zidovi hodnikov polni slik sodobne umetnosti in nekaj replik Picassa. Kako stežka sva se poslovila od Huesce je dokaz tudi to, da sva si prvič privoščila jutranjo kavo kar v mestu kjer sva  prenočila. V nekem na pol zaprtem baru (še od fieste) so nama pripravili kavo con leche in  spila sva jo na leseni klopi sredi ulice, nato pa sva vrnila prazni skodelici nazaj v bar. Dež je rahlo ohladil ozračje in pot je potekala v prijetnih pohodnih razmerah. Oblaki na nebu, rahla sapica tu in tam, vlage sva pa itak že vajena…..in ta je bila tako visoka, da je papirnati robec žepu v pol ure postal premočen. Večinoma sva hodila po poljskih poteh med ogromnimi požetimi žitnimi polji. Na pijači v vaški gostilni sva se ustavila samo po šestih kilometrih, kasneje pa tako ni bilo več nobenega kraja do Bolea-e. Tu pa tam kakšna večja kmetija in kakšna svinjska farma. Tudi srečala nisva nikogar skoraj celo pot. Samo narava, ptički in midva. Okoli poldneva, ko so se na nebu začeli zgrinjati grozeče črni oblaki, sva kljub temu mirno korakala v svojem ritmu dalje. Tudi če bi se ulilo kot iz škafa zavetja ni bilo nikjer, ampak sva kar nekako vedela, da bo vse tako kot je prav. Spotoma sva ugibala kje je kaj Stefano in kje so tisti Rusi, ki nam jih domačini že par dni omenjajo, da hodijo pred nama. Še dobro in upava, da ne bodo upočasnili tempa, ker bova drugače midva imela še dodatne probleme z rezervacijami prenočišč. Čeprav, moram napisati, da sva že čisto padla v španski ritem, ki mu kraljuje siesta in flegmatičen način razmišljanja. Vsak dan manj panično razmišljava kje bova prespala naslednji dan in si govoriva, da bo že tako kot je treba. In vedno je!

Tako sva tole nedeljo preživela na najboljši možni način, brez pretresov v divjini narave, pa še vročina je bila znosna. Kakšnih 6 km pred Boleo, ki se je že kazala v daljavi na vrhu hriba pred nama, so črni oblaki kar naenkrat povsem prekrili nebo, že naslednji trenutek, pa je pričel pihati veter in odganjal oblake stran od naju. Padlo je sicer par kapljic, toda le toliko, da so nama ohladile preznojeno čelo. Niti pomislila nisva, da bi si morala nadeti pelerine. Hodila sva dalje, veter pa je pred nama pometel črne oblake z neba, stran z najine poti. Če se pa temu ne reče: v sodelovanju z naravo….nočem nič. Pa tudi če bi naju zmočilo do kosti, sva menila, da tistih par kilometrov do alberga bova že zmogla. No, potem so se pa ravno tisti trije zadnji kilometri vleeeekliii, ker sva si grizla kolena pri vzponu na vrh hriba, kjer je bil najin alberg….tokrat na 700 metrih. Velecenjeni je šel naprej, jaz pa v svojem ritmu naprej……višje in višje….do samega vrha, kjer je stala lepa stara cerkev Santa Marija de la Mayor. Super….če alberg, z Velecenjinim vred, ne bi bil precej nižje…..Tole prenočišče danes sem si pa resnično priromala! Ključe nama je dostavil mlad fant, ki se je pred alberg pripeljal z motokros motorjem. Danes bova v tem prenočišču za romarje sama, v nekem drugem (ki je bil polno zaseden) so očitno Skandinavci, ki hodijo po poti historico, kot nam je povedala ena izmed njih. Midva sva povsem zadovoljna z najinim albergom (5 uer / osebo), saj ima vse kar romar potrebuje od postelje do vročega tuša….pa še tetra prevleke za enkratno uporabo za posteljnino sva prvič prejela na tem romanju. Po tem, ko sva opravila vsakodnevno popoldansko rutino (tuširanje, pranje….), sva se odpravila (seveda zopet navkreber) do gostilne Cassa Rufino, kjer so (tudi prvič na tej poti) stregli romarski menu. Takoj sva dobila na mizo liter vino tinto….ta domačega. Potem pa je sledil izbor menuja. Sva mislila, da je že kar določeno. Glede na najino španščino nama je z namigi pomagala kelnerca in midva sva si rekla, da huje od svinjskih parkeljcev tako ne more biti. Najprej je na mizo priromala predjed  z neko domačo pašteto. Malo kasneje pa sva že dobila prvi krožnik…midva sva mislila, da sva naročila boranjo…..ki pa to seveda ni bila. Neka zelena stebla prelita s smetanovo omako. Velecenjeni je poizkusil prvi …..in bil, na moje veliko presenečenje, navdušen (pa ni ravno vegetarijanec). Tako nama je bilo všeč, da sem nato kuharico, ki nama je sama prinesla drugo jed, preko google prevajalca vprašala, kaj je to. Nasmejana je rekla, da »borah«…baje to pripravljajo samo v teh krajih nikjer drugje v Španiji. Ne vem, če ni to po naše borač. No, druga jed je bila še bolj gurmanska….Pečen zajček (menda), krompirček na olivnem olju in majonezna omaka. Za konec pa še čokoladni sladoled. Vam povem….še angelčki bi jedli, če bi usteca imeli (kot je rekla moja mamka). Če me bodo tu tako hranili se bom prikotalila domov. Malo naju je skrbel račun…..vendar sva bila presenečena, da sva za vse to, z litrom vina vred, plačala samo 22 eurov. Kar je, mimogrede, manj kot sva Maruji plačala za tisto rižoto….pa brez vina.

Po lepih koncih bova hodila te dni…..samo vedno više bo šlo, zato sva sklenila, da bova raje delala krajše etape, usklajene z razpoložljivimi prenočišči. Velecenjeni pravi, da se bo izšlo.

23.9.2019   ponedeljek    Bolea – Sarsamarcuello   prehojenih  16 km    

Danes sva torej imela v načrtu krajšo varianto, glede na to, da najina pot poteka vedno više in so kraji skozi katere bova hodila zelo majhni, pa tudi prenočišč ni vsepovsod. Zjutraj je bilo sicer malo hladneje, kot prejšnje dni, vendar se s hojo hitro ogrejeva, zato so dolgi rokavi še vedno v nahrbtnikih. Temperatura je nato od jutranjih 12 stopinj preko dneva narasla na prijetnih 24 stopinj. Rahlo oblačno nebo in tu pa tam malo sapice….kaj bi si še lepšega želel pohodnik! Današnja pot je potekala v stilu: malo dol, potem vsaj dvakrat toliko gor in ta vzorec se je ponavljal do konca poti. Da človek »kamot« dobi kakšno gorsko/morsko bolezen! Kljub vsemu mi tudi danes ni bilo težko hoditi, mogoče tudi zaradi tega, ker sem vedela, da naju čaka krajša pot. Včasih si je zares potrebno malce olajšati življenje! Mi Slovenci na sploh gojimo prepričanje, da nekaj velja samo, če pri tem močno trpimo. Pa ni tako! Za tiste, ki trpijo iz veselja, obstajajo medicinske oznake. Moje prepričanje je, da si je, kljub trpljenju, ki je pač sestavni del življenja kdaj pa kdaj, potrebno stvari olajšati takrat, ko si jih lahko. Kadar trpljenje (v kakršnikoli obliki) postane samo sebi namen, brez cilja, je potrebno čimprej pobegniti iz take situacije, če le imamo kakršen koli vpliv na to. Konec koncev smo na svetu zato, da nam je lepo!

Rada hodim……po ravnem…pa mogoče tudi brez nahrbtnika. Hoja z osem kilogramskim nahrbtnikom v hribe….to je pa zame že trpljenje. No, pa najprej razčistimo kaj so hribi….Tam kjer Velecenjeni reče, da je hribček, je zame hrib….tam, kjer je za njega hrib, pa je zame visokogorje! In zdaj se premikava k »mojemu« visokogorju. V mojih savinjskodolinjskih genih pač manjka gen za hribolazenje. O, pa so mi hribi zelo pri srcu, sploh, če do vrha lahko prideš tudi z gondolo ali čim podobnim. Pa je ljubi Bogec pozabil pogladiti našo zemljico, ko jo je ustvaril, zato, če vandraš po njej, slej ko prej naletiš na kak hrib ali goro. Danes sva se tako povzpela na 800 m višine. Še rumenih puščic je bilo bolj malo, očitno si jim ni ljubilo hoditi tako visoko s kantico rumene barve. Opazila pa sva oznake za pot Natural. Torej se je včeraj tista Skandinavka malo zmotila, ko je rekla, da hodijo po caminu historico. No, verjetno je pa pot tudi polna zgodovinskih zadev.

V manjši kraj Loarre sva prispela po kakšnih enajstih kilometrih. Takoj ob vstopu v kraj sva naletela na večjo betonsko ploščad, kjer so z lesenimi lopatami obračali in sušili mandlje. Malo naprej v centru kraja pa sva odkrila edino odprto stvar…..panaderio (pekarno). Opozorjena sva bila, da v kraju kjer je današnji alberg ni moč kupiti ničesar, ker ni nobene trgovine. Ta pekarnica je bila torej najino edino upanje. Zelo prijazen lastnik, naju je takoj, ko je slišal najine španske poizkuse naročila,  vprašal, če bi rada govorila po angleško. V malem prostoru je bilo na policah vse, kar sva potrebovala za ta dan. Pomagal nama je z nasveti in nama ponudil odličen kruh, ki ga sam peče in baje več dni ostane svež. Na koncu nama je z mini aparatom za kavo skuhal še dva kapučina. Na vse načine se je trudil, kako bi nama še lahko pomagal. Velecenjenega je tako navdušil, da mu je nemudoma podelil najin »magnetek zaslug« iz Celja. Zares je bil vesel majhne pozornosti in se kar ni prenehal zahvaljevati, kot, da bi vedel, da jih midva na poti ne razdajava kar tako …. In vsakomur….hihihi.  Potem, ko sva pred pekarno v miru spila kapučino, je Velecenjeni v svoj nahrbtnik naložil nakupljena živila, jaz pa sem v svojega stlačila njegovo spalko. Med pakiranjem je nahrbtnik Velecenjenega pričel čudno in sumljivo brneti…..vedno glasneje. Obračala sva ga in prislanjala ušesa, pa nisva ugotovila kaj bi to bilo, dokler nisva začela počasi prazniti nahrbtnika. Ugotovila sva, da je brivnik Velecenjenega izpustil svoje zadnje zvoke. Zdaj bo Velecenjeni končno dobil izgled pravega kosmatega gornika.

Od Loarre sva hodila še kakšnih 6 km po poti s prelepim razgledom na pokrajine pod nama. Nad nama, visoko na nebu so elegantno krožili orli, drugače pa sva zopet hodila povsem sama. Do najinega alberga v mali vasici Saramarcuello sva se morala najprej krepko spustiti navzdol, nato pa v maniri današnjega dne zopet navzgor. Prijazna hospitalierka, ki nama je izročila ključe, ni razumela čisto nič naju, midva pa njo samo malo. Kljub temu smo se vse zmenili. Poštempljali najine romarske pasoše, poravnala sva prenočevanje (5 €/osebo) in dve pivi. Velecenjeni se je vrnil obložen s paradižniki, kumaro in polovico velike čebule. Hospitalierka ni imela drobiža, pa naju je zato založila z zelenjavo, tako da sva si potem v lični kuhinji prenočišča naredila pravo pojedino. Vse tiste dobrote, ki sva jih nabavila pri najinem peku v Loarre in mešano solato iz sestavin naše hospitalierke (sol in olivno olje sva našla v kuhinji). Za posladek, pa so naju na mizi čakali še mandlji. Ni da ni! Samo tega žal ne bova nikoli vedela, kako dolgo ostane svež kruh našega prijaznega peka, …..zmazala sva cel hrustljav hlebček do večera.