browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Trpežno Blago

Objavil dne 20/03/2014

kuhnsek 2Spomnim se iz rane mladosti, da je moj atika (stari oče) nosil preko hlač »firtuh«, kot so ga po vaseh  v tistih časih nosili moški. »Kuhnšek« smo rekli takim predpasnikom v naših koncih. Bil je modre barve in iz trpežnega materiala. Spominjam se, da sem v nižjih razredih osnovne šole še nosila celo tiste črne narokavčnike iz črnega klota, ki so preprečevali prehitro obrabo oblačil na rokavih. Na sploh so v tistih časih moje rane mladosti bili trpežni materiali zelo iskani in cenjeni. In tako sem nekako z mlekom posrkala vase prepričanje, da je vse kar je trpežno tudi cenjeno in spoštovano. Pri nas pozimi nismo kurili v prostorih kjer smo spali in ker je naš ati potreboval svež zrak, veeeliko svežega zraka, smo tudi spali ob odprtih oknih. Za atija smo ob najhujšem mrazu dajali električno blazino v posteljo, da  mu je bilo lepo toplo. Zame je bilo normalno, da sem se zarila v ledeno mrzlo posteljo in se pol ure tresla pod debelo tuhno, dokler se končno nisem toliko ogrela, da sem lahko zaspala. Če me je ponoči slučajno »kam pritisnilo« sem preklemansko premislila, ali je res nujno, ker smo imeli wc na koncu dooolgega hodnika. Nihče (z mano vred) ni niti pomislil da je s tem kaj narobe in da ubogega otroka morda prehudo zebe. Otrok se na kmetih pač ne razvaja in morajo biti odporni. Ubogi ati je druga stvar – on dela za vse nas in na njega je treba gledati! Potem je bilo med hmeljobiranjem potrebno vstajati zgodaj zjutraj in zopet sem bila vedno jaz na vrsti za tisto zoprno prvo »furo« ob treh ponoči. S sosedi smo si delili obiralni stroj in nekako je bilo kar samo po sebi razumljivo, da sem bila jaz pri takratnih trinajstih letih najbolj pri močeh za nečloveško zgodnje vstajanje! In tako sem se kalila v trpežno in »šarf« osebo! Postala sem kot črn klot v najbolj trdni – keper vezavi. Ne vem kje se je spotoma izgubila tista ideja o cenjenosti in spoštovanju trpežne robe!? Stvari so postale čisto samoumevne tudi, ko sem pričela hoditi v službo. Na vseh mojih delovnih mestih sem počela vse mogoče in imam verjetno najbolj širok opis del in nalog,  kar si jih lahko človek zamisli. So me tolažili, da mi bo to v življenju še prav prišlo, ampak imam občutek, da je bolj drugim, kot meni! Včasih sem se malo postavila po robu – ampak, ko enkrat nanizaš tiste navadne močne bombažne nitke za osnovo in zastaviš še trdno keper vezavo…..ti ni več pomoči! Le kako bi v to »štrapacno« blago lahko človek vpletal nežno svilo!? O, pa so tudi drugačni  ljudje – takšni »svileni«! Za njih velja, da so nežni, ubogi, da oni ..saj bi…pa ne zmorejo, revčki. Oni so takšne sorte za pobožat, pa za pocrkljat, oni potrebujejo nežno pozornost! Za nas »štrapacni črn klot«, pa se pričakuje, da znamo, zmoremo,  razumemo in obzirno potrpimo kadar je treba. V primeru bolezni »svilnatih« oseb se iščejo mnenja raznih zdravnikov, v primeru »štrapacno-šarf« osebkov pa se priporočajo krajši ali daljši sprehodi (glede na ocenjeno resnost bolezni). Naši problemi so nepomembni, naša čustva pa so itak vedno pretirano izražena. Paziti moramo na svoje besede in na ton glasu, ker bi lahko s svojo »šarf« pojavo koga prizadeli.

Ugotavljam, da nas je tistih pravih »štrapacno-šarf« vedno manj. Nekateri so ugotovili, da se to ne obnese in so »prestopili k ta svilnatim«. Nekateri pa v svoji naivnosti, da bomo morda kdaj le razumljeni in cenjeni še kar vztrajamo v svoji »trpežno-šarf« vlogi in se čudimo, da ljudje okoli nas ne opazijo koliko ponarejenih »svilnatih« tipov tava v naši okolici.

2 Responses to Trpežno Blago

  1. Nenči

    lahko samo rečem : OOOOOOhhhh

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja