27.04.2018 (Vožnja z avtom od doma do Donaueschingen-a)
Mi smo malo drugačni in nič ne počnemo normalno….tako smo najprej prekolesarili drugo etapo ob Donavi od Passau-va do Budimpešte. Prevozili smo mali del Nemčije, Avstrijo, Slovaško in zaključili z Madžarsko. Preko 600 km. Bilo nam je všeč in že takrat, pred štirimi leti smo se odločili, da obvezno prevozimo še prvi del od izvira Donave do Passau-va. Približno enako število km (kakšnih 50 manj smo predvidevali). Pa saj veste kako pravijo…..človek obrača Bog obrne. Kakšne tri mesece pred načrtovanim odhodom sem si polomila gleženj in okrevanje s kasnejšimi operacijami so stvar zavlekle do leta 2018. Tudi letos je malo manjkalo, da bi pot zopet morali preložiti, saj je naša najmlajša članica ekipe zbolela tik pred odhodom. Zategla kot je, smo se tam nekje 12 ur pred odhodom odločili, da vseeno odrinemo na pot in začeli mrzlično pakirati vse potrebno.
Tako smo navsezgodaj zjutraj (ob 4.00) natovorili najnujnejšo opremo, ker je pač potrebno vse voziti s sabo in je priporočljivo biti zelo racionalen pri pakiranju. Poleg nujnih kolesarskih oblačil in ostale opreme za kolesarjenje sem tako vzela s sabo samo ene tanke hlače in samo par mikic. Sem se odločila, da bom vsak dan itak menjala kraje in ni nobene potrebe, da bi še oblačila.
Do Karavank smo imeli kislo, rahlo deževno vreme. Mojca se je kar dobro držala. Po prehodu Karavank pa se je počasi pričelo jasniti in se izkazalo, da je relativno, kje je sončna stran Alp (očitno ne na slovenski strani). Tokrat je sonce potovalo pred nami. Na enem od naših postankov je k nam pristopil nemško govoreč gospod in nas vprašal, če nameravamo kolesariti. Z veliko mero spoštljivosti nam je zaželel srečno pot. Skratka…frajerji smo že, če samo vozimo kolesa na avtu. Na naslednjem postanku pa nas je skoraj pobralo od smeha, ko smo parkirali na parkirnem prostoru, ki je namenjen ženskam. Malo večji je in nesramno namiguje, da ženske potrebujemo več maneverskega prostora pri parkiranju. Odpihnilo je vse bolezenske znake v naši mali kolesarki ekipi in s pravo pranajamo smeha smo z več postanki in po preko 800 prevoženih km prispeli na naše izhodišče – Donaueschengen. Zadnje km smo prevozili z zadrževanjem diha in na hlape prispeli do bencinske, kjer je bilo mimogrede, čisto vseeno s katere strani si pripeljal in kako si se postavil z avtom….toliko o znani nemški natančnosti… Nahranili smo našega dehidriranega jeklenega konjička in pohvalili šoferja Petra, ki celo vožnjo od doma do Donauescingena ni izpustil volana iz svojih rok.
Naš prvi hotel je skoraj čisto ob načrtovani kolesarski poti. Avto bomo zaradi pokritega parkinga pustili kar v hotelski »oskrbi«, da nas počaka do naše načrtovane vrnitve čez teden dni. Peš smo se odpravili do Donauquelle, kjer Donava dobi svoje ime, po združitvi dveh izvirov Brigach in Breg.
Precej utrujeni od dolge poti smo si privoščili italijansko pizzo z nemškim pirom in za povrh še vsak kepico sladoleda. Na poti nazaj do našega hotela, smo občudovali zanimive hiše z rdečimi, sivimi, modrimi, rjavimi, zelenimi polkni v ulicah Donaueschengena. Okolice hiš in vrtov so ponekod prav pravljično urejena in sva z Mojco zaostajali za moškim delom ekipe, ker sva skakali sem in tja in občudovali lično urejena dvorišča in izložbe.
Kmalu pa se je bilo potrebno vrniti v hotel, se spočiti in pripraviti na jutrišnji uradni začetek našega kolesarjenja…..saj veste….. tisti, ki nimamo kondicije se zanašamo na svežino.
28.04.2018
Od Donaueschingen-a do Sheer-a 108 km
Spali ko klade do sedmih zjutraj. Ne pomnim kdaj sem zaspala že malo po osmi zvečer. Tako hitro, da niti nisem slišala Velecenjenega, če je morda smrčal, baje pa da sem jaz tudi. Ponoči se je Mojca zopet malce zadevala z arcnejami, pa saj smo vedeli, da bo čez dan že zopet dobra, kot ponavadi.
Odšli smo na zajtrk in nato takoj pričeli s pakiranjem naše prtljage na kolesa. Ob naših, parkiranih v avli hotela, sta bila tudi dva na baterije. Ko sem doma omenila, da bi pa jaz tokrat šla z enim takim, so me kar malo grdo pogledali in v kali zatrli vsakršno misel na to. Čeprav smo hiteli smo se na pot odpravili šele okrog devete ure. Pred uradnim štartom, smo nafehtali mlad japonski par, da nas je fotografiral. Prejšnji dan je v naš prvi hotel namreč prišel velik avtobus Japoncev. Saj veste: bilo kuda Japanese svuda!
Kmalu smo vdeli na označeno pot. Cesta je bila mokra, izgleda, da je ponoči padal dež in še vedno je tu in tam padla kakšna mini kapljica, zato smo imeli pelerine v pripravljenosti. Pa ni bilo potrebe. Naredil se je imeniten dan za kolesarjenje, ne prevroč in ne premrzel. Rahlo oblačno, pa vseeno je sonček optimistično tu pa tam predrl oblake. Zjutraj je bila temperatura 16 stopinj, preko dneva, pa se je dvignila tudi preko 20. Prvih 50 km smo bili čisto navdušeni, veliko smo se ustavljali in fotografirali prelepo naravo, pravljične hiške in lično urejene vrtove. Cesta je mirno vijugala med zelenimi travniki in njivami. Prevladovali pa sta zelena in rumena barva. Travniki so namreč polni cvetočega regrata, na njivah pa je cvetela rumena oljna repica. Ustavili smo se na kraju, kjer Donava v poletnih mesecih za kakšnih 150 dni izgine (ponikne) brez sledu, tako, da se je možno sprehajati po njeni strugi ne da bi se zmočil. Kar precej kolesarjev je obiskalo ta kraj skupaj z nami in ker seveda še ni poletje, je Donava pridno tekla po svoji strugi. Na sploh je zanimivo opazovati Donavo od izvira, včasih, kar ne moreš verjeti, da ta na svojem začetku precej plitka in ozka rečica, ko »odraste« postane mogočna plovna reka.
Včasih smo malce zašli iz poti, pa ne zato, ker bi bilo premalo oznak, temveč zato, ker jih je bilo preveč. Tod okrog poteka več kolesarskih poti in velikokrat se križajo, tako da mimogrede skreneš na kakšno drugo. Naleteli smo tudi na kolesarski obvoz, zaradi popravila mostu. Zaradi tega smo morali po drugi poti, ki pa je tudi označena kot Jakobova pot. Saj pravim, če ne pridem do Španije in camina, me pa sv. Jakob najde tudi drugače. Z Mojco sva vedno ostajali zadaj, ker sva kar naprej nekaj fotografirali in občudovali. Domačini so prijazni in šoferji avtomobilov zelo uvidevni do kolesarjev. Prav pazijo in se umikajo s poti, kadar moraš skozi naselja. Drugače pa je kolesarska pot ob Donavi speljana če se le da ob reki ali pa se vije stran od prometnih cest z avtomobili. Ob Donavi smo srečali vse polno ptic. Veliko vseh vrst rac, nekaj labodov, štorkelj…..in celo rokav reke, kjer so doma bobri. In veste kakšno razdejanje naredijo ti glodavci dreves. Kar nekaj dreves je ležalo preko struge, so morali imeti pravo žurko.
Za žurko pa sem poskrbela tudi jaz, saj sem ob čakanju na Mojco, neprevidno stopila na rob cestišča, kjer se je rahla zemlja vgreznila in že sem pričela izgubljati ravnotežje. Čas je res relativna zadeva. Jaz sem v tistih treh sekundah ..dokaj lepo spustila kolo, pomislila: ohudimarja….na električnega pastirja bom padla…..in se nato skotalila direktno v koprive. Mojca se je drla naj počakam, da me bo fotkala, ampak jaz sem bila iz kopriv v sekundi, da me niti opeči niso utegnile…..pa električni pastir v tem času tudi ni bil pod napetostjo. Kako sva se krohotali z Mojco! No, potem so se pa začele pojavljati male vzpetinice in spusti. In ob reki na visokih skalnatih pobočjih je bilo kar nekaj gradov. Zopet je sledilo ustavljanje in fotografiranje. Najlepši predel prve etape ob Donavi je, kot so nam povedali domačini, tam, kjer kolesarska pot teče tik ob reki, na drugi strani pa se dvigujejo mogočne skale. Naleteli smo na kar nekaj turističnih kmetij, ki so bile polne gostov (predvsem kolesarjev), na prostore za piknike, pa pravo kamp področje, ki je bilo zaradi lepega vremena polno. Ne bom rekla, da nas je zeblo, samo, me je pa kar malce zmrazilo, ko sem opazila ljudi v kopalkah, eden pa je celo skočil v vodo.
Sem rekla, da računam na svežino, samo, po prevoženih 80-tih km, je svežina šla po gobe in prtljaga na mojem kolesu je bila zmeraj težja…..vzponi pa…..suncetižarko….so postajali vedno hujši! Donava nekje spodaj, mi pa visoko zgoraj. Na eni točki smo videli, da smo se povzpeli na višino 640 m. In potem kar ni bilo konca tem vzponom….so bili tudi spusti….res je….ampak med njimi nisem nabrala dovolj moči za nove in še višje in daljše vzpone. Na enem zadnjih sem tako obupala in kakšnih 200 m potiskala kolo navkreber. Jaz sem vlekla gor….prtljaga pa dol. Vam povem, če bi morala ta dan še kakšen km več navzgor….ne bi zdržala.
Za današnji dan smo imeli še predhodno rezervacijo in tako smo po prevoženih 108-ih km prispeli pred hotel Donaublick. Je treba sploh omeniti, da je na vrhu hriba!!!
Petnajst minut sem stala pod vročim tušem, da sem bila potem sposobna za večerjo. Ta zadnja je še kar, stegen tako ne čutim več (ne vem kaj bo jutri), bolijo pa tudi ramena, zaradi prisiljene drže.
Jutri nas čaka kakšen km manj…..vendar ne veliko, če hočemo do petka prispeti v Passau. Živi bili, pa videli!

29.04.2018
Od Sheer-a do Ulm-a 100 km
Zvečer sem z zadnjimi močmi napisala »dnevno poročilo«, nato pa zaspala na trebuhu, ker sem v določenih delih telesa čutila kar precejšnjo bolečino. Upala sem, da bodo bolečine zjutraj izginile in da »vkrcanje« na kolo ne bo preveč boleče.
Zjutraj, po obilnem zajtrku, me je malo tolažilo to, da so nekateri kolesarji bili še v slabši izvedbi kot jaz. Čeprav še niso bili v kolesarskih oblekah, si takoj vedel kdo je prišel in bo odšel s kolesom, po »kavbojsko« leseni hoji in previdnem sedanju na stole…hihihi. Začuda so se naša telesa preko noči kar dobro regenerirala….samo Mojca je bila danes bolj na »slabem« glasu.
Zajahali smo naše prašne konjičke in kar takoj zagrizli v prvi breg. Še dobro, da nisem vedela kaj me čaka! Vzponi so krepko prekašali včerajšnje, nekateri so bili tako strmi, da je Petra, ki je vztrajal do vrha skoraj obrnilo na hrbet. Glede na včeraj sem danes že naštudirala prestave in ostale klance premagala na kolesu. Glede na to, da smo tako grizli navkreber, so bili tudi spusti temu primerni. Pri vožnji navzdol je moj števec hitrosti pokazal celo 55 km. To smo drveli!!….Potem pa zopet v klanec.
Danes je bila topla nedelja in očitno so se poleg turistov tudi domačini odločili, da jo izkoristijo za kolesarjenje. Tako, da je bila kolesarska steza veliko bolj zasedena kot včeraj. Si sploh ne mislite koliko kolesarjev uporablja kolesa na baterije! Na enem izmed tistih strmih klancev, ko sem vsa zaripla pritiskala na pedala, dihala na škrge in iz balance skoraj iztisnila sok…..me je prehitela starejša gospa na kolesu (seveda s pomočjo baterije) in zažvrgolela: »Haloooo« …in mi še dodatno dvignila pritisk. Peter jim reče baterijski kolesarji. Kar naprej srečujemo tri starejše Avstrijce (od katerih eden tudi »kolesari« na baterije)….vsakič, ko se srečamo, jih zanima kje imamo cilj za ta dan. Mislim, da nas imajo za Čehe, ker nas pozdravljajo z: Aaaahoooj!
Po vseh prvih silnih vzponih, smo za drugi del današnjega dne našli bolj optimalno pot, ki se ni vila čez najvišje vrhove. In še dobro, ker je danes sonce neusmiljeno pripekalo (še zvečer je bilo v Ulmu 25 stopinj). Zaradi lepega vremena in bližnjega praznika 1.maja, so bile ponekod že prave veselice s pleh muziko pod šotori in ljudje so kar izza obloženih miz gledali nogometno tekmo na igrišču. Kjer ni bilo godbe, so bili pa privat pikniki in v gostilnah so tekale naokrog v belo oblečene deklice….očitno je bilo danes v teh krajih prvo obhajilo.
Ugotovili smo, da so za nas pri vožnji na 100 km najbolj optimalni trije postanki. Čeprav je po vsakem takem zelo boleče zopet sesti na kolo. Danes smo kar nekajkrat prečkali Donavo in vsakič je bila drugačna…..enkrat ožja in mirna, kjer pa so jo zajezili je bila že bolj podobna reki, ki jo poznamo mi. Ker je ob reki toliko različnih divjih pernatih prijateljev, je tudi nekaj opazovalnic za ptičke. Vse zgleda kot nekakšen rezervat. Štorklje postopajo po travnikih, danes smo videli zelo veliko labodov in seveda račk in gosk. Prav zanimivo je, ko te v nizki formaciji preletijo.
Kakšnih 20 km pred Ulmom se je pričelo oblačiti. Po zadnjem postanku smo malo bolj pritisnili na pedale, ker je tu pa tam na nas padla kakšna drobna dežna kaplja, pa tudi grmenje se je slišalo od daleč. V predmestju Ulma so nas pričakale mokre ceste in na nebu zopet sonce. Očitno se nam je nevihta ognila…..ali pa mi nje. Ko smo se ustavili pred tablo, da bi pogruntali najbližjo pot do znane ulmske cerkve, je do nas pristopil simpatičen par domačinov. Povprašala sta nas, če nam lahko pomagata in nam pokazala pot in še dodala nekaj koristnih napotkov. Središče Ulma okrog glavne cerkve je res super urejeno in obnovljeno. Vsaka stavba je nekaj posebnega. Pred ogromno cerkvijo pa so bili na trgu postavljeni stoli, kjer si ljudje lahko sede ogledajo najvišji zvonik na svetu (161,53 m). Medtem, ko je moški del pridržal še najini kolesi sva z Mojco na hitro skočili v cerkev. Najprej naju je do kosti zazeblo, saj je v notranjosti zelo hladno (me zanima, če pozimi kaj kurijo)…drugače pa….res je lepa tudi v notranjosti.
Po hitrem ogledu Ulma, smo današnjo pot po prevoženih 100 km zaključili pred našim današnjim hotelom v Noe Ulm-u. Soba je bolj tako…tako, pa bomo že preživeli, samo, da se dobro naspimo…..jutri nas čaka tretja kolesarska etapa.
30.04.2018
Od Ulma-a do Donauwörth-a 102 km
Zjutraj smo se zbudili v siv dan. Na nebu so bili temni oblaki, na cesti pa luže. Še vedno je malce deževalo. No, smo se tolažili…..bomo pa kolesarili med dežjem, kaj pa hočemo. Odšli smo na zajtrk in po njem natovorili naša kolesa…..medtem so se pričeli oblaki trgati in posijal je sonček.
Danes smo se večino vozili tik ob Donavi, po s peskom posutih poteh, kar je bilo sicer lepo, vendar smo se vsake toliko časa prav razveselili asfalta, ko so nas oznake popeljale preko naselij. V tem delu je Donava že »velika punca«, saj smo ob njej videli že nekaj elektrarn. Tudi danes nas je preko celega dneva spremljal sonček in ker nas je včeraj rahlo opeklo, smo bili danes kar veseli, ker smo se veliko časa vozili med drevesi ob robu reke, ki so nas varovala pred direktnim soncem. Nobenih hudih vzponov ni bilo danes, le občasni dvigi do naselij, nato pa zopet spust do Donave. Včeraj sem pozabila napisati, da nemška doslednost malce popušča, saj je bila na eni strani ceste označba, da je do Ulma še 10 km, na drugi strani (iste ceste) pa 13 km. Malce smo bili zmedeni, ker smo računali na pregovorno nemško natančnost. Po drugi strani pa nam je bilo simpatično, da so dali življenju priložnost, da je kdaj pa kdaj tudi nepredvidljivo. Danes smo se imeli kar nekajkrat priložnost nasmejati (meni do sedaj neznanemu) nemškemu smislu za humor. Ob Donavi smo naleteli na opozorilni znak….trikotnik v katerem je bila figura, ki na glavi prenaša kanu, spodaj pa je pisalo, da lahko brezglavi veslač prečka pot.
Dopoldne smo si zaželeli kave, pa je bilo okrog enajstih še vse ob poti zaprto. Ko smo zaman pritiskali na kljuko nekega kafiča, je k nam pristopila ena simpatična Nemka in nam svetovala, da se zapeljemo do centra, tam bo gotovo kaj odprto. V center bi se bilo treba kar pošteno potruditi navkreber, pa smo se odločili, da bomo že zdržali do naslednjega kraja. Odpeljali smo se dalje in na prvem križišču odprli zemljevide in si ogledovali napise na kažipotih, ker smo v silni želji po kavi izgubili orientacijo, kje poteka kolesarska pot. In…glej ti šmenta…..v naslednjem hipu se je izza naših hrbtov oglasila taista vesela in prijazna gospa od prej in nas vprašala v čem je pa zdaj naš problem…..hahaha. Seveda nas je takoj pravilno usmerila in nam naročila, da se čez sedem km obvezno ustavimo na Donau Radler Tankstelle, ki je postavljena za kolesarje čisto ob reki. In smo se….da smo natankali tekoče »gorivo« v naše želodčke v obliki kave in piva. Poleg je bil tudi Hunde tankstelle (za pse)….hihihi s posodicami za vodo in hrano. In je še pisalo spodaj: Hrana – super…..voda – normal. No, pa recite, če niso face!!! Da ne pozabim…. takoj, ko smo parkirali kolesa, je k nam pritacal mali bokser in veselo polulal gumo mojega kolesa. Ker sem izrazila svoje nestrinjanje z njegovim dejanjem je kar malce pogodrnjal proti meni. Ti šment, zdaj pa že vsak pes lahko izrazi svoje mnenje o mojem kolesarjenju…..
Naš drugi današnji postanek smo imeli v Dillingenu, kjer smo se zapeljali v center prikupnega mesta in se čisto slučajno ustavili v majhni kavarnici ob cesti. Živahna in prijazna kelnerica (morda pa je bila lastnica) nas je prijazno postregla. Celo po slovensko je znala nekaj besed. Moška s pivom, medve z Mojco pa sva si privoščili odličen češnjev zavitek, ki je bil postrežen s kepico vanilijevega sladoleda in smetano. Eh…kalorije gor ali dol….od nekod pa tudi mora priti nekaj energije v naše izmučene mišice, kajne!?
Naša Mojca je vrtnar po srcu, jaz po sili razmer…..ostali pa…no ja….če že morajo. Ampak danes smo bili vsi odlični vrtnarji, saj je bilo ob poti kar nekaj Biergarten-ov (pivskih vrtov), na katerih se je bilo potrebno ustaviti. Na vratih toalete enega od le-teh je bil napis: Ustvarjalno središče – toalete…..ahaha. V teh koncih se že pripravljajo na jutrišnji prvi maj. V tem Biergartenu, ki je imel veliko halo, je bilo že pripravljen oder za muzikante in plesišče za plesalce. Dolge lesene mize so bile druga ob drugi in domači so šibali sem in tja in prinašali skupaj same dobrote za jutrišnjo veselico. Škoda, da bomo mi takrat že kilometre daleč….
Danes smo zaključili s kolesarjenjem kar v tempu, saj smo zadnjih osem km prav šibali (tudi do 28 km/h)…z vso opremo. Kar po celodnevnem gonjenju za nas niti ni bil mačji kašelj. Prejšnji dan smo rezervirali prenočišče v Donauwörthu in držali pesti, da bomo imeli srečnejšo roko pri izbiri, kot smo jo imeli v Ulmu. In smo jo. Nedaleč od naše kolesarske poti je. Hotelček je čisto nov, čist, s toplo vodo, mehko posteljo…..aahhh, kaj bi si želeli še več. Osebje je prijazno, lastniki so Italijani. Zvečer smo odšli na večerjo malo nižje po ulici….pa zopet v italijansko gostilnico. Strašno so bili prijazni (vem…ponavljam se…ampak če so res…in mi tega očitno nismo vajeni), ob vsej gužvi, so nas izprašali iz katerega mesta v Sloveniji smo, od kod smo prišli danes in kam smo namenjeni……Poznali so Postojno in Ljubljano in bili navdušeni, kako lepo je tam. Lepo je slišati od časa do časa, da se spomnimo v kako lepi deželici smo doma.

01.05.2018
Od Donauwörth-a do Vohburg-a 86 km (gorskih)
Pričakal nas je namulan dan, ki je bil tik pred tem, da plane v neutolažljiv jok. Nebo prekrito s temnimi oblaki, temperature pa tam okoli 10 stopinj, rahlo je tudi pihalo….mrrrrzlo. Peter nam je včeraj zatrjeval, da nas čaka lepa (beri: položna) pot, pa smo rekli zjutraj, če je tako, bomo že nekako, tudi v primeru dežja. In smo se pogumno zapeljali najprej skozi mesto in po označeni kolesarski poti … takoj na prve vzpetine. Vredu….smo se tolažili. Bolje zdaj, kot na koncu dneva, ko bomo že bolj na koncu z močmi. Pa je enemu klancu sledil drugi……tu pa tam je padla kakšna kaplja dežja in se nam je zdelo pametno, da v tem hladnem dopoldnevu najprej zavijemo na čaj. Glede na to, da je bil danes 1.maj, smo se bali, da bo vse zaprto. Našli smo eno staro oštarijo, v kateri sta bili zasedeni dve mizi z lokalnimi gosti. Pri eni so metali karte, pri drugi pa so ob pivu glasno premlevali zadnje lokalne novice. Naročili smo čaj…..in trikrat dodatek (rum). Malo dopinga v zdravstvene namene. Med postankom smo še enkrat pogledali prečni profil trase današnjega dne in takoj nam je bilo jasno, da tudi vnaprej nič ne kaže na kakšne položne terene. Naštudirali smo tiste vzpone pred nami in se tolažili, da bomo že nekako, ker v drugi polovici današnje poti, je pa nato res vse ravno. In smo šli. Danes je bilo precej manj kolesarjev na naši poti. Nekaj zaradi vremena, verjetno pa tudi zaradi tega, ker so bile dan prej tu kar vesele fešte. Smo srečali kar nekaj osebkov, ki so se gibali v zelo čudnem neenakomernem ritmu levo in desno še danes.
Sredi enega izmed prvih današnjih vzponov nas je prehitel možakar, nato pa na klancu omagal in potiskal kolo do vrha. Ko se je pot zravnala je hitro skočil na kolo in oddirjal dalje….za njim je na stezi ostala samo izgubljena kolesarska tlačilka. Peter jo je pobral in shranil med svojo prtljago, da mu jo vrne, ko se srečamo. Ostali smo se mu režali, ker se nam je seveda zdelo nemogoče, da se še kdaj vidimo.
Psihično smo bili pripravljeni na tisti, s karte najbolj zoprn klanec in se zagrizli vanj. S prejšnjih dni sem se naučila, da je najbolje ignorirati vzpon, se delati, da ga ni in prestaviti v najnižjo prestavo kar se da. Potem pa, kot mlinček za kavo počasi mleti proti vrhu. Sicer sem »drvela« 5 km/h….a prišla do vrha. Veselo zadovoljni, da smo opravili z današnjimi vzponi smo drveli po klancu navzdol…..ko….glej ga šmenta! Znak za kolesarsko pot je bil prečrtan in nove označbe so nas peljale v gozd….viiiisoko v gozd! Smo grizli navkreber in ko smo upali, da zdaj bomo pa švignili navzdol, nas je za ovinkom čakal nov vzpon. Doma takih klancev še prehoditi ne bi hotela….tu pa….kaj sem hotela….sem jih lepo zvozila. Vsi smo stokali, ne samo jaz. Uboga Mojca, ki se je do včeraj ravno dobro zdravstveno spravila v red, je potožila, da jo boli koleno. Pa še drobne deževne kaplje so napovedovale, da se bo ulilo. Odločili smo se za ponoven krizni postanek s čajem in morda še preoblačenje pred dežjem v pelerine. Medtem, ko smo iskali odprt lokal, so dežne kaplje prenehale padati…in…kar naenkrat vidimo Petra kako veselo maha nekemu možakarju in ga sprašuje, če je izgubil tlačilko. Ne moreš verjeti……res je vrnil to nesrečno pumpo, ki je z njim prelezla vse današnje vzpone in nato zopet končala v rokah srečnega pravega lastnika. Saj je hecno….samo je čista resnica: v tistem hipu je tudi sonce predrlo temne oblake. Smo se hecali, da so ga »oni zgoraj« najprej kaznovali z vsemi tistimi vzponi, ker je pobral tujo tlačilko, nato pa je bil takoj nagrajen, ko jo je vrnil. Že čez deset minut, je opozarjal domačina, kateremu je na tla padla denarnica……Naš Peter je danes prav zbiral dobra dela….ahaha.
Od tu naprej nas je spremljal sramežljiv sonček, pa občasno tudi klanci. Ko smo tako zopet prišli pod katerega, smo samo vdano zavzdihnili in prestavili v nižjo prestavo. Eden zadnjih današnjih vzponov je bil še posebej zoprn. Kolesarska steza je potekala ob cesti…in ko je bil klanec na cesti že zaključen, se je kolesarska steza še kar dvigala v višave. Vam povem, danes je bilo noro! Še Peter je rekel: za dve Rogli!!
Edina dobra plat današnjih vzponov je bil kakšen prevožen km manj od načrtovanega. Očitno je bila nova trasa speljana po »bližnjicah«……. čez hribe.
Danes smo imeli v načrtu kakšen 1.majski golaž, ki smo ga zaradi stalnega vzpenjanja prestavljali do Ingolstadta. Ob prihodu na rob mesta smo ugotovili, da so kolesarske poti zelo slabo označene in smo malo zatavali. Pa se je ob nas ustavil prijazen starejši par na kolesu z najbolj cart psičkom – kavalirčkom v košari na balanci. Povprašala sta, če lahko pomagata, nam pokazala v katero smer moramo in odpeljala dalje. Malo naprej smo se še nekaj motovili naokrog in še malo fotkali, nakar vidimo, da nam možakar s kavalirčkom v košarici divje maha od semaforja. Planili smo na kolesa in oddivjali do njega, ko smo videli, da nam je na semaforju stisnil gumb, da smo lahko zapeljali preko ceste. Z gospo sta se nato odločila, da nas bosta kar onadva vodila del poti, ker smo jim očitno zgledali preveč zmedeni….. hihihi. To je moralo dobro zgledati! Spredaj sta v pokončni drži kolesarila gospod in gospa, kavalirček pa je vseskozi radovedno pogledoval po štirih Slovencih, ki so jih zasledovali. In smo šibali, vam povem…..sta imela kolesa brez baterij….ampak odlično kondicijo! Gospod je na vsakem ovinku z visoko dvignjeno roko nakazal kam bomo krenili in smo švigali iz ulice v ulico. To je bila čisto posebna, samo naša kolesarska trasa ob Donavi, s kavalirčkom na čelu! Preden smo se razšli, sta nam pokazala nadaljnjo pot in veselo smo si pomahali v slovo, še kavalirček je pomahal z repom.
Mojčino koleno je bilo zadnje kilometre vedno slabše, zato smo ji koleno namazali z Voltarenom (še dobro, da sem ga vzela s sabo). Pravi, da je bilo takoj bolje…..bomo videli kaj bo jutri zjutraj. Danes je bil res peklenski dan. Ko sem si sezula kolesarske čevlje, sem opazila, da je tudi moj izrastek na kosti nožnega prsta ranjen do krvi. Namazala sem ga z oljem čajevca in odkrevsljali smo na večerjo. Mojca je rekla, da sva »kriplbataljon«.
Fino smo se najedli in se vseskozi šalili na račun današnjega dne. Že zdaj vem…ko se bomo čez leta pogovarjali o kolesarjenju ob Donavi….se bomo tega dneva zagotovo spomnili.
02.05.2018
Od Vohburg-a do Regensburg-a 82 km
Kosti poflajštrane, kolenčki namazani…..in smo šli. Kakšne pol urice prej kot ponavadi in v turističnem ritmu, ker smo imeli danes v načrtu manj kilometrov……predvsem pa vožnjo z ladjico po Donavi, ki smo se je vsi zelo veselili. Po 400 km, verjemite ali ne, se človeku prav prileže vsaj za 20 minut zamenjati prevozno sredstvo.
Vreme je bilo danes prav primerno za kolesarjenje, delno oblačno. Nekajkrat je kazalo, da bo pričelo deževati, večinoma pa so nas skozi oblake dosegli tudi sončni žarki. Vzponi, kar jih je bilo, pa so bili kratki in ne preveč strmi. Po karti je kazalo, da imamo 25 km do ladjice na Donavi. Po kakšnih desetih kilometrih pa so se kar naenkrat zopet pojavile opozorilne table za kolesarski obvoz. Tristo kosmatih! Že od včeraj imamo zeeelo slabe izkušnje z obvozi, ki radi zapeljejo nekam v višave. Tokrat sicer ni bilo tako, samo oznake so bile pa tako redke, da sredi obsežnih hmeljišč in polj z nasadi špargljev, nismo več bili prepričani, da kolesarimo v pravo smer. Velecenjeni je iz žepa potegnil telefon z GPS nastavitvijo in karto. Staknili smo glave in modrovali kot pravi Butalci na svoji skupščini. Mojca je včeraj vprašala, če sem opazila, da imajo vsi ljudje, ki nam pomagajo na naši poti oblečeno nekaj rdečega. In…..ko smo se ravno ozirali okrog sebe po širnih poljih brez enega samega človeka….je po cesti, pravokotno od naše, kolesar skrenil s svoje poti in se pripeljal do nas, da nam pokaže smer kam moramo naprej. Potem je zaželel srečno pot, nam pomahal v pozdrav in se odpravil naprej v svoji smeri. Seveda je bil oblečen v živo rdečo kolesarsko majico.
Zaradi zapovedanega kolesarskega obvoza smo morali narediti par km več, tako, da smo do ladjice prekolesarili 30 km v enem kosu brez postanka.
Med Weltenburgom in Kelheimom je Donava urezala par kilometrov dolgo ozko sotesko. Slikovito obrežje s 100 in več metri visokimi skalami na obeh straneh kanjona si je vredno ogledati s turistične ladjice. Velecenjeni se je podal v dir naprej, da nam priskrbi vozovnice, ker nismo točno vedeli kakšen je vozni red, niti kakšen bo naval ljudi. Smo imeli kar srečo, ker smo se ostali za njim komaj in zelo počasi prebijali med skupinami šoloobvezne mladine, ki je prihrumela s pravkar zasidrane ladjice. Takoj, ko smo prispeli smo se že tudi vkrcali in tudi odrinili po reki, saj so očitno čakali samo nas. Na precej veliki ladjici nas ni bilo veliko, zato smo se tistih 20 minut fino razkomotili na odprti palubi, pili kavico in (itak) pir, zraven pa poslušali posnetega vodiča, ki nas je opozarjal na zanimivosti ob poti. Tako smo v ogromnih apnenčastih skalah iskali podobe, ki jih je tisočletja vklesala narava. Od začarane okamenele deklice, do kamnitega kovčka Napoleona, ki ga je v naglici pozabil, ko je bil pregnan iz teh krajev. Vožnja je čisto prekmalu minila in naše zadnjice so hočeš nočeš morale zopet na malo manj udobna sedala koles.
Ker se nam danes res ni nikamor mudilo smo se nato ustavili še dvakrat, da smo »dotankali« tekoče gorivo v naša telesca. Tudi danes je bilo manj kolesarjev, kot dva dni nazaj. Očitno so domačini v službah, ker je delovni dan, glavna kolesarska sezona pa šele prihaja. Glede na to, da smo vsak dan sproti za en dan vnaprej rezervirali prenočišče, in da ga je včasih bilo kar težko najti (no….vsaj tistega po razumni ceni), mora biti prava bitka za postelje v glavni sezoni. Nekaj kolesarjev smo vseeno srečali, večino tistih na »baterije«. Takih, zanimivih, z dobrimi zgodbami, kot je bil zadnjič nemški možakar, ki nam je povedal, da je pred leti v štirih tednih prekolesaril od Budimpešte do Črnega morja, pa danes ni bilo.
Od izkrcanja s turistične ladjice naprej smo pričeli na Donavi opažati ogromne tovorne ladje, pa turistične ladje, ki so zgledale kot plavajoči hoteli….skratka….Donava je od tu naprej postala prava zrela gospa. Mogočna in plovna, taka kot jo poznamo mi.
Počasi smo kolesarili proti Regensburgu, za katerega sem mislila, da je dobil ime po tem, da je tu pogosto dež. No, seveda ni tako. Mesto namreč leži na sotočju rek Donave in Regen in po slednji je tudi dobilo ime. Najprej smo se zapeljali mimo najstarejšega kamnitega mostu v Nemčiji iz 12. stol., ki ga ravno obnavljajo. Nato pa krenili proti čudovitemu srednjeveškemu središču mesta, ki je pod Unescovo zaščito in se na koncu ustavili še pred impozantno mestno stolnico. Toliko je še za videti, a bo moralo počakati do naslednjič. To, eno najstarejših mest v Nemčiji, si zasluži daljši obisk in podrobnejši ogled z vso svojo kulturo in zgodovino.

03.05.2018
Od Regensburg-a do Metten-a 97 km
Včeraj zvečer je bilo pri prijavi v rezerviranem hotelu v Regensburgu pestro. Z Velecenjenim sva šla opraviti administrativne zadeve ob prijavi. Na recepciji starega obnovljenega hotela je delal mlad fant, kateremu bi takoj dodelila glavno vlogo v kakšnem pretepaškem filmu. Po obrazu praske in z razbito arkado. Izpolnila sva obrazec prvič in ko sva mislila, da sva gotova, sva z nasmeškom dobila za izpolnit še dvojnik. Končno vse urejeno, na koncu pa se le spomnim in tako, mimogrede, vprašam kje lahko preko noči hranimo naša kolesa. Frajer na recepciji je malce pomislil in povedal, da takega prostora nimajo. Najprej sem mislila, da se zafrkava, ker je vse skupaj pospremil z nonšalantnim nasmeškom. Nekaj trenutkov sem nemo zrla v njegovo razbito arkado in razmišljala, da bi kaj naredila še njegovi drugi, celi. Ja pa kaj je mislil, da se takole prašni, oblečeni v kolesarske drese vozimo naokoli s taxijem!? Verjetno je ugotovil, da se tudi njegovi levi arkadi slabo piše, zato je le stopil izza recepcijskega pulta in našim konjičkom odredil privez ob ograji hotela. Bili so tako prašni in torbe na njih tudi, da smo kar brez skrbi pustili vse skupaj zunaj, ker jih itak nihče ne bi hotel ukrasti.
Zjutraj smo jih našli tam, kjer smo jih priklenili. Prašne torbe smo zopet natlačili, da pokajo po šivih….dobesedno. Petru pa se nekatere zadrge sploh ne dajo zapreti več. Za danes popoldne je bil napovedan dež, zato smo hoteli čimprej na pot, da bomo v primeru hudega dežja lahko vedrili in nato vseeno pravočasno prišli do današnjega hotela. Nič več natančno ne načrtujemo prevožene km vnaprej, samo kraje nočitve. Smo ugotovili, da se ni zanesti na zapisane številke, ne na mapah in še manj na obcestnih tablah. In tudi danes se je izkazalo, da so zelo »sproščeni« pri postavljanju tabel z označbo kilometrov do določenega mesta. Velecenjeni je rekel, da je tisti, ki je moral postavljati oznake vse pomešal in jih nato postavljal kakor mu je prišlo pod roke. Tako je bilo enkrat do mesta Bogen še 10 km….ko smo kolesarili že kakšen kilometer in pol naprej, je pisalo do istega mesta še 9,8 km…..in podobno vso pot. Kot bi kdo hodil pred nami in nam odmikal cilj. Pot danes ni bila zelo zahtevna, samo vleeeeklo se je kot kurja čreva. Vseskozi se je pripravljalo na dež in čutiti je bilo nizek pritisk. Na momente je hladno popihalo, nato pa je bilo zopet zelo soparno. Moje telo (pa mislim, da je tudi pri ostalih podobno) je sedaj že kar malce utrujeno. Zadnja plat me, zaradi dodatne zaščite sedala kolesa s prevleko iz spominske pene, niti ni bolela…..do danes, ko je prevleka mojega sedeža očitno izgubila spomin.
Kadar smo se vozili okoli mest ali večjih naselij je bila kolesarska steza asfaltirana in po njej je super voziti. Kjer pa je sveže posut pesek, pa včasih potrebuješ kar dosti moči, saj imaš občutek, da poganjaš na mestu. Pa še tisti droben bel praaaaaah……vsepovsod ga imamo polno. Danes smo sicer srečali nekaj kolesarjev, več okrog mest, kjer agencije nudijo organizirano skupinsko kolesarjenje ob Donavi.
Mojca, ki je naš glavni fotograf, se je večkrat ustavila in fotografirala zanimivosti. Kadar je zaradi tega zaostala smo upočasnili vožnjo, da nas je nato v sprintu zopet dohitela. Ko sem se danes med enim njenim fotoshootingov počasi vlekla po klancu navzgor, mi je nasproti pripeljal kolesar in ker je mislil, da sem omagala, mi je nasmejano namenil nekaj vzpodbudnih besed. Tukaj jih res večina živi s kolesarstvom. Skoraj tako, kot na španskem caminu domačini z romarji. Drugi ali tretji dan (joj….dnevi tako hitro tečejo), takrat, ko so bili tisti strašni vzponi, je tudi ena starejša gospa na vrhu hriba stiskala pesti zame, ko sem lezla proti vrhu. Ko sem uspela, si je oddahnila skoraj tako kot jaz in zavpila, da sedaj gre pa še samo navzdol…in ko sem odvihrala niz hrib, je za mano prišel še njen vzklik za popotnico: »Je treba misliti pozitivnooooo….« Tudi šoferji avtomobilov so ponavadi zelo pazljivi in obzirni do kolesarjev. Res so face tu, ne sicer vsi, ampak velika večina pa! Se bo doma kar težko privaditi na naš slovenski odnos….
Pa še to…..na tem področju je veliko servisov za kolesa (bikeambulanz piše na tabli) in na vsake toliko so tudi avtomati za zračnice za kolesa. V režo vržeš 7 eur, ven pa pade zračnica po želji. Ni da ni!
Počasi smo pritiskali na pedala proti Straubingu, ki je bil seveda na vzpetini. Tu smo načrtovali postanek in si privoščili odlično mehko presto s pivom. Seveda smo med tem glasno klepetali in Mojca je ravno razlagala, da bo morala doma porezati »šnitloh«. Očitno je ta »ponemščena« beseda pritegnila pozornost sosednjega omizja. K nam je čez čas pristopil možakar srednjih let in nas vprašal od kod smo in kam gremo. Smo povedali in je bil navdušen….utrujeni in umazani kot smo bili, je bilo videti, kot da smo prikolesarili direkt iz Slovenije….hihihi. Na koncu nas je še fotografiral. Že pred tem, ko smo iskali primeren lokal, je Petra ogovoril starejši gospod (očitno z glasnim govorjenjem vzbujamo pozornost, pa nihče ne ve v katerem jeziku) in ga vprašal (itak) od kod smo in če kolesarimo ob Donavi. Res so iskreno navdušeni in marsikdo (kot tudi ta gospod) pove, da je že bil v Sloveniji in da je zelo lepa. Omenjajo Ljubljano, Bled in Postojnsko jamo.
Po izhodu iz mesta smo zopet malce zatavali, ko ima pa ta Donava kar nekaj rokavov, o označbah sem pa že tako pisala, da niso vedno na mestu. Preden smo vdeli pravo pot, smo po dolgih kilometrih zopet srečali našega Hansa s pumpo. Saj v resnici ne vemo kako mu je ime, samo, ker ima take fajne brke in trebušček, mu ime Hans zelo pristoji. Takoj nas je prepoznal in ko je vozil mimo, vzkliknil Petru (ki je včeraj tovoril in mu nato vrnil njegovo izgubljeno pumpo): Thaaaaank Yoooou!! Naš Peter pa z globokim bavarskim naglasom nazaj: Jooo….joooo!
No Hans nam je očitno »zrihtal«, da tudi danes konec koncev nismo imeli dežja, smo pa pridelali nekaj dodatnih kilometrov, tako, da smo pred naše zadnje prenočišče v tej smeri, v Metten, prišli šele po 97 prevoženih kilometrih. METTNERHOF restavracijo in hotel so prevzeli pred mesecem trije mladi. Češka zakonca in Zagrebčan, ki so se odločili, da odprejo gostišče z brazilsko hrano. So nam postregli z odlično brazilsko pojedino, v neomejenih količinah, kolikor smo lahko pojedli. Hrvaški solastnik nas je prišel sam pozdravit (očitno je bil vesel, da lahko govori v maternem jeziku z nami). Na koncu večerje smo skupaj z njim nazdravili z nekim odličnim brazilskim žganjem (v njem je mango) za srečno pot do konca našega kolesarskega potovanja.

04.05.2018
Od Metten-a do Passau-a 68 km
Včeraj zvečer, po obilni večerji smo si privoščili še kratek sprehod do bližnje mestne cerkve sv. Mihaela. Poleg cerkve je star in zelo lepo obnovljen benediktinski samostan. V sklopu ogromne stavbe je med drugim tudi gimnazija. Tik preden so ga zaprli, smo si na hitrico ogledali še vrt prelata, za katerega pa menim, da je še v nastajanju.
Zjutraj smo krenili na našo zadnjo kolesarsko etapo tega našega adrenalinskega potepanja. Po zajtrku smo že nekaj čez osmo uro krenili proti Passau. Za vsak slučaj, če bodo na poti zopet kakšni obvozi in da nam ne bi bilo potrebno preveč hiteti, ker se na naših teleščkih sedaj pa res že pozna malo utrujenosti. Moja energetska »baterija« se počasi prazni in v eni noči se ne napolni več do konca. Računali smo, da imamo do končnega cilja 60 km. Na koncu se je izkazalo, da nam je zopet eden nepredviden kolesarski obvoz pridelal nekaj dodatnih kilometrov. Moram pohvaliti vreme, kljub slabim predhodnim vremenskim napovedim, ni bilo niti enkrat potrebno uporabiti pelerine, seveda tudi vedriti ne. Tudi danes je zjutraj kazalo na kakšno kapljo dežja, pa smo zopet ušli, ali pa je veter pred nami odpihnil nevihtne oblake. Je pa pihalo in velikokrat nam v prsi. Kolesarska steza je bila bolj položna, kadar pa je prišel kakšen vzpon, nam je res že šel na živce. Zadnjih 25 km so nas zopet jezile označbe kilometrov in naši števci kot da so se ustavili….zeeeelooo počasi je šlo. Pa verjetno bolj v naših glavah, kot v resnici, saj smo na glavno železniško postajo v Passau prišli že ob dveh popoldan. Odločili smo se, da gremo za vsak slučaj kar takoj preveriti kdaj so najbolj ugodne (cenovno in s čim manj prestopi) povezave za prevoz s kolesi nazaj do Donaueschingen-a. Nekatere vozne karte, kot smo že prej preverili preko interneta, so kar zasoljene. Mojca in Velecenjeni sta šla v izvidnico in kmalu prišibala nazaj že s kartami, ker sta našla super karte (za nas 4 in kolesa skupaj 92 eur) in samo dva prestopa (v Münchnu in Ulmu). Čez 20 minut smo se že peljali proti Münchnu.
Veselica se je pričela pri prestopu. Najprej nismo bili prepričani, če je vlak pravi, nato pa se zadnje minute skupaj s kolesi le natovorili. Tiščali smo se v nabito polnem vagonu z oznako za kolesarje. Seveda je bil prostor za privez kolesa že zaseden z drugimi potniki. Tako smo se tiščali med vrati za izhod in wc-jem. Čeprav so izhodna vrata bila tudi drugje, so se vsi hoteli tlačiti mimo nas, tako se je v mojo balanco z obilnim oprsjem nasadila manjša gospa in ko sva hoteli rešiti nerodno situacijo, sem ji skoraj snela modrc. Še dobro, da je imela smisel za humor, saj se je ona bolj režala kot jaz (si nisem upala, dokler ni izstopila). Potem je nekaj ljudi nujno moralo na wc in to tisti najobilnejši. Tlačili so se mimo naših zračnic in torb, tako, da so nam kar dobro očistili prah z naših koles.
Ko smo se ravno navadili kako umikati kolesa izpred vrat na postajah, ko so ljudje vstopali in izstopali, so nas preko zvočnikov obvestili, da zadnji del (kjer smo bili žal mi) v Augsburgu odklopijo, ker gre v drugo smer, zato naj tisti, ki niso v pravih vagonih le te tam zamenjajo. Ja fino! Če si sam, ni problema, mi pa smo s sabo morali vleči še otovorjena kolesa. V Augsburgu smo se zagnali iz našega napačnega vagona in v dir ob doooolgem vlaku…..skočili v drug vagon, ki je imel narisano kolo….in ……jebelacesta……opazili, da smo še vedno v tistem delu vlaka, ki ga bodo odklopili in gre drugam. Pa hajdi v rikverc kolesa zopet ven in šprint s kolesi do prvih vagonov, kjer smo kooooončno lahko tudi malo sedeli. Pri prestopu v Ulmu smo imeli 45 minut časa da smo kolesa spravili (po stopnicah! Ker ni bilo dvigala) na pravi peron. Mojca in Velecenjeni sta skočila po nove zaloge pijače, midva s Petrom pa sva čuvala kolesa. Medtem je pripeljal vlak, ki se nama je zdel pravi. Že sva načrtovala, kako bova kar sama naložila kolesa, da bomo zagotovo dobili prostor. Peter je celo stopil v vagon in si od blizu ogledal situacijo kam in kako bova pripela kolesa. Medtem je k nama pristopil en dvomljiv mladec, ki nama je nekaj razlagal v narečju……in čiiiiisto nič ga nisva razumela. Še dobro, ker je takrat vlak odpeljal in če se ne bi tako obirala, bi se z njim v neznano odpeljala tudi naša kolesa….morda pa tudi midva brez vozovnic….ahaha. Še dobro, da se nam danes vse zdi smešno. Smejali smo se tudi rumeno označenemu prostoru (3 x 3 m) na tleh perona, kjer je bila cona za kadilce. Ljudje so stopili čez črto in prižgali cigareto…..Bognedaj, da bi ob kajenju črto prestopili……hihihihi. Vam povem, je bila v kvadratku največja gužva na peronu.
Vlak je imel par minut zamude in ker se je pričela nabirati kar množica potnikov za našo smer, smo se odločno in neusmiljeno pognali proti vagonu za kolesarje, da si izborimo svoj prostor pod soncem. Ta vlak je imel tri strme stopnice, tako da mi je pri potiskanju kolesa v vagon prijazno pomagal nek gospod, ker je zadnji del kolesa preklemansko težek zaradi vse prtljage.
Vmes, med vožnjo smo prestavili hotelsko rezervacijo v Donaueschingenu za eno noč prej, kot smo imeli prvotno rezervirano. Nismo računali, da nam bo vreme tako dobro služilo in da bomo tako hitro prikolesarili do Passau-a. Upamo, da bomo teh 600 km z vlakom (kakšnih 6 ur) zaključili do 23.te ure in da nas bo soba v hotelu čakala. Drugače bo pa……nova avantura. Jutri imamo v načrtu pozen zajtrk in lenoben sprehod po Donaueschingen-u in nato mirno pot proti domu.

———————————————————————————————————-
Pod črto naše avanture:
Prekolesarili smo 643 km. Na kolesu smo bili več kot 41 ur. Vreme je bilo zgledno. Kolesa pa bp. Samo Velecenjeni si je moral enkrat priviti razmajan sedež. Tudi naša telesa so vse skupaj prenesla brez večjih težav…..samo utrujena so malo. Važno je, da smo se med potjo imeli lepo in se veliko smejali.