26. in 27. 09. 2014
We are in England…..indeed!
V petek zjutraj smo z GoOpti-jem in v družbi, ki smo jo pobirali spotoma do Ljubljane odrinili proti Italiji. Najprej smo oddali potnike na letališču M. Polo, nato pa smo prispeli še do »našega« malega letališča Treviso. Tukaj se človek res težko izgubi, saj je kot malo večja dnevna soba z enim tv-jem, na katerem se izpisujejo prileti in odleti letal. Mukotrpno čakanje na čekiranje smo si krajšali z od doma prinešeno popotnico. Končno smo se čekirali in nato z dobro uro in pol zamude, okoli četrte ure poleteli proti angleškemu Bristolu. Naš tokratni vstop na angleško ozemlje je minil brez dolgoveznega (beri: brezveznega) izpolnjevanja razno-raznih obrazcev, ki so pred leti opravičevali naš »obisk pri kraljici«. Smo pa vstopili vsak na svoj način, ki je že nakazoval kako bomo tokrat doživljali obisk v tej deželi. Sineta je uradnik pri izhodu iz letališča, ko je bilo potrebno pokazati potne liste zaslišal: od kod, kam in s kakšnimi nameni. Velecenjenega je njegova uradna oseba spustila skozi brez besed. Moj (rdečelasi) uradnik, pa se je mene razveselil s širokim nasmehom in me, ko je pogledal potni list, še z besedami : »Oooo Slovenian!« pospremil na angleška tla.
Poiskali smo naš rent a car in Europcar nam je dal na uporabo belega Ford Fiesto z volanom na desni strani. Nobel avto, letošnji letnik in z vsem
možnim konfortom….tako, da me je kar malce skrbelo. Najprej smo se malo motovilili okoli avta, da smo se pravilno posedli glede na položaj volana. Vam povem, sploh ni tako enostavno, če prihajaš z dežele, kjer se vozimo po nasprotni strani ceste. Sprva me je nekajkrat skoraj kap, ko je avto pripeljal nasproti izza ovinka po levi strani. Velecenjeni pa je imel kar nekaj problemov, pri menjanju prestav z levo roko. Da o krožiščih (ki se meni tukaj zdijo čisto drugačna kot pri nas), sploh ne govorim, kako zelo te lahko presenetijo tisti ki prihajajo z desne. Malce zmedeni smo se vseeno korektno pripeljali do našega hotela Novotel v centru Bristola.
Bristol je bil dolgo časa drugo (takoj za Londonom) najpomembnejše mesto v Angliji. Leži na Jz delu Anglije v bristolskem zalivu. Skozi mesto teče reka Avon. Še vedno je največje središče kulture, izobraževanja in zaposlovanja v regiji. Po naseljenosti pa trenutno zavzema šesto mesto v Angliji.
Potem, ko smo se namestili v naši sobici v četrtem nadstropju hotela, smo sklenili, da imamo pred počitkom še ravno dovolj časa za kratek skok do bližnjega pub-a. Še dobro, da smo pridobili eno uro zaradi zamika, ko smo prestopili v drug časovni pas. Preko bankomata smo si pričarali nekaj funtov (menjava 1 funt = 1,39 €) in si v bližnjem Shakespear-ovem pub-u privoščili vsak svojo pinto pira. Zanimivo, kako smo bili (glede na obisk v Londonu pred leti) prepričani, da nas bo zeblo in se založili s pretežno zimskimi oblačili. Tako sem sedela zunaj pred pubom v debeli zimski jopi, s šalom okoli vratu in v šoku zijala proti sosednji mizi kjer je sedelo napol golo dekle. Ampak tu srečaš res v vsemogoče oblečene ljudi, tako da bi glede na različnost njihovih oblačil težko določil v katerem letnem času se trenutno nahajaš. Nič čudnega torej ni, da se po cesti sprehaja dekle v vročih hlačkah (in seveda golimi nogami) v tanki bluzici brez rokavov, za njo pa šiba možakar, ki ima poleg debele puhovke na sebi še pleteno kapo in na rokah zimske rokavice! – videla na lastne oči!
Naslednje jutro, ko smo našega sineta končno obudili v vstajenje, smo po zajtrku v hotelu odrinili proti Stonehengu. Skoncentrirali smo se na vožnjo po levi strani, čeprav je Velecenjeni včasih še vedno podzavestno trznil proti desni. Privajamo se na vožnjo po ozkih ulicah, kjer so avtomobili parkirani (če mene vprašate) sredi ceste. Ampak očitno se domačini zaradi tega čisto nič ne sekirajo, saj potrpežljivo počakajo, da se nasprotni pas izprazni in nato obvozijo parkirana vozila. Toda jaz še vedno prestrašeno vzdihujem in zapiram oči, ker se mi zdi da bomo vsak čas ostali brez kakšnega stranskega ogledala. Sem predhodno prebrala na internetu, da so tukaj zgledni šoferji, ki vozijo mirno in zbrano…..vendar kaj morem…če pa jaz niti slučajno ne morem biti taka. Vsakič, ko pridemo v krožišče (po potrebi ti Angleži na sredo križišča narišejo eno belo piko in eto že je tu krožišče) me skrbi s katere strani bo pripeljal kakšen avto in vedno jim uspe, da me presenetijo. Seveda sem tudi čisto preč, ko pred nami ustavi avto in iz njega na levi izstopi človek….nato pa se avto odpelje dalje. Šele čez nekaj trenutkov mi je jasno….da pravzaprav ni izstopil šofer…itak!! Ah, ta napačna stran vožnje! In smo drveli po pravilih (v miljah, ki jih imajo tu) proti mističnim, tisočletja starim 30-tim pokončnim kamnom.
Da ne pozabim omeniti, kako bi se naš sine na trenutke najraje skril 100 milj (in ne km, ker smo pač v Angliji) stran od mene. Prosi me, naj ne fotografiram toliko, najraje bi imel, da bi bili včasih čisto nevidni. Pravi, da mu gre komunikacija na živce…..pa jaz že vem kako je s tem. Če bi potoval vseskozi z nama, bi se sprijaznil s tem na kakšen način komuniciram, tako kot se je moral Velecenjeni….pa saj bo tudi sine »noter padel«. Kljub vsemu sem prepričana, da nasmejan obraz in odprto srce olajšata marsikatero stvar in odpreta veliko več vrat, kot bi jih namrgoden in zaprt človek. Ja, saj zato pa potujemo po svetu, ker smo radovedni in nam ni vseeno……in ljudje začutijo tvojo odprtost, brez da bi se kaj posebej trudili. Do Stonehenga smo se peljali nekaj minut z avtobusom. Slučajno me je gneča potisnila med japonske turiste. Kar kmalu sem začutila, da naša družina (ki je med sabo komunicirala v »čudnem« slovenskem jeziku) privlači njihovo zanimanje…..in seveda ni bilo dolgo, ko se je ena od turistk obrnila name z nekaj »turističnimi« vprašanji glede trenutnega ogleda. Nato pa je sledilo pričakovano vprašanje: od kod prihajamo. Ko sem povedala, da iz Slovenije, je bila tako navdušena, da sem jo vprašala, če je že bila pri nas. Odvrnila je da ne, vendar je vedela kje je Slovenija in slišala kako lepo je pri nas. Ponavadi sledi vprašanje, kateri jezik govorimo doma in kateri je uradni….in seveda so bili spet presenečeni, da samo 2-milijonski narod govori svoj uradni slovenski jezik. Prav prijetno je videti, kako vedno bolj je poznana Slovenija v svetu…kar malo nacional-patriota postaneš, ko se takole potepaš po svetu in se igraš, da si nekakšen promotor lepot svoje domovine he, he….No, morda pa vsaj tisti, ki iščejo stik z mano ne bodo trosili stereotipov v svojih deželah, kako smo Slovenci zaprti in nedostopni ljudje.
Stonehenge – ime izvira iz stare angleščine – Stanhen gist, kar pomeni »viseči kamen«. Na prvi pogled se zdi kot velik kup naključno nametanega ogromnega kamenja, vendar je njihova postavitev premišljeno
postavljena v niz koncentričnih krogov iz nasute zemlje ter iz manjših in večjih kamnov. Ob vhodu pa stoji en sam, kot stražar – petni kamen. Povsem jasno je, da je to najpomembnejša prazgodovinska zgradba v Evropi. Še vedno ni jasno kako so ogromne in več ton težke kamne iz peščenjaka in modrega kamna spravili na današnje mesto, sploh, ko so znanstveniki odkrili, da večina modrega kamenja izvira iz več kot 200 km oddaljenega gorovja v Walesu. Tudi kako so postavljali težke kamne ostaja vsaj delno še vedno zavito v tančico mistične skrivnosti. Gotovo je le to, da so vse delo opravili ročno. Njegov nastanek je tesno povezan s čaščenjem sonca in lune, kar me spominja na naš obisk svetišča v Peruju, ki je bil prav tako postavljen v ta namen. Stonehenge pa je le eden izmed več sto spomenikov, ki se dvigajo nad salysburyjsko nižino. Nastanek sega tam nekje pred 5000 leti, ko so začeli postavljati kamne v krogu s premerom 113 metrov. Vhod v tempelj označujeta dva velika balvana. Postavljali so ga okoli 1500 let, saj je nastajal v treh fazah. Njegova notranja podkev je oblikovana iz petih vrat in je poravnana z osjo sonca, na vzhajanje sonca na poletni solsticij in zahajanje sonca na zimski solsticij. Imel je izjemen pomen za starodavna ljudstva na tem področju. Ob pomembnih letnih prehodih so se na tem mestu odvijali ceremoniali. Vse je potekalo v skladu z Zemljinimi ritmi in zavestjo.
Po obisku Stonenhenga smo se zapeljali 32 km proti severu, kjer leži Avebury. Avebury je največji kamniti krog na svetu. Je starejši kot mnogo bolj
znani Stonehenge. Morda tudi zato, ker so njegove skrivnosti komaj začeli odkrivati. Podobno kot pri vseh ostalih megalitskih monumentih v Angliji, so tudi tukaj spreminjali in dodajali kamne v dolgem časovnem razdobju.
Največji krog meri 427 m v premeru in ima kamne, ki so 6 metrov visoki. Ima štiri vhode na glavnih štirih smereh kompasa. Znotraj velikega kroga, ki je imel 98 kamnov od katerih je ostalo le še 27, sta dva manjša. Ta dva sta nastala najprej okrog 2600 p.n.št. in sta se uporabljala za ceremoniale. Obstajali sta dve ceremonialni aveniji iz osrednjega kroga. West Kennet Avenue v dolžini 2,5 km je povezava z manjšim krogom, ki mu pravijo Svetišče na griču Overton Hill. 1,5km južno pa leži Silbury hill, ki je največji in morda najbolj skrivnostna megalitska struktura v Evropi.
Iz pripovedk, legend, arheoloških najdišč in pregledov z bajalico je moč razbrati, da je Avebury del velike mreže neolitskih spomenikov, ki se raztezajo po južni Angliji. Avebury je direktno povezan z Mihaelovim Torom v Glastonburiju in s sveto Mihaelovo goro v Cornwallu.
Tudi tukaj najdemo tri sečišča Marijine in Mihaelove črte, ki se kot v simbolu caduceusa prepletata in medsebojno ojačujeta energije na sečiščih. Tradicionalno so na teh sečiščih postavljali templje ali grobnice, kar je bilo še posebej znano na Kitajskem. To so bila mesta s posebno energijo in pomenom za ljudi tedanjega časa. Zmajevi liniji se tukaj prekrižata prvič na Windmill Hill-u, drugič pod obeliskom v samem krogu Avebury templja in tretjič na točki Svetišča na Overton hill-u. Marijina linija pa teče skozi Silbury hill, ki je poznan kot center in srce Aveburija. Silbury v sebi nosi eno največjih skrivnosti neolitskih zgradb, saj je največja gomila, narejena s strani človeka v času okoli 2800 pr. n. št.
Območje Averbury-ja pa je v modernem času (prve so odkrili leta 1978) še posebej v maju in juniju eno najbolj znanih svetovnih najdišč žitnih krogov. Vsako leto se pojavljajo vedno novi in novi zapleteni geometrijski liki in burijo domišljijo obiskovalcev. V času našega obiska konec meseca septembra so bila žitna polja že požeta in pripravljena na »risarske podvige« višje inteligence za naslednje leto.
Na poti nazaj proti »našemu začasnemu domu« v Bristolu smo se še ustavili, da si od blizu ogledamo enega od velikih belih konjev, ki so vklesani v zelena pobočja. Ti konji so bili postavljeni v različne namene: zaradi kronanja ali kakšnih vojnih zmag. Da smo lahko od blizu pocukali za grivo tega našega belega konjiča, smo se z avtom zapeljali po ozki cesti na vrh hriba v Westburyju. Westburyjski beli konj je najstarejši od (menda)
osmih, ki so vklesani na območju Witshire. Obnovljen je bil leta 1778, ni pa povsem jasna njegova dejanska starost. Po nekaterih podatki o nastanku znanstveniki sledijo zapiskom nekako do bronaste dobe, vendar tudi ni čisto jasno, če je takrat podoba predstavljala ravno konja. Kar nekaj nas je danes popoldne skakalo tam okoli med črnimi in belimi ovčkami in previdno stopalo med bobki ovčjih iztrebkov do belega konja na vrhu pobočja. Po ogledu od blizu smo si ga ogledali še s spodnje strani, ko smo med vožnjo po cesti oprezali za primerno gostilno, kjer bi se lahko okrepčali. In smo našli ob poti eno fino domačo »oštarijo«, kjer smo komaj dobili prazno mizo. Na sobotni večer so namreč že vse ostale mize rezervirali domačini, ki so konec tedna izkoristili za družinsko druženje ob jedači in pijači. Naročili smo si domače jedi in tako sem končno prišla do odlične verzije fish and chipsa. Cena je bila zmerna za angleške razmere, saj morate vedeti, da so cene tu vsaj za 30-40 % višje od naših.
Po dobri večerji in vrnitvi v Bristol smo jo mahnili še na hitri večerni sprehod po sobotno živahnem mestu. Res je, da ima noč svojo moč, saj se mi je zdel večerni Bristol z lučkami še bolj očarljiv.
Pred spanjem pa smo se nekako že kar navadili na pinto pira v pubu…itak!
Pa še pod črto dneva: z našim Fordom smo prevozili dobrih 200 km v prijetnem rahlo oblačnem dnevu in pri temperaturi tam okoli 20 stopinj celzija.
28. 09. 2014
Danes je nedelja in kaj se bolj spodobi za nedeljsko jutro, kot obisk sv. maše!? Hecno, tudi tukaj imamo Marijino cerkev takoj za vogalom, kot doma. Včeraj zvečer smo občudovali čudovito veliko st. Mary Redcliffe church in smo se pozanimali kdaj je zjutraj maša, ker bo takrat cerkev gotovo odprta, da si jo lahko ogledamo. No, vsaj midva. Tako sva jo že malo pred osmo mahala na prvo nedeljsko mašo. Glede na to, da je bila navadna nedelja, je maša potekala v eni od stranskih kapel, pa tudi vernikov ni bilo ravno veliko.
Obstala sva zadaj za kamnito ograjo in malo prisluhnila, ker je prijeten župnik ravno živahno bral tisto moje priljubljeno berilo o hinavskih farizejih. Nato je stopil čisto naprej do vernikov in imel tako kratko pridigo, ki si jo lahko samo pobožno želimo od našega domačega dušnega pastirja. Preprosto, v parih izbranih stavkih je podal nekaj takega kot: ni važno samo to da dobro mislimo, pomembno je tudi kaj delamo in kam nas to vodi…..vse to odgovorno in po svoji vesti. Pika in amen. Ravno sem mislila, da bova neopaženo odšla, ko sem videla, da se je proti nama napotil »rezervni« župnik. Prijazno naju je pozdravil in povabil, da se jim pridruživa. Malce sva po tiho pokramljala, se zmenila od kod prihajava in da sva se želela samo malo ustaviti in prisluhniti. Prijazno je prikimal in dejal naj se nikar ne pustiva motiti in se poslovil, midva pa malo za tem tudi in odhitela v naš hotel na zajtrk.
Najine jutranje molitve so bile očitno uslišane in sine je vstal brez žolčnih prepirov, tako da smo zajtrk pospravili v miru v načrtovanju našega današnjega dneva. In danes nas je čakal dan poln mitov in legend. Sklenila sem, da si ne bom pustila jemati veselja, pa naj moja dva še tako zavijata z očmi. V lepem delno sončnem dopoldnevu smo se odpeljali proti kraju Glastonbury. Bolj na grobo sem sicer že vedela kaj bi želeli obiskati, nisem pa vedela katere stvari in podatki nam bodo sploh na voljo na nedeljski dan. Po dobrih 40-tih km smo zapeljali v Glastonbury. Za njega pravijo, da skupaj s kamnitimi krogi Stonehenga in Averburyja predstavlja trikotnik iz katere izhajajo velike krožnice proti mnogim svetim središčem po celem svetu. Poleg tega naj bi prav v Glastonburyu ležala srčna čakra planeta. Mesto je polno mistike, ezoterike, legend in mitov. Če bi se po mestu sprehajali palčki in vile me prav tako ne bi kaj prida presenetilo. Že takoj na začetku smo srečali nekaj ljudi, ki bi lahko veljali za čudne ali vsaj drugačne. Ta kraj pač pritegne takšne ljudi in jaz se med njimi počutim čisto domače.
Glastonbury Tor smo videli že od daleč, kako se vzpenja nad ravnimi summerlandskimi travniki, zato smo začeli kar z njim. Zaradi lepega in sončnega vremena smo sklenili, da se na vrh povzpnemo peš, kljub temu, da bi naj do konca septembra pod vrh vozil tudi avtobus. Ena od legend pravi, da je Tor dom vilinskega kralja. Po keltski legendi pa je na vrhu hriba skrivni prehod v podzemni svet, kjer domuje gospodar Gwyn ap Nudd. In ne nazadnje je tukaj tudi presečišče Mihaelove in Marijine zmajeve črte. Naš Miha(el) se je odločil, da bo do vrha hriba vlekel še svojo lastno zmajevo črto (ali pa je bil to samo jezik, ki se mu je od utrujenosti pri vzponu po strmem hribu vlekel po tleh, he, he…). Nič kaj ni bilo videti, da so ga prevzele vse te silne energije okoli njega, vendar se sama nisem kaj prida sekirala zaradi tega. Na poti smo srečevali vedno več ljudi in tudi nekaj čisto malih otročkov, ki so strumno korakali proti vrhu. Seveda sem spotoma delila z mimoidočimi lepe ezoterične besede in nasmehe (moja dva pa malo manj). Na vrhu smo se ustavili in malo posedeli ob Mihaelovem stolpu. Prav zanimivo je bilo gledati kako so ptice kar naprej v jati krožile okoli vrha stolpa. Pa če verjamete v mistične energije ali ne, toda po sestopu je bil naš sine čisto dobre volje. Pot nas je nato kar sama popeljala do vrta Chalice Well, kjer se nahajajo številna posebna drevesa in rastline. Na zunaj ni vrt nič posebnega. Šele ko vstopiš te
prevzame čarobnost. Sprehajali smo se med bujnim zelenjem, zajemali iz izvirov zdravilne vode (polne železa), hodili po rdečem zdravilnem potočku, sedeli v meditacijskih zelenih kotičkih kjer so gorele svečke….. Še naša dva »trdno prizemljena« sta zapadla v posebno razpoloženje in ju ni spravilo s tira niti to, da smo srečevali same takšne ljudi, ki so že po videzu izstopali s svojo drugačnostjo in s katerimi bi takoj na licu mesta lahko udarila kakšno dobro urico meditacije. Dodobra napojeni z zdravilno »železno« vodo smo morali kaj kmalu naprej, da smo poiskali toaletne prostore in naredili prostor za nove mistične podvige. Kljub temu, da je bila nedelja, smo si ogledali lahko vse kar nas je zanimalo. Obiskali smo kraj kjer bi naj bil grob kralja Arturja in njegove Guinevere, na kraju kjer je nekoč stala prva krščanska cerkev v Angliji. V Glastonburyju se prepleta toliko zgodb, mitov in legend, da je skoraj nemogoče vse zajeti. Med drugim se kraj povezuje tudi z legendo o kralju Arturju in njegovem izvenzakonskem otroku, ki bi ga naj vzgojil čarovnik Merlin.
Legenda o kralju Arturju (prof. Andrija Jončić)
Angleški vitez Uther se zaljubi v lepo Ygerno, ženo Gorloisa, cornwallskega vojvode. S pomočjo Merlinove magije se Uther spremeni tako, da je podoben Gorloisu, in tako je spočet Artur. V istem času Gorlois umre v boju, kar Utherju omogoči, da se poroči z Ygerno. V zameno Uther Merlinu obljubi, da mu bo dal otroka, ko se ta rodi. Kmalu po rojstvu Merlin odpelje Arturja in njegovo vzgojo prepustil častnemu vitezu Hektorju. Po Utherjevi smrti Merlin položi kamen, v katerega je zaboden meč, da bi preprečil razdor v kraljestvu in Arthurja pripeljal na prestol. Na držaju meča so bile z zlatimi črkami vrezane naslednje besede: “Kdorkoli potegne ta meč iz tega kamna, je pravi kralj cele Anglije.” Začelo se je potegovanje za meč, kajti mnogi ambiciozni plemiči so si želeli angleškega prestola. Vendar pa ga nikomur ni uspelo izvleči – z izjemo Arturja, ki je slučajno prišel mimo in uspešno opravil ta podvig. Potegnil ga je brez napora in odnesel svojemu bratu Kayu, ki je meč potreboval za turnir. Kay je takoj prepoznal meč in zahteval angleški prestol. Sir Hektor je uvidel Kayevo zvijačo in naposled je ta moral priznati resnico. Meč so ponovno zapičili v kamen in Artur ga je kot dokaz pred vsemi z lahkoto izvlekel, in to celo večkrat …
Ekskalibur, Arturjev meč, ki ga je potegnil iz kamna, je predstavljal preizkušnjo kraljevske sposobnosti. Preden postane kralj ljudstva, vladar ljudi, mora pravi kralj najprej biti gospodar in vladar samega sebe. Preden poskuša vpeljati red in pravičnost v svoje kraljestvo, ga mora utrditi znotraj sebe.
Zato je meč v kamnu simbol človekovega stanja – duha, zaprtega v materijo, duše kot ujetnice in sužnje fizičnih, čustvenih in mentalnih želja, strasti. Ta simbol nam govori, da večina ljudi ni dovolj svobodna, da bi ravnala tako, kot resnično želi.
Na žalost danes ta mit v glavnem služi zabavi otrok in romantičnemu preživljanju prostega časa. Pozabili smo namreč, da je predstavljal velik navdih in ideal za ljudi poznega srednjega veka in postavil temelje naše moderne civilizacije. In najpomembnejše od vsega – pozabili smo, da Artur spi v vsakem od nas in da moramo pravičnost, preden jo skušamo vzpostaviti na tem svetu, vzpostaviti najprej v sebi.
Vam povem, če bi bili z mano tu, bi tole legendo čisto drugače poslušali…
Pa ni edina. Vsaj eno še moram omeniti – tisto o svetem gralu, ki se tudi navezuje na Glastonbury: (razlaga iz oxfordskega slovarja mitologije)
Sveti Gral. Sangreal. Ena izmed najbolj razširjenih srednjeveških legend. Gral naj bi bila tista čaša (kelih), iz katere je Jezus dal piti svojim učencem na zadnji večerji in v katero naj bi bilo ob križanju zajeto nekaj kapelj Kristusove krvi, ko je Kristusa prebodel s sulico rimski vojak Longinus. Kelih naj bi potem prinesel v Britanijo Jožef iz Arimateje, bogat Jud, ki je od Pilata dobil dovoljenje, da Jezusovo truplo položi v grob. Jožef naj bi v Britaniji, v kraju imenovanem Glastonbury, ustanovil krščansko skupnost. Legenda nadalje pravi, da je Gral shranjen v skrivnostnem gradu in da se z iskanjem Grala ukvarjajo Arthurjevi vitezi okrogle mize. Gralov grad je obdan s Pusto deželo (Waste Land) in z vodami. Eden izmed poslednjih varuhov Grala naj bi bil Kralj ribič (Fisher King), ki leži ranjen in nemočen v vmesnem stanju med življenjem in smrtjo. Ozdravljenje Kralja ribiča in obnova njegovega gradu sta odvisna od uspešnega konca iskanja Grala, od dovršitve poslanstva vitezov okrogle mize. Toda samo popolnemu vitezu Galahadu se razkrije Gral v celoti.
Opisu samega mita v slovarju sledi komentar:
Cerkev je bila glede te legende vselej v zadregi, saj očitno vsebuje elemente poganskih kultov, predvsem keltskega izvora (na današnjem Irskem). V ozadju je keltski kotel (cauldron), bodisi tisti, ki ga je čarovnica Ceridwen uporabljala za pripravo »treh kapljic zanosa«, bodisi oni drugi, ki zmore oživljati mrtve – posoda življenja, najdena na dnu nekega irskega jezera.
V teh metamorfozah se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemú sploh – Gral. Odgovor je paradoksen: Gral, konec poti, ni šele na koncu poti, temveč je že pot sama. Gral je presežno videnje, ki ga popotnik ne more v celoti uzreti in doumeti, ker ne more zaobjeti vse poti. Gral je tostran zgolj kot želja. To nam je dano, vse in nič.
No, poleg Grala pa je tu med drugim še zgodba o tem kako je taisti Jožef iz Arimateje (ki naj bi bil Jezusov stric) ob prihodu v te kraje prav tu zapičil svojo palico iz katere je nato zraslo drevo – sveti trn, ki raste še danes in cveti za vsak božič. In seveda smo si to drevo ogledali tudi mi na lastne oči, saj raste na območju nekdanje opatije, nedaleč stran od domnevnega groba kralja Arturja.
Je kaj čudnega če po vseh teh ogledih ostankov iz davnih časov in poslušanju vseh teh mitov in legend ne bi bili čisto nič začudeni, če bi srečali tudi kakšno pravo vilinsko bitje, ki bi ušlo iz »spodnjega sveta« pod gričem kjer je Tor. Seveda smo bili vsi, na čelu z mojo za te reči strašno dovzetno malenkostjo, čisto navdušeni.
Zanimivo in lepo dopoldne smo nadaljevali z vožnjo proti naši drugi destinaciji ta dan – mestu Bath, kjer smo si v prvi vrsti želeli ogledati znamenite rimske kopeli.
Frajerji so se v tistih časih res znali zabavati in razvajati. Pa mislimo, da smo mi iznašli wellness centre!? Kar
nekaj časa smo preživeli v nekdanjih prostorih teh rimskih term s slušalkami 
na ušesih in med sprehodom po termah poslušali zanimivo predstavljeno zgodovino. Po termah smo si ogledali še znamenit stanovanjski kompleks v obliki treh lokov, ki zapirajo krog imenovan circus. Idejo je arhitekt John Wood dobil v rimskem Koloseju. Na hitrico smo se še sprehodili do Pulteneyevega mostu iz leta tam nekje okoli 1770, ki je bil zgrajen po vzoru na most Rialto v Benetkah in tudi ta v Bathu ima številne trgovine.
In, ko smo bili že mnenja, da je pravljic in mitov za en dan čisto dovolj, smo se še kar na slepo odločili, da odrinemo do kraja Lacock, ker smo slišali, da jim je idilična vasica služila kot kulisa pri snemanju filma Prevzetnost in pristranost in enega dela Harry Potterja. Ko smo prispeli v prisrčno vasico in odšli na »five o`clock tea« (in to čisto točno)….no naša dva sta si privoščila izbor domačega pira (baje odličnega)…smo bili zopet čisto očarani – vsi! Ugotovili smo, kar so pričali številni časopisni izrezki in fotografije na steni gostišča, da je ta vasica bila kulisa za kar nekaj filmov.
In resnično je vasica takšna kot Trnuljčica…kot bi se zbodla in zaspala nekje v 15. stoletju. Hiške so male, luštne kot cukrčki in vsepovsod je kljub jeseni polno pisanih rož….skratka, ni drugega izraza kot: lovely and charming. Da človek skoraj faše sladkorno!!! No in tudi tukaj ne bi bil človek čisto nič presenečen, če bi ti čaj k mizi prinesel sam Harry Potter.
Od vseh prigod današnjega dne sem bila tako utrujena in čisto nič lačna, da sta morala moja dva kar sama na pizzo in obvezno večerno pinto pira v bližnji pub….jaz pa sem medtem skušala urediti vtise. Verjemite, ni bilo lahko, zato mi oprostite za tale današnji dolgi zapis.
En lep čarovniški pozdrav s te strani zmajeve črte in se beremo……upam jutri že v novi pravljični zgodbi.
Pa še pod črto današnjega dne: danes smo prevozili cca 130 km. Vreme je bilo pa čisto nepričakovano neangleško (da ne rečem pravljično), saj smo imeli celo 28 stopinj! Na obzorju je kriza, če se ne bo malo ohladilo glede na to, da imam s sabo v večini zimsko opravo in samo dve mikici s kratkimi rokavi……
29. 09. 2014
Zbudili smo se v naše zadnje jutro v Bristolu. Danes nas čaka let proti irskemu Dublinu. Zajtrkovali smo v holywoodski družbi ameriškega igralca Henry Winkler-ja, ki je sedel pri sosednji mizi. Najprej se nismo mogli spomniti imena, nato pa smo malo poguglali in ugotovili tudi, da je možakar ponosni lastnik kar nekaj odmevnih filmskih nagrad. Tako da se ve, da je bil naš hotel očitno res kar fancy (ali pa je imel vsaj tako ugodno lokacijo), ker drugače prebivamo v tistih cenovno ugodnejših, ki pa jih tukaj žal ni bilo. Pri zajtrku smo skozi okno zrli v tokrat tipično megleno angleško vreme. Spraševali smo se kako bi se bilo najbolj primerno obleči ta dan, pa nam mimoidoči niso bili v kaj prida pomoč. Zopet so se pred nami zvrstili vsi letni časi, glede na njihova oblačila. Tukaj pa res s svojo garderobo ne moreš faliti. Karkoli oblečeš ne izgledaš čudno! Sicer so pa bile današnje temperature tam okoli 18 stopinj in (še) brez dežja. Po jutranjem kratkem obisku nekakšnega mestnega bolšjaka St. Nicholas market (vsaj jaz sem videla že boljše), smo se odjavili v hotelu in spotoma na letališče še do sitega nahranili našega belega konjička (tankali avto). Vsega skupaj smo v teh dneh po Angliji prevozili slabih 400 km in za neosvinčen bencin odšteli okoli 50 €.
Pri vračilu rentanega avta ni bilo nobenih problemov, tako da smo že pol ure pred pričetkom čekiranja za naš let preganjali dolg čas na majhnem bristolskem letališču.
Pri čekiranju je šlo hitro, samo našega sineta so zopet dodobra pretipali in izprašali koliko je star (baje je videti manj). Skupaj z vso našo prtljago (zadnjič smo jo pri vstopu v avion nekaj oddali, da ni bilo take gužve nad našimi glavami) smo se torej nagužvali med sedeže Ryan-a, ki so bili od zadnjič še bolj skupaj stisnjeni. Človek resno razmišlja o kakšni dieti, če se redno vozi s tem prevoznikom. Naša družinica je tako, kot sardelice v konzervi naložena sedela eden ob drugem in z delom prtljage celo na tleh med nogami. Še dobro, da je let trajal samo 40 minut. Prispeli smo točno in brez dodatnih problemov vstopili na irska tla. Letališče v Dublinu niti slučajno ni tako majhno, kot sem nekje prebrala, saj smo kar lep čas maširali po dolgih hodnikih preden smo prišli do Hertza kjer smo želeli rentati avto. Tokrat so nas s kombijem peljali kakšen km ali dva do kraja kjer izdajajo avte. Zopet smo dobili Forda Fiesto, vendar tokrat v »tropetengold« barvi. Suvereno smo zapeljali po levi direktno do našega cenovno ugodnega hotela v predmestju Dublina, ki je od letališča oddaljen cca 10 km. Tiljubibogec, smo si takoj naredili blamažo, ko smo želeli v mesto, da bi kao menjali evre za »njihovo« valuto. Mi bizgeci smo mislili, da imajo še kar irske funte, v resnici pa imajo že dobrih 12 let tudi oni €, tako kot mi, hi, hi…..
Vseeno smo jo pozno popoldne z avtobusom mahnili proti centru mesta (cca 9 km). Sem v žepnem vodiču prebrala, da so tukaj taki, bolj posebni ljudje in da ne smeš biti preveč začuden, če kar pristopijo in se vmešajo v pogovor. In evo…..že takoj na začetku je k nam pristopil možakar srednjih let, ki je očitno videl, da bomo doktorirali iz avtobusnega voznega reda. V sekundi dvajset smo bili deležni take množice podatkov, da se ti zarola. Pravi šok in čisto drugačen način komunikacije kot v Bristolu. Bojim se, da je konec z ezoteriko, tukaj očitno res vladajo poredni in glasni škratje. Tale naš »vodič« nas je takoj posvojil, nas spravil na avtobus in nam naročil, da moramo biti previdni, ker se tu klatijo tudi nepridipravi. Po tem, ko sem ga kar malo trdo prijela, ker je bil prvi na tem potovanju, ki je našo državo zamenjal s Slovaško, smo se pogovarjali kot stari znanci. Z možakarjem sva se pikala, kot ob sobotah z našim Emilom. Ja, čisto domač mi je bil. Zanimalo ga je od kot moji rdeči lasje in je Velecenjeni rekel, da je to image za obisk Irske. Tako smo se režali in drli, da nas je verjetno slišal ves double-decker s katerim smo se peljali. Mimogrede smo izvedeli tudi, da se njegova sestra pravkar odpravlja na romanje po Španiji – camino do Santiaga in še mnogo drugega. Predstavili smo se eden drugemu, vendar smo kasneje ugotovili, da nihče ni točno razumel kako mu je ime…Velecenjeni pa trdi da je Shaun. Pa naj bo. Tudi mi smo mu povedali naša imena in mu Dragota še prevedli v angleščino (expensive). Pa je takoj odvrnil, da sem to verjetno jaz. Jaz pa v sekundi nazaj, da jaz nisem niti slučajno »expensive«… pa tudi »cheap« nikakor ne!!! Pa smo se spet režali. Stokrat nam je še naročil naj se pazimo in še posebej jaz, ker me znajo imeti za Irko (čeprav ne vem zakaj bi zaradi tega bila v večji nevarnosti). Vsakemu je stisnil roko, moški del pa še lopnil po hrbtu za popotnico, nam zaželel prijeten obisk Irske in mahnili smo jo vsak na svojo stran. V bližnji turistični agenciji smo kupili karte za jutrišnji ogled Dublina z double-deckerjem in si privoščili še večerjo, nato pa se utrujeni z avtobusom vrnili nazaj na obrobje mesta v naš hotelček.
Ne vem kako bi najkrajše opisala razliko med Bristolom in Dublinom na prvo žogo. Mogoče takole: če sem se v Bristolu zasanjano smehljala, se tu režim na glas.
Toliko za danes iz Baile Átha (Dublin v irščini)
Dia dhuit – pozdravljeni!
30. 09. 2014
Včeraj nas je v Dublinu že pričakal sramežljivi sonček in tudi danes zjutraj je kazalo na prijetno vreme za naša pohod po znamenitostih Dublina. Ker smo se včeraj soglasno odločili, da poizkusimo ogled mesta strniti v en sam dan in si tako prihraniti dan več za ogled okolice, smo zjutraj spili samo kavo 
in čaj in oddrveli z mestnim prometom do začetka našega »hop on – hop of« ogleda. Že zvečer smo si na mapi ogledov označili katere stvari si moramo nujno in katere pogojno ogledati. Prva znamenitost Dublina, ki smo jo srečali so prav gotovi skulirani šoferji double-deckerjev, ki poleg tega da šofirajo, mimogrede v nori mestni gneči sproščeno po mikrofonu v živo vodijo ogled mesta. Kmalu smo ugotovili, da obstajata dve vrsti turističnih zelenih avtobusov: eni so bili »multi language« (kjer je bilo vodenje vnaprej posneto v več jezikih) in tisti z »live guide«. In teh zadnjih smo se držali, ker smo crkovali od smeha. Nisem vedela, da imajo Irci tak perfekten smisel za humor. Še tisti šoferji/vodiči, ki so na prvi pogled izgledali dolgočasni, so pokali take, da bi pri nas verjetno leteli iz službe. Čisto nič niso prizanašali svojim politikom, športnikom, glasbenikom……včasih so ob nešteto podanih podatkih tudi malce zapeli in sploh bili tako prikupni, da so nas bolela lica od stalnega režanja. Kar hudo nam je bilo, ko smo morali vsake toliko časa sestopiti zaradi podrobnejših ogledov znamenitosti ob poti. Naš prvi ogled je bil namenjen knjižnici Trinity College.
Glede na to, da je bil zadnji dan septembra so se na univerzi že pričeli zbirati študentje. Mimogrede naj povem, da nam je že v Angliji kapnilo, da imamo s sabo korektno vpisanega študenta in pridno kazali njegovo študentsko izkaznico za popuste pri ogledih. V tej univerzi smo si nameravali predvsem ogledati slavno knjigo iz Kellsa. Eden izmed najlepše okrašenih rokopisov, ohranjen iz prvega tisočletja krščanstva za katerega se smatra da je eno izmed največjih stvaritev zahodnega sveta. Pogledali smo nekaj najdragocenejših zakladov, ki jih hrani knjižnica in jih predstavlja ločeno od ostalih, tudi pomembnih knjig. Imeli smo srečo, da smo ujeli še zadnji dan, ko je bil možen ogled tudi dela knjižnice, ki mu pravijo »long room«. Ko smo vstopili v zares dolgo sobo z visokim obokanim lesenim stropom mi je v nosnice takoj planil vonj po starih knjigah. S 
spoštovanjem smo zrli v starovirske knjižne police, ki so v dveh nadstropjih hranile pravo bogastvo starih dragocenih in zelo redkih knjig. Od jutri naprej (verjetno, ker se prične študijsko leto) bo knjižnica namenjena samo za znanstvene raziskave. V avli univerze smo si skupaj z rednimi študenti privoščili kavico, sendviče in pecivo po ugodni (študentski) ceni in uživali v ozračju pravega študentskega »campusa«.
Kadar se lotimo takšnih enodnevnih ogledov mesta se raje izogibamo velikim muzejem, ker prvič: vzamejo preveč časa, in drugič: so ponavadi preklemansko dragi. Veliko raje si ogledamo koščke zgodovine, takšne, ki se bolj dotakne naših src. Tako smo si pročelja muzejev ogledali kar z vrha turističnega avtobusa, ustavili pa smo se pri znameniti hišni številki
29. Number Twenty Nine je prikaz domovanja družine srednjega razreda izpred 200 let. Kot vedno rada povem tudi sama, je najprej pomembna zgodba in Dubličani znajo splesti zgodbo, to že lahko rečem. Najprej smo ob vstopu pogledali uvodni filmček, ki predstavi ubogo služabnico, ki ji gospodarica preko gospodinje naloži vse polno opravil, ki so jih morale le-te opravljati v tistih starih časih. Nato spoznamo še življenje skozi oči kočijaža in na koncu nam uglajeno svojo zgodbo predstavi še gospodarica sama. Tako prestavljeni v preteklost smo bili pripravljeni, da si ogledamo hišo od kleti do zgornjih nadstropij, ki je bila opremljena natančno tako kot pred 200 leti. V Dublinu smo se že takoj na začetku navadili na to, da so tu doma zelo prijazni ljudje, ki ti dajo resničen občutek dobrodošlosti. Še pri vsakem nakupu vstopnice te vprašajo od kod prihajaš, kako ti je všeč, kam greš naprej…….resnično, v Evropi jim ne najdeš enakih. Počakati smo torej morali, da se je prodajalka vstopnic do konca pogovorila z mamico male deklice Marie, jo pobožala in jim zaželela lep dan, nato pa se je posvetila samo nam. Po vprašanju od kod prihajamo in našem odgovoru je bila navdušena, ker Slovencev pa menda k njim ne zaide kaj dosti. Prosila nas je še, če se zaradi tega lahko vpišemo v knjigo gostov. Po res zanimivem in poučnem ogledu smo seveda to tudi z veseljem storili (pod budnim očesom našega sineta, ki je popravljal moje slovnične napake). Preden smo zapustili prijetno starinsko domovanje smo še malo pokramljali o tem koliko dni še ostanemo in kam smo namenjeni. Gospa je takoj pograbila mapo in nam prijazno pokazala kje naj se peljemo in kaj naj si ogledamo. Resnično imaš občutek, da se ti posvetijo in da jim ni vseeno.
Kar se tiče cerkev, smo se odločili pobliže ogledati stolnico – Kristusovo cerkev. Sprehodili smo se po Christ Church Chatedral in si poleg vseh ostalih znamenitosti ogledali tudi nagrobni kip viteza. Stolnica kot najstarejša ohranjena kamnita stavba v prestolnici je sicer zanimiva že sama po sebi, 
vendar je nam bila še bolj zanimiva v njenih spodnjih prostorih kjer se razprostira originalna kripta. Tu smo si ob zvokih koralov ogledali kratek filmski prikaz zgodovine stolnice, kipe iz 17. stoletja, kostume oblek, ki so jih uporabili pri snemanju filma o Tudorjih…..In ne boste verjeli – videli smo celo čisto pravo mumijo mačke in podgane, ki sta se ujeli v lovu skozi orgelsko piščal. V okviru kripte je tudi prodajalna spominkov in slaščic, kar je kar malo čudno za videti v tem okolju pod cerkvijo, zapovrh pa je vse skupaj spremljala še pritajena glasba U2. Ampak, tako je lahko samo v Dublinu.
Sledil je najbolj pričakovani in najbolj zaželeni del obiska Dublina našega moškega dela skupinice: Guinnessovo skladišče (Guinness storehouse). Ob 
vstopu v posvečeni hram temnega pira (pa čeprav me sine vedno popravi, da Guinness ni pivo ampak stout) je sinko poleg študentske moral pokazati še osebno izkaznico, ker je govora tudi o pokušini tega alkoholnega napitka. Moram reči, da so tudi tole zgodbo o izdelavi piva Dubličani izvedli z najvišjo oceno. Od začetka do konca; od pritličja pa do zadnjega nadstropja na terasi. Obdelali smo ves proces izdelave piva, vključno z izdelavo sodov. Potem smo imeli še malo šolo pravilnega pitja Guinnessa. Čisto zares! Po skupinah so nas dali v eno sobo, kjer smo najprej vonjali razne vonjave, ki sestavljajo pivo, obdelali smo barvo…da boste vedeli Guinness NI črne barve, ampak rubinasto rdeče! Potem smo s kozarčki te plemenite pijače odšli v drugo sobo kjer nas je prijazna deklica poučila kako se pravilno (saj ne boste verjeli) pije to pivo. Na kratko: pod pravim kotom pokrčena roka s kozarcem Guinnessa, kozarec pred usti, sledi vdih skozi nos, spiješ velik požirek pod peno piva, nato sledi izdih. Evo, tako nekako – pokažem osebno, ko pridem domov, zato nabavite zaboje Guinnessa! Mimogrede – spomnite me, da ob tej priliki zopet naredim še čokoladno Guinessovo torto. 
No, mi pa smo naše pivsko šolanje nadaljevali na univerzitetnem nivoju. Zopet so nas postavili v skupine in sedaj smo se naučili pravilno natočiti pivo iz avtomatov. Čist kozarec postaviš pod šobo pod kotom 45 stopinj in natočiš pivo do polovice, nato zravnaš kozarec in natočiš kakšna 2 cm do vrha kozarca. Nato odložiš kozarec in počakaš, da se pivo zbistri in pena usede in nato previdno dotočiš pivo do roba, tako da se naredi rahla kapica in niti slučajno pena ne steče preko roba kozarca. Evo, če ti to uspe si opravil izpit. In mi smo ga – vsi! Sine sicer najbolje, ker se mu poznajo leta opravljanja prakse v okviru študentskega življenja v Mariboru.
Smo pa vsi dobili tudi pisna potrdila in kar je najvažnejše, dobili smo tudi vsak svoj poln kozarec Guinnessa, ki smo ga v miru spili na vrhu razgledne terase. Da pa bi bilo še lepše je vsakemu pripadal še dodaten kozarec pira, če si pokazal vstopnico. Kar malo strah me je bilo, da ne bomo prišli več ven iz te čudežne črne pravljice…..Naša dva sta bila vedno bolj vesela in zgovorna, sama pa sem se samo prizanesljivo smehljala, saj vem, kako je, ko padeš v zgodbo in tokrat sem se jaz znašla v njuni. Še dobro, da nismo ogleda pričeli tu, ker ne vem kako bi potem potekal nadaljni ogled mesta. Občutek imam, da so se našemu sinetu tu sekale vse zmajeve črte hkrati, saj je na koncu ogleda imel tako blažen smehljaj na obrazu, da je bil videti že kar blizu nirvane. Velecenjeni je bil videti na las podobno. Ja, čudna so pota ezoterike in mistike…vsak jih najde drugje in na svoj način hi, hi….
Kot zadnji ogled danes so nam tako ostali samo še …..zapori. Itak, kam pa bi nas sicer pripeljali tisti popiti litri črnega Guinnessa!? 
Ustavili smo se torej še v Kilmainham gaol (Kilmainhamskih zaporih). Avtobusi tukaj vozijo tako kot vozijo. Vozni red je zaradi lepšega, zato smo za las ujeli čisto zadnje vodenje po zaporu ta dan. Zopet odlično izpeljan voden ogled zaporov, z zgodbami o ljudeh ki so bili tukaj zaporniki. Irci znajo predstaviti tudi takšno težko stvar kot je zapor zanimivo, sočutno in niti malo zateženo. Kljub temu, se človek zamisli, ko te vodijo mimo malih celic, po ozkih kamnitih hodnikih z nizkim stropom, ko ti predstavijo v kakšnih obupnih razmerah so živeli (predvsem politični) zaporniki. Zgodovina zapora sega tja v davno leto 1796. Za veliko ponosnih Ircev zapor ali usmrtitev predstavlja idejo o svobodi, doseženo z žrtvovanjem. In zato je zapor Kilmainham postal mogočna mešanica dejstev in simbola. Po ogledu zadnjega visoko ograjenega dvorišča, kjer so se dogajale usmrtitve, mi je kar malo odleglo, ko nas je vodič s pomežikom in besedami: »Svobodni ste – lahko greste« spustil na prosto. Pravkar »izpuščeni na svobodo«, smo si privoščili prvi pravi obrok ta dan in ker smo bili res utrujeni smo potem, ko smo končno dočakali mestni avtobus odšli na rob mesta, da v okrilju našega hotela shranimo vse današnje spomine.
Nemogoče je, da bi opisala vse, ker se je kar naprej dogajalo. Upam, da sem podala vsaj osnovne stvari, tega prijazno, veselega, glasnega, nasmejanega, poučno/pivskega, streznilno/poučnega….dnevnega potepanja po Dublinu.
Pa še nova irsko/keltska beseda tega dneva:
Sláinte! (izgovori: slo:n-če), kar pomeni – na zdravje!
Pravijo, da izgovorjava lepše steče v poznih večernih urah, v dobri družbi …khm.
Lepo pozdravljeni od pivcev Guinnessa z diplomo!
01. 10. 2014
Naše včerajšnje šolanje smo danes nadaljevali na podiplomskem študiju v malem irskem mestecu Tullamore – smer študija: destilacija Tullamore D.E.W. – Irish whiskey.
Zjutraj smo se sicer zbudili v čemeren siv dan z malce dežja, vendar se, kot pravi Irci, ki jim par kapelj ne more do živega, nismo pustili motiti in smo se napakirali v naš rentan avto in se odpeljali proti 100 km oddaljenemu Tullamoru. Že med potjo pa so se oblaki pričeli trgati in trmasto sonce je po dobri uri, ko smo prispeli na cilj že posušilo vse solze na nebu. Med potjo po lepi avtocesti smo imeli čas kvasiti neumnosti, vmes pa modrovali tudi o možnostih sodelovanja med našo državo in Irsko na več ravneh (baje je ravno te dni tudi predsednik Pahor z nami v Dublinu)……..Po našem včerajšnjem obisku Kilmainhamskega zapora je namreč padla ideja, da bi bilo zelo koristna oblika tudi sodelovanje med našim Dobom in prej omenjenim zaporom v Dublinu (ki je med drugim imel tudi zelo veliko političnih zapornikov), kot nekakšna izmenjava študentov zapornikov. Težava zna biti samo pri tem, da je tukajšnji zapor (bil) zelo zaprtega tipa in nima predvidenih tako pogostih izhodov, kot jih ima naš na Dobu. Khm….kot vidite smo že padli pod slab vpliv škrata Leperchauna.
No pa se raje vrnimo na naš današnji študijski program Irskega 3 x destiliranega whiskeya iz Tullamore-ja, ki ga reklamirajo med drugim tudi kot »A True Irish spirit«.
Čisto mičkeno zgodovine:
Destilarno je ustanovil leta 1829 Michael Molloy in v njej začel z lastno proizvodnjo destilacije ječmenovega slada. Po smrti prvega lastnika 1887, je
podjetje prešlo v roke družine Daly. Novi lastnik je posle prepustil dobremu prijatelju, Danielu E. Williamsu, ki je kmalu postal partner v podjetju in začel s popularizacijo viskija, ki se ga je kmalu prijelo ime Tullamore Dew. Ime tega viskija je tako sestavljeno iz imena mesteca Tullamore in začetnic Daniela E. Williamsa. Leta 1959 je destilarna zaradi slabe prodaje propadla, blagovno znamko pa so prodali podjetju Irish Destillers Ltd. Z veseljem napišem, da se je pred samo 14 dnevi izdelava tega viskija vrnila v domače okoje Tullamore-ja, tako da smo bili eni izmed prvih gostov s katerimi so delili »nov spirit«. Ob tej priložnosti je bila narejena posebna unikatna serija viskija v zelo omejeni ediciji. Seveda tudi ni potrebno ekstra omenjati, da je tudi cena zelo »unikatna« – 89 € za liter! Vendar ob našem prihodu še nismo vedeli, da je destilarna na svojem novem začetku in da so zaradi tega vsi vpleteni in zaposleni kar malce vzneseno navdušeni (so sami povedali). Smo pa opazili zelo okusno in na visokem nivoju opremljeno trgovinico in predstavitvene prostore in se kar malo bali kakšna bo cena vstopnic za predstavitveni program. Že tako prijazni Irci, so bili tokrat še vznemirjeno prijazni in smo se tako razgovorili, da so nam po pomoti zaračunali 1x študentsko in 2 x seniorsko/upokojensko vstopnico. Pa je prijazna gospa, ki nas je kasneje tudi vodila rekla, da nič hudega, saj je tako še bolj ugodno za nas. Itak, da se nismo bunili in smo bili veseli, saj kot je rekel naš sine; smo si za takšno vstopnino (3 x 6 €) ogledali Christ Church Cathedral…..pa nam za ta denar v tisti cerkvi še nič za pit niso dali he, he, he….
Glede na nov začetek so imeli malce stiske s premalo osebja in smo morali na vodenje počakati kakšno urico. Medtem smo se sprehodili do središča mesteca in se podložili, da »učna snov« ne bo padla na prazen želodec. Saj vem, da sem verjetno že dolgočasna toda tile Irci….! V mali pekarnici kjer je bilo kot v sladkorni hiški Janka in Metke, so delali tudi odlične (res odlične) sendviče po naročilu. S prstom smo kazali prijazni prodajalki kaj vse naj nam naloži v sendviče, ona pa je medtem veselo žvrgolela neko irsko pesmico. Mimogrede: tu vsi nekaj prepevajo in vsi imajo veliko več posluha kot tisti pevci v pubih, res! Naročili smo še kavo in vročo čokolado za s sabo, pa je prodajalka prihitela okoli pulta in nam zaupno šepnila, da raje ne….da ni dobra…je ona tudi ne bi – vroče čokolade, namreč. Saj ne moreš verjeti, kar malo osupli smo se ji zahvalili, pa se je prostodušno nasmejala in rekla, da kaj pa hoče, tako pač je. Vzeli smo torej kavo in ta je bila odlična. Podprti smo tako dočakali predstavitveno predavanje, ki je bilo takšno, kot ga znajo pripraviti Irci: zanimivo, veselo in poučno. Sedaj so se naši standardi na Irskem že tako dvignili, da sploh ne pričakujemo nič manj. Vseskozi nasmejana okroglolična vodička nas je popeljala skozi priprave in vse faze 3 kratne destilacije do vrste lesa in izdelave sodov. Vmes smo kar tako za zraven izvedeli še marsikaj iz zgodovine tukajšnjih krajev in na koncu je sledila poizkušnja viskija. Poizkusili smo tri različne vrste, ki so se razlikovale glede na stopnjo alkohola (od 40 – 55%) in na starost viskija (od 4 – 15 let). Je potrebno napisati, da smo destilarno zapustili veselo razpoloženi in povsem zadovoljni z našim današnjim podiplomskim študijem.
Odpeljali smo se nazaj proti Dublinu in direktno v mesto, ker se nam ni dalo zopet nabirati drobiža za avtobus (3 x 2,60 €). Brez naše Štefice (garmina) bi tudi po Irski bolj tenko piskali, tako pa smo z njeno pomočjo kar kmalu našli parkirno hišo. Do konca smo izkoristili še našo dvodnevno »hop on – hop of« karto in v stilu stand up vodenega ogleda šoferjev/vodičev uživali še zadnje ture po mestu. Vedno izveš kaj novega, čeprav se voziš po enakih odsekih, ker ima vsak šofer svoje fore. Danes sem si recimo najbolj zapomnila tisto o znamenitem pisatelju, ki je bil rojen v Dublinu – James Joyce-ju. Ko smo se peljali mimo hiše, ki je posvečena spominu tega velikega pisatelja, je naš vodič rekel, da tisti ki mislijo, da so s tem, ko so prebrali 50 odtenkov sive seznanjeni z najbolj trdo pornografijo….še niso prebrali ljubezenskih pisem J.Joyce, ki jih je pisal svoji ljubici Nori. Nam je svetoval, naj gremo malo poguglat….Dodal je še (in jaz se strinjam), da izveš največ o človeku, če bereš njegova ljubezenska pisma.
Med tem, ko smo se vozili po zadnjih ogledih skozi mesto sem med opazovanjem ljudi, ki so tekali sem in tja ugotavljala, da so debele črne nogavice in kratko krilce obvezna noša skoraj vsake druge Irke, tako kot dirndl pri naših severnih sosedih. Sem kar pričakovala, da se bodo prijele za roke in odplesale tisti njihov poskakujoči Irski ples. Iz prodajaln se je tu in tam slišala Irska narodna glasba, če se je pa kdo še pogovarjal v keltščini sem bila pa že v resni nevarnosti, da se mi zopet začnejo prikazovati vile in škrati. Tukaj na Irskem res ni težko razumeti, da se tako ohranja tradicija, ki jo države kot je npr. Amerika rade ukradejo in »prodajo« za svojo. Kot je recimo s Haloweenom, za katerega veliko ljudi meni, da prihaja iz Amerike, vendar je domovina tega običaja pravzaprav dobra stara Evropa – natančneje Irska in Škotska. Prehod iz svetlobe v temo. Praznovanje noči čarovnic izvira iz starega keltskega festivala iz 5. stoletja pred našim štetjem, s katerim so Kelti obeležili začetek zime oziroma prehod iz svetlobe v temo. Praznovanje je bilo posvečeno bogu sonca, ki je bil hkrati tudi gospodar smrti. Verjeli so, da v tem času duhovi umrlih zapustijo svoje grobove in ponovno obiščejo Zemljo. Zato so se ljudje, ki so se bali morebitnega srečanja z mrtvimi, zakrili z zastrašujočimi maskami. Rimljani so obeleževali začetek “zimskega spanja”. S prihodom Rimljanov je noč čarovnic dobila stalni datum. Po starem rimskem verovanju takrat črni bog lova prevzame oblast nad svetom, ubije boga sonca in boginjo rastlinstva odpelje v podzemlje, kjer le-ta do pomladi bdi nad mirujočimi semeni, spečimi živalmi in dušami umrlih. Hrana za duše umrlih V tej noči so simbolično pogasili vsa ognjišča po hišah. Ker naj bi takrat mrtvi obiskali ta svet, so nekateri na hišnem pragu puščali hrano. Drugi so pred vrata postavili izdolbene repe ali krompir s prižgano svečo, ki naj bi preplašile grešne duše, dobrim pa pomagale najti pot domov.
Običaj dolbenja buč pa temelji na irski legendi o kovaču Jacku, ki je bil znan po svoji domišljavosti in skopušnosti, za časa svojega življenja pa je tudi večkrat prelisičil hudiča. Ko je umrl, zaradi svojega grešnega življenja ni mogel v nebesa. Na vratih pekla pa ga je pričakal hudič, ki ga prav tako ni hotel sprejeti v pekel. Poslal ga je nazaj v temo in mu dal kos žerjavice, s katero bi si lahko osvetljeval pot. Jack je žerjavico dal v izdolbeno repo in odslej z njo tava po temi in išče pot domov. Tako je Jack O’Lantern (Jack Svetilka) postal simbol duše, ki je prekleta in tava med svetom živih in svetom mrtvih.
Buče so začeli dolbsti šele pozneje – sprva v ZDA, potem pa tudi drugje po svetu. Stari Irci so tako kot Jack iz prej omenjene legende dolbli repo. Ko pa so mnogi Irci v valu preseljevanja emigrirali v ZDA, so v novi domovini ugotovili, da je repa precej redka poljščina. Zato so začeli uporabljati buče, ki jih je bilo v izobilju. Buče so tako postale simbol noči čarovnic in so tudi na Irskem izpodrinile repo.
Čas, ko se vsako leto dajejo sveče v izdolbene buče se hitro približuje in letos lahko namesto nje izdolbete tudi kakšno repo – ne bo nič narobe.
En lep keltski pozdrav!
02. 10. 2014
Za zaključek našega obiska na Irskem smo se namenili obiskati še enega od šestih narodnih parkov v državi – Wicklow. Če smo si želeli ogledati vsaj košček tistega po čemer Irska slovi širom sveta, po svoji pravljični pokrajini, smo si najbližje od Dublina (cca 60 km do vstopa) lahko ogledali ta nacionalni park, ki se razprostira na 204,8 km2. Zjutraj smo se okoli devete ure odpeljali na pot in takoj zapadli v jutranjo prometno konico. Pravijo, da Dubličani začnejo delati »ko je dan prezračen« in običajno je to okoli devete ure (vsaj za večino). Pogled v nebo je napovedoval delno sončen dan, vendar z malo vetra. Po izvozu iz avtoceste smo se kar dobrih 40 km vozili po ozkih in zavitih poteh nacionalnega parka. Levo in desno širne planjave, polne ruševja, in jesensko obarvanih trav. Kot bi ljubibogec položil zeleno-rjavo oddejo in pozabil pogladiti gube na njej. Srečali nismo niti enega avtomobila, še ovčke nobene ne. Samo mi in gorovje Wicklowa. Še Velecenjeni je rekel, da če bi se ponoči sam vozil tod naokoli, bi prav pričakoval da mu pred avto skoči kakšen škrat ali vila. Hitrost vožnje je bila prilagojena vijugasti, ozki in grbančasti asfaltni cesti, zato je šlo bolj počasi. Preko Sally Gapa (enega od dveh glavnih vzhodno-zahodnih prelazov v Wicklow Mountains) smo končno prišli do nekega križišča cest in kmalu bi bila nesreča, ker smo na vsej poti do tja ravno tam naleteli na avto, ki nam je križal pot. Malo naprej pa so se že pojavile tu in tam kakšne ovčke, in kakšna osamljena kmetija. Globlje ko smo se peljali, bolj so se množile bele ovčje kepice na pašnikih. In prišli smo v osrčje Wicklow Nacionalnega Parka – vasice Glendalough. Najprej do male vaške gostilnice/trgovinice, kjer se je
ustavilo kar nekaj popotnikov, ki so se tu preobuli v pohodne čevlje in pot nadaljevali peš. Nekaj pa se nas je ustavilo na jutranjem zajtrku. Ob vstopu v mini gostilnico s špecerijo, smo bili kar očarani, tako posebna je bila. Meje obeh dveh dejavnosti v enem prostoru so bile zelo zabrisane. Naročili smo si sendviče, ki so nam jih naredili pred nami, krosante in kavo. Dve mizici, kjer smo to použili so bile postavljene poleg polic z vinom, tretja pa pred pultom z blagajno. Na pultu je ležal ključ za wc, ki je bil privezan na velik kos starega lesa. Sedeli smo torej pri tisti mali mizici in zrli v zadnjo steno prostora, kjer se je v kotu stiskal mali gašperček za mrzle dni in polica polna na pol pokurjenih sveč, verjetno za primere, ko ni elektrike. Naša miza se je z desno stranjo dotikala polic z vinom in ker nismo imeli drugega dela smo čekirali ponudbo vin v tem odročnem kraju: police so ponujale francoska, čilska, španska…nato pa nas je skoraj kap: tik pred nami ti šment: sauvignon & pinot grigio – slovensko polnjenje Puklavec & friends letnik 2012!!! Tole je bila pa res zadnja stvar, ki smo jo tam pričakovali, kot bi srečali starega prijatelja v tujini. Potem, ko smo se poslovili od »rojaka« smo se odpeljali dalje v Glendalough, delno ohranjeno vasico iz petega stoletja. No, tu se je pa že začelo povečevati število turistov. Vasico je v petem stoletju našega štetja našel sv. Kevin. V dolino je prišel kot mladi menih v iskanju miru. Sedem let je živel sam v sožitju z naravo in živalmi. Spal na kamnu, nosil živalsko kožo in živel preprosto življenje. Zgodba pravi, da naj bi potem prišli še drugi ljudje, Kevin pa naj bi tam ostal vse do konca svojega 120 let dolgega življenja. Vasica je še vedno predstavljena kot njegov dom.
Za še poglobljen vtis mističnosti kraja je poskrbela pevka, ki je s priprtimi očmi občuteno igrala na dudam podobno glasbilo in z zvonkim glasom prepevala irske pesmi.
Malo smo se še zapeljali in malo sprehodili po okolici. Najbolj pa sta nas očarala oba jezera (spodnji in zgornji), kjer smo srečali precej turistov in cele skupine mladine, ki so prebivali v hostlu malo naprej od jezer. Pokrajina je res navdihujoča in sploh ne čudi, da so tu snemali več filmov, med drugim tudi Braveheart z Mel Gibsonom, na kar opozarja celo tabla kjer so naštete znamenitosti.
Nazaj proti Dublinu smo se vračali po obalni cesti. Za Irsko tako značilnih klifov na tej strani obale sicer ni, smo si pa vseeno ogledali vsaj delček tukajšnje irske obale.
Če ste slučajno mislili, da vam bodo prizanešene zgodbe o škratih in vilah ste se ušteli. Le kako bi si drznila zapustiti pravljično Irsko brez njih!
Spodobi se, da vseeno za začetek namenim nekaj besed sv. Patriku, ki velja za glavnega zavetnika Irske. Njegov praznik slavijo 17.marca. Morda pa niste vedeli za eno izmed legend, ki pravi, da je sv Patrik pregnal vse kače z otoka, tako da v Irski še danes ni kač. Zato je sv. Patrik tudi zavetnik tistih (nas), ki se bojijo (-mo) kač.
Omenim naj še Dagdino harfo. Po legendi je svečenik Dagda imel čudovito harfo. Med vojno so mu harfo vzeli sovražniki in odnesli v zapuščeni dvorec. Dagda jim je sledil in ko je prišel do dvorca poklical harfo in ona je prišla k njemu. Skupaj sta se nato (on in harfa) odločila prevarati sovražnika. Ko je zaigral na njo pesem solza, so sovražniki zajokali. Ko je zaigral naslednjič pesem sreče, so se smejali. Ko pa je zadnjič zaigral nanjo pesem sanj, so – seveda zaspali. Vsi razen Dagde, ki je tako lahko pobegnil s svojo harfo. Od takrat je harfa eden od neobhodnih irskih simbolov. Nanjo lahko naletite na vsakem koraku…in vsakem Guinnessu.
Kar se pa tiče vil – kar pozabite na osladne Disneyeve risane filme, ki propagirajo vile kot dobra, ljubka, modra ezoterična bitja, ki na vsakem koraku pomagajo ljudem. Še najbližje so ji s pravljico, kjer hudobna vila pripravi ubogo Trnuljčico do tega, da se zbode na kolovratu. Vile so torej bitja iz mitologije, ki nosijo nesrečo vsem, s katerim pridejo v stik. Lahko se spremenijo v kar koli in se največkrat prikazujejo kot prekrasne deklice, ki se jim je težko upreti in na ta način prizadenejo ljudi, ki jih s svojim čarom privabijo v svojo bližino.
Naj na hitrico naštejem samo nekaj vil – hudobnic:
Poglejte recimo Banshee. Tale hudobnica zelo spominja na hudobno mačeho Sneguljčice, ker se rada prikazuje enkrat kot lepo mlado dekle in drugič, kot grda starka. V vseh pojavnih oblikah pa je smrtno nevarna, zato če jo vidite, si brž zamašite ušesa, ker s svojim krikom vodi v smrt.
Pooka je totalno utrgana vila. Utrgana in hudobna! Specializirana je za nočne hudobije na bolj vaškem področju. Če samo podira ograje in iz njih spušča živali, da pobegnejo, ima dober dan. Huje je, ko nima dobrega dneva in hodi po vaseh in kliče ljudi. Če se kateri odzove ga odnese s sabo. Kadar ima čas, ga sračka tudi po morju, kjer nagaja predvsem malim ladjam in čolnom, ki jih vodi s poti, da nasedejo na čereh.
Changelings vile so žleht na kvadrat. Poleg tega da trosijo nesrečo vsepovsod kjer se nahajajo, še kradejo – in to otroke!
Da pa ne bo zvenelo preveč sekstistično naj takoj napišem, da tudi vilinci niso nič boljši. Vzemite na primer Gancanagh-a, ki je vilinec znan po tem, da zapeljuje ženske (itak moški je moški, pa tudi če je vilinec). Njegova moč zapeljevanja je tolikšna, da ženske umrejo od koprnenja ali pa se od ljubosumja med seboj pobijejo. Gancanagh naj bi zmeraj imel s seboj pipo, ki pa je ne uporablja, ker vilinci sovražijo kajenje.
To je samo del hudobno razpoložene družbe iz bogate irske mitologije o škratih in vilah. Med njimi je samo eden, ki ni tako zelo nevaren in bi kakšnega najraje za uhlje zvlekla na avion in odpeljala s sabo domov. Ti škratje, ki so skoraj maskota Irske se imenujejo Leperchaun. Mali debeluškasti škrat (ki zna menda izdelovati celo čevlje), oblečen v zeleno od glave do peta, z rdečkasto brado in velikim cilindrom na glavi ve kje se skriva zaklad. Treba ga je samo ujeti in ga prisiliti, da vam razkrije skrivnost. Pripravite se, da vas bo pri tem pošteno in nesramno ozmerjal. Po nekateri verziji imajo ti zeleni škratje kadar jih močno ujezite celo tako moč, da vam s pomočjo telekineze povzročijo eksplozijo srca. Previdno torej z njimi…če pa boste znali z njim ravnati prav, vam bo v zameno za prostost izdal kje na koncu mavrice je zakopan lonec poln zlatnikov.
No in jaz bi tega malega zelenca že prepričala, da mi izda kje je žverca zakopala tisti pisker cekinov! To se mi namreč trenutno zdi edina realna možnost da pridem nekako do svoje penzije, ker na tisto od naše države, ki je zakopana nekje pod (ne vem katerim) pokojninskim stebrom – resnično ne računam več!!!
Tako se naša pot legend, mitov, pravljic in drugih zgodb počasi približuje koncu. Počil je lonec in naše pravljice je KONEC.
Slán! (zbogom!)