Kadar se po sili razmer moram odločiti za nov mobilni telefon (enkrat sem ga izgubila…..oziroma so mi ga ukradli, drugače pa je klical ali pa se ugašal kar sam od sebe), mi Velecenjeni vedno uredi, da dobim “boljšega”. Zakaj “boljšega” (v narekovajih)? Ker ima besedica boljše pri meni kadar gre za telefon slabšalni prizvok. Če realno pogledam nazaj sem bila najbolj zadovoljna s čisto prvo Nokio. Za njo mi je bilo res hudo, ko se je iztekel njen čas. Tudi v primeru če se mobilniki ne bi kvarili, me moja dva tehnično osveščena sostanovalca prisilita, da vsaj za silo stopicljam v korak s tehničnim časom. Čeprav priznam, da se le bolj opotekam……Pri mobilniku imam samo par zahtev: da ima imenik s telefonskimi številkami, da lahko pošiljam sporočila in v zadnjih letih – da lahko tudi fotografiram z njim. Tile “ta novi” imajo pa še vse polno nekih drugih funkcij, ki jih niti slučajno ne potrebujem in jih imam na sumu, da zaradi njih tiste osnovne le še bolj šepajo. In z vsakim novim je slabše in težje…..emtijarca!!!!…pa ti kao pametni telefoni! Traja cela večnost, da lahko napišem kakšen sms. Včasih, ko so bile še tipke sem sporočilo preko sms-ja lahko napisala slepo. Sedaj pa mi ta pametni telefon kar sam ponudi primerne besede medtem ko pišem sporočilo……če nisem pazljiva in ne kontroliram sproti kakšne traparije “hodijo po glavi” mojega mobilnega prijatelja….lahko nastane prava štala od poslanega besedila. Ne, resnično – touch screen res ni zame! Medtem ko prislonim telefon k ušesu (narahlo!!!!!) že se mi v hipu spremenijo vse nastavitve…..spremeni se mi nastavitev ure, telefon se mi postavi v položaj za letenje z avionom, medtem ko se pogovarjam kar sam posname nekaj brezveznih fotk….skratka: živi neko svoje čisto samostojno življenje neodvisno od mojih želja in zahtev.
Glede na to, da mojih telefonskih pogovorov niti ni tako malo in da tudi najkrajši niso…..sva si z mojim mobilnim kar naprej v laseh. Le kaj mi preostane….če (ko) dobim novega bo verjetno imel nove in še hujše muhe. Pa je moja prijateljica našla originalno rešitev in me za moj rojstni dan obdarila s “terapevtsko slušalko” (kot jo je sama poimenovala), ki jo je prinesla direktno iz Milana. Je rekla, da bom sedaj zopet lahko mirno razpredala po telefonu, delila dobre in manj dobre nasvete, tolažila druge in sebe……medtem ko bom kuhala, pospravljala ali celo plela na vrtu…..pa mi telefon ne bo delal nepotrebnih fotografij ali pa se samovoljno nastavljal na način letenja! Slušalka retro izgleda, ki jo lahko brez skrbi stisnem med ramo in uho…kot sem bila navajena nekoč, je namreč preko bluetooth-a povezana z mojim mobilnikom, ki mora biti nekje v bližini.
Tako lahko sedaj lomastim po vrtu s črno telefonsko slušalko (brez žice!!!) in se veselo pogovarjam…..Že prej sem veljala za bolj čudno…sedaj pa se me bodo verjetno kar malce bali….! Nabavim si še črnega mačka in v kotlu začnem kuhati razne čudne zvarke…….Ne, ne (glede na to, da sem pred kratkim dobila v dar tudi “čarobno palčko”)……verjemite….takšno nadaljevanje dogodkov se mi sploh ne zdi tako nemogoče…..