browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Štirje Jakobčki S Kolesom Od Slovenske Vasi Do Trsta

Objavil dne 29/06/2015

SKOLJKALetos sem načrtovala 800 km dolgo Camino Frances peš-romanje od Saint Jean Pied de port-a na jugu Francije do Santiaga v Španiji in morda še dodatnih 100 km
dlje do Finistere. Pa je žal letos ostalo samo pri željah…..saj veste človek obrača, Bog obrne…..vmes so prišle neodložljive družinske obveznosti in tako se je mojajakobova pot zemljevid želja, da končno opravim celotno romanje po eni najbolj znanih romarskih poti na svetu v enem kosu (nekaj delov sva z Velecenjenim prehodila že leta poprej), prestavila v prihodnje leto. Za letos pa smo se štirje Jakobčki odločili, da jo mahnemo po slovenski Jakobovi poti s kolesom. Nabavili smo si drobno knjižico, ki sta jo v ta namen spisala zakonca Štefanič in se podali na mnogo krajšo, a za nas morda še bolj naporno pot s kolesom od Slovenske vasi do Trsta.

24.06.2015    Velika Dolina – Vrbovce  (prevozili vsega skupaj 54 km, od tega cca 15 gorskih)      od 10.30 do 17.15

V rahlo deževnem jutru smo se z avtom natovorjenim s štirimi kolesi na strehi pripeljali v Veliko Dolino,20150624_095630 kjer smo se že predhodno dogovorili z g. župnikom, da nas bo pričakal in uradno poštempljal naše romarske pasoše za začetek našega kolesarjenja po slovenski Jakobovi poti.  Že z avtom in gps-om smo se uspeli izgubiti in smo po zelo čudni in zaraščeni poti po navodilih gps-a končno prispeli pred župnišče. G. župnik Janez nas je zelo prijazno sprejel in bil kar malo začuden, da se odpravljamo na pot s kolesom. Slovenska Jakobova pot še nima take tradicije in ni tako obiskana kot tista v Španiji. Po tem, ko smo v naše romarske potne liste dobili prvi pečat (na podpis pa smo čisto pozabili) se je še ponudil, da nas bo kar sam pospremil do podružnične cerkvice sv, Jakoba v Ponikvah. Tam nam je klečečim na tleh podelil čisto pravi romarski blagoslov, ki ga je sestavil kar sproti in je bil gotovo iz srca. V vaški gostilnici, kjer smo popili še en čaj (jaz sem še včeraj ležala s hudim nahodom in bolečim grlom) se je kelnerica čudila našemu pogumu in nam zaželela srečno pot. Sv. Jakob je v prvih kilometrih  spustil še nekaj solzavih dežnih jakob 3kapelj na naš pričetek poti in na naša fizično nezadostno pripravljena telesa…..Kljub temu, da smo vedeli iz priročnika, ki smo ga vozili s sabo in tudi iz pripovedovanja izkušenih kolesarjev, da pot ni mačji kašelj, smo se tolažili, da nekako že bo. Jaz sem itak že doma sklenila s sv. Jakobom tihi dogovor, da bom sicer dala vse od sebe na dveh kolesih, vendar če pa ne bo šlo bom pa hvaležno in brez slabe volje nadaljevala na dveh nogah (dokler mi še služijo).  Po prvih prevoženih km v rahlem dežju so se pretrgali oblaki in pokazalo se je sonce, tako, da smo korajžno in veselo zakolesarili naprej, prepričani, da zmoremo vse! Pa se je sv. Jakob odločil, da nam da še malo vetra….ni dovolj, da sem pogumno štartala na pot še ne čisto zdrava, očitno tudi blagoslov na začetku poti ni zadoščal…… Počakal je samo toliko, da je posijalo sonce in že se mi je v desetem kilometru preluknjala zračnica. Tako smo že na začetku poti menjali zračnico (še dobro, da20150624_113338 Velecenjeni poleg vsega s sabo tovori tudi »rezervne« dele). Po servisnih opravilih (in po tem, ko je Velecenjeni skoraj do gležnjev zagreznil v blatu bližnjega potočka, ker je preizkušal kje zračnica pušča), smo brez nezgod in večjih naporov prekolesarili naslednjih 25 km do Kostanjevice na Krki. Tu smo se ustavili in si privoščili krajši oddih. Namesto, da bi natančno preštudirali nadaljnjo pot na karti, smo kvasili neumnosti, zato smo se jakob 6kasneje kar dvakrat krepko zavozili. Stvar sploh ne bi bila tako huda, če se obakrat to ne bi zgodilo v kar konkretnem klancu. Glede na to, da naša kondicija ni najbolj vrhunska,  nam je to pobralo kar precej moči. Naslednji kilometri (vsaj 15 jih je bilo) so bili sami klanci in to Klanci (z velikim k-jem). Vozili smo se med griči po Cvičkovi poti. Klancev pa ni in ni hotelo biti konca. Čeprav je ženski del pogumno zastavil gorski del kolesarjenja, so naju tisti neskončno dolgi in strmi klanci (tudi po 18%) kar precej izčrpali….no in na koncu dneva je tudi moški del ekipe priznal, da je bilo zelo naporno, saj smo se povzpeli na nadmorsko višino okoli 400m. Prevozili smo več manjših zaselkov in vasi (Male Vodenice, Ržišče, Velike Vodenice, Drča, Veliki in Mali Ban do vasi Vrbovec, kjer smo na turistični kmetiji Majzelj imeli rezervirano večerjo in prenočišče. Zadnje kilometre nas je zopet spremljal rahel dež in seveda smo za zaključek dneva še enkrat zgrešili pot, tako da smo se morali vračati. Bili smo že pošteno utrujeni, vendar zadovoljni, da mo vsak po svojih močeh zmogli prvo etapo naporne poti.  Prijazna zakonca Majzelj sta nas najprej povabila v klet, kjer smo se okrepčali z domačim narezkom, sirom, posušenim vloženim paradižnikom, olivami in pršutom……in domačim cvičkom, itak! Po tej predjedi pa so nam postregli še z odlično domačo večerjo, z letošnjo doma pridelano zelenjavo in domačim mesom (za mesojedce) iz okoliških kmetij. Mmmmm se je videlo, da oba gostitelja izhajata iz gostinskih vrst, saj je bila juha, pečen krompir in tudi vsa ostala zelenjava (od korenčka, mladega fižola in bučk) božanska, pa tudi meso je prijetno dišalo. Na koncu smo dobili še zavitek s češnjami in jabolki. Prav hudo mi je bilo, da zaradi utrujenosti nisem uspela pojesti vsega. Proti koncu večerje, sta se nam pri mizi pridružila še20150624_195930 gostitelja in skupaj z nami tudi onadva povečerjala. Zanimivo se je bilo pogovarjati z obema in če ne bi bili tako utrujeni in če nas jutri ne bi čakala (verjetno še bolj) naporna druga etapa kolesarjenja, bi se naš pogovor gotovo zavlekel pozno v noč. Preden smo odšli vsak v svojo sobo smo si ogledali še številne slike, ki visijo vsepovsod v vseh prostorih prostorne zidanice. Tu namreč pogosto gostijo slikarske kolonije in od teh jih je ostalo kar nekaj kot darilo pri njih. Med drugimi je bil reden gost pri njih tudi akademski slikar Jakac. Na terasi pa steno krasi ogromen mozaik petelina, ki ga je ustvaril znan teolog in mozaičar Rupnik. Kipci petelinov z vsega sveta v jedilnici, pa so nas opomnili, da prihajamo v predel Šentjerneja, katerega zaščitni znak je petelin.

25.06.2015    Vrbovce – Vir pri Stični  (prevozili vsega skupaj 78 km, od tega vsaj polovico gorskih)         od 9.00 do 17.30

Ponoči sem morala vzeti Nalgesin, ker se mi je zdelo, da mi bo razgnalo desni sinus. Z mokro brisačo na čelu sem končno nekako zaspala. Kljub udobnim posteljam sem se zbudila z oooogromnimi podočnjaki in jakob 4še vedno z bolečo glavo. Tudi Colderon 3 proti prehladu mi je že pošel. Za še lepši začetek jutra pa smo ugotovili, da je moja sprednja guma na kolesu zopet prazna…..še dobro, da imamo dovolj materiala za lepljenje gum s sabo.  Po opravljenih servisnih dejavnosti smo po zajtrku zajahali naše otovorjene »konjičke«. Se mi zopet zdi, da je moj prtljažnik vsak dan težji. Na klancih, če sestopim, me skoraj potegne v dolino, pa pravi Velecenjeni, da imam vsega 7 kg, on ima res precej težjega (zaradi tehničnih zadev, in »mehaničnih« pripomočkov, ki jih tovori s sabo), tam okoli 12 kg. Ne morete verjeti kako se ti dodatni kilogrami poznajo pri napornih vzponih! V okolici kartuzije Pleterje je območje tišine, na kar opozarjajojakob 1 tudi table. Glede na to, da veljam za veliko čveko, ki nikoli ne utihne, sem ujela kar nekaj pomenljivih pogledov. Zapeljali smo se torej mimo kartuzije Pleterje in se takoj zagnali v prvo vzpetino. Tej so ena za drugo sledili novi in novi vzponi in tako je prišel končno čas: Ko poleg jagenjčkov umolknem tudi jaz. Sedaj že vemo, da  je do krajev, ki imajo v imenu  vrh, grič ali gornji,  (en kraj pa se čisto neposredno imenuje Znojile)  potrebno kar temeljito stopiti na pedala, saj se poti do njih največkrat strmo vzpenjajo. Prav ljubi so nam torej te dni razni dolnji in spodnji, saj se do njih ponavadi cesta spušča….žal pa takoj sledi zopet kakšen zgornji….. jakob9Tile klanci (vsi tam okoli 18%) so nam dali vetra!! Vsak po svoje se je loteval preizkušnje….ženski del je poizkušal s cik-cak tehniko vožnje, moški pa s stoječim pritiskanjem na pedala. Proti koncu zadnjega obupno dolgega in strmega klanca pa sva obupali najprej medve in malo kasneje še moški del. Družno smo rinili kolesa v breg in meni se je iz srca od bolečine in utrujenosti iztrgala pesem, ki sem jo malce priredila (smo pa le doma pri znani romarski Marijini cerkvi): “Maaariiiija, zdaj na vrh jaz tiščim, Maaarijaaa pomagaj nam tiiiiii!”  Moški del pa je nekaj sikal med zobmi in ni bilo podobno ne pesmi in še manj molitvi. Ampak jaz sem sv. Jakobu obljubila, da bom poizkušala hrabro sprejemati vse preizkušnje in svojo telesno nepripravljenost.  Vam povem, da tudi peš v brege zeeelo trpijo noge in poleg še roke, ki potiskajo otovorjeno kolo. In že smo se zapeljali naprej malo navzdol do majhnih vasi in nato precej navzgor do lepih panoramskih razgledov. Žal si jih bomo lahko podrobneje ogledali šele doma na jakob 5posnetkih, ker smo za tiste lepe poglede v realnosti bili preveč utrujeni, da bi lahko resnično uživali v njih. Več peš poti pelje po teh koncih in ena do teh, ki so označene, je tudi Jeruzalemska romarska pot in Podgorjanska vinska cesta – pri tej zadnji je nek obupanec (po moje kolesar) pred vinska vpisal še S (svinska). Je pa res, da me je od silnih naporov kar prenehala boleti glava in o bolečih sinusih kmalu ni bilo več sledu. Danes smo bili tudi precej bolj pazljivi in se nismo kar na pamet podajali v razne vzpone. Skrbno smo preverjali označbe ob poti. Moram zapisati, da je bilo drugi dan naše poti precej več označb in smo se lažje orientirali. Za vsak slučaj pa smo tu in tam v kakšen zaselku povprašali, če smo na pravi poti. Tako smo vjakob8 Cerovem logi naleteli na možakarja, ki nas je nezaupljivo opazoval s praga svoje hiše, ko smo se ravno spraševali, če nismo morda zopet zašli. Ker je bil že ravno tam, smo ga povprašali če cesta res vodi do Gabrja, ki je bil naslednji označen na našem romarskem zemljevidu. Začudeno nas je vprašal kam smo namenjeni in ko sem izstrelila da v Trst, me je hudo pogledal izpod košatih obrvi misleč, da se norčujem. Hitro sem mu razložila da res potujemo od Slovenske vasi do Trsta po Jakobovi poti. Temu je seveda sledilo vprašanje od kod smo in ko smo povedali, da iz okolice Celja, je takoj zapel eno pesem, ki poveličuje Celje. Seveda sem se morala zaplesti z njim v kratek pogovor, v katerem mi je razkril, da je čebelar, da hodi na čebelarski sejem v Celje …..in da je star 80 let. Povedala sem mu, da je tudi moja teta stara ravno toliko in da je to dober letnik, ker so vsi še tako živahni v teh letih. Ob slovesu mi je veselo pomahal in mi naročil naj lepo pozdravim teto. Zaradi takih srečanj, se mi je zdelo, da tudi te klance malo lažje zvozim. Prikolesarili smo do Novega mesta in se ustavili na črpalki, kjer smo preverili pritisk v moji zjutraj zakrpani zračnici. Hkrati smo si privoščili tudi krajši postanek za okrepčilo in krizni sestanek. Na naši današnji poti se je obetalo še nekaj res hudih vzponov, ki jim zagotovo ne bi bili kos. Tako je padla skupna odločitev, da jo urežemo po malo bolj prometni cesti in se izognemo tistemu vzponu na 500 m (naj nam sv Jakob odpusti, ga pridemo pogledat drugič….z avtom).  Od Novega mesta smo tako krenili še do Vavte vasi, se vpisali pri cerkvi sv. Jakoba v20150625_103205 knjižico in poštempljali svoje romarske pasoše s štampiljko, ki je za romarje pripravljena v zabojčku ob vratih cerkve. Od tu dalje smo jo urezali po svoje in se odpovedali tistim prelepim pogledom s panoramske poti (verjetno pa smo si prihranili krče v nogah). Pa da ne bi mislili, da smo si klance prihranili v celoti…..niti slučajno! Samo speljani so bili bolj enakomerno, tako da smo jih bili sposobni speljati na kolesih. Sicer v potu svojega obraza in to dobesedno, saj mi  je v sončnem dnevu znoj dobesedno zalival oči. Zapeljali smo se najprej proti Žužemberku, kjer smo se ustavili za malo daljši čas, se okrepčali in si ogledali obnovljene ostanke gradu Žužemberk. V gostilni smo dobili tudi štampiljko v svoj pasoš, za katero sicer ne vemo točno kaj pomeni (ker tudi kelnerica ni vedela), jo pa baje želijo vsi kolesarji, ki prikolesarijo mimo. Od Žužemberka smo jo mahnili proti Muljavi, kjer smo pomahali Jurčiču in naprej proti Ivančni gorici. Malo pred Stično je manjši kraj Vir kjer smo imeli naročeno prenočevanje s hrano za ta20150625_172304 dan. Mene je turistična kmetija Grofija očarala že na prvi pogled. Kaj pa vem, vse kar ima dušo in je staro (kmetija nosi letnico 1867) je pač po mojem okusu. Kmetija nima svojega vodovoda, niti kanalizacije, ker stoji na območju arheoloških najdišč iz Keltskih časov. Seveda sem bila navdušena tudi nad vsemi domačimi živalmi, ki jih je tu res veliko. V ogradi je bilo vsega… od malih kozic, damjakov, kobil z žrebički…….Po obilni večerji z domačim bezgovim sladoledom za konec in posedanju pred hišo (iz Stične se je ob dnevu državnosti do nas razlegala domača glasba), smo se utrujeni spravili v postelje. Upam, da bo tokratna noč minila brez glavobola in da me jutri pričakata obe zračnici na kolesu polni.

26.06.2015   Vir pri Stični – Vrhnika (prevozili vsega skupaj 77 km)      od 8.20 do 16.45

20150626_074427Zvečer smo torej zaspali ob glasbi Modrijanov in ko sem se zjutraj zbudila sem najprej pomislila na to, da že ne more biti dober znak, da se mi je ponoči sanjalo kako plešem z Angelco Likovič….resnično sem v živo sanjala kako sva se veselo vrteli v ritmu muzike! Zlovešče sanje so se kmalu spremenile v resničnost, ko so mi sporočili, da je moja sprednja guma zopet prazna!!! Sv. Jakobu sem se očitno hudo zamerila….ali pa moja dva potujoča »mehanika«, ki sta morala že navsezgodaj zopet krpati zračnico. To jutro smo skupaj ugotavljali, da je problem verjetno v plašču gume in sta tako poleg zračnice zalepila še plašč tam kjer je bila drobna luknjica. Dogovorili smo se, da jo bomo spotoma mahnili še do trgovine s športnimi pripomočki v Višnji Gori in nabavili nov plašč za kolo. Po obilnem zajtrku – miza je bila polna domačih dobrot od narezanega mesa, domače paštete, domačega kruha, pehtranove potice, masla, skute, domače marmelade, in medu iz regrata, sira……vseh možnih napitkov in zapovrh še gozdne borovnice in češnje. Poslovili smo se od prijaznih gostiteljev in jo mahnili na pot…… Že takoj na začetku 20150626_090736 smo bili deležni prvega jutranjega resnega vzpona na Veliko Dobravo. Pritiskali smo na pedala v strmi breg proti podružnični  cerkvici sv. Jakoba v Veliki Dobravi. Najhujši je bil zadnji kilometer vzpona po makadamu. Kar strah me je bilo za mojo ubogo zračnico, ki je sicer zdržala, jaz pa ne in sem zadnji del vzpona potiskala težko natovorjeno kolo po makadamu navzgor, da je kamenje kar letelo izpod koles. Na vrhu pri cerkvici ni bilo skrinjice z Jakobovo školjko v kateri je ponekod štampiljka za romarje, da si lahko sami potrdijo obisk v romarskem pasošu. Smo pa našli cerkvenega ključarja, ki nam je uredil »administrativne zadeve« z našim pasošem. Sledil je strmi spust po drugi strani hriba in po asfaltu v dolino. Se mi zdi, da sem šele takrat prav dojela, da smo se dvignili precej više kot bi sicer zmogla s kolesom. Kasneje smo na karti videli, da je cerkvica na višini 470 m.  Ob avtocesti smo kolesarili do Višnje Gore, do tiste že prej omenjene športne trgovine, kjer smo nameravali nabaviti nov plašč in zračnico za moje kolo. Žal smo ugotovili, da v njej nimajo več opreme za kolesa, so mi pa prijazno napolnili zračnico. Vdani v usodo, da bomo pač spotoma z ročno tlačilko po potrebi dajali »umetno dihanje« moji ranjeni gumi, smo krenili dalje. Pot nas je takoj zapeljala v drug današnji težek vzpon. Strmo smo začeli vijugati po strmi cesti, ki pa je bila vsaj asfaltna. Poznalo se je, da je moja guma dobro napolnjena, saj mi je uspelo ostati v »sedlu« čisto do vrha…..pa smo se dvignili tja do višine 500 m. Spotoma sem sopihajoč v mislih klicala na pomoč vse angelce in našo petrovško Marijo. Saj vem, da bi se bolj spodobilo, da bi za pomoč prosila sv. Jakoba….pa se je v teh dneh izkazalo, da ne da veliko na moje prošnje! Petrovška Marija pa me pozna že od malega, saj je vseskozi moja prva soseda in ve, da nisem ravno taka grešna duša, kot bi mi človek pripisal na prvi pogled. Obraz na kipu naše Marije z jamico v ličkih se tako navihano smehlja, da se itak najraje vedno kar nanjo obračam in potem ona dobrohotno reče kakšno 20150626_103736besedo zame tam kjer je potrebno. Do župnijske cerkve sv. Jakoba smo se po napornem vzponu z 500 m spustili nazaj na 460 m. Žal trdo prigaranega žiga nismo dobili, saj mladega župnika ni bilo doma (so farani rekli, da ima veliko življenjske energije in da ga pogosto ni). Oglasili smo se še pri mežnarju, pa tudi njega ni bilo. Če že nismo mogli v cerkev bi na cerkvi sv. Jakoba lahko bila vsaj skrinjica z žigi, da bi si lahko požigosali sami. Le kaj stokamo, da pri nas ni razvit romarski turizem, če se pa »božjim služabnikom« ne zdi vredno niti toliko potruditi, da bi pribili škatlo s štampiljko za tiste romarje, ki se potrudimo do njih.  Po teh dveh za nas napornih vzponih smo jo mahnili po bolj ravnih delih (vsaj v večini, čeprav saj veste, v Sloveniji so klanci vsepovsod) preko Grosuplja, Šmarja-SAP do Ljubljane. Tam nas je pred župnijsko cerkvijo sv. Jakoba pričakala naša hčerka, da se poslovimo preden odide na morje. Pozdravili smo sv. Jakoba skozi zastekljena zaprta vrata cerkve, župnik pa nam je pritisnil žige v naše pasoše.  Sredi trga smo si privoščili še ledeno kavo v družbi naše hčerke. Za slovo nam je zaklicala še »Bon camino« in že smo kolesarili naprej proti Črni vasi na barju in se ustavili pri Plečnikovi cerkvi. Žal je bila tudi ta zaprta in si bomo morali to umetnino mojstra Plečnika ogledati enkrat prihodnjič. Od tu dalje smo se več kilometrov vozili po ravni ozki asfaltni cesti in na koncu že kar pogrešali kakšen ovinek. Preko20150625_125321 Notranje Gorice,  Podplešivice in skozi Bevke smo prispeli do naslednje podružnične cerkve sv. Jakoba v Blatni Brezovici. V lepo oskrbovano malo cerkvico smo lahko tudi vstopili, saj so jo ravno obnavljali in nam je mojster odprl vrata, da smo si jo lahko ogledali še od znotraj. Štampiljka za naš pasoš nas je tokrat zgledno čakala v skrinjici z označeno Jakobovo školjko ob cerkvenih vratih. Še par kilometrov smo pritiskali na pedala navzgor, se spuščali navzdol in zaključili dan na robu Vrhnike v hotelu Bajc, kjer bomo prenočili. Naša kolesa so varno spravljena v garaži v dobri družbi alkoholnih in brezalkoholnih pijač. Jutri nas čaka pot proti Logatcu in v upanju, da se mi ponoči ne bo sanjalo o Jankoviču, odhajam na zaslužen počitek.

27.06.2015   Vrhnika (Sinja Gorica) – Senožeče (prevozili vsega skupaj 57 km)                                  od 8.30 do 15.10

Ponoči me na ples ni povabila niti Angelca, niti Zoki in tako ….me je moja zračnica (prvič na tem romanju) pričakala s polnimi pljuči zraka v svoji zračnici. Po zajtrku smo sedli na kolesa (moja prtljaga se zopet čudežno veča…..) in odkolesarili v današnji pričakovano naporen dan.  Vreme je bilo delno oblačno in vsaj zjutraj brez vetra – kaj bi si še kolesar lahko zaželel lepšega. Na koncu Vrhnike smo se zagnali v Vrhniški klanec, za katerega v romarskem kolesarskem vodniku piše, da je lepo speljan – se opravičujem, ampak za vse klance, ki so postavljeni navzgor jaz ne uporabljam pridevnika »lepo speljan«!!  Klanec je klanec, če je kao lepo speljan, potem samo malo manj trpim ob pritiskanju na pedala. Sem se pa v teh dneh naučila uporabljati obe prestavi na kolesu. Ja, sedaj mi je jasno, da se tega na ravni cesti pač ne moreš naučiti. Po tem »lepo speljanem« klancu so sledili še drugi krajši, pa malo daljši, bolj in manj naporni. Malo smo se tudi spuščali navzdol, ampak samo zato, da smo se lahko potem dvignili še dvakrat višje. Ne bom rekla, da sem ravno drvela, sem pa čisto vse speljala na kolesu trdno v sedlu, pa četudi (na najbolj strmih delih) samo 6km/h. Je pa navzdol pri spustih šlo tudi preko 40 km/h. Od Vrhnike dalje smo srečevali vedno več kolesarjev. Največ je bilo tistih s »specialkami«, nekaj malega jih je bilo oprtanih z nahrbtniki, še manj pa je bilo takih, ki bi bili tako otovorjeni kot smo mi. Nasproti nam je prikolesaril samo eden mlajši par, kateri pa je na svojih kolesih tovoril kompletno kamping opremo. Očitno smo bili videti res nekako drugačni od ostalih športnih kolesarjev, saj so nam ob prehitevanju v klanec mnogi  namenjali prijazne besede, ampak nobenih pomilovalnih pogledov. Predvsem ženski del je bil deležen kakšnega klica in dvignjenega palca v znak spodbude in podpore. Se nam je videlo, da nismo ravno trenirani, ampak bolj (očitno simpatično) trmasti. Pa kaj bi se sekirali, večina teh kolesarjev se po klancih preganja redno vsak dan, mi pa imamo še toliko drugih stvari, da nam enkrat letno takšne norosti čisto zadostujejo in potešijo naše želje po kolesu. Po tem, ko sem torej podoživela depresivne trenutke skupaj s Cankarjevo Francko na Vrhniškem klancu, smo jo po Logatcu mahnili v nove vzpetine proti Planini in dalje v smeri Strmice – Studeno. Ej, za tega pa celo v romarskem priročniku piše, da je zelo zahteven!! Pot je lil v potokih in upala sem, da bo morda vsaj moja potuhnjena luskavica mislila, da se že kopa v zdravilnem slanem jakob 2morju. Mleli in mleli smo tja nekam v višave in končno prispeli do vasi Lohača, kjer smo na veliki tabli lahko razbrali da smo se dvignili na višino 600 m! Ponosno povem, da je to moj osebni kolesarski rekord, vsaj kar se višinske razlike tiče. Po konkretnem spustu smo se ustavili v lični vasici Studeno in ob glasnem opoldanskem zvonjenju pristali pred župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Kljub temu, da je bil skrbnik bolan, nam je prijazna starejša vaščanka odprla cerkev in nam razkazala res lepo obnovljeno notranjost. Potem, ko smo v zakristiji dobili štampiljke in še malo pokramljali, je nam »Jakobčkom« zaželela srečno pot in20150627_122046 nam pomahala v pozdrav. V bistvu je bilo to prvo tako doživetje, ki me je spomnilo na najina romanja po španskem caminu, kjer ljudje čisto drugače kot pri nas dihajo z romarji na poti. Pri nas pa velikokrat še duhovnikom ni čisto jasno kaj je to Jakobova pot. Preko Belskega smo se po kratkem, a zelo strmem klancu povzpeli proti Bukovju in odkolesarili mimo Predjamskega gradu (katerega si bomo bolj podrobno ogledali prihodnjič). Strmo smo se spuščali do Landola, prečkali vsaj dvakrat avtocesto in mimo Razdrtega zopet lezli v sicer ne preveč strm, a dolg klanec proti  Senožečam. Tu smo se ustavili za naše zadnje prenočevanje na tem romanju v starem vaškem gostišču Stari grad.  Komaj smo še dobili zadnji dve sobi, ki si delita mini kopalnico, ker so očitno vse ostalo zasedli Italijani s težkimi motorji. Danes smo malo prej zaključili s kolesarjenjem, ker so nas napori precej izčrpali, pa tudi za jutri nam bo ostalo ravno prav kilometrov za lep zaključek romanja. Upamo samo, da bo vreme zdržalo. Glede na to, da so naši domači poročali o neurju in nevihtah, smo očitno krenili v pravo smer, saj nas nevihte zaenkrat še niso dohitele.

28.06.2015   Senožeče – Trst (prevozili lagodnih 39 km)                  od 8.00 do 10.50

Ponoči je dež pripotoval za nami in temeljito očistil cesto, tako da smo zjutraj krenili na pot po sveže zloščenih poteh. Preden smo čisto zares odrinili na našo zadnjo etapo, smo veselo mahali skupini mopedistov na starih Tomosovih mopedih, ki so mimo nas potovali v nasprotni smeri. Nato pa smo 20150628_094452pogumno zajahali naša kolesa, vedoč, da nas ta dan čaka krajša, lažja injakob7 zadnja etapa našega romanja. Že lani smo na našem tri-dnevnem kolesarjenju po Krasu poleg vsega obiskali še cerkvico sv. Jakoba V Štjaku, zato smo sedaj z mirno vestjo izpustili vzpon proti Štjaku in se spustili direktno proti Sežani. In ko rečem spustili…..mislim tokrat zares! Velecenjeni je drvel preko 65 km/h in mene je skoraj kap, ko sem na svojem števcu videla 55 km/h. Slabih štirideset kilometrov do Trsta je bil torej mačji kašelj. Prijetno mi je bilo pri srcu, ko smo prečkali mejo brez tistih nekoč nadležnih carinskih pregledov. Sv. Jakob se je za konec res izkazal in nam pričaral čudovito vreme. Pri spustu v Trst smo že lahko videli morje in nad njim popolnoma jasno nebo. Navdušeno sem vzkliknila: »Senza oblaki!« ….ker sem želela poudariti, da je nebo v Italiji za nas to jutro brez oblakov.  Sproti smo preverjali ulice, ki so nas vodile do cerkve San Giacomo / Sv. Jakob-a in malo pred enajsto uro prispeli na trg kjer je bila cerkev in naš končni cilj. Prišli smo ravno na nedeljsko mašo. Čeprav v tej cerkvi poteka maša tudi v slovenskem jeziku, smo mi naleteli na tisto v italijanščini.

20150628_104643

Ob prihodu na cilj smo vsak po svoje pri sebi zaključili romanje. V kolesarskem dresu sem vstopila v cerkev in obstala takoj ob vratih v strahu, da sem morda neprimerno oblečena. In ker me nihče ni vrgel ven, sem se sv. Jakobu tiho zahvalila za nova spoznanja in doživetja na tej poti. Po končani maši smo v naše romarske pasoše pritisnili še zadnjo štampiljko in dobili zadnji podpis. Kmalu zatem je prišel po nas avto, da nas in naša kolesa varno odpelje nazaj proti domu.

jakob pasoš

One Response to Štirje Jakobčki S Kolesom Od Slovenske Vasi Do Trsta

  1. Nenči

    Draga Berni, komaj sem čakala da bom začela brati vašo pot, ker vedno tako lepo pišeš da se resnično nasmejim od srca in doživljam ko da me imaš nekje v torbi seboj. Čestitam vam , res ste face da ste se odločili da greste na pot. Saj vem, da so kotički v Sloveniji skriti in zato z veseljem berem tvoje poti, ker vedno dobim čudovite informacije. Čestitam na pogumu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja