Eh, je pač tako, da se največ naučimo iz svojih napak. Meni življenje kar naprej ponuja nove teste in nove domače naloge. In ker velikokrat udarim mimo, se tudi veliko učim iz svojih lastnih napak – žal ne samo pri vrtnarjenju. Nekatera takšna življenjska šolanja bi se tako pri meni lahko že štela za post-diplomski študij.
Ampak dajmo tokrat samo o vrtnarjenju. Lansko leto smo se pri nas (potem, ko nam je vreme uničilo ves pridelek paradižnika) končno odločili, da bi ga pa vendarle bilo pametno malo pokrivati. In ker pri nas, ko se odločimo za nekaj, mora biti “ornk” pa “ziher”, smo se odločili na mestu stare tople grede postaviti kar rastlinjak domače izvedbe. Kako smo ga postavljali bom opisala prihodnjič (morda pride komu prav). Letos sem tako moje doma vzgojene sadike paradižnikov sadila v rastlinjak, na klasično gredo v vrtu in še nekaj malega na visoke grede. Lepo sem zanje skrbela po permakulturno. Se pravi v mešanih posevkih, brez kemikalij, z naravnimi pripravki in z zastirko okoli njih. Nasajeni so bili dovolj daleč vsak sebi, da so imeli dovolj prostora. Pridno sem jih privezovala in trgala odvečne zalistke. Tik preden sva se z Velecenjenim odpravila na morje, je bilo na grmih lepo število zelenih paradižnikov.
Na morje sem “peljala” mojo luskavico, ker si v tistih treh tednih morske vode in zdravilnega ozona z Lošinja, nabere toliko dobre zaloge, da lahko nato brez veliko (ali sploh nič) zdravilnih žaubic preživi dolgo mrzlo zimo. V teh treh tednih moje odsotnosti z domačega vrta sem se zanašala na lansko leto postavljeno kapljično zalivanje, na našo teto (bolj moralno, ker so tudi njej že v napoto leta in bolezen) ….in seveda na to, da bo permakultura pri nas doma v teh tednih že nekako poskrbela sama zase.
In je preživelo kar nekaj. Vse seveda ne. Nekaj je šlo rakom žvižgat že zaradi nepravilnega skladiščenja med najino odsotnostjo. Samo, iz tega bo kakšen nauk za v prihodnje potegnil tisti, ki je lepe zeljne glave obesil namesto v našo čudovito hladno klet, pred uto na sonce in veter. Sedaj
imam na razpolago 5 lepo do suhega posušenih zeljnih glav, ena pa je še pogojno uporabna. Ampak, pri permakulturi se itak mora človek najprej naučiti potrpežljivosti in svoj ego prilagajati dogodkom, na katere nima vpliva.
Na zgornji sliki desno je eden od pridelanih “velikanov” z našega vrta, ki smo ga stehtali in ugotovili, da ima kar 1480 gramov, imel pa je še kar nekaj podobno obilnih bratcev.
Naju je pa pričakal paradižnik v ogromnih količinah. Prva dva dni po prihodu domov sem preživela med 
paradižniki. Potrgati je bilo potrebno množico na novo zraslih zalistkov in podpreti grmičke (kaj grmičke 
– prava drevesa so bila v rastlinjaku) z dodatnimi oporami. Naslednje dni je nato sledilo obiranje zrelih plodov iz katerih sem nato pripravljala za ozimnico mezgo, sataraš (kjer sem lahko uporabila še višek domače paprike in čebule), tiste bolj drobne paradižnike pa sem letos še sušila. Dela kolikor hočeš.
Poleg paradižnika smo pobirali še jajčevce, papriko, rdečo peso, korenček, čebulo, šalotko, česen, blitvo, fižol, brokoli, maline, jagode, brusnice, borovnice, robide, vseh vrst buč in začimb…….. O, se je kar nekaj našlo na našem vrtu.
naša čajota je pa lepo po permakulturno splezala naravnost v našo letno kuhinjo
V začetku tega tedna sem se spravila še na obrezovanje sivke. Tudi tukaj sem imela dolgo (dosedaj žal neuspešno) šolanje. Sedaj pa sem končno dojela: sivka se mora res obrezovati bolj “v živo” kot sem jo do sedaj. Zaradi mojega slabega “učnega uspeha” imam sedaj ob našem ribniku dva velika grma sivke, 
katerega oleseneli del sega vsaj 20 cm od tal. In tega se žal ne da več pomladiti. Ampak kaj, če si pa nikoli nisem upala rezati bolj v živo. Šele letošnji obisk pri žlahti moje prijateljice, kjer imajo čudovito sivko, mi je dal več poguma pri obrezovanju.
Kar verjeti nisem mogla, da so grmi sivke stari že par let, saj o olesenelih delih ni bilo ne duha ne sluha. Letos sem zato nabavila nekaj novih sadik sivke, jih nasadila v skalnjak in ta teden obrezala “na ježka” – pa da vidimo kako bo preživela zimo s tako “frizuro”. Od tistih dveh velikih na pol lesenih grmičkov se tudi nisem mogla ločiti, zato sem olesenele dele povezala z vrvico, tako, da se bo lažje borila z izzivi zime in jo porezala kolikor se je pač dalo – do zadnjih še zelenih delov.
Čaka nas še precej dela in pester zaključek poletja in (upam) lepa dolga jesen na vrtu.
Za praznike je od našega sineta samo Žak dobil darilo……trenirko oziroma hoody. Takšnega pravega – kot bi bil adidasov samo je za pse in se zato imenuje adidog hahaha… In ker je naš pes king size, pri nas ni bilo za dobiti tako velike. Smo se že hecali, da naj pogleda kako je z oblačili za ponije. 
Ampak sine se ni dal in je iskal po spletu tako dolgo, da je za našega “nabildanega” psa naročil hoody-ja iz Kitajske (pa še zelo poceni je bilo). Pošiljka je prispela skupaj s snegom in ne boste verjeli……Žak je bil navdušen! Sedaj hodita skupaj na sprehode (beri: na kavico do Hostla) in se takoj vidi, da sta v “žlahti”.
