browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Moji Čujki

Objavil dne 15/05/2015

Od nekdaj so me privlačili kamni. Kar klicali so me in nagovarjali, kot tudi v eni meni najljubših Minattijevih pesmi : Nekoga moraš imeti rad….pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, ………ker kamen pozna bolečino – koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce……..molčeči spremljevalec samotnežev in čudakov……..

KAMNITako z vsakega potovanja prinesem kakšen kamenček, ki je pripravljen iti z mano in mi nato s svojo prisotnostjo znova in znova pripovedovati o krajih od koder je prišel. Kmalu sem jih imela toliko, da sem morala zanje narediti vitrino. Ker pa jih nisem želela imeti zaprte v sobi, kajti kamni pač sanjajo o naravi in svobodi…… sem jih namestila na teraso, kjer lahko poslušajo ptičje petje in žuborenje vode v ribniku.

Poleg kamnov me na vsakem potovanju očarajo tudi zgodbe, miti, legende in sploh stare pripovedke krajev kjer se potepam. Zadnjič pa mi je pod roke slučajno prišla knjiga Let v lunino senco, ki govori o času, ko so tudi pri nas pripovedi še nekaj veljale. Žal knjiga zajema samo zahodni del naše Slovenije, vendar pa sem bila najbolj vesela, ker so glavne “zvezde” te knjige prav kamni. V uvodu mi je bil všeč stavek, ki pravi, da je mogoč dialog med človekom in kamnom le takrat, ko nam kamen dovoli, da se ga dotaknemo in potem tudi sprejmemo. Tu gre za tiste posebne kamne, ki so sem prišli kdo ve od kod. Morda pa jih je sem poslala sama Nikrmana – prasila, ki ureja vse na zemlji.

Iz tistih časov, ko so bile torej pripovedke še pomemben del naše kulture in so se z ustnim izročilom prenašale iz roda v rod ob toplem ognjišču med drobnimi opravili je tudi ta, ki govori o čujku.  Nekoč ljudje v naših krajih niso kupovali  sadik rožic in ostalih rastlin  v trgovinah, temveč so utrgali vejico tam, izpulili kakšno odvečno sadiko drugje…..in spotoma vzeli še kamenček ki je ležal v bližini. Po starem verovanju so namreč verjeli, da bo rastlinica lepše rasla, če bo ob njej kamenček iz njej znanega okolja, kot prijatelj, sogovornik in ne nazadnje tudi nekakšen čuvaj ali čujek.

Glede na to, da je v okolici našega doma ogromno kamnov, sem presenečeno ugotovila, da tudi sama rada vtaknem v lonce ob zasajene rastlinice kakšen kamenček. Torej se tudi pri meni lahko rastlinice pogovarjajo s svojimi čujki, da jim nikoli ni dolgčas in se ne počutijo osamljene.

CUJEK

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja