TURČIJA od Istanbula do Antalye  8.-15.11. 2013

(dopisniški dnevnik s potovanja)

I. dan

Na Pučnikovem letališču sva se ozirala za verjetnimi sopotniki in ugibala kateri bi utegnili biti. In izgledalo je, kot da bi vso članstvo Erjavčevega Desus-a odhajalo z nami na pot. Resnično! Veliki večini ne bi bilo potrebno pokazati upokojenske izkaznice in bi takoj dobili penzionistični popust. Saj imam rada starejše ljudi, saj konec koncev že skoraj sama spadam mednje, samo, nekateri so se res premikali s takšno težavo, da sem si strahoma predstavljala v kakšnem potovalnem tempu bo potekalo naše potovanje po Turčiji, če se bomo ravnali po najšibkejših. Z Velecenjenim sva se kar malo obupano spogledovala, ko sva poslušala pogovore sopotnikov. Veliki večini se je videlo, da ne potujejo veliko in so se čudili vsemu na letališču. Kmalu pa naju je vse to začelo prav zabavati. Leteli smo s turško letalsko družbo Onur v precej velikem letalu za nekaj manj kot dvesto potnikov. V slabih dveh urah leta so nam postregli celo sirov sendvič in pijačo. Let je bil miren, vendar zaradi natrpanih sedežev ne ravno udoben. Imela sem občutek, da s svojo sprednjo sosedo sedim v dvosedem bobu. Ta, sprednja (precej mlajša od mene), je tudi imela nekaj bistrih. Po dobri uri leta je vsa navdušena razlagala svoji sosedi, da pravkar letimo nad Krško elektrarno. Še malo kasneje, pa je spraševala, ali bomo kmalu zapustili meje Slovenije!? V domoljubnih srcih nekaterih je pa Slovenija res brezmejno velika (takrat smo namreč že zapuščali meje Srbije)! Nek drug naš očka, ki je očitno še iz tistih časov, ko so bile na avionih samo stevardese, pa je naša dva stevarda klical kar sprevodnik! Res so me spravili v dobro voljo! Da o navdušenem aplavzu v avionu že ob samem vzletu sploh ne govorim. Ob pristanku pa je bila posadka deležna skoraj stoječih ovacij. Zapletlo se je takoj, ko smo pristali in čredno tavali po letališču gor in dol in iskali pravi izhod, da pridemo do svoje prtljage. Si predstavljate maso 180-tih ljudi, ki se vali zdaj levo, zdaj desno. No, ko smo se dodobra sprehodili, smo le prišli do svoje prtljage in nato pri izhodu doživeli že prvi kulturni šok. Trumo turških državljanov v njihovih tradicionalnih opravah, ki so se drli eden čez drugega. Občutek je bil tak, da če se ne bodo stolkli med sabo, bo padlo pa po nas. Kasneje smo izvedeli, da se je pravkar zaključil njihov kurban bajram in so čakali na svojce, ki so se vračali z romanja v Meki. K sreči so nas takoj pričakale tudi table od naše potovale agencije in nas postrojili v pet skupin (pet avtobusov). Šele takrat smo dojeli kako veliko nas v resnici je! Midva sva pripadla skupini S5. In jasno, tam kjer sva midva, so tudi težave. Pol ure smo iskali dva para. Enega, ki tudi brez kakršne koli izkaznice dobi vse upokojenske popuste in drugega, ki se je “izgubil” po lastni želji. In seveda sta se pisala Papež in drugi par Kralj. Še dobro, da so naši Knezi ostali v Sloveniji. Pred letališko stavbo je v nas butnil pravi prometni pekel. Avto pri avtu, hupanje, vmes so tulile sirene rešilcev, pa policijske sirene. Ob cesti so stali policaji z brzostrelkami. Ne vem ali je to običajno pri njih ali pa se je kaj posebnega dogajalo. Meni se je zdelo, da sem sredi državnega udara. Glede na to, da je bila naša vodička čisto mirna, pa sklepam, da je to tukaj normalno. Imamo slovensko (hitro-govorečo) vodičko, ki ji je ime Romana in turško ki se imenuje Orkide ali nekaj podobnega. Skratka, v slovenščini njeno ime pomeni Orhideja. Naučili smo se že prve turške besede MERHABA (dober dan). No, na kratko smo tudi že izvedeli kakšni so naši potovalni plani in moram reči, da se prav bojim, da bomo glede na zastavljeni tempo naših vodičk, še velikokrat zgubili Papeževa, pa še koga. Čaka nas zgodnje vstajanje, vsakodnevne selitve in mnoooogo ogledov. Zato pa smo tu, kajne!? Kljub temu, da me naša vodička na prvo žogo ni takoj osvojila, moram priznati, da jo je prijetno poslušati in da veliko ve…..pa še zgodbice nam je obljubila!! Preberi preostanek članka »