Moj Boj In Sprijaznjenje Z Luskavico

Medve z luskavico imava razmerje šele zadnjih sedem let. Pravijo, da je v odnosih vsako sedmo leto ključno. Vsekakor pa sva sedaj povezani že toliko, da lahko nekaj malega napišem o njej. Nič znanstvenega, nič medicinskega…..samo preproste osebne izkušnje življenja z luskavico. Tako kot je doletelo mene in kot to doživljam jaz.

Spadam v II. skupino ljudi z luskavico. V I. skupino spadajo ljudje, ki se z njo srečajo že v mladosti. Mi iz II. skupine pa se z njo družimo šele po 40. letu. Ponavadi je ta tudi lažje oblike.

Moj zdravnik za luskavico se sicer ni strinjal s tem, vendar sama nekako “krivim” za prve pojave luskavice pri meni, ko sem (po 25. letih) prenehala s kajenjem. Po mojem mnenju je telo odreagiralo na prekinitev kajenja s tem, da se je v meni aktivirala speča luskavica. Nekaj časa sem hodila k dermatologu, ker sem mislila, da imam kakšno alergijo. Niso mi takoj postavili diagnoze in so me kar nekaj časa pacali z različnimi kremami. Čakalna doba pri dermatologih v bolnicah je strašansko dolga in tako sem poiskala nekoga v zasebni praksi. Hodila sem malce pogosteje, dobivala mazila in živela v dobri veri, da imam pač neko trdovratno alergijo. Saj ne morem reči, da se moja dermatologinja ni nič brigala zame, samo kakšne posebne zavzetosti pa le ni bilo. Stanje pa je bilo vedno slabše in končno sem le začela malo sama razvozlavati tiste latinske izraze. Priznam….do takrat se res nikoli nisem preveč ukvarjala z izrazom PSORIAZA. Do takrat sem bila prepričana, da je to pač izraz za neke vrste izpuščaj na koži. Moji dermatologinji pa se tudi ni zdelo potrebno, da bi me podučila o bolezni, ki se ji reče tudi luskavica. O njej nisem vedela do takrat praktično nič. Ko sem se začela izobraževati o njej, se je že precej razpasla po meni (dobesedno). Šok, ki sem ga doživela ob spoznanju, da je to neozdravljiva bolezen, da niti ne vedo kako nastane, ne kako jo zdraviti, da je več oblik….vse to je moje stanje samo še poslabšalo. Luskavica je dedna bolezen in ugotovila sem, da sem jo podedovala po mamini veji. Ljudje ne govorijo radi o njej, zato je kar malo tabuizirana. Sem morala včasih zbrati kar pogum, da sem na glas povedala, da imam luskavico. Sedaj s tem nimam nobenega problema več. Veliko ljudi niti ne ve kaj je luskavica, pa vendar se večina zgroženo umakne kakršnem koli stiku, če so bolezenski znaki pri kom bolj izraziti. Vendar luskavica NI NALEZLJIVA. Se pa človek, ki jo ima hitro naleze nelagodja ob kakšni neumestni pripombi in občuti neupravičen sram. Sama z veseljem razložim, kar vem o njej in že kar nekaj ljudi me je spraševalo kako se borim z njo. Na začetku sem brskala po internetu za podatki in sestavljala opis in značilnosti moje luskavice, nato pa poiskala dermatologa, dr. Remsa, ki je specialist za luskavico na Ptuju. Ne vem če še dela, ker je bil takrat že malo pred penzijo, ko sem ga jaz obiskovala. Pri prvem obisku je fotografiral vsak del kjer sem imela luskavico. Imela pa sem jo kapljičasto posuto pod lasmi, na čelu ob robu las, za ušesi, na komolcih, na ramah v manjši obliki, nekaj na zadnjici in največ na nogah od kolen navzdol. Dobila sem mazilo Daivobet in brez veliko besed sem se odpravila domov. Tako sem romala vsak mesec na Ptuj in z receptom nazaj domov. Stanje pa se ni nič kaj izboljšalo. To je opazil tudi mod dermatolog in mi predpisal neke močne tablete, ki se drugače uporabljajo tudi pri zdravljenju levkemije. Med jemanjem teh tablet bi morala hoditi na redne preglede jeter, ker bi delovanje le teh bilo lahko zaradi agresivnih zdravil ogroženo. Se spomnim, da sem po tem obisku sedela v svojem avtu tam pred ordinacijo na Ptuju in se od strahu in žalosti zjokala na mile jere. Takrat sem imela najhujši izbruh luskavice. Iz zaplat na nogah mi je celo tekla kri, ker sem se ponoči skraspala do krvi. Stres je eden izmed hudih sovražnikov luskavice. Psiha je tudi pri meni naredila svoje in stanje se je zaradi tega še poslabšalo. Skratka, začaran krog.  Potem se je pa le zbudil borec v meni.  Prekinila sem s tabletami in se odločila za post po Breussu (tisti, ki velja drugače za rakave bolnike). Zdelo se mi je, da je potrebno očistiti telo strupov, istočasno pa sem se tudi trudila, da sem bila ves čas posta pozitivna in se kar malo crkljala s sprehodi, branjem knjig, z obiski kina……Skratka, počela sem same takšne stvari, ki so mi ljube, istočasno pa sem se tudi budno opazovala. Prvič sem naredila 3-tedenski post z naravnimi sokovi in vodo. Luskavica je najprej še bolj izbruhnila, nato pa se je umirila. Nekateri so bili naravnost zgroženi ob mojem početju. Moji domači pa so me 100% podpirali. To mi je zares veliko pomenilo. Po postu sem bila zopet naročena na obisk pri mojem dermatologu na Ptuju. Odločena sem bila, da mu po pravici povem, da sem prekinila z jemanjem tablet in da sem imela 3-tedenski post. Pričakovala sem, da me bo najmanj vrgel iz ordinacije. Njegov odziv pa me je prijetno presenetil. Ne bom pozabila kako se je v trenutku spremenil njegov odnos do mene. Rekel mi je, da mu najbolj gredo na živce ljudje, ki pričakujejo, da jih bo zdravnik pozdravi s čarobno paličico, sami pa ne bi storili ničesar zase. Imela sva dolg in izčrpen pogovor. Povedal mi  je, da ima hrana seveda vpliv na luskavico in potrdil tudi moja zapažanja, da sladkarije, alkohol in meso niso preveč dobra izbira zame. Iz svoje knjižnice je celo prinesel par knjig v nemščini, ki so pisale prav o tem. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Verjetno sploh ne ve, da je takrat storil veliko več zame, kot z vsemi zdravili, ki mi jih je predpisoval prej. Do naslednjega obiska sem si še bolj izoblikovala strategijo in takrat sva se več pogovarjala o mojem načrtovanem pohodu od Porta do Santiaga, kot direktno o luskavici. Dobila sem samo nekaj zdravstvenih napotkov za na pot. Nato pa mi je zdravnik še dejal, da povsem zaupa v mojo trezno presojo in mi še enkrat položil na srce naj opazujem svoje telo in se nato ravnam po občutku. Ob slovesu je še rekel, da ga lahko kadar koli pokličem, če potrebujem nasvet, da pa osnovno mazilo (Daivobet, ki ga potrebujem pri hujših izbruhih luskavice) dobim lahko tudi pri svojem osebnem zdravniku. Takrat sem ga videla zadnjič, vendar se še velikokrat s hvaležnostjo spomnim nanj. Njegov odnos mi je zelo pomagal, da sem sprejela svojo bolezen.

Luskavica na komolcu

Hvaležna sem bila, da sem že pred tem vadila jogo in jo sedaj še bolj vestno, predvsem sproščanje, meditacijo in pranajamo (dihalne vaje). Ugotovila sem, da me to zares sprošča in pomirja. Že sedem let sedaj ne jem mesa in se izogibam alkoholu (dr. Rems mi je dovolil rdeče vino he he…). Jem pa ribe in vso ostalo morsko hrano. Avtomatično sem začela bolj posegati po oreščkih. Zelenjava in solata so sedaj moji glavni obroki. Fino bi bilo, če bi se lahko odrekla še kruhu in sladkarijam. Vendar pa človek nekaj veselja le mora imeti, kajne!? Zato moram po pravici povedati, da sem tu grešnik (z zavedanjem) – vendar imam mero. Sedaj delam post dvakrat na leto. Spomladi in jeseni od 10 -14 dni. Kolikor uspem. Po postu se potem vedno počutim super, pa tudi moje brbončice so po postu tako prečiščene, da občutim prave gurmanske užitke že pri najbolj navadnih jedeh. Resnično, izostri se ti okus! Vendar nikoli s postom ne pretiravam in se skrbno opazujem. Pred postom se je potrebno dobro podučiti. Literature je v knjižnicah zadosti, pa tudi na internetu se dobi marsikateri podatek in opisana je marsikatera osebna izkušnja. Če bi pri sebi zasledila kaj nenavadnega, bi post takoj prekinila.

Prav tako skrbim, da je moja koža čim bolj vlažna. Ne mažem pa se več z dragimi kremami, ker sem ugotovila, da so prav tako učinkovite (in še najbolj zdrave) tiste, ki jih lahko tudi brez greha použijem. Tako se menjaje mažem z vsemi mogočimi olji: mandljevim, orehovim, oljčnim, pa arganovim, konopljevim (ta dva sta malo dražja), pa tudi ognjičevo mazilo je odlično, pa kokosova maščoba in kakavovo maslo………Ni, da ni…..moja koža je negovana kot dojenčkova ritka he, he….Z Velecenjenim sva tudi že od mladosti redna obiskovalca savn. Ob prvih izbruhih se nisem več upala v savno, saj je takrat, ko so obiski savne najpogostejši (v zimskem času) tudi luskavica najbolj vidna. Sedaj pa zopet večkrat zaidem vanjo, ko so mirna obdobja luskavice, vendar sem opazila, da mi veliko bolj prija turška (vlažna, parna) savna, kot (suha) finska. Kakšna terapija z medom je tudi prav prijetna za kožo in po zaključku savnanja se še pošteno namažem po telesu s hranljivo kremo ali oljem.

luskavica na mečih

Morska voda in čudovit morski zrak je tudi ljub prijatelj za luskavičarje. Velecenjenega sem predlani celo prepričala v nakup malega šotora in tako sedaj že dve leti zapored šotoriva. Zjutraj vstajam zarana, pod borovci naredim asane in pranajamo (joga) in nato jo skupaj mahneva še na jutranje plavanje. Opoldanskega sonca se izogibam, sence borovcev so zame zakon. Imam občutek, da moji zdravstveni ukrepi glede luskavice dobro vplivajo tudi na mojega Velecenjenega. Vsaj pritožuje se ne!

Z mojo obliko luskavice se mi ni potrebno boriti. Naučila sem se z njo živeti v nekakšni simbiozi. Sedaj sva se že kar dobro spoznali in vem, kaj ji ustreza, ona pa je tudi tako prijazna, da me opozori, ko mi pade imunski sistem. Zaradi nje sem spremenila način življenja, tako da sedaj živim precej bolj zdravo, kot sem živela brez nje. V bistvu sem manj bolna, uživam bolj zdravo hrano, dnevno se sproščam, se gibam več v naravi………..Takoj, ko se mi pokažejo rdeče pege po nogah in komolcih, vem, da sem ga nekje polomila in da me moja luskavica opozarja, da storim nekaj zase.

Letos sem bila tako zelo pridna (tri tedne) na morju, da stežka posnamem kakšno fotografijo kjer je luskavica malo bolj vidna. Pa je sedaj čas, ki je najbolj neugoden za luskavico.

Skoraj suha luskavica na nogi

Svetujem torej sledeče: spremeni kar lahko spremeniš in sprejmi česar ne moreš spremeniti! Vsak nosi svoj križ, kakor ga pač zmore nositi. Vendar pa si lahko v različnih primerih človek pomaga precej tudi sam, tako da spoznaš sebe in svoje telo. Nato pa je potrebno ukrepati s trezno glavo, po zdravi kmečki logiki, da si stvari olajšaš, ne da si narediš še več škode in nove probleme.