Življenje nas premetava sem in tja in nam vsakodnevno nalaga manjše in večje probleme, ki jih moramo reševati. So pa tudi dnevi, ki sami po sebi niso čisto nič posebnega (ali pa morda ravno zato), a vendar se takrat zaveš, da je vse točno tako, kot je treba.
To so takšni drobni trenutki ozaveščene sreče. Verjetno bi jih bilo več v naših življenjih, če bi jih zaradi ponorelega tempa bili sposobni zaznati. Vsake toliko časa, pa pride dan, kot je današnji – nič posebnega ni na njem. Vreme je sivo, zapihal je malce hladnejši veter in morda bo jutri sneg. Danes sem doma in uživam v tem, ko lahko zjutraj potegnem urico spanja več. Ko v mojo skodelico natočim vročo kavo, le ta zamrmra in se nasmehnem. Pred leti sem na izletu v Avstriji dobila poleg kave tudi tole skodelico. Oba z Velecenjenim sva dobila vsak svojo. Moja ima narisan roza nagelj, Velecenjeni pa ima na svoji modro plavico. Vendar sem kmalu ugotovila, da se razlikujeta še v nečem. Moja skodelica mrmra, ko vanjo natočim vročo kavo, njegova pa ne. Seveda vem, da obstaja logična razlaga za to. Verjetno je to “napaka” v materialu ali pa v glazuri. Jaz pa raje verjamem, da skodelica mrmra od ugodja, ker je v njej vroča sladka kava……in potem od ugodja zamrmram še sama. Vse je odvisno od zornega kota s katerega gledamo na zadevo, kot vedno v življenju. Že Einstein je rekel: “Na naravo lahko gledamo na dva načina: lahko se delamo, kot da čudežev ni, lahko pa vzamemo vse kot čudež.”
In jaz verjamem raje v čudeže…in še vedno tudi v pravljice in pravljična bitja, kot so vile, palčki…..in komisar Rex hi, hi…. Saj ti je jasno, da je večina stvari, ki se dogajajo v pravljicah skregana z razumom in da nemški ovčar Rex nikakor ne more razmišljati kot najbolje izurjen in visoko izobražen kriminalist….pa vendar je ….simpatično. Privabi ti nasmeh na lice in ti na nek način polepša dan. Tako znajo na stvari in svet gledati otroci. Z leti to žal zamre, morda, da ne bi delovali preveč otročje.?
Na dan kot je ta, pa lahko zadovoljno mrmram skupaj z mojo skodelico polno vroče kave, pobožam vlažen smrček našega kuža, ko mi položi glavo v naročje. Skuham preprosto kosilo iz pridelkov z našega vrta, medtem, ko se po telefonu pogovarjam z drago prijateljico. Vsak trenutek je ozaveščen kot sreča. Sreča, da nam je zrastla zdrava hrana doma, da jo imam kje skuhati, da se lahko pogovarjam s človekom, ki me razume in ima rad takšno kot sem. Potem sedem k mizi in z užitkom použijem pripravljeno hrano in občutim zopet globoko hvaležnost.
Nič posebnega. Vendar je vse tako kot je prav. Vem, že naslednji trenutki me lahko vržejo iz tira in bom slabe volje, zaskrbljena ali pa jezna. Toda tale trenutek si ne bom dala vzeti, tale trenutek je MOJ!