Turčija V Osmih Dneh

TURČIJA od Istanbula do Antalye  8.-15.11. 2013

(dopisniški dnevnik s potovanja)

I. dan

Na Pučnikovem letališču sva se ozirala za verjetnimi sopotniki in ugibala kateri bi utegnili biti. In izgledalo je, kot da bi vso članstvo Erjavčevega Desus-a odhajalo z nami na pot. Resnično! Veliki večini ne bi bilo potrebno pokazati upokojenske izkaznice in bi takoj dobili penzionistični popust. Saj imam rada starejše ljudi, saj konec koncev že skoraj sama spadam mednje, samo, nekateri so se res premikali s takšno težavo, da sem si strahoma predstavljala v kakšnem potovalnem tempu bo potekalo naše potovanje po Turčiji, če se bomo ravnali po najšibkejših. Z Velecenjenim sva se kar malo obupano spogledovala, ko sva poslušala pogovore sopotnikov. Veliki večini se je videlo, da ne potujejo veliko in so se čudili vsemu na letališču. Kmalu pa naju je vse to začelo prav zabavati. Leteli smo s turško letalsko družbo Onur v precej velikem letalu za nekaj manj kot dvesto potnikov. V slabih dveh urah leta so nam postregli celo sirov sendvič in pijačo. Let je bil miren, vendar zaradi natrpanih sedežev ne ravno udoben. Imela sem občutek, da s svojo sprednjo sosedo sedim v dvosedem bobu. Ta, sprednja (precej mlajša od mene), je tudi imela nekaj bistrih. Po dobri uri leta je vsa navdušena razlagala svoji sosedi, da pravkar letimo nad Krško elektrarno. Še malo kasneje, pa je spraševala, ali bomo kmalu zapustili meje Slovenije!? V domoljubnih srcih nekaterih je pa Slovenija res brezmejno velika (takrat smo namreč že zapuščali meje Srbije)! Nek drug naš očka, ki je očitno še iz tistih časov, ko so bile na avionih samo stevardese, pa je naša dva stevarda klical kar sprevodnik! Res so me spravili v dobro voljo! Da o navdušenem aplavzu v avionu že ob samem vzletu sploh ne govorim. Ob pristanku pa je bila posadka deležna skoraj stoječih ovacij. Zapletlo se je takoj, ko smo pristali in čredno tavali po letališču gor in dol in iskali pravi izhod, da pridemo do svoje prtljage. Si predstavljate maso 180-tih ljudi, ki se vali zdaj levo, zdaj desno. No, ko smo se dodobra sprehodili, smo le prišli do svoje prtljage in nato pri izhodu doživeli že prvi kulturni šok. Trumo turških državljanov v njihovih tradicionalnih opravah, ki so se drli eden čez drugega. Občutek je bil tak, da če se ne bodo stolkli med sabo, bo padlo pa po nas. Kasneje smo izvedeli, da se je pravkar zaključil njihov kurban bajram in so čakali na svojce, ki so se vračali z romanja v Meki. K sreči so nas takoj pričakale tudi table od naše potovale agencije in nas postrojili v pet skupin (pet avtobusov). Šele takrat smo dojeli kako veliko nas v resnici je! Midva sva pripadla skupini S5. In jasno, tam kjer sva midva, so tudi težave. Pol ure smo iskali dva para. Enega, ki tudi brez kakršne koli izkaznice dobi vse upokojenske popuste in drugega, ki se je “izgubil” po lastni želji. In seveda sta se pisala Papež in drugi par Kralj. Še dobro, da so naši Knezi ostali v Sloveniji. Pred letališko stavbo je v nas butnil pravi prometni pekel. Avto pri avtu, hupanje, vmes so tulile sirene rešilcev, pa policijske sirene. Ob cesti so stali policaji z brzostrelkami. Ne vem ali je to običajno pri njih ali pa se je kaj posebnega dogajalo. Meni se je zdelo, da sem sredi državnega udara. Glede na to, da je bila naša vodička čisto mirna, pa sklepam, da je to tukaj normalno. Imamo slovensko (hitro-govorečo) vodičko, ki ji je ime Romana in turško ki se imenuje Orkide ali nekaj podobnega. Skratka, v slovenščini njeno ime pomeni Orhideja. Naučili smo se že prve turške besede MERHABA (dober dan). No, na kratko smo tudi že izvedeli kakšni so naši potovalni plani in moram reči, da se prav bojim, da bomo glede na zastavljeni tempo naših vodičk, še velikokrat zgubili Papeževa, pa še koga. Čaka nas zgodnje vstajanje, vsakodnevne selitve in mnoooogo ogledov. Zato pa smo tu, kajne!? Kljub temu, da me naša vodička na prvo žogo ni takoj osvojila, moram priznati, da jo je prijetno poslušati in da veliko ve…..pa še zgodbice nam je obljubila!!

Jutri bomo doplačali za izlete in kosila, tisti, ki bodo hoteli (cca 140 EUR), nato pa jo bomo mahnili po več kot 15 milijonskem Istanbulu. Se bojim, da bo vtisov in podatkov toliko, da si vsega ne bo mogoče zapomniti, kaj šele zabeležiti. Baje, bomo v tem tednu opravili okoli 1700 km dolgo pot.  Pa se tečaj: za 1 EUR – 2,7 turške lire  (čeprav se da tukaj kupovati tudi v EUR-ih). 

II. dan

Merhaba!
Ura se v Turčiji prestavi za  eno uro naprej, tako, da smo danes (po slovenskem času) imeli bujenje  že  nekaj čez 5 (PET) zjutraj!!!! Zajtrk je bil že ob pol šestih, nato pa smo že z našim S5 avtobusom šibali proti Istanbulu. Sedaj se naša skupina že prepoznava med sabo. Ugotovila sva, da imamo tudi nekaj mlajših. Med starejšimi pa imamo  tudi par iz Maribora, ki štejeta kar nekaj preko 80 let in se prav pogumno držita našega peklenskega tempa. Naš avtobus šteje okoli 35 potnikov. Približno pa zato, ker imamo vsak dan kakšno med-avtobusno migracijo. Nekateri starejši si res težko zapomnijo vse te podatke…. kje, ob kateri uri….in podobno. Zajtrk je bil vredu, poln sadja, zelenjave in sira. Če bom jutri pogruntala še kje si natočim užitno kavo……..Za kosilo, pa so meni in še dvema uredili celo vegi obrok! Poizkusili smo že njihovo čuveno pivo EFES. Dobro, vendar drago (mala steklenička 3 dcl je 4 EUR). Je rekla naša vodička, ki se je danes zelo izkazala, da je v sadju in zelenjavi ogromno vitaminov, v Efesu in Rakiju (njihovem žganju) pa čisto nič vitaminov, ampak eno samo veselje!! Obiskali smo hipodrom,  Modro mošejo (po kateri sva tavala v nogavicah in jaz s pokrito glavo kot prava muslimanka) in Hagijo Sofijo ki je sedaj muzej. Čisto nov svet za naju.  Po kosilu smo jo mahnili še na hitri ogled Egipčanske (zeliščne) tržnice. Ko bi vi videli kakšna gužva je bila!!! Pa kakšne barve začimb in vsega drugega! Kako so se pasle učke!! Ko bi vam lahko pričarala te poglede in vonjave! Za zaključek dneva pa smo imeli še voden ogled z ladjo po Bosporski ožini.  Napisati moram tudi, da nas je kar malo presenetila množica ljudi, ki so na mostovih namakali svoje trnke. Nekateri so imeli tudi po več palic. Tukaj je ribolov očitno nacionalni šport. Naša vodička Romana nam je natrosila toliko informacij in podatkov, da si je nemogoče vse zapomniti. Govori pa v obliki zanimivih zgodbic in jo je strašno fino poslušati. Trudi se nam podati suhoparna zgodovinska dejstva na zanimiv način in tako, da  že znana dejstva povežemo v novo celoto. Zato ni nič hudega, če si ne zapomnimo vsega. Gotovo bo na koncu ostal celoten vtis o vedenju nečesa novega.  Vreme smo imeli danes res čudovito. Zjutraj boj hladno, čez dan pa je bilo prav prijetno sončno in toplo. No in skoraj ob koncu dneva smo ugotovili, da smo zopet ostali brez našega Papeža. Iskali smo ga celo s  policijo. Uboga gospa Papež se nam je zelo smilila, tako zaskrbljena je bila. Zvečer, ko smo se vrnili v naš hotel, pa nas je pričakal živ in zdrav v taksiju pred hotelom.

zemljevid Istanbula

Jutri imamo zopet zgodnje vstajanje. Še enkrat gremo v Istanbul, nato pa naprej proti Bursi. Začenja se naše nomadsko življenje, vsak dan v drugem hotelu in ogledi od jutra do večera. O nakupih lahko samo sanjava. Sicer pa sva denar raje vložila v vse možne izlete in oglede. Sultan Veličastni – prihajava!  Občutek imam, da bova doma potrebovala najprej dobro masažo in en teden v toplicah!! He, he

Lep, lep pozdrav  iz Turčije od otomana in otomanke

III. dan

Po napornem jutru (vstajanje ob 6. 20, imejte v mislih, da je to pri nas ENO uro prej), smo spakirali kufre in takoj po zajtrku krenili še enkrat v Istanbul na ogled sultanove rezidence – Topkapi. Danes je bila tudi obletnica smrti moža, ki ga Turki zelo cenijo – Kemal Mustafa Atatürk-a. Ob devetih in pet minut zastane vsa Turčija (vključno s cestnim prometom) in tudi mi, ki smo ravno takrat vstopali v Topkapi, smo mirno stali eno minuto ob turški zastavi spuščeni na pol droga. V očeh prisotnih Turkov so se svetile solze ganotja ob spominu na ljubljenega vodjo, ki je umrl že daljnega leta 1938. Mi smo našega Tita pozabili dosti prej….. No, je pa res tale Atatürk naredil kar pomembne spremembe v ureditvi Turčije. Od tega, da je ločil vero od države, reorganiziral šolstvo….Najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da so ženske v Turčiji dobile volilno pravico prej kot Švicarke, Nizozemke in še v nekaterih državah, ki se imajo za bolj napredne. Res pa je tudi, da jim islamska vera narekuje poseben način življenja. Vendar naj vas pokrita ženska glava ne zavede – doma so absolutne šefice one. Možje so (v glavnem),  zlati prinašalci (denarja).

No, in mi smo nato vstopili v območje sultanove palače, ki jo je ravno Atatürk nacionaliziral. Palačo sestavljajo posamezne zgradbe, ki so služile kot kuhinja, orožarna, zakladnica, divan (parlament), sultanovi paviljoni……vmes pa so čudoviti vrtovi, kjer se je povečini odvijalo vse življenje na takratnem sultanovem dvoru. Videli smo veličastne oprave, silno lepo okrašene bojne oklepe, prav tako orožje. Najbolj pa smo bili navdušeno osupli nad enim kosom orožja: veeelikanskim mečem. In če rečem velikanskim, mislim s tem dobra dva metra!! Si predstavljate silaka, velikana, ki je lahko nosil in vihtel ta meč!? Me zanima kje so se sedaj izgubili ti geni, ker so Turki po večini bolj nizko nasajeni.

Maketa Topkapi-ja

Na območju palače je prebivalo okoli 20.000 ljudi. Vključno z obrtniki, saj bi naj bila palača samooskrbna. Od tega jih kakšnih 4000 ni nikoli zapustilo palače. In seveda, da jim ne bi bilo dolgčas (ker niso imeli TV, da bi gledali turške nadaljevanke) so se ukvarjali s spletkarjenjem. V tem so bile se posebej dobre priležnice iz sultanovega harema. Teh je bilo tam nekje od 300 – 400. Malo so spletkarile, malo so se pobijale med sabo in se tako borile za najboljši “pole position” pri sultanu. Med najbolj motečimi faktorji za mladenke v haremu je bila mati sultanova (ki je določala, katero bo pripustila k sinu sultanu). Ker je bilo mladenk res veliko, so verjetno bolj poredko prišle do sultana, pa še takrat se je lahko zgodilo, da si je le-ta zaželel samo masaže stopal. No, na to se verjetno navezuje tudi podatek, da v haremu niso smeli postreči celih kumar, ampak samo narezane! Hmmm….(če slučajno ne boste vedele kam s kumarami iz ozimnice, drage dame). Je pa morda zanimivo tudi to, da so se deklice v haremu tudi že depilirale z voskom, medtem, ko so bile visoke gospe iz evropskih dvorov v tem obdobju še lepo kosmate kot medvedki.  Toliko od bolj pikantnih zadev, saj se za vse ostalo itak dobijo vsi podatki na internetu. Tokrat smo potniki našega avtobusa družno pazil na naša dva Papeža in se nikomur ni uspelo izgubiti. Se je pa gospod Marjan (tisti 81-letnik) iz Maribora, kar sam prijavil v najino spremstvo. Je rekel, da bo kar zraven naju hodil, za vsak slučaj, ko smo imeli prost ogled. Kje je bila medtem njegova gospa ne vem, sva pa midva v tem času izvedela vse o njegovem šolanju (profesor telovadbe je bil) in pa o vseh njegovih mladostnih lumparijah. Zanimiv gospod. Si lahko mislite, da še vedno smuča! Po tem, ko je ugotovil, da sva bila tudi midva športnika, pa naju je posvojil za vedno ha, ha…

Po ogledu je bilo na vrsti kosilo in nato smo jo mahnili preko Bosporske ožine in s trajektom še preko Marmarskega morja naprej iz evropskega dela v Azijo. Mahali smo jo proti Bursi, stari otomanski prestolnici. V Bursi smo obiskali najstarejšo mošejo Ulu, v kateri je celo vodnjak s fontano. Opazovali smo lahko vernike, ki so se obredno umivali pred molitvijo in nato pri molitvi. Sedaj smo se že navadili na sezuvanje in pokrivanje glav. Tudi glasni Imamovi klici k molitvi nas ne vržejo več iz tira.

Na hitrico smo si ogledali še Koza Han. Prenočišče, kjer so se ustavljali trgovci s svilo na takratni svileni poti iz vzhoda. Sedaj so na tem prostoru trgovinice s svilenimi izdelki in gostišča.

Okrog šeste ure zvečer smo prišli v naš drugi hotel na poti – v Bursi. Sva se doma z Velecenjenim  režala obljubljenim petim zvezdicam hotelov……ampak, res si jih zaslužijo! Že tisti v Istanbulu ni bil slab (morda ne ravno za 5), ampak tale v Bursi je resnično lep. Naši ta mladi (hvala bogu, da jih imamo), so izvohali, da je v tokratnem hotelu (Almira se mu reče), tudi savna in bazen. In ker je vse vključeno v ceno je naš avtobus (res imava srečo in vedno zanimive sopotnike) navalil v spodnje Wellnes prostore. Ker nekateri nimamo večerje, smo se izognili gneči in v miru uživali v turški in finski savni, preden so prišli še ostali (mlajši predvsem) od večerje. In seveda je v bademantlu primaširal za nama tudi gospod Marjan. Frajer, se ne da! Tudi prostori Wellnesa so za pet zvezdic. Tako, da sem med počitkom po savnanju zrla v ogromen akvarij s pisanimi ribicami v njem, Velecenjeni pa je z ležalnika lahko medtem spremljal nogometno tekmo na velikem Tv ekranu, na sosednji steni. Ni da ni! Nekaj malega nas je nato našlo tudi pravi turški hamam, kjer smo posedali po vročih kamnih in se drgnili z dišečimi mili, tako, da se bomo penili gotovo še kakšen teden pri vsakodnevnem umivanju.

Sedaj, pred zasluženim počitkom v čudoviti sobici, z Velecenjenim srkava na skrivaj pretihotapljeno pivo Efes (saj veste, da je to tukaj greh, pa še zunaj hotela sva ga nabavila), potem pa upam, da bova hitro zaspala, ker imamo jutri zopet vstajanje ob morilsko zgodnji uri (še vodička je jamrala in nam obljubila spanje na avtobusu).

Pa še nekaj iz našega slovarčka turških besed, ki se jih naučimo vsak dan na avtobusu: Günaydin – dobro jutro;   Nasilsin (i-jev v izgovorjavi ni slišati)  – kako si?……. in najbolj zanimiva beseda danes: Iyi (iiiiii, tako kot se navdušujemo ženske, ko vidimo malega dojenčka, ali malo mucko…..) – in to pomeni – dobro.

Me res zanima kako rečejo, če je kaj slabo!? (Doma sem preverila na “stricu Googlu: yoksul – slabo….kar malo razočarana, ker sem pričakovala nekaj v stilu.. bleek…)

IV. dan

Po zgodnjem vstajanju smo imeli tako obilen zajtrk v samopostrežni obliki, kot si ga le stežka človek predstavlja. Škoda, da zjutraj komaj spravim vase kaj več kot kavo in kakšen rogljiček. Drugače pa smo imeli na voljo vse kar si lahko človek zamisli od vročega pommes fritesa pa do fižolove omake…..vmes je bila še množica sirov, sveže in vložene zelenjave, sadja…..in veliko stvari, ki ji sploh ne vem imena in jih verjetno niti ne bi znala jesti. Ker pa smo v tuji deželi, je bilo potrebno poizkusiti tudi nekaj novih stvari, tako sem si po nasvetu naše vodičke zmešala halvo s pekmezom. Halva so zdrobljena sezamova zrna in pistacio, pekmez pa je nekakšen sladek preliv (kot javorjev sirup). Oboje skupaj zmešano spominja na karamelne bonbone. Po zajtrku smo se takoj odpravili na pot, saj smo morali danes prevoziti najdaljšo razdaljo od Burse do Kusadas (pri Efesu). Zopet imamo srečo z vremenom in nas greje sonček. Upamo, da bo vreme zdržalo do konca. Vodička je rekla, da je prejšnjo skupino precej pral dež. Naš šofer je res pravi frajer in imam občutek, da smo mu tudi kot skupina všeč. Samo, ne še toliko, da bi v hladilnik v avtobusu poleg zaloge vode za nas, potisnil še kakšno prepovedano pivo. Je rekla naša Romana, da se v njem gotovo pretakajo kakšni geni danskih prednikov, ker je malce pegast in rahlo rdečelas. Baje so se na tem koncu, na obalah Črnega morja bojevali tudi vikingi in zato se še danes zna zgoditi, da kakšen Turk ne zgleda ravno kot avtohtona rasa. No, našemu šoferju je pa kar godilo, da bi bil Danec (morda ga pa to omehča, da bo dal pivo v hladilnik…). Ko smo že pri avtohtonih zadevah… Vsak dan na poti nas spremljajo kao potepuške mačke in psi, ki sploh niso zanemarjeni. Strašno scrkljani so in se zelo radi cartajo. In ker so tako prijazni jih tudi vsi hranijo. Med njimi sta tudi dve avtohtoni pasmi: pes kangal je velik pes, podoben ovčarju, s svetlo rjavo dlako in črnim smrčkom. Avtohtona pasma mačke pa se imenuje van. To je čisto bela muca, katere posebnost je, da ima eno oko zlate bare, drugo pa modre.

Naš ata Marjan in pes pasme kangal

Pa še nekaj fotografij naših jedilnikov po Turčiji:

Predjed

Glavna jed

vegi krožnik zame

Baklava za posladek

Kebab za povrhu

Danes smo se vozili po Anatoliji. Izvedeli smo tudi kako naj bi nastalo to ime. Hetiti, ki so živeli na tem območju so bili pogani in so verovali v več bogov in ena od najbolj cenjenih božanstev je bila tudi Ana. Bila je nekakšna mati in je predstavljala boginjo plodnosti in rodovitnosti…pa še marsikaj drugega, saj je vsaka hiša imela po več kipcev te boginje v obliki majhne, prsate in ploskorite ženskice (tako nam jo je opisala vodička, njen kip pa smo lahko videli ob koncu poti v muzeju v Antalyi). No in po tej Ani naj bi dobila pokrajina ime.

Kipec boginje Ane

Vozili smo se na višini okoli 700 – 800 m. Kljub dokaj visoki nadmorski višini pa smo se peljali mimo mnogih polj in nasadov. Sedaj je res večina pridelka že pospravljena, smo pa še videli tu pa tam ljudi, ki so obirali oljke. Na njivah je ponekod bilo tudi še nekaj paprike, feferonov, solate, zelja, bombaža. Tobak pa je bil že ves pospravljen. Prav tako so bila že obrana granatna jabolka. Da bi malo skrajšali dolgo pot, je naš vikinški šofer ubral bližnjico in doživeli smo pravi Cammel trophy po delu Anatolije. Peljali smo se tudi mimo Izmira (drugega največjega turškega pristanišča) in mimo manjših mest in naselij. Ob mnogih naseljih imajo lično urejena krožišča, ki izpostavljajo in obeležujejo stvari, ki so značilne za kraj (npr. buče, rudarstvo, fige, pomaranče…).

Naš postanek ta dan je bil namenjen ogledu starega mesta Pergamom z Akropolo, Trajanovim templjem, Zeusovem svetišču. Ogledali smo si prostor, kjer je v tistih časih stala največja knjižnica.  Tukaj so tudi izumili pergament. Sedeli smo na visokem pobočju teatra in se nato po strmih stopnicah po njem spustili do naše izstopne točke, kjer so nas čakali taxiji, da so nas po divji vožnji navzdol po hribu pripeljali do našega avtobusa.

Pergamom

Po ogledu smo se odpravili na kosilo in jo nato mahnili dalje proti Egejskemu morju. Okoli šeste ure zvečer smo prispeli do našega hotela v Kusadasi (Pine bay holiday resort). Že prej smo bili opozorjeni, da se lahko zgodi, da se bomo v hotelu izgubili, ker so sobe zelo čudno označene. In smo se……itak! Samo hotel je pa res nekaj posebnega. Notranji bazen imajo takoj v avli dve etaži nižje od recepcije. Vsepovsod je ogromno velikih rastlin in nimaš občutka ali si v zunanjih ali notranjih prostorih. Ko nama je enkrat uspelo najti sobo sva ugotovila, da je prostorna, v dveh nivojih in res lepa (škoda, da bomo samo prespali). Sva pozneje na recepciji malo pogledala cenike in videla, da nočitev (morda z zajtrkom) stane v takšni sobi kot jo imava midva 240 EUR. In tudi to je ena izmed prednosti, če potuješ v posezoni…

Sedaj smo se že kar navadili na enourni časovni zamik in zgodnje vstajanje, tako, da jutri zopet odrinemo ob običajno zgodnji uri na pot proti Efez-u. 

V. dan

……je šla naša starostno pisana avtobusna skupina takoj po zgodnjem zajtrku zopet na pot. Tokrat je bil naš prvi cilj starodavno mesto Efez. Eno izmed najbolje ohranjenih izkopanih mest na svetu. Tempelj Artemis iz helenističnega obdobja sodi k sedmim čudesom sveta. Pod vladavino cesarja Avgusta je bilo mesto najpomembnejše trgovsko središče Male Azije. Čarobno se je bilo sprehajati po poteh med izkopaninami mesta, ki je stalo tu že pred dobrimi 2000 leti. Kaj vse se je moralo dogajati na tem prostoru, že če samo gledamo skozi oči verovanja. Najprej so na tem področju prebivali pogani, ki so verovali v več bogov. V začetku našega štetja pa se je po Efezu sprehajal sv Pavel in pisal svoja pisma Efežanom, prav tako je tu svoj evangelij pisal tudi sv. Luka, mati Marija pa je v Efezu čakala na svoje nebovzetje. Pa naj še kdo reče, če se jim ni tu dogajalo 100/h! Naša Romana nas je na zanimiv način popeljala po obnovljenih (vsako leto obnovijo nove in nove stvari) ulicah, tako, da smo si z lahkoto pričarali kako naj bi izgledalo življenje v tistih davnih časih. Predstavljali smo si kako kot Trajan najprej vkorakamo v mesto, se v velikih termah lepo spočijemo in skopamo. Nato se je bilo potrebno dogovoriti kaj pomembnega v senatu. Po umnem besedovanju, jih je gotovo tudi kam pritisnilo, zato so malo naprej bila javna stranišča. Meni najbolj lušten del je bil, da so imeli tudi sužnje (takšne bolj zalite sorte), ki so pomembnežem predhodno s svojimi mogočnimi in toplimi zadnjicami zagreli kamnita sedišča na straniščih. Ob ulici so bili na stebrih kipi takratnih političnih pomembnežev (ker posterjev še niso imeli), da so ljudje bili na tekočem kdo jim vlada. Bili so tudi zelo praktični! In ker so se tudi v tistih časih politiki zelo hitro menjavali, niso vedno naredili novega kipa (halooo, potrebno je bilo vendar klesati v kamen!), temveč so samo menjali glave na že obstoječe postave. Na vsaki strani so bile zgradbe obrtnikov in trgovinice, nad njimi pa prebivališča. Velecenjeni si je z zanimanjem ogledal takraten sistem kanalizacije (katerega si še niso uspeli ogledati na sindikalnih izletih) in zanimiv način talnega ogrevanja. Imeli so tudi bogato Celzusovo knjižnico, ki so jo pridno obiskovali. Predvsem moški, ker je bil iz knjižnice speljan rov do kurbišča na drugi strani ulice. Saj veste, da teorija brez prakse nič ne velja. Na koncu mesta so imeli še ogromno gledališče, ki ga je lahko obiskalo 24.000 ljudi. Tu so v tistih časih imeli razne prireditve, prav tako pa so tu oblasti preko slov razglašale nove zakone. Kadar so bile novice dobre so jo sli še dobro odnesli, v primeru slabših novosti, pa je letela v njih tudi gnila zelenjava. Slučajno smo se istočasno na stopnicah tega velikega gledališča znašle kar tri velike skupine Slovencev in (ne)ubrano zapeli slovensko himno. Eden naš sopotnik je komentiral, da bi nam takratni veljaki, če bi nas slišali kako fušamo, obrnili prst navzdol in nas vrgli levom.

Ulice Efeza

Skupinski WC-ji v Efezu z osebnim ogrevanjem

Celzusova knjižnica

Potokazi do kurbišča ob knjižnici

Kip boginje Nike

Sončev križ – eden od najstarejših religijskih simbolov

Po kosilu smo nadaljevali pot proti slavnim Pamukkalam, ki so nastale pred kakšnimi 14.000 leti in so na višini tam okoli 300-350 m. Ime Pamukkale je sestavljeno iz Pamuk= bel bombaž in Kale=kamniti grad. In res se težko opiše kako lepo izgledajo te bele naravne sklede po katerih se pretaka termalna voda. Naj na hitrico napišem še eno izmed zgodbic kako bi naj nastale Pamukkale: v lepo deklico je bil zaljubljen princ, ona pa je bila zaljubljena v revnega pastirja. Prosila je boga, da bi se poročila s pastirjem ali pa naj se spremeni v kamen. In bog jo je uslišal…..in postala je …bel kamen (človek mora biti res previden kako si zaželi stvari). Mi pa smo se sezuli in si zavihali hlačnice, nato pa smo čofotali iz ene kaskade v drugo. Ob robovih, kjer voda ni sprala alg smo morali biti prav previdni, da ni prišlo do popolnega kopanja in ne samo namakanja nog. Na koncu smo si v vodnjakih natočili še nekaj zdravilne vode za pitje in ugotavljali, da je čisto podobna okusu našega (postanega) Donata. Nekaj se nas je potem še zaplezalo v bližnji hrib, kjer je bilo čudovito ohranjeno gledališče starodavnega mesta Hierapolis. Za zaključek smo se sprehodili še po  izkopaninah mesta Hierapolisa in videli podobne stvari kot v Efezu. Od bolj zanimivih je bil velik vhodni portal s stražnima stolpoma in pred vrati mesta stiskalnica oliv in še malo naprej nekropola. Sprehodili smo se med dobro ohranjenimi sarkofagi in grobnicami, ki so bile namenjene bogatejšim in pomembnejšim prebivalcem tega področja. Naš gospod  Marjan je celo zlezel v eno takšno grobnico in jo slikal odznotraj (glede na to, da je star 81 let, smo se vzdržali neumestnih komentarjev). Pa še ena zanimivost: na vrhu teh grobnic je bila na vsaki ena takšna gobica (smo mi mislili)….. v resnici pa je bil to penis, ki naj bi pomenil povezavo med smrtjo in novim življenjem. V tistih časih se jim je res dogajalo na tem področju. Imeli so tudi boga plodnosti. Takšnega majhnega z ogromnim organom (plodnosti). Itak, da sva nabavila kipec (ga je dobro imeti doma, za vsak primer).

Hierapolis

Grobnica s pomenljivo “gobico” na vrhu

Od začetka potovanja sem težila z derviši in danes je bila prilika, da njihov ples končno vidiva v živo. Najprej je kazalo, da bova sama, nato pa se je za ogled plesa dervišev odločil še en par. Derviše sem že od nekdaj dojemala tako kot šaoline v budizmu in res se mi zdi, da imajo kakšno skupno točko. Derviši so muslimanska mistična ločina. Izvedela sva, da morajo kandidati, pred vstopom opraviti 14 nalog, ki vključujejo razna dobrodelna dejanja, pokorščino in skromnost. Derviši svoj enakomerno vrteči ples doživljajo kot katarzično meditacijo. No, in tako smo zvečer sedeli štirje Slovenci med skupino Francozov in v avtentičnem okolju, ki je še dodalo mistiko in čarobnost, opazovali vrteče derviše v zamaknjenem transu. Povsem tiho smo opazovali dogajanje. Ploskanje in fotografiranje med izvajanjem ni dovoljeno. Po končanem obredu, pa so se vrnili trije derviši in se še enkrat na kratko zavrteli, da smo lahko naredili nekaj posnetkov. Ples dervišev je bilo za naju res lepo doživetje. Po tem, ko so nas s prastaro Lado dostavili do našega nocojšnjega hotela, kjer bomo prenočevali, so naju odpeljali do najine sobe, kjer naju je že čakala prtljaga z avtobusa. Na hitrico sva smuknila v kopalke in odšla še na kopanje v hotelski termalni bazen z blatnimi kopelmi.

VI. dan

Ko zjutraj zazvoni telefon za bujenje, potrebujem še kakšnih 10 minut, da pridem k sebi in da se prepričam, da obstaja razlog za vstajanje ob tako zgodnji uri. Po zajtrku in prvi kavi, dobi vse smisel, saj se selimo na naše nove raziskovalne poti. Ja, pri zajtrku sem se že čisto preusmerila iz evropskih navad na tukajšnje. Se pravi: z marmelade (ki smo si jo tu nadevali v majhne lične kornetke) in putra sem gladko prešaltala na pikantne sire, ter zelene in črne olive. S prebavo še vedno nimava sploh nobenega problema (se pa zaloga iz najine “zdravilne prisrčnice” pridno prazni). Zdravje je na prvem mestu!

Danes smo jo mahnili proti naši končni destinaciji – Antaliyi. V teh naših šestih dneh smo doslej obdelali že vsa mogoča morja in ožine: od Marmarskega morja, Bosporske ožine, Črnega morja, pa Egejskega morja in sedaj bomo pristali še ob obali Sredozemskega morja. Zadnje dneve nikogar več ne čakamo in nikogar več ne izgubimo. Sem pa odkrila, da so na našem avtobusu samo tri ali štirje pari starejši od naju. Khmmm…. samo, sta pa dva od njih res občutno  starejša!

Torej, oddrveli smo z našim belim Mercedesom in vikinškim šoferjem preko gorovja Taurus (na najvišjem prelazu smo dosegli nadmorsko višino preko 1.500 m). Med potjo smo si ogledovali mesta in vasi skozi katere nas je peljala cesta. Uživali smo v razgledu, saj je bilo vreme, tako kot do sedaj, prijazno do nas in nas je zopet spremljalo sonce. Peljali smo se mimo hitro razvijajočega mesta Denizli, ki ima v svojem znaku petelina. To pa zato, ker tu prirejajo petelinje boje. Pa, da ne bi takoj skočili v zrak zaščitniki živali……ti boji baje potekajo tako, da zmaga tisti petelin, ki najglasneje in najdlje…kikirika! Posebnost, ki smo jo opazili spotoma, da imajo na več balkonih blokovskih stanovanj zidane kamine v vseh nadstropjih, tako da očitno poleti pečejo na žaru zunaj. Ob tem moram poudariti, da balkončki res niso veliki, ampak, takšni bolj majhni, kot jih imajo tudi pri nas (in brez rož, pa tudi brez odvečne krame).

Ne vem, če sem že napisala, da imamo tudi nekakšnega pripravnika šoferja. Z nami tako zadnje štiri dni potuje tudi nečak našega šoferja. Pomaga skrbeti za našo prtljago, skrbi za avtobus in…….vedno, ko meni, da smo si umazali roke, šiba po avtobusu in nam na roke poliva razkužilo. Vonj tega razkužila me vrača daleč v mojo mladost, saj čisto spominja na  tiste starodobne moške vodice po britju – ala Pitralon (se bodo spomnili starejši). Pravi obred je s to dezinfekcijo:  dobiš svojo dozo kao Pitralona, si pomaneš roke, nato pa še tap, tap, tap po obrazu (kot Macaulay Culkin pri Sam doma). Od začetka nekaterim ni bilo prav, ker vonj je res retro…Sedaj, pa…ko vidimo, da vstaja mali s Pitralonom, vsi vdano nastavimo dlani in sk, sk, sk….pa….tap, tap, tap. Prav pogrešali bomo ta dezinfekciji obred doma.

No, pa gremo nazaj k naši poti. Danes smo se posvetili vozlanju preprog. Ustavili smo se v centru, ki sodeluje z okoli 1500 okoliškimi ženami, ki doma vozlajo preproge. Najprej so nas lepo sprejeli in vodja (Turk) se je potrudil in nam potek izdelave razložil v jugoslovanščini (kot je rekel). Zanimivo ga je bilo poslušati, ker je vpletal res besede s celotnega področja Jugoslavije, melodijo govora pa je imel čisto turško. Ampak smo se razumeli, čeprav smo morali prav pozorno poslušati, da smo lahko sledili. Videli smo kako s povsem naravnimi barvili barvajo osnovni material za vozlanje. Prikazali so nam tudi pridelavo svilenih nitk iz kokonov. Iz enega takšnega kokona se lahko dobi okoli 1 km svilene nitke. Ste vedeli, da je menda svilena nitka tako močna, da z njo lahko zarežeš v marmor!? Na statvah so bile tri domačinke, ki so nam potrpežljivo pokazale kako se vozlajo preproge. Turški način se od perzijskega loči po tem, da ima prvi dvojno vozlanje  (zgleda nekako tako, kot vezanje kravate). Lahko smo tudi sami poizkusili in sedaj bomo  tako sami tkali doma preproge, če bo sila. So pa tepihi različni, ne samo po velikosti in vzorcih, ampak tudi po kvaliteti (glede na število vozlov na cm). To je odvisno s kakšnim materialom se vozla. Lahko je volna na volno, volna na bombaž, bombaž na bombaž…..in tako vse kombinacije vključno s svilo. (bombaž na volno npr. pomeni: osnovne nitke na katere se vozla so iz volne, vozlički pa iz bombaža). Najbolj fina in seveda najdražja je svila na svilo. Tu je potrebno dosti časa za izdelavo in brez lupe in pincete izdelava sploh ni možna. V manjši tepih je tako vdelanih na milijone drobnih vozličkov. Najstarejšo preprogo imajo v hranjeno v muzeju v st. Petersburgu in je stara 2.500 let. Na koncu predstavitve smo imeli nekakšno modno revijo, kjer so pred nami na tleh razgrinjali preprogo čez preprogo. Eno lepšo (in dražjo) od druge. Sedeli smo okrog, srkali turški jabolčni čaj in se čudili. Na koncu si naša maskota ata Marjan (kot ga kličejo ta mladi) ni mogel pomagati in naredil pravi borbeni preval preko mehkih preprog. Seveda si nihče od nas ni privoščil nakupov takšnih dragocenosti, saj smo z globokim spoštovanjem sprejeli že to, da smo lahko po turško sedeli na 85.000 EUR vredni preprogi. So rekli domačini, da je nakup naložba! Verjamem. Samo, če bi že imela ta denar, bi ne potrebovala nikoli več avionske karte, ker bi tepih za to ceno moral sami leteti po zraku!

Pa smo jo mahnili po kosilu in Pitralonski razkužitvi naprej proti Antaliji. Med potjo smo občudovali urejena krožišča in gredice v mestih. Turki izhajajo iz nomadskih korenin, zato na balkonih ni rož. So pa zato zelo urejene zelenice. In mene je najbolj navdušilo to, da niti ena gredica ni pravokotna. Vse so zavite. In če rečem zavite, so res zavite (raje dvakrat kot enkrat)! Malo kar spominjajo na arabsko pisavo. Velecenjeni bi znorel,  če bi si doma omislila takšno gredico, ker že tako stoka, če mora kositi okoli kakšnega grmička več. Sedaj torej vem, da sem jaz bolj perzijsko usmerjena, on pa bolj ostro – gotsko (brez okraskov in okroglin).

Zgodaj popoldne smo prispeli do Antalije. Obisk pregledne razstave v arheološkem muzeju smo prestavili na danes, tako, da nam jutri ne bo potrebno tako hiteti.  Muzej ponuja vpogled v bogato zgodovino regije. Videli smo nakit, kovance, fosilne ostanke, orožje, kipe bogov in številne druge eksponate iz zgodnjega anatolskega obdobja.

V muzeju je tudi Hercules iz Perga  (slika levo), ki ima baje zanimivo zgodbo. Medtem, ko je spodnji del kipa bil v Turčiji, je zgornji večkrat migriral preko meje. Sedaj so ga dobili vrnjenega iz ZDA in sta oba dela končno zoper srečno združena v celoto.

V tokratnem hotelu, ki je zadnji na tem potovanju bomo ostali do konca, se pravi dva dni. Jutri zjutraj bomo sicer imeli zopet zgodnje bujenje, vendar brez pakiranja kufrov.

Hotel Sea life je čisto ob morju in tokratnih pet zvezdic se je izkazalo celo z dvo-prostorno sobo. Se pravi, da imava: spalnico, kopalnico in dnevni prostor z balkonom in pogledom na morje. Ni, da ni, za nas, ki tega nismo vajeni.

Zvečer ob osmih nas danes čaka še turški večer, kjer nam bodo prikazali razne plese iz tega področja.

VII. + VIII. dan

Kje smo končali? Pri turškem večeru! Nismo šli vsi, ampak so se združene sile vseh slovenskih avtobusov natlačile v naš avtobus S5. Ne vem, če smo bili ravno gostoljubni domačini. Janez jih je takoj na začetku opozoril, naj lepo delajo z “našim” inventarjem. in res so bili čisto tiho, potuhnjeni, medtem, ko smo mi glasno zbijali, zdaj že naše, interne štose. Pri izstopanju iz avtobusa mi je najina mlada zadnja soseda rekla, da naj tujce (ha, ha…) spustimo naprej iz avtobusa. In največji hec je, da je mislila to čisto resno! Ja, takole je na takšnih potovanjih, ko se skupina poveže in postanemo NAŠI vsi tisti, ki smo si bili pred šestimi dnevi še popolni tujci. Na turškem večeru, smo si med mednarodno množico (Srbov, Makedoncev, Hrvatov, Dancev, Avstrijcev, Nemcev, Izraelcev, Rusov in velike skupine Francozov…) izborili mizo, kjer smo lahko “naši” sedeli skupaj in kolikor  toliko videli na oder. Takoj smo poizkušali vzpostaviti kontakt tudi s počasi bežečim postrežnim osebjem, da bi naročili (v ceno vračunano pijačo). Vztrajnost je čez čas obrodila sadove in prisvojili smo si kelnerja, ki nam je na mizo nosil Efes pivo, vodko, vodko s sokom in raki. Vino smo sicer malce poizkusili,…..toda,….živel slovenski cviček, ki je lahko kralj tem vinom! Obljubljeni prigrizek se je izkazal kot kokice, zato smo pač več pozornosti posvečali pijači, kar se je precej poznalo tudi po našem odprtem obnašanju. Čeprav smo bili samo manjša skupina, smo bili med najglasnejšimi in so Francozi komaj tekmovali z nami. Program plesnih skupin iz raznih pokrajin Turčije smo spremljali z velikim zanimanjem, ples (res odlične) trebušne plesalke pa z navdušenjem (predvsem moški). Janez je tako iz prve vrste ob odru posnel svoje najlepše fotografije v Turčiji. No, tudi ženski del publike je prišel na svoj račun, saj smo v glavni skupini plesalcev takoj opazile kopijo Jana Plestenjaka. Trebušni plesalec (ja, moški!!…no, vsaj delal se je, da je), je bil pa dober…..samo, ni se še čisto odločil kakšnega spola bi rad bil. Meni osebno so bili pa najbolj všeč divji plesalci s Kavkaza, ki so se divje vrteli po odru. Od njih je bil eden celo samo z eno roko in prav občudujoče je pri vseh teh divjih obratih in skokih lovil ravnotežje. Po slabih dveh urah smo se naši in tuji Slovenci (hi, hi..) zopet spravili v avtobus in se pozno zvečer pripeljali nazaj do hotela.

Naše zadnje zgodnje vstajanje z bujenjem v Turčiji. V programu smo imeli dva ogleda s poudarkom na nakupu, v večji tovarni z usnjenimi izdelki in obisk zlatarne. Malo sem upala, da bomo videli tudi kakšen del prave proizvodnje, vendar je šlo za čisti biznis. Za hrbet se mi je prilepil okravateni Turek in nisem se ga otresla, pa naj sem mu še tako dopovedovala, da jakne za 1.000 EUR-ov in več, pač nimam namena kupiti. Hodila sem počasi, pa hitro in še hitreje, on pa je vztrajno prilagajal svoj korak in mi dihal za ovratnik. Ko me je vprašal koliko sem pripravljena zapraviti in sem rekla, da tako poceni stvari (za do 50 EUR) nimajo, mi je, jebelacesta, prinesel pas (pa še lep ni bil). Končno sem pred njim pobegnila k našem avtobusu in se nadihala zraka in svobode.

Obisk zlatarne je bila še slabša izkušnja. Strašno prijazno so nas sprejeli pri vhodu in nam obljubljali gratis čiščenje naše zlatnine, če bi kdo želel, nato pa so nas po kratki predstavitvi podjetja peljali v razstavno/prodajni del. S kotički očes smo že opazili ob straneh postavljene pijavke, ki so se prisesale na nas in nam na vsak način hotele prodati  drage izdelke. Človek bi si z zanimanjem  ogledal razstavljeno, ker so bili nekateri kosi res zanimivi, če ti ne bi kar naprej vsiljivo skakali izza hrbta. Večini je bilo kmalu tega zadosti, zato smo se umaknili v predprostor in posedli na fotelje pri vhodu, da bi počakali še na ostale. No, tu pa se je njihova sladka prijaznost, ki so jo kazali pri vstopu spremenila. Nekaj jih je pristopilo do nas in nas hladno obvestili, da so ti sedeži samo za osebje in naj odidemo ven. In smo šli, z ne preveč dobrimi občutki in lepimi vtisi. Ampak tudi pred vrati smo jim očitno kvarili image in so nas napotili dalje na čakanje k našem avtobusu za vogalom. Kar malo žolča sem prelila (pa še nekaj drugih sopotnikov). Saj sprejmeš kulturo, ampak obojestransko spoštljiv odnos je pa osnova!! Čisto za konec pa smo čakali še eno našo starejšo sopotnico, ki so jo kar na silo zadrževali v svojih prostorih, ko je želela, da ji očistijo njeno zlatnino, ki jo je prinesla od doma. Imela je lepe masivne in dragocene kose nakita in so ji ga želeli kar zamenjati za njihovo zlatnino veliko manjše vrednosti. Še dobro, da jo je našla naša turška vodička Orkide, ki je morala kar ostro posredovati, da jo je rešila navešene njihove zlatnine in jo odpeljala na naš avtobus. Reva, do konca dneva ni prišla k sebi. Škoda, takšne stvari mečejo slabo luč in grenak priokus na spomine na Turčijo.

Po tej ne preveč lepi izkušnji smo se odpravili še na stari mestni bazar v Antaliji. Energija nam je precej padla in ni mi bilo ne do nakupovanja in še manj do barantanja. Ampak na bazarju je bilo veliko bolj zanimivo in tudi prijetno. A ni zanimivo, kako so stvari pri preprostejših ljudeh vedno bolj enostavne. Saj so klicali za nami, pa niti slučajno niso bili tako zoprni. Spila sem ogromno odličnega čaja v raznih malih živopisnih prodajalnicah, poklepetala sva s prodajalci, malo pobarantala …. in na koncu smo se vsi zadovoljni razšli. Tale bazar je na koncu prilepil obliž na mojo turško prasko, ki so mi jo zadali v tistih dveh jutranjih obiskih večjih podjetij. Je res! Tam kjer se obračajo večji denarci, je tudi več neiskrenosti in manj morale (tako je pač povsod po svetu).

Mešanice čajev na tržnici

Turški med v 101 različici

Nakupovalni prah smo zvečer sprali s sebe v hotelski savni in nato utrujeno zaspali sladko kot dojenčki.

Zadnji dan sva se zbudila (brez budilk) eno uro kasneje in odšla na zadnji turški zajtrk v hotelu. Danes ni da ni bilo v samopostrežnem bifeju. Po zajtrku sva pakirala v najine kufre in ugotavljala, da sva vzela veliko premajhna (vsi ostali imajo večje). Le kako se te cunje spotoma nekako raztegnejo, da jih  ni več mogoče z lahkoto stlačiti v kovčke!?

In sedajle Velecenjeni vztraja, da tečeva še dol do obale, ker želi še zadnjič letos skočiti v morje….. Naletela sva na skupino naših, ki so bili zelo različno napravljeni (danes je namreč prvi bolj oblačen dan). Nekateri so bili v kopalkah, drugi pa zaviti v flise. Ker so tudi domačini plavali, smo tudi mi veselo začofotali in uživali v kopanju v sredini novembra. Starejši uglajen turški kopalec, ki se je pozanimal od kod prihajamo, mi je povedal, da se tu kopajo preko vsega leta (tudi pozimi)! V slovo nama je prijazno pomahal in že sva bila v hotelu, da pospraviva še zadnje stvari in oddava ključe sobe.

Nekaj čez poldne odrinemo proti letališču. Avion proti naši, kmalu zasneženi domovini, odleti predvidoma ob 17.45, s pristankom v Sloveniji nekaj pred šesto uro zvečer (po slovenskem času). Med čakanjem na letališču bomo imeli še dovolj časa, da si zamenjamo naslove. Z nekaterimi nam je bilo tako prijetno domače, da bomo veseli, če se srečamo še na slovenskih tleh, nekaterim pa sva obljubila tudi fotografije s potovanja. V spominu nam bodo ostali nekateri po imenih…..od nekaterih pa samo podobe in prijetni spomini na skupno druženje v Turčiji.

Na letalu so nam “vrnili” tisto uro, ki smo jo “izgubili” v Turčiji, zaradi časovnih pasov. Hvaležni smo vsem božanstvom in bogovom, ki smo jih srečevali na tej poti po Turčiji za res prečudovito vreme, ki so nam ga namenili!!!