Kaj vem zakaj me vedno zagrabi, ko nakupujem mesne zadeve za naše »mesožere«…..Te stvari se zgodijo v trenutku in čisto spontano in so v živo 100-x bolj zabavne, kot pa jih lahko opišem. Pač ne uspem dovolj nazorno pričarati izrazov na obrazih vpletenih.

Na nek turoben in tečen dan stojim tako v vrsti pred mesarskim pultom med samimi zoprno nastrojenimi gospodinjami. Pred mano je ravno ena mesarja inštruirala kako naj odreže zanjo meso, ga obreže, potolče……..Potem, ko je končno vzela tisti svoj natančno izbran in po navodilih odrezan kos mesa in odšla, se je,  še preden sem uspela odpreti usta, da bi naročila svoje, vrnila in brez opravičila zadirčno planila na ubogega mesarja: »Ali imate možgane?« Ubogi mesar je kar malo prestrašeno odvrnil, da jih trenutno nima, da pa jih verjetno dobi že naslednji dan. Dama je nekaj zagodrnjala glede slabe ponudbe, se ihtavo obrnila in oddirjala naprej. Z resnim obrazom sem se obrnila do mesarja z nasvetom, da naj zaboga nikoli več ne prizna, da nima možganov! Ker je samo začudeno strmel vame, sem nadaljevala…….da je sicer za mesarja čisto opravičljivo, da nima srca, vendar so možgani pač nujno potrebni tudi v tem poklicu, kajne!? Končno mu je prebilo kaj sem želela povedati in njegov smeh je odmeval za mano, še ko sem bila pri blagajni!

Zadnjič pa sem bila v  neki drugi mesnici pri »drugem najboljšem sosedu«, kjer imajo zaposleno prijetno drobno mesarico. Nekako slabe volje se mi je zdela tisti dan, je bilo nekaj takega v zraku, da so bili ljudje na splošno bolj potlačeni. Vedno me spravi v dobro voljo naročanje kurjih prsi. Kakor koli obrnem je hecno…če vprašam: »Imate kurja prsa?« imam občutek, da žalim mesarja….če pa rečem: »Rada bi imela kurja prsa«…..se mi pa zopet zdi, da izražam svoje čudne želje. Torej naročim kar: »Kurja prsa, prosim«. Mesarica me vpraša če brez kosti, ko pritrdim, pa me vpraša še če cela, ali samo pol…..In že dobim iskrice v očeh in z resnim obrazom odvrnem: »Odvisno od tega, kakšne košarice je piška nosila za časa življenja.« Mesarica mi negotovo in resno pokaže ploščata kurja prsa. Kritično jih pogledam in rečem, da ravno joškasta Dolly Parton pa tale piška ni bila. Mesarica s pogledom strokovno odmeri kos mesa v svojih rokah in oceni: »Ja, slaba košarica A!« Se strinjava, zato vzamem obe dojki. Šele, ko se smrtno resno in zaupljivo nagnem proti njej in rečem: »Kajne, kako smo ljudje zahtevni! Le kako pričakujemo od ene piške, da bo imela dobre joške, pa da bo še jajca poleg nosila!!«……. je tudi ona izbruhnila v neobrzdan krohot. »Bom prodala naprej!«, je zaklicala za mano, pa nisem točno vedela, ali še kakšno kokošjo A košarico, ali tale najin mali skeč. Glavno, da sva bili po tem obe nasmejani od ušesa do ušesa!