Obiranje Hmelja V Savinjski Dolini Nekoč

ČAS KI GA NE BO VEČ – OBIRANJE HMELJA NEKOČ

Čas okoli Velikega šmarna – 15. avgusta je včasih pomenil opozorilo za iztekajoče letne počitnice, predvsem pa začetek obiranja hmelja v Savinjski dolini. Dan se je že obesil in je postajal krajši. Jutra so kar naenkrat  postala hladnejša in meglena.

To je bil včasih res pravi praznik, ko se je naša, sicer precej dolgočasna dolina, napolnila z veselimi obiralci hmelja. V tistih časih jih je največ prihajalo iz okolice Varaždina z vozovi in vlaki. Pri nas na Kudrovini se spomnim, da smo jih imeli tam okoli šestdeset. V sušilnici so bili na tleh drug ob drugem s kožuhinko (posušeno listje od koruze, ki ostane po kožuhanju oz. ličkanju) napolnjene velike jutaste vreče za hmelj. To so bili nekakšni jogiji – pogradi za naše obiralce hmelja. V tistih časih hmelj še ni rasel v žičnicah, temveč se je vzpenjal po visokih preklah – hmeljevkah, ki so jih po obiranju hmelja do druge sezone lepo zložili v stoječo kopico in so bili dolgo časa nekakšen simbol Savinjske doline.

Obiralci hmelja so zjutraj vstajali ob zori. Naša mamka jim je za zajtrk ponavadi pripravila mleko, belo kavo, kruh ali pa žgance.  Jutra so bila meglena in rosa se je še zibala na hmelju, ko so že odrinili na njive. Pred neprijetno mokroto in ostrimi hmeljskimi panogami so se zjutraj  včasih zaščitili tako, da so si iz jutastih vreč naredili improvizirane pelerine. Vogal vreče so vtaknili v drug vogal in tako dobili nekakšno dolgo kapuco, ki so si jo nato poveznili čez glavo in zaščitili tudi del trupa.

Z njimi na hmeljišče so odhajali tudi štangarji. To so bili močni fantje, ki so z mačkom privzdignili hmeljevko, da jo je potem obiralka lahko naslonila na lesen križ in obrala hmeljske kobule. Maček se je reklo takšni napravi s katero je štangar lažje privzdignil hmeljevko iz zemlje. Zakaj se je reklo tej napravi ravno maček, pa res ne vem. So pa bili ti štangarji res pravi mački in so jim šle po glavi same neumnosti, kakor se spomnim.

Vreče z že nabranim hmeljem,
pred hmeljevko je leseni križ na katerega so naslonili obiralci hmelj pri obiranju

Ko se je hmeljevka naslonila na križ in so se obiralke pripravile na obiranje, je bilo zelo pomembno kakšno pozicijo so si zagotovile glede na hmeljevko. Ponavadi so stare obiralke nahecale mlajše naivne in neizkušene, da so se postavile k spodnjemu delu hmeljevke, kjer so bile drobne kobule, ki so jim pravili muhe. Na zgornjem delu, kjer je trta hmelja naredila tako imenovani koš, pa so bile lepe in debele kobule. Seveda je bilo kmalu tudi tem naivnicam jasno, da je košara prej polna pri zgornjem, kot pa pri spodnjem delu hmeljevke. Obiralke so si ponavadi pletene košare privezale okrog pasu z vrvico ali kar s pasom in nato hitele nabirati kobule vanjo. Je bilo pa pomembno, kako so bile obrane. Gospodarji so bili precej strogi, če kobula ni bila lepo obrana in je bila »scufana«. Kar hitro so takšno nemarnost kaznovali pri merjenju in odšteli kakšen vrh pri škafu. Če pa je bilo preveč listja med hmeljem, so razgrnili žaklje po tleh in nepazljiva obiralka je izgubljala dragocen čas z odbiranjem hmeljskega listja od kobul. Zares pridne obiralke so na dan lahko nabrale tudi okoli trideset škafov hmelja. Pri merjenju, ki ga je ponavadi opravil gospodar sam, so se delile balete. Kartonasti listki z označbo nabrane količine hmelja. Še sedaj se spomnim, da je roza kartonček nosil označbo za pol škafa, bledo zelen pa za četrt. Tega za četrt je včasih dodal gospodar za posebno lepo nabran hmelj. Med mero se je tudi ponavadi na njivo prinesla pijača za žejne obiralce hmelja. Za starejše in moške –  star jabolčnik, za mlajše pa brezalkoholni sladek jabolčnik.

Ko je bila hmeljevka lepo do čistega obrana, je bilo potrebno hmeljski trs potegniti s hmeljevke in ga zviti ob brazdo. Po koncu obiranja so se nato trsi pobrali in posušeni so se skurili. Prav tako so se tudi gole hmeljevke preko zime lepo postavile v značilne kopice, ki so nato stale na njivah do naslednje pomladi.

Do mere so obiralke hmelj sipale v žaklje, ki so jih morale imeti v senci, da hmelj ni ovenel. Na mero so prihajali parkrat na dan. Okoli poldneva pa so kar na polje pripeljali tudi južino za obiralce. Ponavadi so težke železne kante, ki so se drugače uporabljale za shranjevanje svinjske masti, napolnili s toplimi kmečkimi kumarami, stročjim zabeljenim fižolom, kakšnim ješprenjem in podobno. Vsak od obiralcev je dobil svojo menažko in žlico. Posedli so po brazdah, se poskrili v senco, malo pokramljali in na hitrico pojužinali. Zvečer so obirali dokler se je kaj videlo, nato pa so se počasi odpravili proti kmetijam na večerjo in k počitku. Spomnim se petja obiralcev, ki so se zvečer trudni vračali, spomnim se njihovih hrapavih in od hmeljskega prahu temnih rok. Spomnim se vonja špehove solate, ki jo je mamka v velikih čebrih pripravljala za večerjo obiralcev, pa mlečnega riža in žgancev, pa prežganke. Po večerji so se malo umili, prešteli balete in jih skrbno spravili. Se je zgodila tudi kakšna mala kraja teh balet in je včasih šel celodnevni trud in garanje v kakšen napačen žep. Kot mala deklica sem imela več marketinške žilice, kot jo imam sedaj. Opazovala sem, da obiralke skrbi kam bi shranile svoje težko prigarane balete. Moja teta je bila šivilja, pa sem imela polno raznobarvnega blaga iz katerega sem šivala oblekice za mojo gumijasto punčko. Tako sem se domislila in pričela šivati male pisane vrečke, ki sem jih nato dajal »mojim« obiralkam, da so si jih lahko obesile okrog vratu in mirno zaspale. Idejno odlično, glede plačila pa sem bila poplačana z veseljem in hvaležnostjo obiralk, ki sem jih imela zares rada in sem jim bila stalno za petami.

Vse sorte se je dogajalo v času obiranja hmelja. Porajale so se nove ljubezni, pa tudi kakšne prepovedane. Kakšna je morala zaradi tega tudi predčasno domov. Druge so zaradi ljubezni, ki so jo našle v Savinjski dolini ostale tu za vedno. Nekateri niso zmogli zgodnjega vstajanja in vsakodnevnega garanja, pa so se zmenili, da so jim od doma poslali telegram, naj se nujno vrnejo domov, češ, da jim umira mati. Še danes se spomnim teh telegramov s tremi kratkimi besedami: majka na umoru! Pa so naslednje leto spet prišli, da si zaslužijo nekaj denarja, ponavadi mladina za knjige za novo šolsko leto. Zopet precenili svojo vzdržljivost in tako je nekaterim mati umrla skoraj vsako leto, revica!

Takole se peljem v tetinem naročju in s starim atom na likof – zadnja mera

In tako je šlo dan za dnem. Kupček balet pri obiralcih se je večal, hmeljišča so se praznila in v začetku septembra je bil ponavadi likof. Za likof so se obiralke še posebej potrudile. Po vrtovih so narabutale vse polno cvetja in z njimi okrasile hmeljske koše, vozove, konje in kasneje traktorje. Zadnjo mero so pospremile z njive z glasnim petjem in vriskanjem. Čez celo vas do doma se je razlegalo:  Veselo, veselo Zagorci, vesele naravi mi smo svi! Mi se znamo veseliti, Bog nas nek poživi! Potem, ko jih je doma pričakalo še žganje in vino je padla tudi kakšna: Majka božja Bistrička…..Gospodinja je za zvečer pripravila pravo pojedino na kateri ni manjkalo ne potice in ne mesa, pa tudi pijače je bilo dovolj. Pelo in plesalo se je pozno v noč in pozabljene so bile vse bolečine in vsi prepiri. Naslednje jutro so se dragocene balete pretopile v denar in eni bolj, drugi malo manj zadovoljni so se obiralci porazgubili po svojih domovih. In Savinjska dolina je zopet potihnila in se pogreznila sama vase.

Vzporedno z obiranjem je v kmečkih sušilnicah potekalo tudi sušenje hmelja. Če kmet ni hotel izgubiti na kvaliteti ob predaji suhega hmelja v prodajo, se je moral posvetiti vsaki najmanjši podrobnosti. Osnova za sušenje so bile lepo in pravilno obrane hmeljske kobule. Preveč listja med njimi bi prav tako poslabšalo kvaliteto, zato so bili gospodarji tako strogi pri merjenju na hmeljiščih.

V sušilnicah so bile ogromne peči, ki so se kurile z velikimi kosi premoga, tako, da se je vzdrževala vseskozi pravilna temperatura, pomembna pa je bila tudi vlaga.  Ob peči je bila napravica na kateri sta bili zelena in rdeča lučka. Kadar je zasvetila rdeča je pomenilo alarm, ker temperatura ni ustrezala normativu. Sušilo se je noč in dan. Spomnim se, kako je mamka nosila atiju pozno zvečer za okrepčilo vinski šato in anespegne, da je lažje ostal buden in za moč preko noči. Med obiranjem hmelja se je malo spalo. Delalo se je pozno v noč in vstajalo zarana. Ko sem bila še čisto majhna, še na Kudrovem, sem kar naprej drobila za atijem. Tudi pri sušenju hmelja sem mu bila stalno za petami. Sušilnica je bil zame kot nekakšen pravljični prostor. Stala je tam, kjer imamo sedaj ribnik za hišo in priznam, da mi je bilo zelo težko, ko smo jo bili primorani podreti. V njej je bil velik oder, s pravimi kulisami in celo pod-oderje, tu so se odigrale preko zime prave predstave. V dvorani so takrat postavili klopi in stole. Dvorana je imela celo svoj lasten vhod za gledalce. Za velika okna ob obeh straneh dvorane so bili pripravljeni veliki temni panoji s katerimi so po potrebi zatemnili dvorano. Oh, to so bili časi! Kljub težkemu življenju so se ljudje znali tudi poveseliti.

Jeseni je to dvorano napolnil hmelj. Vsepovsod je dišalo po lupulinu iz posušenih hmeljskih kobul. Tudi za suhi hmelj ni bilo dobro, da bi nanj sijalo močno sonce, zato so tudi takrat zastirali okna.

Sušenje se je pričenjalo tako, da se je obran hmelj v velikih hmeljskih koših z dvigali »aufcugi« kot smo jim lepo po domače-nemško rekli, pripeljal do sušilnice. Ta je bila, tako je vsaj bilo pri obeh naših sušilnicah, zgoraj pod streho. Manjši prostor, kot nekakšna savna. Dobro izolirana in oblečena v les. Tu se je sveži hmelj lepo enakomerno  razprostrl po mrežnati podlagi. Preko sušilnice je bila nekakšna lesena lestev v horizontali. Tako je sušilec imel pristop do vsakega sušilnega kotička, da je z lesenimi grabljami lepo in previdno razprostrl hmelj. Vedno me je bilo strah, da bo ati izgubil ravnotežje in padel z lestve. Očitno sem že takrat imela fobije glede višine. Ati je bil strašno natančen pri sušenju, zato je bil naš hmelj ob prevzemu večino ocenjen kot I. klasa.

Nadstropje pod sušilnico (v zaodrju) so se v steni skrivali ogromni predali, v katere se je spuščal posušen hmelj. Ati je vedno med prsti poizkušal, če je dovolj posušen, vendar ne presušen in kakšen je vonj lupulina. Joj, kako mi je prijal ta vonj, ni čudno, saj pravijo, da pomirja. Posušen hmelj se je s posebno loputo, tako, da se je dvignila mreža nato spustil v še večje koše. Nato pa se je spravil na kup posušenega hmelja v sušilnici, da »odogne« kot smo rekli oz. da se uleži.

Prostor v sušilnici, kjer se je hranil posušen hmelj je moral biti do čistega pometen in brez prahu. Svež suh hmelj je bil lahek kot perešček, zato se ga ni smelo dajati na kup z lopato, še pometati ne, ker bi posušene kobule takoj razpadle in dragoceni lupulin bi šel v nič. Z velikim lopatami, takimi podobnimi kot za kidanje snega in z velikim metlami smo z mahanjem po zraku v pravo smer samo s tako ustvarjenim vetrcem spravljali posušene kobule na kup.

Ko je bil hmelj dovolj uležan se je basal v ogromne žaklje – bale. V sušilnici, kjer je bil hranjen je bila v tleh okrogla odprtina, kamor se je vpel zgornji rob jutaste bale. Hmelj se je polnil do vrha, nato pa se je še s posebno stiskalnico stisnil, da je šlo čimveč hmelja v balo.

gospodar ob odprtini za polnjenje bal

Včasih se je zgodilo, da je bila sila premočna in je kakšen žakelj tudi počil. To je pomenilo dodatno jezo in seveda delo. Ko je bila bala polna jo je bilo potrebno previdno sneti iz obroča in v prostorih eno nadstropje nižje kamor je segala bala, odprtino na vrhu bale skrbno zašiti z ogromno iglo v katero je bila vdeta močna vrvica.Bale so se nato naložile na voz in odpeljati jih je bilo potrebno na odkupno mesto, kjer so na osnovi pregledanega vzorca določili kvaliteto hmelja. In seveda od kvalitete je bila odvisna tudi cena in zaslužek za celoletno delo in trud.

Tako je bilo v starih časih. Z napredkom so najprej konje zamenjali s traktorji, nato pa še obiralce z obiralnimi stroji. Vedno hitreje in več se je delalo in vedno manj se je veselilo in prepevalo. Še likofi niso bili več to, kar so bili nekoč.

Prevoz baliranega hmelja na odkup v starih časih

Počasi pa tudi vzgajanje hmelja v Savinjski dolini vedno bolj zamira. Pravijo, da hmelj zadnja leta nima več »prave cene«. Da je hmelj z drugih področij konkurenčnejši.

Počasi tonejo v pozabo lepi običaji ob obiranju hmelja, izginja čudovit vonj zrelega in posušenega zelenega zlata. Izginja vesela pesem obiralcev. Žal naši otroci vsega tega ne bodo doživeli na lastni koži in ne bodo razumeli zakaj je moj odnos do hmelja tako spoštljiv in poseben. Zame bo vedno zeleno zlato – zlato moje mladosti.

Ostajajo pa lepi spomini na mladost, na hmeljobiranje iz tistega časa – časa, ki ga žal ne bo več.