Joga…..jutranji mir, ptičje petje, tiho pogovarjanje naših račk, vonj sivke, lenobni prvi jutranji sončni žarki,….. rahla sapica, ki diši po nastajajočem dnevu,…. šumenje vode…koraki po rosni travi, ko Žak z Velecenjenim prihaja z jutranjega sprehoda. Nič me ne moti in vse je tako kot mora biti. Kako dolgo sem prenašala svojo podlogo za jogo sem in tja in iskala najbolj primeren prostor in čas za jogo in kljub temu, da sem preverjeno nočni ptič, mi je življenje zopet pokazalo, da je pametnejše od mene….Zjutraj je tisti čas, ko se lahko vate naseli največ miru. Telo je sicer okorno, vendar me to ne moti. ….. Nič več…..!
Po opravljeni jutranji jogi obsedim…..čisto pretresena ob spoznanju, da me preveva globoka hvaležnost, da lahko na dosegu roke vonjam sivko………poslušam šumenje slapa ob našem ribniku,…….. občutim rahlo sapico in prve sončne žarke na svojem obrazu. Še naši dve rački obstaneta med čiščenjem svojega perja in se tiho pomirjajoče »pogovarjata« med sabo. Opazujem drobne ptičke, ki s tal pobirajo račje perje in ga nato s polnimi kljunčki nosijo v svoja gnezdeca. Tu okoli nas so verjetno najmehkejša ptičja gnezdeca daleč naokoli,…. takšna, v »dormeo« izvedbi……
In vsenaokoli je mir,………. vse je tako kot mora biti,…… zavest, da se bodo rešljivi problemi rešili in da bodo nerešljivi, pač ostali nerešeni…..z namenom, da se iz njih zopet naučim kaj novega. Vendar, je in bo vse tako, točno tako, kot mora biti.