browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Tri Dni S Kolesom Po Krasu

Objavil dne 24/08/2014

kolo1Letošnji Marijin praznik 15. avgusta nam je naklonil prosti dan več, oziroma, podaljšani vikend, kar je naša kolesarska četica izkoristila za že dlje časa načrtovan izlet s kolesi po Krasu. Vremenska napoved je bila bolj tako-tako, vendar smo se zmenili, da bomo v primeru slabega vremena pač peš lomastili po vasicah Krasa ali pa si privoščili kavo v kakšni fini kavarnici v Trstu, kjer že dolgo nismo bili. In tako smo se odpravili v petek zjutraj, dva avta, vsak z dvema kolesoma na strehi. vreme je bilo kislo in se kisalo vsak kilometer bliže našemu cilju. Par kilometrov pred našo končno postajo v Kobdilju pa se je vlilo kot iz škafa. Dež nam ni odplaknil naše dobre volje, saj smo se spomnili vseh nalivov z našega letošnjega kolesarjenja ob Donavi. Domačini, ki so nam izdali sobice so nas prijazno sprejeli, tako kot pač to znajo Kraševci. Za dobrodošlico so nam natočili vsakemu kozarec terana in se malodane opravičevali za deževno vreme, tako da smo na koncu skoraj mi tolažili njih. Založili so nas še z vsemi potrebnimi mapami in napotki za kolesarjenje in nas pospremili malo naprej po vasi kjer je stala hišica za goste. Celo hišo, z značilnim kraškim ograjenim dvoriščem, smo si delili še z enim parom iz Maribora. Nikakor pa ne smem pozabiti omeniti poleg naših sobic najpomembnejši prostor v hiši – klet, ki je bila odprta noč in dan za nas, v njej pa domače žganje in teran. Gostoljubja sicer nismo izkoriščali preveč, vendar smo se (iz vljudnosti, itak) parkrat ustavili tudi tam. Potem, ko smo se namestili in lepo parkirali naša kolesa v spodnje prostore hiše, smo se odpravili na prvi pohod proti Štanjelu. Kljub kislemu vremenu,kolo4 smo srečali kar nekaj sprehajalcev. Štanjel nas je seveda očaral. Rahlo je pričelo rositi pa smo se skrili na teraso gostilne in si privoščili, kaj pa bi drugega, vsak kozarček terana. Potem smo naredili še en krog po tistih ozkih uličicah vasi in bili presenečeni nad ponudbo, predvsem pa nad načinom prodaje domačega medu. Stekleničke polne medu od majhnih do velikih so strumno stale na poličkah lesene omarice, ki je bila pritrjena na zid stare hiše. Na vsakem kozarcu je bila označena cena in na enem malo večjem, praznem je pisalo denar – cash…..pa nikjer nikogar. Ne duha ne sluha o kakšnem človeku, ki bi čuval med ali pa morebitni denar. Seveda smo si nabavili med in denar lepo potisnili v prazen kozarec. Ja, če bi se podobne prodaje posluževali v naši “dolini Šentflorjanski”,  od koder smo mi doma, bi izginil denar in kompletna omarica z vso ponudbo……

Po vrnitvi s sprehoda se nam vreme ni zdelo prepričljivo za kolesarjenje, saj je bilo vseskozi na robu joka. Lačni smo se odločili, da poiščemo kraj kjer se bomo lahko podložili. Velecenjeni in M sta izbrskala nekaj številk in tako smo pristali pri Čotarju v Komnu. Peljali so nas v prijetno urejene kletne prostore, kjer so bile že skoraj vse mizice zasedene. Po stenah so visele stare slike, ki so govorile o zgodovini gostilne in za mojim hrbtom tudi slika Toneta Pavčka s posvetilom domači deklici. Že s tem in prijetnim vzdušjem bi me kupili, ko pa so pričele na mizo prihajati domače dobrote…..sem se morala resnično zadržati, da nisem predla od ugodja. Najprej domača skuta z dvema listoma ocvrtega žajblja (še nikoli prej jedla), pa več vrst sira od mladega do tistega, ki ga pol leta starajo v jami, kot nam je prijazno razložila gospodarica. Tanko narezan pršut je bil božaaanski in se je kar topil v ustih. Pa zlato-rjavo pečeni štruklji s skuto in pehtranom, ki so bili lahki kot peresce in okusni, “da bi jih angelčki jedli, če bi usteca imeli”, kot bi rekla moja mamka. Ostali trije mesožeri so opravili z dvo in pol kilogramsko pečeno kračo kot bi trenil, tako, da sem jih morala kar malo zagovarjati pri domačem sinu, ki se je z nasmehom čudil hitrosti pri jedi češ, da pri nas radi rečemo: “Kakor pri jelu, tako pri delu!” Po pričevanju naših jedcev pa je bila krača zares oooodlična. Zraven smo pili domače vino, ki tudi ni razočaralo. Torej, če vas pot zanese v Komno, se le ustaviti pri Čotarju, verjamite, splača se!

Dobro podprti in razpoloženi smo iz gostilne Čotar stopili pod sončno nebo z le nekaj oblački. Nobenega razloga in izgovora ni bilo, da ne zajahamo kolesa in jo mahnemo na prvo krajše raziskovanje po bližnjih vasicah. Pepi mi je moral za sveto obljubiti, da ne bo prehudih vzponov. In je bilo res kar zmerno. V dveh urah in pol smo prekolesarili dobrih 20 km, s kratkimi vmesnimi postanki, da smo lahko občudovali naravo in čudovite majhne kraške vasice. Prijetno utrujeni smo po predhodnem obisku “naše” radodarne kleti popadali v postelje in zaspali kot ubiti.

kolo6Naslednji dan nas je zbudil prijeten sonček. Po zgodnjem zajtrku smo okoli devete ure že veselo kolesarili po okoliških gričih. Morala sem se sprijazniti, da terena, ki bi bil pisan na mojo kožo tu itak ni in da je beseda ravno tu zelo relativna stvar. Če ti namreč domačin zatrdi, da je pot ravna, je v to ravnino si(g)hurno vštetih nekaj vzponov in spustov. Kadar pa rečejo da “Hre eno mičkeno huor”, ste lahko prepričani, da vas čakajo kar konkretni vzponi. V primeru, da te pogledajo izpod čela in rečejo: “ma se boste pa še nadihali….”, se vprašaj kakšna je tvoja fizična pripravljenost, ker zna biti pasje. No, glede na to, da v moji omari ne visi pikčasta kolesarska majica zmagovalcev gorskih etap, so mi morali pred nosom mahati s pravljičnimi kamnitimi kraškimi vasicami, pršutom in teranom…..pa je nekako šlo. S kratkimi postanki smo ta dan prekolesarili dobrih 40 (gorskih, prosim lepo!) km. Meni jih štejte dvojno, malorca! TaSTJAK dan smo med drugimi obiskali kraj Goče (meni je bilo strašno všeč, ker tu še vedno živijo domačini). Pa kraj Mahniči, kjer je par dni za tem, ko smo bili mi že varno doma divjalo hudo neurje – z znaki tornada, ki je v dveh minutah razkrilo preko dvajset streh. Ubogi ljudje, že tako je na Krasu življenje trdo, potem jim pa neurje v trenutku naredi toliko škode. Mimogrede smo se v Štjaku oglasili še pri cerkvici sv. Jakoba. Tako, da smo prišli malo “na okus” za romanje s kolesi po slovenski Jakobovi poti, ki jo načrtujemo za prihodnje leto, če bo vse po sreči.

Grad Rihemberg

Grad Rihemberg

Naslednji in naš zadnji dan na Krasu smo jo tudi takoj po zajtrku mahnili s kolesi, da raziščemo še druge vasice. Ma je šlo od začetka “taku duol”, da sem vedela da bomo” sihurno” prišli tudi na tisti del ko bo šlo fino “huor”. Od prikupne vasice Volčji grad smo se spuščali (poudarek je na – s p u š č a l i) proti gradu Rihemberg, pa mimo njega po vijugasti cesti naprej dol proti kraju Branik. Toliko okoli spuščanja….ker potem se je pa pričel vzpon kakšnih 5 km z 10-15% naklonom. Nikjer nobene ravnine. Z M sva malo vozili cik-cak in “drveli” navkreber s 5km/h, tako, da sem ugotovila, da grem vsaj 1 km/h hitreje, če porivam bicikel peš. Malo sem preklinjala, dokler sem imela še toliko sape, nato pa pošiljala grozeče poglede in misli spredaj vozečima Pepiju in Velecenjenemu……….v smislu: pa sta obljubila, da zadnji dan ne bo toooliko hribov (pa brez veze, saj je to tako, kot bi mi obljubljala, da v slaščičarni ne prodajajo sladoleda). In smo nekako prisopihali na vrh hriba, naravnost v Štanjel. Prevoženi slabih 40 km ta dan bodo zasedli posebno mesto v mojem kolesarskem dnevniku.  Razmišljam celo o spomeniku, kot so ga postavili baronu Čehovinu v času Franz-Jožefa..

"Najhrabrejšemu med hrabrimi"

“Najhrabrejšemu med hrabrimi”

Čisto prehitro so minili tile naši trije kolesarski dnevi na Krasu. V prijetni družbi, dobri pijači in jedači, čudoviti naravi, naklonjeno nam je bilo celo vreme, smo bili več kot navdušeni tudi nad našimi prevoženimi okroglimi 100 km po razgibanem Krasu (M bi dodala x 2). Poslovili smo se od prijaznih domačinov, ozkih kamnitih vasic in že kar malo pozabili na naporne vzpone, ter si obljubili, da se še vrnemo …. kmalu!

kolo

2 Responses to Tri Dni S Kolesom Po Krasu

  1. Nenči

    Bravo punči, čestitam ti da to VSE ZMOREŠ, čudovita si, jaz iskreno rečeno nebi uspela a niti si nebi upala na tako dolgo pot, ko se pa spomnem ko ste šli še daljšo pot sem prvič mislila da greš samo enkrat kolesarit da vidiš kako je,. zdaj pa se mi zdi da boš prava kolesarka in mogoče te bom kje vidla na kakšnem maratonu…
    bravo Berni, vidim da se držiš izreka.: ” v zdravem telesu zdrav duh” in da skrbiš za zdravlje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja