Pravo malo razvojno pot sem dala skozi zadnje mesece. Od normalnega dvo-nožnega homo sapiensa, sem se v trenutku prelevila v plazilca in nato po operaciji počasi napredovala v tro-nožnega s pomočjo bergel…..po dobrih dveh mesecih sem pričela obiskovati fizioterapijo in postala štiri-nožna…..in ko so bergle postale že tako rekoč del mene so rekli, da je čas, da postanem zopet navadno dvo-nožno homo sapiens bitje. Sicer pa  moja hoja na trenutke še vedno spominja na našo raco Naco.

Moje zdravljenje zloma gležnja se tako zaključuje – vsaj uradno. Pripadlo mi je tistih 8 fizioterapij, ki sem jih večinoma oddelala sama, ker so bile  fizioterapevtke večinoma zaposlene z drugimi, bolj pomembnimi pacienti. Bergle sem tudi že vrnila, čeprav je bilo prav fino, ko sem lahko z njihovo pomočjo ugašala luč na meter in pol razdalje in dosegla tudi najvišje pajčevine pod stropom – jih bom kar malce pogrešala. Toplice »po uradni dolžnosti« očitno pripadajo samo nekaterim (za enako poškodbo, kot jo imam jaz- da ne bo pomote)……meni pa je zdravnik priporočil samo vaje »po pameti« in udobno – široko obutev, dokler mi naslednje leto ne bodo odstranili vseh kovinskih zadev iz mojega gležnja. Gleženj mi seveda še vedno oteka, moja hoja po stopnicah navzdol izgleda precej čudno, ker gibljivost (še?) ni najboljša in daljše razdalje so zaenkrat še znanstvena fantastika. Ampak se mi dogaja….javljajo se mi prijatelji, ki vandrajo po svetu (in jaz v mislih z njimi) in me tolažijo, da bom kmalu lahko tudi jaz šla…..recimo na španski camino  – tistih 900 km peš (mimogrede: moj zdravnik travmatolog pa ni bil najbolj navdušen nad takšno idejo, vsaj v bližnji prihodnosti ne). Hja kaj pa vem – če sem si že zlomila gleženj, si pa vsaj sanj ne pustim zlomiti. Pa saj mi v teh skoraj štirih mesecih ni bilo tako hudo biti doma, težje je bilo to, da sem bila v to prisiljena in druge izbire sploh ni bilo. In v stilu starega reka: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal« (ker do zdravstva itak gojim omejeno upanje za pomoč), sva se z Velecenjenim odločila, da si privoščiva toplice v lastni režiji. Preko kuponkota sem staknila poceni varianto (za štiri nočitve s polpenzionom za dve osebi sva odštela 160 €) v toplicah Lešće na Hrvaškem. Sprva nisva imela pojma kje je to, potem pa sva malo pobrskala po spletu in ugotovila, da mora biti kakšnih 20 km stran od slovenske meje pri Beli krajini. Nedaleč od Bosiljeva, na obronkih Like in Gorskega kotarja in tik ob temno zeleni žuboreči reki Dobri. Baje so se v toplih izvirih termalnih voda v teh krajih namakali že stari Rimljani. Kasneje, pa bi ga lahko šteli za tako rekoč našega, saj je pripadal Frankopanim – se pravi rodbini, iz katere je izhajala tista nesrečna prva žena našega celjskega Friderika, ki ji je menda celo sam pomagal na drugi svet. Za razliko od ostalih termalnih centrov si Lešće ne želijo postati nek moderen SPA center, ter dajejo raje velik poudarek na naravne lepote, mir, tišino in domačnost…..pa da vidimo…..

Slabe tri ure sva porabila za pot do tja. Vmes sva si privoščila še kavico, za kosilo pa je Velecenjeni obljubljal da se ustaviva v tistem prvem večjem kraju, kmalu po izhodu iz avtoceste. Toda, ko sva zavila z nje, je bila edina zadeva mimo katere sva se peljala cerkvica s pokopališčem in potem dolgoooo nič……potem pa sva zavila med grmičevje in drevesa  in po več kilometrih naletela na tu  pa tam kakšno malo kočko. V sorazmerju z ožanjem ceste po kateri sva se vozila, so se manjšala tudi najina pričakovanja glede toplic. Upala sva, da bo vsaj kakšen mini bazenček……termalna voda (kakršna koli že) ……. In postelja za dva. In nato sva prispela (usred ničega) ali točno tako, kot so oglaševali – v neokrnjeni naravi stoji na bregu reke Dobrave hostel-toplice Lešće.

Takoj nama je bilo jasno, da je tu čas obstal nekje okoli leta 1970. Kot bi vstopala v resničnostni tv šov Bilo je nekoč. Parkirala sva poleg dveh avtov s slovensko registracijo in se podala do recepcije. Za mini pultom je sedela starejša receptorka, ki naju je prijazno popeljala po ozkih (in visokih) hodnikih hostela. Malo me je zaskrbelo, da se bom v vseh teh hodnikih in lesenih stopniščih izgubila, pa me je receptorka potolažila »da ide sve na okrug«. Med ogledom pa me je prešinilo, da me bo bivanje v tem »socialističnem gradiču« očitno precej bolj zabavalo, kot je bilo sprva pričakovati. Kar dva dneva sta bila potrebna, da sem strnila prve vtise in zato šele sedaj poizkušam pojasniti, kaj me je tako zabavalo in čim bolj plastično prikazati kje prebivava. Predstavljajte si staro zgradbo, za katero ni bilo preveč denarja za obnovo, vendar pa zanjo skrbijo domačini, ki to počno z veseljem in očitno z veliko domišljije. Dolge hodnike so namreč poživili s tem, da so na stene in vrata sob  s fluorescentno barvo narisali lunice, zvezde, smrečice…… Na visok strop hodnikov pa so namestili vijolično/modre svetilke, ki belo barvo ponoči spremenijo v svetlečo vijolično. Najina soba (103) se nahaja v bližini restavracije in zvečer me je skoraj kap, ko sem zagledala vijolično svetlečega »duhca«, ki je šibal mimo mene. Malo kasneje pa se je izkazalo, da gre le za v belo oblečeno kuharico, ki je hitela po svojih opravkih. Sobice so mini in v njih ne teče drugega kot samo termalna voda – torej so tudi najini zobje deležni termalne terapije ob vsakem umivanju zob. Pokrov školjke mi je sicer takoj ostal v rokah, zato ga sedaj raje puščava dvignjenega, drugače je pa vse lepo čisto, sveže dišeče brisače v omarah in snežno bele platnene rjuhe na posteljah. Po hodnikih so razvrščeni aparati s pitno vodo, tako da ni potrebno skrbeti za nabavo plastenk vode. Na koncu hodnika je družabni prostor z velikim televizorjem, takim starodavnim (ne LCD). Tudi ta prostor je svojevrstno opremljen. S stropa visi bleščeča disco krogla, na zidu lovske trofeje, v kotu pa stoji plastičen grmiček okrašen z množico pisanih pirhov, ki so tam verjetno še od Velike noči. Tematike velikonočnih pirhov je možno srečati tudi vsepovsod drugod po hostelu – visijo nad vrati, pa ob svetilkah na hodniku. V restavraciji z visokega stropa visijo lestenci z lesketajočimi kristalčki in med njimi so še vedno novoletni krogle. Ponosno nam pokažejo tudi »fitnes« v katerem stojijo tri naprave. Med drugim tudi nekakšna magnetna zadeva, ki tvojo chi energijo s pomočjo tresljajev ponese preko stopal v višave po celem telesu do psihičnega in fizičnega delirija. Obljubljajo takojšnjo izboljšanje razpoloženja in povečanje spolne moči….khmmmm. Velecenjenemu pa so zaupali, da je nekdo (ki 14 let ni čutil nog) tu celo shodil! Razpoloženje v tem kao fitnesu ne bi bilo popolno, če v kotu ne bi stala plastična novoletno/božična smrečica, ki je seveda še vedno polna prazničnih okraskov. Tu očitno ničesar ne pospravijo…….zato še vedno iščem kakšno sliko maršala Tita – ni vrag, da ni obešena še v kakšnih internih prostorih. Nikakor ne vem kako bi opisala stil pri ureditvi tega hostela drugače kot: izgubljeno v času in prostoru. Vsepovsod je polno zelenja in cvetja….seveda tistega, ki nikoli ne ovene – se pravi …..plastičnega, pa veliko nabožnih elementov je tudi tu. Nad mini recepcijo je tako obešen križ za katerega je zataknjena oljčna vejica (verjetno od letošnje cvetne nedelje), pod njim pa še velik rožni venec pinki barve. Na oglasni deski ob pultu poleg »svega i svačega« visi tudi cenik obsežne ponudbe raznih ortopedskih pripomočkov in celo nedrčkov s silikonskimi vložki. Na majhnem pultu recepcije pa imajo poleg katalogov razstavljeno tudi domačo ponudbo medu in takoj zraven modrega keramičnega prašička v katerega nabirajo prispevke za nov notranji bazen. Skratka: ni da ni! Dobila sva kopico reklamnega materiala in ustnih podatkov….kot recimo: na vse storitve imava kot gosta 20 % popusta, uporaba koles je brezplačna, termalna voda v notranjem bazenčku in dveh zunanjih se menja vsak dan zvečer med osmo in 11 uro……receptorka pa mi je še dodatno prišepnila, da lahko grem v notranji bazen tudi ponoči kadar hočem, če ne bom mogla spati (ženska že ve kaj so to oblivanja v času mene). Dodala je še, da je njihova termalna voda povsem brez dodatkov….tudi brez klora.

Notranji bazenček pod fluorescentnimi zvezdicami

Res so vsi zelo prijazni in jaz sem se takoj počutila zeeeelo domače. Ko sva v restavraciji naročila kapučino in kavo z mlekom, nama je okrogla mlada kelnarica (s katero sva si bili v trenutku všeč) vse lepo dostavila v tisti mali družabni prostor na koncu hodnika z veliko okni in pogledom na reko. Na kapučino je s čokolado narisala velikega smejkota. Potem, ko je ugotovila, da je za Velecenjenega in ne zame, mi je prišepnila naj mu ukradem vsaj dve čokoladni učki….hehehe. Saj pravim – face. Starejši čiko z brki – mojster za računalnike, nadzornik vseh tehničnih naprav (vključno s fitnesom) pa me je prišel vprašati, če sem bila zadovoljna s čestitko z darilnim bonom za masažo, ki so mi jo poslali po mailu. Seveda sem pohvalila poslano in je strašno ponosno povedal, da jo je on sam oblikoval. Malo je še zadovoljno pokašljal v brk preden je odšel, še prej pa mi je zaželel naj samo uživam. In sem, kaj se če……starejše prijazne gospode je treba ubogati.

Velecenjeni ima mojega bolniškega staleža že poln kufer (jaz pa tudi), zato sva si izposodila kolesa (v vprašljivem voznem stanju) in se z njima odpravila po bližnjih klancih. Jaz bolj previdno, ker mi je moj dr. travmatolog naročil: »Po pameti« in ko se mi je začelo dozdevati, da pamet odkimuje z glavo, sem Velecenjenega ustavila…..kljub temu, da ni bil preveč navdušen….Pa kaj hočem, moj zdravnik bi bil še manj, če bi me videl na kolesu! Tistih prvih in edinih letošnjih 8 km sem pa le prevozila!

carica sa sneguljicom

Z Velecenjenim sva si za najina rojstna dneva izmenjala bone za masažo celotnega telesa v toplicah Lešće. Glede na videno nisem pričakovala preveč. Prva sem bila na vrsti za masažo pri mladi drobni deklici. Po močnem stisku roke ob pozdravu, pa sem ji dala možnost, da me preseneti. Tiljubibogec, le od kod toliko moči v tem drobnem teleščku!? Kar nekaj različnih masaž sem že doživela, vendar je bila ta najmočnejša od vseh. Imela sem občutek, da mi je vsako vretence ekstra vzela ven in nato zopet vstavila v hrbtenico, vsako mišico pregnetla do zadnjega vlakna…..na koncu sem bila pregnetena, kot hlebček kruha pred vzhajanjem.

Z Velecnjenim sva šla na pot samo s plačilnimi karticami in sva se zanašala, da dvigneva kune na bankomatu. Takrat nama očitno še ni bilo čisto jasno kam greva. Včeraj pa sva izvedela, da se bova morala do prvega bankomata peljati dobrih 20 km! Naši novi, v avto vgrajeni »cestni vodički« sva dala ime Daša. Kako pa, če je vdelana v Dacio. Po naši prejšnji dolgoletni zadirčni »garmin Štefici« se tale primerek cestnega usmerjevalca oglaša s prefinjenim glasom, rahlo ljubljanskega narečja, vendar tako nežno in tiho, da morava biti prav pozorna, da kaj ne preslišiva. Sva pač navajena na zadirčno in glasno Štefico, ki je skoraj vpila na naju in kar naprej nekaj preračunavala. Sedaj pa sva ugotovila, da ima tudi tale najina nova Daša svoje muhe. Nekako zahrbtno tiha je, nato pa naju s tistim svojim tihim nedolžnim glasom popelje po vseh možnih stranskih poteh, ki jih ima zapisane v svojih elektronskih možganih. Zato sva naredila tudi kakšen kilometer več, preden sva obredla vse stranpoti in prečkala vsa dvorišča, dokler naju ni končno blagovolila pripeljati  do bankomata. Pa saj denarja itak ne moreva niti kaj veliko zapraviti, ko nikjer ničesar ni. Ena trgovinica z mešanim blagom v velikosti manjšega kioska v stari hiši par sto metrov od hostela in tista gril ponudba ob zunanjih bazenih……in to je to.

Pot do zunanjih termalnih bazenov

Do dveh manjših zunanjih bazenov vodi poljska pot med reko in žitnim poljem – kakšnih 200 m od hostela. Se sliši idilično, kajne!? Poleg vsega pa okrog leta množica pisanih metuljčkov vseh velikosti in barv. Čisto domači so, danes je eden velik žametno rjav celo nekaj časa počival na mojem kazalcu. Kje sem že ostala….ah pri zunanjih bazenih…brez ograje in v stilu Rimskih toplic leta 1970. Na začetku stojita dve leseni hiški, kjer je blagajna in mini okrepčevalnica, kjer lahko nabaviš pijačo, krompirček, hot dog in seveda čevapčiče. Odpiralni čas sicer visi na vratih, vendar zaposleni pridejo »kad stignejo« – včeraj šele tam okoli poldneva. Velecenjeni pa se že dva dni hodi namakati že pred sedmo uro zjutraj, je rekla blagajničarka, da »nema problema« – ograje pa tako ni. Samo tiste tri večerne ure, ko menjajo vodo vsak dan je potrebno preskočiti, drugače pa delaš lahko kar hočeš, ješ pa takrat, ko kdo pride hehehe……Seveda sva tudi ponoči izkoristila nočno kopanje v notranjem bazenu. Opolnoči (po menjavi vode), sva se sprehajala po hodnikih s fluorescentnimi lunicami in zvezdicami in se po stopnicah spustila do bazena….mimo vdolbine v steni, kjer imajo kip Marije iz Lurda s klečečo Bernardko (sajpravim….jaz že vem zakaj sem tu). V mraku sva se dotipala do malega bazenčka s termalno vodo. Nad njim pa obokan nizek strop s polno zvezdicami…..itak….tistimi fluorescentnimi  (očitno so nabavili ogromno te barve)…..in na drugi strani bazenčka je iz temne votline v naju žarel še en kip svetleče obarvane Marije z množico svetlečih roženkrancev… Saj človek ne ve ali bi plaval, ali bi molil…..!! Pa je bilo fino….bila sva sama, iz nekega zvočnika je prihajala rahla glasba. Najino nočno termalno kopanje sva zaključila, ko je iz zvočnikov na koncu zadonela še hrvaška Lijepa naša. Ko sem že ravno pri glasbi……tudi ta je tu nekaj posebnega – retro. V restavraciji jeva ob glasbi Paul Anke, Presleya, Beatelsov, Azre, Crvene jabuke in Miša Kovača. Razen včeraj, ko so bile izredne razmere – se pravi: tekma Hrvaška – Češka na EP v nogometu v Franciji. Zato smo ves dan (tudi na bazenu, kjer iz zvočnika doni lokalni radio Mrežnica) poslušali navijaške pesmi v podporo »Našim junacim – vatrenim«. Najbolj se mi je v spomin vtisnila tista z besedilom: »Neka protivnik pati……i neka teče krv…« in tako naprej v športnem duhu. Po bazenu so se preganjali mulčki, ki so jim starši pobrili glave na šahovnico in v rdeče pobarvali lase. Na avtih so vihrale kockaste zastave. V klubski sobici, kjer je velik TV so s temnimi namiznimi prti, ki so jih z risalnim žebljički pritrdili na okna, ustvarili dramatično vzdušje pred fuzbal tekmo. Možakarji so se pripravljali kot na fantovščino – z žarom v očeh. Še mene so spraševali, če res ne motijo neke točkice na starem ekranu. Pa jih je hišni računalničar prijazno potolažil, da jih po parih pirih ne bo nič več motilo. Zvečer pa so oblečeni v kockaste drese, s kockastimi rdeče-belimi klobuki na glavah strmeli v ekran in navijali. Dvakrat je bilo zaslišati bučne klice veselja……še naša natakarica (sva ravno večerjala) je vsake toliko časa pridivjala k nama, ki imava mizo tik ob tv-ju v restavraciji, da sva ji raportirala zadnje dogodke na igrišču…….do neslavnega incidenta, ko je nekaj hrvaških navijačev tik pred koncem zmetalo na igrišče goreče bakle in so Hrvati v šubu dobili dva gola. Naši, rdeče belo kockasti navijači v klubski sobici so se zavili v molk…..in če molk lahko boli…..je včeraj zeeeelooo bolelo. Ti šment! Tako malokdaj Hrvatom iz srca privoščim zmago ……toda včeraj sem jim jo zares! Očitno Hrvatom prinašava nesrečo….prvi dan, ko sva prispela je padla njihova vlada, včeraj so izgubili tako rekoč že dobljeno tekmo……Še dobro, da odrineva domov dan prej, preden bo tekma s Španijo. Za to pa res ne moreva prevzeti odgovornosti!

Na poti domov sva se ustavila na kavi v Rimskih toplicah in zagledala tale napis na stavbi…….kako lep zaključek najinih terapevtskih počitnic!