2017

Težko lansko leto je podalo roko še težjemu, sedaj iztekajočemu letu….vsaj kar se mene tiče. Medtem, ko sem izdelovala božično/novoletne čestitke, sem razmišljala o tem, kako nam življenje nastavlja zanke preizkušenj. Težje in bolj zapletene kot so, bolj je pomembno kako se odzovemo mi. Saj veste…..človeka ne definira to kar se mu dogaja, ampak to, kako se na dogodke odzove. Večje in težje kot so preizkušnje, bolj je pomembno, da ravnamo prav……po srcu….v skladu s svojo notranjostjo. Samo tako se naučimo več in lahko gremo naprej. Spoznala sem, da se človek takrat, ko globoko in iskreno spozna sebe, preneha obremenjevati z mnogimi stvarmi. Ne primerja se z drugimi, se zna (iskreno) smejati in jokati s sočlovekom in ugotovi, da so za srečo potrebne zelo majhne in na videz nepomembne stvari. Tisti mir, ki si ga tako radi voščimo v tem času….pride…pride….sam od sebe, ko živimo iskreno in pošteno do sebe in drugih.

Poleg trdnega zdravja vam želim, da si  pobarvate in okrasite  leto 2017

20161128_205415

in si privoščite mnogo drobnih grižljajev sreče, ker……sreča je v majhnih stvareh!

POTICKE IN PRASICKI

Kategorija: Drobtinice | Oznake: | Komentiraj

Slovo Od Poletja

Eni so potonili s Titanikom…….drugi pa s stilom….smesko
(vsaj pri prvem posnetku priporočam zvočnike)

 

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj

Naši Jelki

Bila si nam vse…..teta, mama, ati, stara mama, stari ata, botrca, priča in prijateljica. Bila si nam vse to, kar drugi, ki bi to morali biti niso znali, zmogli ali hoteli. Posvetila si nam vse svoje življenje in nas obdarila z nesebično ljubeznijo, ki smo jo tako potrebovali. Bila si in vedno boš tako naša in mi bomo vedno Tvoji. Neizmerno smo hvaležni za vse in potolaženi smo, da si zdaj tam, kjer te nič več ne boli. Ne skrbi, dobro smo, ker vemo, da še vedno čuvaš na nas tam nekje visoko na nebu.

Radi Te imamo!

jelka

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj

Korak Po Korak …… Do Lešć

Pravo malo razvojno pot sem dala skozi zadnje mesece. Od normalnega dvo-nožnega homo sapiensa, sem se v trenutku prelevila v plazilca in nato po operaciji počasi napredovala v tro-nožnega s pomočjo bergel…..po dobrih dveh mesecih sem pričela obiskovati fizioterapijo in postala štiri-nožna…..in ko so bergle postale že tako rekoč del mene so rekli, da je čas, da postanem zopet navadno dvo-nožno homo sapiens bitje. Sicer pa  moja hoja na trenutke še vedno spominja na našo raco Naco.

Moje zdravljenje zloma gležnja se tako zaključuje – vsaj uradno. Pripadlo mi je tistih 8 fizioterapij, ki sem jih večinoma oddelala sama, ker so bile  fizioterapevtke večinoma zaposlene z drugimi, bolj pomembnimi pacienti. Bergle sem tudi že vrnila, čeprav je bilo prav fino, ko sem lahko z njihovo pomočjo ugašala luč na meter in pol razdalje in dosegla tudi najvišje pajčevine pod stropom – jih bom kar malce pogrešala. Toplice »po uradni dolžnosti« očitno pripadajo samo nekaterim (za enako poškodbo, kot jo imam jaz- da ne bo pomote)……meni pa je zdravnik priporočil samo vaje »po pameti« in udobno – široko obutev, dokler mi naslednje leto ne bodo odstranili vseh kovinskih zadev iz mojega gležnja. Gleženj mi seveda še vedno oteka, moja hoja po stopnicah navzdol izgleda precej čudno, ker gibljivost (še?) ni najboljša in daljše razdalje so zaenkrat še znanstvena fantastika. Ampak se mi dogaja….javljajo se mi prijatelji, ki vandrajo po svetu (in jaz v mislih z njimi) in me tolažijo, da bom kmalu lahko tudi jaz šla…..recimo na španski camino  – tistih 900 km peš (mimogrede: moj zdravnik travmatolog pa ni bil najbolj navdušen nad takšno idejo, vsaj v bližnji prihodnosti ne). Hja kaj pa vem – če sem si že zlomila gleženj, si pa vsaj sanj ne pustim zlomiti. Pa saj mi v teh skoraj štirih mesecih ni bilo tako hudo biti doma, težje je bilo to, da sem bila v to prisiljena in druge izbire sploh ni bilo. In v stilu starega reka: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal« (ker do zdravstva itak gojim omejeno upanje za pomoč), sva se z Velecenjenim odločila, da si privoščiva toplice v lastni režiji. Preko kuponkota sem staknila poceni varianto (za štiri nočitve s polpenzionom za dve osebi sva odštela 160 €) v toplicah Lešće na Hrvaškem. Sprva nisva imela pojma kje je to, potem pa sva malo pobrskala po spletu in ugotovila, da mora biti kakšnih 20 km stran od slovenske meje pri Beli krajini. Nedaleč od Bosiljeva, na obronkih Like in Gorskega kotarja in tik ob temno zeleni žuboreči reki Dobri. Baje so se v toplih izvirih termalnih voda v teh krajih namakali že stari Rimljani. Kasneje, pa bi ga lahko šteli za tako rekoč našega, saj je pripadal Frankopanim – se pravi rodbini, iz katere je izhajala tista nesrečna prva žena našega celjskega Friderika, ki ji je menda celo sam pomagal na drugi svet. Za razliko od ostalih termalnih centrov si Lešće ne želijo postati nek moderen SPA center, ter dajejo raje velik poudarek na naravne lepote, mir, tišino in domačnost…..pa da vidimo…..

LESCE1

Slabe tri ure sva porabila za pot do tja. Vmes sva si privoščila še kavico, za kosilo pa je Velecenjeni obljubljal da se ustaviva v tistem prvem večjem kraju, kmalu po izhodu iz avtoceste. Toda, ko sva zavila z nje, je bila edina zadeva mimo katere sva se peljala cerkvica s pokopališčem in potem dolgoooo nič……potem pa sva zavila med grmičevje in drevesa  in po več kilometrih naletela na tu  pa tam kakšno malo kočko. V sorazmerju z ožanjem ceste po kateri sva se vozila, so se manjšala tudi najina pričakovanja glede toplic. Upala sva, da bo vsaj kakšen mini bazenček……termalna voda (kakršna koli že) ……. In postelja za dva. In nato sva prispela (usred ničega) ali točno tako, kot so oglaševali – v neokrnjeni naravi stoji na bregu reke Dobrave hostel-toplice Lešće.

LESCETakoj nama je bilo jasno, da je tu čas obstal nekje okoli leta 1970. Kot bi vstopala v resničnostni tv šov Bilo je nekoč. Parkirala sva poleg dveh avtov s slovensko registracijo in se podala do recepcije. Za mini pultom je sedela starejša receptorka, ki naju je prijazno popeljala po ozkih (in visokih) hodnikih hostela. Malo me je zaskrbelo, da se bom v vseh teh hodnikih in lesenih stopniščih izgubila, pa me je receptorka potolažila »da ide sve na okrug«. Med ogledom pa me je prešinilo, da me bo bivanje v tem »socialističnem gradiču« očitno precej bolj zabavalo, kot je bilo sprva pričakovati. Kar dva dneva sta bila potrebna, da sem strnila prve vtise in zato šele sedaj poizkušam pojasniti, kaj me je tako zabavalo in čim bolj plastično prikazati kje prebivava. Predstavljajte si staro zgradbo, za katero ni bilo preveč denarja za obnovo, vendar pa zanjo skrbijo domačini, ki to počno z veseljem in očitno z veliko domišljije. Dolge hodnike so namreč poživili s tem, da so na stene in vrata sob  s fluorescentno barvo narisali lunice, zvezde, smrečice…… Na visok strop hodnikov pa so namestili vijolično/modre svetilke, ki belo barvo ponoči spremenijo v svetlečo vijolično. Najina soba (103) se nahaja v bližini restavracije in zvečer me je20160618_234554 skoraj kap, ko sem zagledala vijolično svetlečega »duhca«, ki je šibal mimo mene. Malo kasneje pa se je izkazalo, da gre le za v belo oblečeno kuharico, ki je hitela po svojih opravkih. Sobice so mini in v njih ne teče drugega kot samo termalna voda – torej so tudi najini zobje deležni termalne terapije ob vsakem umivanju zob. Pokrov školjke mi je sicer takoj ostal v rokah, zato ga sedaj raje puščava dvignjenega, drugače je pa vse lepo čisto, sveže dišeče brisače v omarah in snežno bele platnene rjuhe na posteljah. Po hodnikih so razvrščeni aparati s pitno vodo, tako da ni potrebno skrbeti za nabavo plastenk vode. Na koncu hodnika je družabni prostor z velikim televizorjem, takim20160618_124130 starodavnim (ne LCD). Tudi ta prostor je svojevrstno opremljen. S stropa visi bleščeča disco krogla, na zidu lovske trofeje, v kotu pa stoji plastičen grmiček 20160616_125253okrašen z množico pisanih pirhov, ki so tam verjetno še od Velike noči. Tematike velikonočnih pirhov je možno srečati tudi vsepovsod drugod po hostelu – visijo nad vrati, pa ob svetilkah na hodniku. V restavraciji z visokega stropa visijo lestenci z lesketajočimi kristalčki in med njimi so še vedno novoletni krogle. Ponosno nam pokažejo tudi »fitnes« v katerem stojijo tri naprave. Med drugim tudi nekakšna magnetna zadeva, ki tvojo chi energijo s pomočjo tresljajev ponese preko stopal v višave po celem telesu do psihičnega in20160619_173804 fizičnega delirija. Obljubljajo takojšnjo izboljšanje razpoloženja in povečanje spolne moči….khmmmm. Velecenjenemu pa so zaupali, da je nekdo (ki 14 let ni čutil nog) tu celo shodil! Razpoloženje v tem kao fitnesu ne bi bilo popolno, če v kotu ne bi stala plastična novoletno/božična smrečica, ki je seveda še vedno polna prazničnih okraskov. Tu očitno ničesar ne pospravijo…….zato še vedno iščem kakšno sliko maršala Tita – ni vrag, da ni obešena še v kakšnih internih prostorih. Nikakor ne vem kako bi opisala stil pri ureditvi tega hostela drugače kot: izgubljeno v času in prostoru. Vsepovsod 20160617_145248_001je polno zelenja in cvetja….seveda tistega, ki nikoli ne ovene – se pravi …..plastičnega, pa veliko nabožnih elementov je tudi tu. Nad mini recepcijo je tako obešen križ za katerega je zataknjena oljčna vejica (verjetno od letošnje cvetne nedelje), pod njim pa še velik rožni venec pinki barve. Na oglasni deski ob pultu poleg »svega i svačega« visi tudi cenik obsežne ponudbe raznih ortopedskih pripomočkov in celo nedrčkov s silikonskimi vložki. Na majhnem pultu recepcije pa imajo poleg katalogov razstavljeno tudi domačo ponudbo medu in takoj zraven modrega keramičnega prašička v katerega nabirajo prispevke za nov notranji bazen. Skratka: ni da ni! Dobila sva kopico reklamnega materiala in ustnih podatkov….kot recimo: na vse storitve imava kot gosta 20 % popusta, uporaba koles je brezplačna, termalna voda v notranjem bazenčku in dveh zunanjih se menja vsak dan zvečer med osmo in 11 uro……receptorka pa mi je še dodatno prišepnila, da lahko grem v notranji bazen tudi ponoči kadar hočem, če ne bom mogla spati (ženska že ve kaj so to oblivanja v času mene). Dodala je še, da je njihova termalna voda povsem brez dodatkov….tudi brez klora.

Notranji bazenček pod fluorescentnimi zvezdicami

Notranji bazenček pod fluorescentnimi zvezdicami

Res so vsi zelo prijazni in jaz sem se takoj počutila zeeeelo domače. Ko sva v restavraciji naročila kapučino in kavo z mlekom, nama je okrogla mlada kelnarica (s katero sva si bili v trenutku všeč) vse lepo dostavila v tisti mali družabni prostor na koncu hodnika z veliko okni in pogledom na reko. Na kapučino je s čokolado narisala velikega smejkota. Potem, ko je ugotovila, da je za Velecenjenega in ne zame, mi je prišepnila naj mu ukradem vsaj dve čokoladni učki….hehehe. Saj pravim – face. Starejši čiko z brki – mojster za računalnike, nadzornik vseh tehničnih naprav (vključno s fitnesom) pa me je prišel vprašati, če sem bila zadovoljna s čestitko z darilnim bonom za masažo, ki so mi jo poslali po mailu. Seveda sem pohvalila poslano in je strašno ponosno povedal, da jo je on sam oblikoval. Malo je še zadovoljno pokašljal v brk preden je odšel, še prej pa mi je zaželel naj samo uživam. In sem, kaj se če……starejše prijazne gospode je treba ubogati.

Velecenjeni ima mojega bolniškega staleža že poln kufer (jaz pa tudi), zato sva si izposodila kolesa (v vprašljivem voznem stanju) in se z njima odpravila po bližnjih klancih. Jaz bolj previdno, ker mi je moj dr. travmatolog naročil: »Po pameti« in ko se mi je začelo dozdevati, da pamet odkimuje z glavo, sem Velecenjenega ustavila…..kljub temu, da ni bil preveč navdušen….Pa kaj hočem, moj zdravnik bi bil še manj, če bi me videl na kolesu! Tistih prvih in edinih letošnjih 8 km sem pa le prevozila!

carica sa sneguljicom

carica sa sneguljicom

Z Velecenjenim sva si za najina rojstna dneva izmenjala bone za masažo celotnega telesa v toplicah Lešće. Glede na videno nisem pričakovala preveč. Prva sem bila na vrsti za masažo pri mladi drobni deklici. Po močnem stisku roke ob pozdravu, pa sem ji dala možnost, da me preseneti. Tiljubibogec, le od kod toliko moči v tem drobnem teleščku!? Kar nekaj različnih masaž sem že doživela, vendar je bila ta najmočnejša od vseh. Imela sem občutek, da mi je vsako vretence ekstra vzela ven in nato zopet vstavila v hrbtenico, vsako mišico pregnetla do zadnjega vlakna…..na koncu sem bila pregnetena, kot hlebček kruha pred vzhajanjem.

Z Velecnjenim sva šla na pot samo s plačilnimi karticami in sva se zanašala, da dvigneva kune na bankomatu. Takrat nama očitno še ni bilo čisto jasno kam greva. Včeraj pa sva izvedela, da se bova morala do prvega bankomata peljati dobrih 20 km! Naši novi, v avto vgrajeni »cestni vodički« sva dala ime Daša. Kako pa, če je vdelana v Dacio. Po naši prejšnji dolgoletni zadirčni »garmin Štefici« se tale primerek cestnega usmerjevalca oglaša s prefinjenim glasom, rahlo ljubljanskega narečja, vendar tako nežno in tiho, da morava biti prav pozorna, da kaj ne preslišiva. Sva pač navajena na zadirčno in glasno Štefico, ki je skoraj vpila na naju in kar naprej nekaj preračunavala. Sedaj pa sva ugotovila, da ima tudi tale najina nova Daša svoje muhe. Nekako zahrbtno tiha je, nato pa naju s tistim svojim tihim nedolžnim glasom popelje po vseh možnih stranskih poteh, ki jih ima zapisane v svojih elektronskih možganih. Zato sva naredila tudi kakšen kilometer več, preden sva obredla vse stranpoti in prečkala vsa dvorišča, dokler naju ni končno blagovolila pripeljati  do bankomata. Pa saj denarja itak ne moreva niti kaj veliko zapraviti, ko nikjer ničesar ni. Ena trgovinica z mešanim blagom v velikosti manjšega kioska v stari hiši par sto metrov od hostela in tista gril ponudba ob zunanjih bazenih……in to je to.

Pot do zunanjih termalnih bazenov

Pot do zunanjih termalnih bazenov

Do dveh manjših zunanjih bazenov vodi poljska pot med reko in žitnim poljem – kakšnih 200 m od hostela. Se sliši idilično, kajne!? Poleg vsega pa okrog leta množica pisanih metuljčkov vseh velikosti in barv. Čisto domači so, danes je eden velik žametno rjav celo nekaj časa počival na mojem kazalcu. Kje sem že ostala….ah pri zunanjih bazenih…brez ograje in v stilu Rimskih toplic letabazen l 1970. Na začetku stojita dve leseni hiški, kjer je blagajna in mini okrepčevalnica, kjer lahko nabaviš pijačo, krompirček, hot dog in seveda čevapčiče. Odpiralni čas sicer visi na vratih, vendar zaposleni pridejo »kad stignejo« – včeraj šele tam okoli poldneva. Velecenjeni pa se že dva dni hodi namakati že pred sedmo uro zjutraj, je rekla blagajničarka, da »nema problema« – ograje pa tako ni. Samo tiste tri večerne ure, ko menjajo vodo vsak dan je potrebno preskočiti, drugače pa delaš lahko kar hočeš, ješ pa takrat, ko kdo pride hehehe……Seveda sva tudi ponoči izkoristila nočno kopanje v notranjem bazenu. Opolnoči (po menjavi vode), sva se sprehajala po hodnikih s fluorescentnimi lunicami in zvezdicami in se po20160618_234617 stopnicah spustila do bazena….mimo vdolbine v steni, kjer imajo kip Marije iz Lurda s klečečo Bernardko (sajpravim….jaz že vem zakaj sem tu). V mraku sva se dotipala do malega bazenčka s termalno vodo. Nad njim pa obokan nizek strop s polno zvezdicami…..itak….tistimi fluorescentnimi  (očitno so nabavili ogromno te barve)…..in na drugi strani bazenčka je iz temne votline v naju žarel še en kip svetleče obarvane Marije z množico svetlečih roženkrancev… Saj človek ne ve ali bi plaval, ali bi molil…..!! Pa je bilo fino….bila sva sama, iz nekega zvočnika je prihajala rahla glasba. Najino nočno termalno kopanje sva zaključila, ko je iz zvočnikov na koncu zadonela še hrvaška Lijepa naša. Ko sem že ravno pri glasbi……tudi ta je tu nekaj posebnega – retro. V restavraciji jeva ob glasbi Paul Anke, Presleya, Beatelsov, Azre, Crvene jabuke in Miša Kovača. Razen včeraj, ko so bile izredne razmere – se pravi: tekma Hrvaška – Češka na EP v nogometu v Franciji. Zato smo ves dan (tudi na bazenu, kjer iz zvočnika doni lokalni radio Mrežnica) poslušali navijaške pesmi v podporo »Našim junacim – vatrenim«. Najbolj se mi je v spomin vtisnila tista z besedilom: 20160617_170958»Neka protivnik pati……i neka teče krv…« in tako naprej v športnem duhu. Po bazenu so se preganjali mulčki, ki so jim starši pobrili glave na šahovnico in v rdeče pobarvali lase. Na avtih so vihrale kockaste zastave. V klubski sobici, kjer je velik TV so s temnimi namiznimi prti, ki so jih z risalnim žebljički pritrdili na okna, ustvarili dramatično vzdušje pred fuzbal tekmo. Možakarji so se pripravljali kot na fantovščino – z žarom v očeh. Še mene so spraševali, če res ne motijo neke točkice na starem ekranu. Pa jih je hišni računalničar prijazno potolažil, da jih po parih pirih ne bo nič več motilo. Zvečer pa so oblečeni v kockaste drese, s kockastimi rdeče-belimi klobuki na glavah strmeli v ekran in navijali. Dvakrat je bilo zaslišati bučne klice veselja……še naša natakarica (sva ravno večerjala) je vsake toliko časa pridivjala k nama, ki imava mizo tik ob tv-ju v restavraciji, da sva ji raportirala zadnje dogodke na igrišču…….do neslavnega incidenta, ko je nekaj hrvaških navijačev tik pred koncem zmetalo na igrišče goreče bakle in so Hrvati v šubu dobili dva gola. Naši, rdeče belo kockasti navijači v klubski sobici so se zavili v molk…..in če molk lahko boli…..je včeraj zeeeelooo bolelo. Ti šment! Tako malokdaj Hrvatom iz srca privoščim zmago ……toda včeraj sem jim jo zares! Očitno Hrvatom prinašava nesrečo….prvi dan, ko sva prispela je padla njihova vlada, včeraj so izgubili tako rekoč že dobljeno tekmo……Še dobro, da odrineva domov dan prej, preden bo tekma s Španijo. Za to pa res ne moreva prevzeti odgovornosti!

Na poti domov sva se ustavila na kavi v Rimskih toplicah in zagledala tale napis na stavbi.......kako lep zaključek najinih terapevtskih počitnic!

Na poti domov sva se ustavila na kavi v Rimskih toplicah in zagledala tale napis na stavbi…….kako lep zaključek najinih terapevtskih počitnic!

Kategorija: Drobtinice, Moje poti | Oznake: , | Komentiraj

Pirhi 2016

Letošnja izdelava velikonočnih pirhov je bila prirejena  trenutnim izrednim razmeram pri nas.  Velikonočne priprave za žegen smo si nekako porazdelili. barvanje pirhov 3Velecenjeni je kuhal šunko, sine je pekel kuglof (rozinovo potico), teta in naša Pehtica bosta nesli v žegen……sprememba jajčk v pirhe pa je bilo moje delo. Glede na to, da sem nedolgo nazaj že dokazala, da sem bolj nerodne sorte, mi tokrat raje niso zaupali barve za barvanje jajčk. Uporabila sem torej kar je bilo pri roki. Velecenjeni je skuhal nekaj naših domačih (belih) račjih jajčk, ki se kuhajo dlje kot kokošje (15 minut) in nekaj kupljenih kokošjih. Potem, ko so se lepo ohladile, sem vzela v roke flomastre, si pomagala še z edigsom in nastali so pirhi v obliki nekakšnih “čustvenčkov”, ki izražajo ves spekter mojih občutij v zadnjem mesecu….hihihi……

Pirhi 2016

Pirhi 2016

Sine je ob asistenci naše Pehtice spekel dva rozinova kuglofa, po našem preizkušenem receptu:

kuglof 1testo: 1,25 kg moke, 5 dag kvasa, 5 rumenjakov, 8 dcl mlačnega mleka, limonina lupinica, 6 žlic sladkorja, žlička soli, 17,5 dag stopljenega masla;

nadev: 27 dag rozin namočenih v 5 žlic ruma, 2 žlici sladkorja, vanilij sladkor, dobra žlička cimeta.

odlično opravljeno delo

odlično opravljeno delo

Lepe praznike vsem……in velikoooo pirhov!

Jelka in Ana neseta v žegen

Jelka in Ana neseta v žegen

 

Kategorija: Ustvarjanje, Za brbončice | Oznake: , , , | 1 Komentar

Bogovsko II

Ali  KAKO JE, KO SI MATI ZLOMI GLEŽENJ

20160301_084439Samo dva dni po tem, ko sva se z Velecenjenim srečno in varno vrnila s potepanja po jugu Italije, mi je uspelo lastnonožno potrditi  statistično ugotovljeno dejstvo, da se največ nesreč zgodi doma. In jaz, ki sem se vedno zmrdovala nad statistiko, češ da je le točen zbir netočnih podatkov, moram sedaj priznati – res je – statistika ima (včasih) prav! Pri pospravljanju sem stopila na zložljiv stol, ki je opešal pod mojo težo in se skupaj z mano ne preveč nežno zložil po tleh. Levo stopalo je gledalo nekam v levo, koleno pa v nasprotno smer….khm… Skratka: gleženj imam zvit, zlomljen in potrgane vezi…. Več si v dani situaciji res nisem uspela uničiti…., če bi pa lahko, si verjetno tudi bi! Ker jaz, ko se spravim k delu, to opravim temeljito! Med potjo, ko je medicinska sestra potiskala posteljo z mojo malenkostjo proti travmatološkemu oddelku, sem Velecenjenemu dajala osnovne napotke »preživetja« doma in tarnala, le kdo bo sedaj do konca uredil novo stanovanje naših, ki se vračajo iz Amerike, kdo bo urejal vrt……. Pa me je vrla medicinska oseba ustavila v mojih izlivih »nujnopotrebnosti« rekoč, da bi se lahko zame končalo še veliko slabše. Res je….in so se mi pred očmi takoj zvrstile krvave slike poškodbe glave in bognedaj zlom vratu!! Ona pa je takoj uslužno postregla s pravim odgovorom, in sicer: da bi si lahko pregriznila jezik!! Japajde…. pri meni je to vitalni organ…res je!

Preberi preostanek članka »

Kategorija: Drobtinice, Za brbončice | Oznake: , , | 2 komentarja

Potepanje Po Jugu Italijanskega Škornja

17.2. 2016   Petrovče – Trst – Bari – Polignano a mare

Zopet je leto naokoli in neglede na trenutno gužvo v naši širši družini se je Velecenjeni zopet odločil, da me za obletnico poroke (nočete vedeti katero, pa vseeno povem: 34, na dve leti podlage) preseneti s potovanjem v organizaciji »Velecenjeni tours« – v lastni režiji torej. In kot že prej napisano nisem imela tokrat niti sekunde časa za predhodno pripravo poti, bo ta potopis bolj tak – doživljajski spis. Moje srce je na tej poti razcepljeno na troje. Del je ostal doma (pri selitvi naših dragih v novo stanovanje), del je itak z njimi v Ameriki (kjer se naša mala zala deklica pogumno sooča z operacijo), delček pa je ostal za tole potovanje. In kam me je tokrat popeljal moj Velecenjeni. V Italijo, na sam jug….tako rekoč od ostrog do konca pete Italijanskega škornja.

apulija zemljevid

Glede na to, da mi od vseh držav, ki sem jih do sedaj obiskala mentaliteta Italije najmanj leži, sem se tokrat trdno odločila, da jim (Italijanom) dam še poslednjo šanso, da me očarajo. Celo 20 točk bonusa sem si pripravila za rezervo. Sem pa za vsak slučaj pri čakanju na avion naštudirala vsaj tematiko mafije s tega področja, ker se mi je zdelo, da mi utegne priti prav. Naj strnem naučeno: štiri največje skupine organiziranega kriminala v Italiji so: ‘Ndrangheta v Kalabriji, napolitanska Camorra, Cosa nostra na Siciliji…in v Pugliji (ali po naše Apuliji) vlada Sacra corona unita. Mafija – organiziran kriminal ima v Italiji pomembno gospodarsko in politično funkcijo. Glede na dobro organiziranost, pa v združbah vladajo stroga pravila in zakoni od katerih je najpomembnejši »omerta« – zakon molčečnosti in neizdajanja. Imajo tudi zapovedi za dobrega mafijca. In kaj je prepovedano? Zadrževanje v barih, bratenje s policijo, zamujanje na sestanke je smrtni greh….Tradicionalistični jug (začuda) verjame v moralo in mafijcem celo prepoveduje prilastiti si denar, ki pripada drugim družinam. Nadalje kodeks zapoveduje tudi kako ravnati z ženskami v stilu bognedaj gledati za ženami naših prijateljev in spoštuj svojo ženo (kar že kar pošteno spominja na tisto iz izvirnih 10 božjih zapovedi). Ko sem se tako na grobo podprla z naukom o mafijskem življenju na jugu Italije, naj na hitrico opišem še nekaj o pokrajini Puglia/Apulija, kar mi je zaupal stric Google, ker naše turistične agencije nimajo skoraj nobenega potovalnega programa po katerem bi se zgledovala v tej smeri. Žal je tokrat tudi knjižnica razočarala…..tako kot da se podajava na neraziskano področje. Pa naj posredujem vsaj to, kar sem našla:

Preberi preostanek članka »

Kategorija: Moje poti | Oznake: , , , , , , | Komentiraj

Predpustni Flancati In Vrtnice

Že včeraj me je naša teta opozarjala, da bo danes na četrtek (pred pustnim torkom) mali pust. Eni rečejo tudi, da je debeli pust. Takrat se spodobi, da se je hrano v katero je “stopil” kakšen prašiček, se pravi nekaj mesnato mastnega. Za posladke pa glavne vloge tudi uradno prevzamejo krofi, flancati ali kot jim pravimo pri nas štraube in podobne ocvrte pregrehe. V spomin na mojo drago staro mamko, ki je bila odlična kuharica, sem na portalu Kulinarika poiskala recept za krhke flancate moje babice.  Po podobnem receptu je delala tudi naša mamka, le brez limone, če me spomin ne vara.

Sestavine: 30 dag moke, 5 rumenjakov, 7 žlic belega vina, ščep soli, 2 žlici ruma (itak, če jaz kuham), 2 polni žlici kisle smetane in žlica limoninega soka.

20160204_165650V posodo damo moko, rumenjake, belo vino, sol, 2 žlici kisle smetane, rum in limonin sok. V testu mora biti malo kisline in nekateri uporabijo malo kisa. Dosti boljše je, (je bilo napisano v receptu) če se da malo limone, ker da flancatom posebno skrivnosten okus. Ko smo odmerili sestavine, vse skupaj začnemo mešati iz sredine in počasi pobiramo moko. Vmesimo rahlo testo in po potrebi dodamo še malo kisle smetane. Testo razvaljamo precej na tanko in razrežemo na kvadrate. V vsak kvadrat zarežemo 2 – 3 zareze in po želji lahko kvadrate prepletemo. Na hitro jih ocvremo in posujemo s sladkorjem v prahu.

Da pa bi bilo še bolj zanimivo za oko, sem čisto slučajno naletela na recept, kjer je s. Nikolina iz enakega testa cvrla testo v obliki cvetov……in seveda sem morala tudi sama preizkusiti svoje ročne spretnosti pri oblikovanju cvetkov.

20160204_173659

Del testa od štraub/flancatov sem tako namenila rožicam, ga dobro pregnetla (testo lahko malo odpočije, ni pa nujno) in tanko razvaljala (kot za valjane rezance – za dober nožev rob na debelo). Z modelčki za krofe (lahko si pomagamo tudi s kozarci),  izkrožimo kroge treh velikosti. Vsakega na robu za 4 mm (lahko malo več) zarežemo. Spodaj damo največji krog, na sredino naredimo piko s prstom pomočenim v beljak (to služi kot lepilo med plastmi cveta), naložimo srednjega in nato še najmanjšega.  Listi cveta zgornjih plasti naj bodo malce zamaknjeni, tako, da ne pride zareza na zarezo, ker bo potem na koncu bolj poln cvet.

vrtnice
V primerno vroče olje (preverimo z metodo 1-2-3) damo vrtnice. Naj samo dodam opombo za tole metodo 1-2-3: od testa odtrgamo majhen delček in ga položimo v segreto olje, če se medtem, ko preštejemo do 3 napihne in splava na površino je olje ravno prav toplo. Torej, ko je olje ravno prav vroče cvetove vanj polagamo najprej z zgornjo stranjo (z najmanjšim krogom navzdol). Nato jih obrnemo in ko so ocvrte, naložimo na cedilo ali servieto.
Ohlajene rahlo sladkamo, v vrhnjo čašico naložimo sadni žele ali marmelado.

vrtnica1

Moja mamka bi bila (upam) zadovoljna z mano. Štraube so krhke in zelo okusne. Rožice enako, samo, da so zaradi dodane jagodne marmelade v zadnjem cvetnem listu še slajše.

Lepe predpustne dneve! In naj bo tudi vaš pust masten okrog ust!

Kategorija: Ustvarjanje, Za brbončice | Oznake: , , , | Komentiraj

Ukročena Trmoglavka

balet4Nak, ne bom pisala o sebi, čeprav sem trmoglavka….včasih….no…. velikokrat. Ampak ukročena pa definitivno nisem in očitno še dolgo ne bom. Zlomi me tu pa tam in za krajši čas že lahko kdo…..samo ukrotiti se pa ne dam. Ni šans!

Torej takole: v nedeljo sem bila v Bolšoj teatru…..no, no….nič bati….še vedno nimam toliko denarja pod palcem, da bi bila tudi  v Moskvi. Še vedno pa dovolj, da si parkrat na leto privoščim kakšen direkten prenos baleta iz moskovskega Bolšoja. Če imaš malce domišljije (in jaz imam tega materiala v obilici) ti veliko platno kina v Cineplexxu zelo prepričljivo zabriše časovno in več tisoč kilometrsko razdaljo do Moskve. Prednost pa je tudi ta, da je cena vstopnice enaka ne glede na to kje imaš sedež, vidiš pa bolje, kot bi sedel na najdražjem sedežu v Bolšoj teatru v Moskvi. Da o prednosti bližnjih posnetkov kamere niti ne govorim. Skratka….vse je v glavi. Tako sem se v solo izvedbi odpravila v kino/na balet, ker je naša edina članica družine s plesnim »posluhom« zopet brzela nekje po svojih lastnih plesnih poteh…..ostali so bili pa čisto nezainteresirani. Priznam, včasih mi je strašno prijetno tudi samo v lastni družbi.

Kje so časi, ko si šel v kino in pri blagajni nabavil vstopnice, malo naprej pa pri pultu nabavil še kokice in pijačo, če si jo želel. Sedaj se ti začne »dogajati« že takoj pri nakupu vstopnice. V Cineplexxu namreč vstopnice prodajajo skupaj s prigrizki in pijačo za obiskovalce kina. In ponudba prigrizkov se je silno povečala. Dobiš lahko vsemogoče mega, mini in celo skupinske party mix menuje s kokicami, tortilja čipsi, raznimi omakicami….da o pijači sploh ne govorim. Zaradi tega toplo priporočam, da se ob pričakovanem povečanem obisku kino predstav odpravite na dogodek vsaj uro prej. Svetujem tudi mirne živce, ko vas bo v dolgi čakalni vrsti popadla želja, da bi koga stisnili za vrat. Naj vam ne gredo preveč na živce silno počasni prodajalci mešanega blaga (beri: vstopnic in prigrizkov s pijačami), sestradana in neodločna mladež pri katerih imaš občutek, da ves dan niso použili čisto ničesar in so čakali na to, da se ob obisku kinopredstave najedo za en teden naprej in nazaj…..skratka…mirnooooo. Meni žal to ni povsem uspelo. Res, da nisem prišla eno uro prej, vendar vrsta ni bila tako dolga in sem bila že kar vesela, da tokrat ne bom zamudila začetka predstave.  O kakšna zmota! Pred mano je bil mlad parček, ki se je zalagal s hrano, kot da sta namenjena na piknik in ne v kino. V mislih sem preklinjala njiju in prodajalca, ki je stregel s hitrostjo polža lazarja, zapovrh pa še Cineplexx, ki nima vsaj ene »hitre« blagajne, ki bi prodajala samo vstopnice. Na baletne in operne prenose je vnos hrane in pijače (hvalabogecu) itak prepovedan. Čisto znervirana, s pogriženimi nohti in črnim pogledom sem v zadnji minuti uspela nabaviti šmentano vstopnico (kljub temu, da mi je lazar pri blagajni razložil, da je moja Cineplexx kartica zaklenjena) in oddrvela v imaginarni Bolšoj. Verjetno bi bila resnična pot do same Moskve krajša in manj napeta.

V mislih sem se teleportirala za dve uri naprej, ker je v Moskvi bil že večer, pri nas pa popoldan in se prepustila glasbi Shostakovicha in baletnim prvakom da me začarajo. Pred leti sem si v Ljubljani že ogledala balet Ukročena trmoglavka, vendar pa je bil ta čisto drugačen – manj klasičen, kar me je malo presenetilo. Francoski koreograf Jean Christophe Maillot se je zadeve lotil precej bolj sproščeno, sodobno in celo z nekaj vložki pantomime. Tistim, ki prisegajo na strogo klasične izvedbe baleta verjetno to ni bilo pogodu, mene pa so takoj »kupili«. Med odmorom, ko so se obiskovalci v moskovskem Bolšoju sprehajali po hodnikih teatra, smo bili mi deležni pogleda v zaodrje in pogovora z umetniškim direktorjem Boljšoja Filinom in francoskim koreografom. Z zasanjanim nasmeškom na obrazu sem preživela dobri dve uri, kolikor je trajal prenos. Lepo je bilo, tako, da sem pozabila in Cineplexxu odpustila nakravžljane živce in pogrižene nohte ob nakupu vstopnice.

Med vožnjo domov in nato še kar lep čas doma sem bila v kulturno vznesenem stanju (jaz bi temu rekla zasanjana….Velecenjeni pa čudna). Razmišljala sem o tem koliko let trdega treninga je potrebnih za to, da lahko plesalec tako suvereno in lahkotno odpleše takšno predstavo. Koliko odrekanja, žuljev in težkih trenutkov za to, da lahko nato gledalcem prikažejo samo lepe. Iz misli mi ni šel niti umetniški direktor Filin, ki je govoril med odmorom. Njegova temna očala so me podzavestno spominjala na nekaj, kar sem vedela o njem, pa se nisem mogla spomniti. Še dobro, da imam za take primere moje demence »strica Googla«. Malo sem torej »poguglala«…..in se spomnila, da so ga pred slabimi tremi leti napadli s kislino in je dobil precej hude opekline po obrazu in vratu. Šlo naj bi menda za maščevanje baletnika, čigar dekle balerina ni dobila glavne vloge. Poleg tega obstaja na spletu kar zajeten spisek vseh grdobij, ki se dogajajo v zakulisju tega moskovsekga svetovno znanega baletnega svetišča: od metanja crknjenih mačk na oder, do podtikanja zdrobljenega stekla v baletne copatke…. Precej manj kulturno kot bi človek pričakoval na prvi pogled. Ja, vsaka medalja ima dve plati. Poleg tiste svetleče, ponavadi še tisto veliko bolj temno plat.

Poleg res lepih plesnih užitkov, me je torej ta predstava ponovno spomnila na to, da se (pre)velikokrat za bleščečo zunanjosto skrivajo kupi gnoja.

Kategorija: Uncategorized | Komentiraj

Bogovsko

limonade-largeKaj pa vem kdaj me je prešinil občutek moje nepogrešljivosti v naši družini. Morda med tekanjem od pulta do mize ali pa morda ob pobiranju prosto ležečih umazanih nogavic okrog postelje našega sineta. Skratka – v nekem nepremišljenem trenutku se mi je zdelo, da moj obstoj pomeni mičkeno več kot le opravljanje dela, ki ga pač nihče drug ne želi opraviti. Sicer so to takšna čisto navadna vsakdanja opravila, vendar sta pri tem pomembni dve stvari: 1. Pomemben je poudarek na besedici VSAKDANJA …kar pomeni, da tudi če so dolgočasna jih je potrebno opraviti vsak dan. In 2. Tudi če se zdijo še tako enostavna jih večina v naši prijetni družinici obvlada slabše od mene ali jih pa SPLOH ne obvlada.

Torej, v takšnem svetem trenutku samozavedanja se mi je iz prsi izvilo stokajoče vprašanje (retoričnega značaja): »Le kako bi vi živeli brez mene!?« In Velecenjeni se je brž podvizal z nedvoumnim odgovorom: »Bogovsko!« Ker sem se v dolgih letih obiskovanja joge in meditacije naučila, da se me nižje energije ne dotaknejo, sem ostala mrtvo hladna (poleg tega pa sem vedela, da jim bo kmalu začelo kruliti po želodcih). Sem se pa malo zamislila, da bi bil morda res že čas, da kvaliteto lastnega bivanja dvignem na malo boljši nivo. Saj vendar nisem zastonj prebrala vseh tistih psihološko in motivacijsko naravnanih zadev v katerih te kar naprej prepričujejo da zmoreš, da si zaslužiš……no skratka, da je treba ljudem okrog tebe pokazati, da si nežno in rahločutno bitje, ki si zasluži temu primerno ljubeče ravnanje. Sploh, če se ti trudiš naštudirati osebnostni profil vsakega družinskega člana posebej in temu prilagoditi svoj pristop ob različnih priložnostih in njegovih različnih razpoloženjih.  Saj veste kako je to – nekateri ob stokanju in vzdihovanju ob raznih bolezenskih znakih potrebujejo mnogo pozornosti in skrbno pripravljenih obrokov, drugi potrebujejo več miru in obiske po prstih v ravno prav odmerjenih časovnih presledkih. Junaški del naše družine pa ob gromkem kašljanju in smrkanju zavrača vsakršno pomoč in celo robce – ker ne potrebuje ne prvega in ne drugega. Glede na to, da jih imam konec koncev in kljub vsemu vse rada,  jih negujem  kakor vem in znam. S pomočjo prej naštudiranih osebnostnih profilov prilagodim taktiko, da jim podtikam svoje domače zdravilne napitke začinjene z mnogimi dobronamernimi nasveti. Kaj hočem, taka sem – BOGOVSKA! Še dobro, da ponavadi zbolevajo eden za drugim, da lahko prilagodim domačo oskrbo vsakemu profilu posebej. Kuham kurje juhice, čaje in pripravljam razne mažice in če je treba se podvizam celo v naše glavno mesto, do našega umetniško profiliranega člana družine. Ko mi tako uspe zatreti in pomoriti večino virusov, ki so napadli moje drage bližnje, se tiste najbolj odporne preživele bakterije prilepijo končno tudi name. In takrat ugotovim, da so si moji dragi bližnji povsem enotni v profiliranju moje osebnosti za primer, ko zbolim: potreben mi je popoln mir….morda še kakšen sprehod okoli hiše….in to je to. Poberejo se vsak na svojo stran. Eni v svoje sobe, drugi na treninge, tretji na rekreacijo…. Samo, da bi jaz imela svoj mir. Še kosila nihče ne skuha….vse v dobro mojega popolnega miru. Tu pa tam me samo nežno pobarajo (kadar se vrnejo domov) kje je kakšen kos njihovega oblačila, ali je doma še kaj žemelj, kdaj imam namen zopet prati umazano perilo, kdaj bom šla v trgovino, ker je hladilnik skoraj prazen……in podobne malenkosti. Ja in tako so tudi sedaj nepomorjeni bacili na koncu popadli tudi mene. Sine se je z drsajočimi koraki odpravil v kuhinjo, da si pripravi sendvič za večerjo. Z močno voljo sem v sebi zatrla instinkt zlatega prinašalca, da bi se prebila preko gore posmrkanih robcev ki so nagrmadeni ležali okoli mene. Vsa kihajoča in kašljajoča sem se prepričevala, da si je moj sine, ki bo kmalu (oooo pobožno upam) opravil še tistih nekaj izpitov z diplomo vred, sposoben samostojno odrezati kos kruha. In si je! Sicer je to zahtevno opravilo pospremil z nekaj vzdihi in komentarji o slabi založenosti hladilnika, vendar sem se trudila to preslišati. Ker je že bil ravno v kuhinji sem skozi zamašene dihalne poti izpustila prošnjo, če mi pripravi limonado. Ta moja nenavadna prošnja ga je sicer malo zmedla in je vprašal zakaj. Tako hlastno sem zajela zrak, da se mi je odmašila leva nosnica in zamašil desni sinus, ko sem sikajoče odgovorila: »Zato, ker ti jaz vsako jutro prinesem zajtrk v posteljo, pa če si bolan ali pa ne……!!!« Sine je pomirljivo zategnil: »Oooookej…..saj bom.« In takoj za tem: » Iz česa pa?« »Probaj iztisniti limono!!!!!« sem zanosljala nazaj. Iz kuhinje je do mene priplavalo nazaj: »Koliko limon???« In jaz: » Pol limone…..(in za vsak slučaj dodam) v kozarec!« Sine užaljeno nazaj: »Itaaak!«…in čez minuto: » Sem stisnil limono….kam pa vržem olupek od stisnjene limone……med embalažo ali v tisto drugo?« Ja, mi pridno ločujemo odpadke….samo očitno je samo meni jasno kako. Me že prime, da bi mu odgovorila, da med embalažo, pa se premagam in rečem: »V tisto drugo…« Ko hrupno pade pokrov ločevalnega zaboja za smeti na svoje mesto se sine zopet oglasi: » Kaj pa zdaj..?« Resnoooo!!?? »Ja, naredi sedaj limonado!!!« zveni moj glas res že malo obupano!? Sine pa: » S čiiiiim?« Ti ljubi bogec, me prešine, še limonade ne zna pripraviti…in zarohnim: » Kaj misliš s čim…. s šnopsom ali kaj!!!?? Z voooodo!!!!!!« in dodam: » Pa pomešaj!«. In je pomešal in prinesel. U ti mater kako je bilo kislo! Skremženo ga vprašam: »Kaj nisi nič sladkal?« Sine: »Nisi nič rekla« Jaz: »Zakaj si pa potem mešal?« Sine: »Ker si rekla!« Precej globoko diham, zato me vpraša: » A grem po sladkor?….Kje pa je?« V strahu, da bo limonada medtem izhlapela in jaz ozdravela ga hitro ustavim: » Ne, ne…. saj bo vredu, itak moram na dieto…..«

In sedaj vem kako jim bo doma, če se slučajno odpravim na enomesečno pešpot po Španiji – BOGOVSKO!

Kategorija: Drobtinice | Oznake: | Komentiraj