Nak, ne bom pisala o sebi, čeprav sem trmoglavka….včasih….no…. velikokrat. Ampak ukročena pa definitivno nisem in očitno še dolgo ne bom. Zlomi me tu pa tam in za krajši čas že lahko kdo…..samo ukrotiti se pa ne dam. Ni šans!
Torej takole: v nedeljo sem bila v Bolšoj teatru…..no, no….nič bati….še vedno nimam toliko denarja pod palcem, da bi bila tudi v Moskvi. Še vedno pa dovolj, da si parkrat na leto privoščim kakšen direkten prenos baleta iz moskovskega Bolšoja. Če imaš malce domišljije (in jaz imam tega materiala v obilici) ti veliko platno kina v Cineplexxu zelo prepričljivo zabriše časovno in več tisoč kilometrsko razdaljo do Moskve. Prednost pa je tudi ta, da je cena vstopnice enaka ne glede na to kje imaš sedež, vidiš pa bolje, kot bi sedel na najdražjem sedežu v Bolšoj teatru v Moskvi. Da o prednosti bližnjih posnetkov kamere niti ne govorim. Skratka….vse je v glavi. Tako sem se v solo izvedbi odpravila v kino/na balet, ker je naša edina članica družine s plesnim »posluhom« zopet brzela nekje po svojih lastnih plesnih poteh…..ostali so bili pa čisto nezainteresirani. Priznam, včasih mi je strašno prijetno tudi samo v lastni družbi.
Kje so časi, ko si šel v kino in pri blagajni nabavil vstopnice, malo naprej pa pri pultu nabavil še kokice in pijačo, če si jo želel. Sedaj se ti začne »dogajati« že takoj pri nakupu vstopnice. V Cineplexxu namreč vstopnice prodajajo skupaj s prigrizki in pijačo za obiskovalce kina. In ponudba prigrizkov se je silno povečala. Dobiš lahko vsemogoče mega, mini in celo skupinske party mix menuje s kokicami, tortilja čipsi, raznimi omakicami….da o pijači sploh ne govorim. Zaradi tega toplo priporočam, da se ob pričakovanem povečanem obisku kino predstav odpravite na dogodek vsaj uro prej. Svetujem tudi mirne živce, ko vas bo v dolgi čakalni vrsti popadla želja, da bi koga stisnili za vrat. Naj vam ne gredo preveč na živce silno počasni prodajalci mešanega blaga (beri: vstopnic in prigrizkov s pijačami), sestradana in neodločna mladež pri katerih imaš občutek, da ves dan niso použili čisto ničesar in so čakali na to, da se ob obisku kinopredstave najedo za en teden naprej in nazaj…..skratka…mirnooooo. Meni žal to ni povsem uspelo. Res, da nisem prišla eno uro prej, vendar vrsta ni bila tako dolga in sem bila že kar vesela, da tokrat ne bom zamudila začetka predstave. O kakšna zmota! Pred mano je bil mlad parček, ki se je zalagal s hrano, kot da sta namenjena na piknik in ne v kino. V mislih sem preklinjala njiju in prodajalca, ki je stregel s hitrostjo polža lazarja, zapovrh pa še Cineplexx, ki nima vsaj ene »hitre« blagajne, ki bi prodajala samo vstopnice. Na baletne in operne prenose je vnos hrane in pijače (hvalabogecu) itak prepovedan. Čisto znervirana, s pogriženimi nohti in črnim pogledom sem v zadnji minuti uspela nabaviti šmentano vstopnico (kljub temu, da mi je lazar pri blagajni razložil, da je moja Cineplexx kartica zaklenjena) in oddrvela v imaginarni Bolšoj. Verjetno bi bila resnična pot do same Moskve krajša in manj napeta.
V mislih sem se teleportirala za dve uri naprej, ker je v Moskvi bil že večer, pri nas pa popoldan in se prepustila glasbi Shostakovicha in baletnim prvakom da me začarajo. Pred leti sem si v Ljubljani že ogledala balet Ukročena trmoglavka, vendar pa je bil ta čisto drugačen – manj klasičen, kar me je malo presenetilo. Francoski koreograf Jean Christophe Maillot se je zadeve lotil precej bolj sproščeno, sodobno in celo z nekaj vložki pantomime. Tistim, ki prisegajo na strogo klasične izvedbe baleta verjetno to ni bilo pogodu, mene pa so takoj »kupili«. Med odmorom, ko so se obiskovalci v moskovskem Bolšoju sprehajali po hodnikih teatra, smo bili mi deležni pogleda v zaodrje in pogovora z umetniškim direktorjem Boljšoja Filinom in francoskim koreografom. Z zasanjanim nasmeškom na obrazu sem preživela dobri dve uri, kolikor je trajal prenos. Lepo je bilo, tako, da sem pozabila in Cineplexxu odpustila nakravžljane živce in pogrižene nohte ob nakupu vstopnice.
Med vožnjo domov in nato še kar lep čas doma sem bila v kulturno vznesenem stanju (jaz bi temu rekla zasanjana….Velecenjeni pa čudna). Razmišljala sem o tem koliko let trdega treninga je potrebnih za to, da lahko plesalec tako suvereno in lahkotno odpleše takšno predstavo. Koliko odrekanja, žuljev in težkih trenutkov za to, da lahko nato gledalcem prikažejo samo lepe. Iz misli mi ni šel niti umetniški direktor Filin, ki je govoril med odmorom. Njegova temna očala so me podzavestno spominjala na nekaj, kar sem vedela o njem, pa se nisem mogla spomniti. Še dobro, da imam za take primere moje demence »strica Googla«. Malo sem torej »poguglala«…..in se spomnila, da so ga pred slabimi tremi leti napadli s kislino in je dobil precej hude opekline po obrazu in vratu. Šlo naj bi menda za maščevanje baletnika, čigar dekle balerina ni dobila glavne vloge. Poleg tega obstaja na spletu kar zajeten spisek vseh grdobij, ki se dogajajo v zakulisju tega moskovsekga svetovno znanega baletnega svetišča: od metanja crknjenih mačk na oder, do podtikanja zdrobljenega stekla v baletne copatke…. Precej manj kulturno kot bi človek pričakoval na prvi pogled. Ja, vsaka medalja ima dve plati. Poleg tiste svetleče, ponavadi še tisto veliko bolj temno plat.
Poleg res lepih plesnih užitkov, me je torej ta predstava ponovno spomnila na to, da se (pre)velikokrat za bleščečo zunanjosto skrivajo kupi gnoja.