17.2. 2016 Petrovče – Trst – Bari – Polignano a mare
Zopet je leto naokoli in neglede na trenutno gužvo v naši širši družini se je Velecenjeni zopet odločil, da me za obletnico poroke (nočete vedeti katero, pa vseeno povem: 34, na dve leti podlage) preseneti s potovanjem v organizaciji »Velecenjeni tours« – v lastni režiji torej. In kot že prej napisano nisem imela tokrat niti sekunde časa za predhodno pripravo poti, bo ta potopis bolj tak – doživljajski spis. Moje srce je na tej poti razcepljeno na troje. Del je ostal doma (pri selitvi naših dragih v novo stanovanje), del je itak z njimi v Ameriki (kjer se naša mala zala deklica pogumno sooča z operacijo), delček pa je ostal za tole potovanje. In kam me je tokrat popeljal moj Velecenjeni. V Italijo, na sam jug….tako rekoč od ostrog do konca pete Italijanskega škornja.
Glede na to, da mi od vseh držav, ki sem jih do sedaj obiskala mentaliteta Italije najmanj leži, sem se tokrat trdno odločila, da jim (Italijanom) dam še poslednjo šanso, da me očarajo. Celo 20 točk bonusa sem si pripravila za rezervo. Sem pa za vsak slučaj pri čakanju na avion naštudirala vsaj tematiko mafije s tega področja, ker se mi je zdelo, da mi utegne priti prav. Naj strnem naučeno: štiri največje skupine organiziranega kriminala v Italiji so: ‘Ndrangheta v Kalabriji, napolitanska Camorra, Cosa nostra na Siciliji…in v Pugliji (ali po naše Apuliji) vlada Sacra corona unita. Mafija – organiziran kriminal ima v Italiji pomembno gospodarsko in politično funkcijo. Glede na dobro organiziranost, pa v združbah vladajo stroga pravila in zakoni od katerih je najpomembnejši »omerta« – zakon molčečnosti in neizdajanja. Imajo tudi zapovedi za dobrega mafijca. In kaj je prepovedano? Zadrževanje v barih, bratenje s policijo, zamujanje na sestanke je smrtni greh….Tradicionalistični jug (začuda) verjame v moralo in mafijcem celo prepoveduje prilastiti si denar, ki pripada drugim družinam. Nadalje kodeks zapoveduje tudi kako ravnati z ženskami v stilu bognedaj gledati za ženami naših prijateljev in spoštuj svojo ženo (kar že kar pošteno spominja na tisto iz izvirnih 10 božjih zapovedi). Ko sem se tako na grobo podprla z naukom o mafijskem življenju na jugu Italije, naj na hitrico opišem še nekaj o pokrajini Puglia/Apulija, kar mi je zaupal stric Google, ker naše turistične agencije nimajo skoraj nobenega potovalnega programa po katerem bi se zgledovala v tej smeri. Žal je tokrat tudi knjižnica razočarala…..tako kot da se podajava na neraziskano področje. Pa naj posredujem vsaj to, kar sem našla:
Puglia (v izvirniku) je ena izmed dvajsetih italijanskih dežel. Po površini je malo manjša kot Slovenija, je pa precej bolj naseljena. Na severu meji na pokrajino Molize, na zahodu Kampanjo in Bazilikato, na jugu jo obliva Jonsko morje, na zahodu pa Jadransko. Apulijo (po naše) sestavlja šest pokrajin. Je pretežno ravninska. Od gorovja imajo vzpetine (nekaj nad 1.100 m n.m.) Predapeninov in na Garganskem polotoku. Glede voda je tudi bolj slabo. Edina večja reka je Ofanto, jezero s pitno vodo Occhito. Zaradi tega je v teh predelih večkrat stiska zaradi pomanjkanja vode. Drugače pa Apulijo, deželo na skrajnem koncu italijanskega škornja opisujejo kot idilično, ki s svojimi mesti in spomeniki priča o nadvse razgibani zgodovini in kulturi. Značilno sta jo zaznamovali antika, v 13. stoletju pa še njena renesansa. Kljub dobrim zgodovinsko-kulturnim danostim, pa Apulija ni znana turistična destinacija, čeprav (pravijo), da se trudijo delati na prepoznavnosti regije.
To je to kar se da na kratko. Če pa koga zanima kaj več, naj pa še sam malce »pogugla«. Sedaj pa ste vabljeni z nama na najino pot po Apuliji.
Zjutraj nekaj čez šesto uro naju je pobral GoOptijev kombi. Spotoma smo pobrali še nekaj Špank v Ljubljani in se preko zasnežene Ravbar komande (na tem koncu je snežilo kot za stavo) peljali najprej do našega letališča v Trstu, kjer smo izstopili trije. Formalnosti smo uredili brez problema, nato pa je sledilo obvezno (in dolgočasno) čakanje na vkrcavanje v avion. Na tržaškem letališču je res »tuga« čakanje, ker se čisto nič ne dogaja v tistih medprostorih. Nič ni – samo wc in to je to. Ta čas sem torej lahko izkoristila za to, da sem se vsaj na grobo seznanila z Apulijo iz zapiskov, ki sem si jih prekopirala iz vseh možnih vetrov, pa mi ni kaj dosti ostalo v glavi. Nato pa so nas stlačili v Ryanairov avion in že smo švignili tistih slabih 1.000 km od Trsta do Barija. En, dva, tri (no, v uri in četrt) smo že pristali. In ker sva imela samo ročno prtljago ni bilo potrebe po zoprnem čakanju kovčkov. Iz naše mrzle in zasnežene slovenske zime smo padli direktno v toplo pomlad na letališču Barija. Celo sonček je malce posijal in tisti, ki so imeli puhovke so izgledali prav smešno. Prijetnih 16 stopinj je bilo in božalo nas je blago mediteransko podnebje. Pozdravile so nas palme in pomarančevci, pa limonovci, ki so se kar povešali od obilice plodov na njih. Skoraj sem že verjela, da me utegne tokrat Italija presenetiti (v dobrem). No, pa so me Italijani kar hitro spustili na realna tla. Pustimo to, da poleg materinega jezika skoraj nihče ne govori nobenega drugega. Še ob nagovoru stevardese v avionu mi je šele na koncu kapnilo, da govori v angleščini, ker je imela izgovorjavo, kot bi streljala z mitraljezom. Kljub temu, da je Velecenjeni znan po dobri orientaciji (jaz niti slučajno….še v celjskem Intersparu imam težave), sva kar lep čas hodila naokoli in spraševala, kje bi bila pisarna rent a car-a, kjer sva imela naročeno izposojo avta. Sva že bila v kar nekaj deželah po svetu….pa vam povem, da se s Kitajci, ki so več tisoče kilometrov stran od nas in jih ne razumem čisto nobene besede, lažje človek sporazume, kot pa (z nekaterimi, da ne bom krivična) Italijani. Nič ne razumejo, nič ne vejo, nimajo volje pomagati…….skratka …..od vsega delajo samo slab vtis. Toliko o tem, da »kao« posvečajo veliko pozornost večji turistični prepoznavnosti. Turizem, dragi moji Italijani, so ljudje!!! No in ko sva potem le dočakala tisti kombi, ki naju je odpeljal do najema najinega avta….je iz njega skočila šoferka. Mala, v črno oblečena gospodična, najbolj črnega pogleda kar si ga lahko zamislite. Velecenjeni sicer trdi, da je pozdravila. Morda….nasmehnila se pa čisto gotovo ni. Tako je streljala s pogledom, da sem mislila, da je Sacra corona unita poslala nad naju mafijsko mamo osebno. Brez besed je za nama zaloputnila vrata in odpeljala ko »šrekel«. Previdno sem skrila noge pod sedež, da mi jih slučajno ne zalije z betonom in me nato ne odvrže v morje. Pri prevzemu avta me je Velecenjeni raje pustil zunaj, da ne bi po nepotrebnem še jaz zakomplicirala stvari. Dobila sva dizlaša Fiat Qubo, ki je podoben našem kangoo-ju. Popisali smo številne praske in udrtine in nato sva krenila na pot. Pa nisva prišla daleč – samo do prvega ovinka, ker je pričela svetiti ena oranžna lučka na armaturi, ki ni obetala nič dobrega. Pa hajdi nazaj, da vprašava kaj bi to bilo. Privihrala je črna mafijska miniatura osebno. Skočila v avto in mrcina od avta je takoj ugasnila tisto presneto oranžno lučko….ste videli kaj dela mafijska avtoriteta! Pa sva šla zopet – do prvega ovinka in ker Velecenjeni očitno nima mafijskega kodeksa, se je preklemanska lučka takoj zopet prižgala. Ste uganili…..seveda, šla sva zopet nazaj. Čeprav me je malo stiskalo pri srcu glede mafijske mamke. Gledala je še bolj črno, vendar tudi ona ni vedela čemu služi tista oranžna lučka, ampak samo to, da ne bi smela svetiti. Končno sva dobila drug avto, iste znamke, samo manj obtolčen in brez tiste svetleče oranžne nevarnosti na armaturi. 
Končno sva se odpeljala in še glas najine Štefice (tako je ime najinemu garminu) se nama je zdel ljubko domač in niti ne tako zoprn kot ponavadi. Najina prva pot je bila do prvega prenočišča na poti, malo stran od Barija. B&B (postelja z zajtrkom) je Velecenjeni rezerviral že od doma preko internetnega bookinga in prejel potrdilo. Po tem, ko sva naletela na zaprta vrata, je Velecenjeni poklical lastnika (še dobro, da je imel telefonsko) in je ta res prišel v desetih minutah. Opravičeval se je, da je bil z družino (in naštel vse družinske člane) na kosilu. Žal je booking tokrat zatajil (verjetno..?) in ni prejel najine rezervacije….samo… No problemo…..je rekel….in naju sprejel pod krov, kot še dve drugi starejši skandinavski dami. Za razliko od ostalih danes je bil precej bolj prijazen (angleščino pustimo ob strani, smo se pa vsaj sporazumeli). Dobila sva ogromno zeleno sobo in celo vrsto ključev. Mimogrede nama je še dal vizitko svoje gostilne v Bariju in nama zabičal naj ga kar pokličeva, če bova naletela na kakšen problem. Ne klicat hudiča!! In sva si rekla malo slabši začetek…..dober konec in se odpravila proti Polignanu a mare, kakšnih 20 km stran. Ceste so tod še bolj zakrpane kot pri nas, Italijani pa tako veste, da so živčni šoferji…..moji živci pa tudi niso te
dni v najboljšem stanju. Ampak sva prispela na cilj in se sprehodila po zares prijetnem mestecu, z ozkimi kamnitimi uličicami, mnogimi umetniškimi ateljeji in malimi trgovinicami. Večina je bila sicer zaprta in skoraj v vsaki ulici so bili delavci, ki so obnavljali stavbe, ker še ni sezone. Nekaj turistov pa je le bilo in kar se mene tiče, mi je bilo prav všeč, da ni bilo gneče. Poslikala sva čudovite klife, ki se dvigajo nad morjem in staro mestno jedro. Toliko ljudi je lizalo sladoled, da sva končno tudi midva našla slaščičarno in si privoščila sladoled. Velecenjeni kokos, jaz pa sem tvegala z okusom Crema della
nonna. Sladoled dobi čisto petico. Kava, ki sva jo pila malo kasneje pa kakšno trojko, ker sem postavila stroge standarde na osnovi Hostla iz domače vasi. So pa vsaj postregli z nasmeškom. Pričenjam ceniti vsako prijaznost v teh koncih, ker ni samoumevna. Na splošno lahko rečem, da so do sedaj moški bolj prijazni kot ženske. Iz Polignana sva jo mahnila nazaj proti Bariju. Bilo je že pozno popoldan in sva sklenila, da si ogledava znano baziliko sv. Nikolaja in morda še katedralo sv. Sabine. Bari je znano italijansko pristaniško, ribiško in industrijsko mesto ob Jadranskem morju ter glavno mesto pokrajine Bari v deželi Apuliji. V mesto sva zapeljala, ko se je že malce mračilo in zapeljala v mestni vrvež ozkih uličic, z milijon semaforji, vsevprek hodečimi zmedenimi ljudmi, ki sploh ne upoštevajo semaforjev, psov brez povodcev, voznikov, ki mirno parkirajo sredi ceste…….Skratka maroška zmeda na cestah, se mi je danes zazdela prav znosno prijetna, proti norišnici na uličicah Barija. Končno naju je Štefica (garmin) ob obali pristanišča pripeljala do bazilike sv. Nikolaja. Tečnarila sem, da morava plačati parkirnino, ker se mi je zdelo, da je bilo 
stresa za en dan že čisto dovolj. Velecenjeni je komaj našel parkomat na nasprotni strani ceste in vestno plačal parkirni listek in ga zataknil za steklo avta. In sva jo
mahnila na ogled. Bari sestavljajo trije glavni predeli: staro mesto, ki leži na polotoku na severnem delu mesta, Murattianno in središče mesta, kjer je trgovski in upravni center. Ogledala sva si res čudovito baziliko sv. Nikolaja, (zavetnika pomorščakov), ki je bila zgrajena leta 1087 in katedralo sv. Sabine. V baziliki sva ujela še pesem ali dve koncerta mladega pevca (sem morala stopiti čisto blizu, ker sem bila sprva prepričana, da je ženska, tako visoko je pel), ki ga je spremljal organist na čudovito zvenečih orglah.
Ne italijansko govoreč turist bi lahko od ogledov odnesel še več, če bi bil kakršen koli tekst še v kakšnem drugem jeziku kot samo v italijanščini. Res, postajam nastrojena….. Utrujena po prvem dnevu in lačna, ker od jutra nisva še nič jedla (razen kepice sladoleda), sva se odvlekla do najinega avta in……našla na njem listek s kaznijo!!! Emtijarca Italijanskega!!! Pa še parking listek sva kupila! Ko sva končno ujela redarja (sicer prijaznega….ampak zopet niti besede ni znal povedati drugače kot ga je naučila mati italijanska), nama je razložil, da sva parkirala na strani, kjer lahko parkirajo samo domačini, na drugi strani ceste, pa ne bi bilo problemov. No, da skrajšam….jutri bova morala na pošto ali pa banko, da plačava kazen 28 € za napačno parkiranje. Človek jih res mora imeti rad! Potem sva se (kljub temu, da me je minila vsa lakota) iz obupa ob osmih zvečer res zapeljala še do tiste oštarije našega gazde prenočišča. Jedla sva neko vegetariansko zadevo (baje originalno nacionalno jed teh krajev) orecchiette di grano arso…..s temnimi testeninami in brokolijem…..in spila 7 dcl piva. Sva bila potrebna alkohola danes. Je kelner rekel (je treba sploh posebej povedati, da ni znal drugega kot italijansko….čeprav se je trudil z »dankešen«), da naj se nič ne sekirava, ker zaradi tega, ker bi preveč popila naju pa tukaj noben policaj ne bo ustavil…..No, to sva pa razumela! Pa saj tukaj itak vsi vozijo kot, da so non stop pijani.
Ura je že skoraj dve ponoči………in pišem ob aparatu za pijačo v pritličju, ker je baterija mojega računalnika čisto prazna in seveda niti v eno vtičnico v najini sobi ne paše moj polnilec. In tako sem že dve uri priključena na aparat za pijačo (brezalkoholno). Italijanski starejši stric, ki mi je (brez besed, ker ne govoriva istega jezika…..itak) nekaj časa delal družbo, je obupal. Preden je šel, mi je na listek napisal telefonsko, če ga bom slučajno kaj potrebovala naj ga pa kar pokličem. Še nekaj lepih in toplih besed mi je namenil……pa ga nisem razumela čisto nič …upam, da mi ni naročal kaj pomembnega…Prijazno (in moram priznati že precej apatično) sem mu pokimala, da se strinjam s čisto vsem povedanim in mu zaželela »Buonanotte«.
18.2. 2016 Bari – Grotte di Castellana – Locorotondo – Martina Franca – Alberobello
Po zelo kratki noči sva se zbudila v deževno, a ne preveč hladno jutro. Ob osmih sva odšla na zajtrk, ki nama ga je servirala »mrka Italijanka«, kot se je izrazil Velecenjeni. In če to reče on, bo že držalo. Brez besed je z nama komunicirala samo z gestami. S prstom je pokazala na rogljiček …in sva prikimala, nato je pokazala na kavo ali čaj…in sva oba izbrala kavo. Edina beseda, ki jo je premogla na koncu ob predaji ključev je bila: »Pagare?« In ko sva ji razložila, da sva plačala že prejšnji večer šefu je samo pokimala……midva sva ob slovesu pozdravila, mrka Italijanka pa nič. Tiljubibogec, kako tem ženskam tukaj manjka nasmehov….sploh v primerjavi z menoj, ki se v življenju veliko režim. No, tu se sicer malce držim nazaj, da se lažje stopim z okolico. Drugače se pa na splošno ljudi, ki se ne znajo niti nasmehniti kar malce bojim. Velecenjeni pravi, da so tu ženske čisto potlačene in imam občutek, da se mu smilijo……saj pravim….Velecenjeni pač živi ob meni in kadar sem mrka to ne pomeni nič dobrega. Prižgala sva najino garmin vodičko Štefko in že sva šibala novim doživetjem naproti, pa kakršna koli že bodo. Glede na to, da je rahlo deževalo, sva se odločila, da se najprej zapeljeva do Grotte di Castellana. Na tem področju je kraški svet in je tudi kar nekaj kraških jam, zato sva menila, da bi bilo prav, da si vsaj eno pogledava od blizu. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi primerjave z našo Postojnsko jamo. Manjša skupinica se nas je zbrala pred vhodom v jamo. Večinoma Italijanov, družinica Francozov in midva. Voden ogled je bil seveda v italijanščini, vendar sva midva dobila zgibanko v angleškem jeziku. Medtem, ko smo jo strumno mahnili za vodičko, ki je imela na glavi čelado, sem se spraševala, zakaj naše glave niso deležne enake pozornosti. Verjetno niso tako dragocene, ali pa računajo na to, da so bolj trde. V sami jami je konstantna temperatura 15 stopinj in naša vodička je precej hitro hodila, tako da smo se kar malo preznojili, ko smo šibali po tistih ozkih in vijugastih poteh med stalaktiti, stalagmiti, špageti in zavesami iz apnenca. Vsake toliko časa je navrgla kakšno besedo v angleščini, pa smo jo, mi neitalijansko govoreči potolažili, da imamo zgibanko. Je rekla, da bo govorila čisto počasi, 
tako, da jo bomo lahko tudi mi razumeli…..hahaha….In smo šli 1 km in pol v eno smer. V jami je poleg ostalih primesi največ kalcita, zato je večino kapnikov obarvanih. Na nekaj mestih si (Italijani pač) niso mogli pomagati in so med kapnike razstavili kipce svete družine, nekje pa celo kar celo barkačo na kateri je bila Marija (oblečena v oblačila iz pravega blaga) z Jezuščkom v naročju. Če sem pozabila prej omeniti, je na vsakem koraku vidno, kako pomembno vlogo ima vera na tem področju Italije. Včasih pa celo malce pretiravajo. Nabožni kipci so na zunanjih zidovih hiš, na oknih in celo na strehah, vse je v nekih naborkih in pentljah, pa rožicah..…ni da ni.
Na koncu prvega dela poti po podzemeljskem svetu kapnikov pa nas je vodička pripeljala do malce večjega prostora (v primerjavi s Postojnsko jamo, niti ne tako velikega) ki se imenuje bela dvorana, ker je prostor napolnjen s samimi belimi kapniki. Čisti apnenec brez primesi. Ponosno je povedala, da so jo na kongresu speleologov razglasili za najlepšo na svetu. Očitno še niso bili v Postojnski jami. Sicer je na začetku omenila, da je njihov speleolog, ki je raziskoval to jamo, sodeloval tudi pri raziskovanjih podobnih jam v Sloveniji. Pa ni vedela, da sva midva Slovenca. Očitno vsaj preko tega vedo za Slovenijo. Me je pa zagrabilo nekje na sredini ogleda, da bi z roko na srcu zapela Avsenikovo Slovenija od kod lepote tvoje…..pa čeprav nimam čisto nič posluha. Dragi moji…..iz srca svetujem…..pojdite po svetu, da se boste prepričali kako je vsepovsod lepo, doma pa najlepše in da boste znali ceniti kako nam je bil odmerjen najlepši košček na svetu! Težim, ne? Na vsakem potovanju se prelevim v okorelega nacional patriota. Po polovici ogleda smo se vračali nazaj skoraj po isti poti, tako da smo skupaj prehodili okoli 3 km. Ogled je trajal pa slabi dve uri. Med vračanjem sem se malo pogovarjala z vodičko in jo vprašala ali je v jami tudi kaj življenja, kot je na primer v Postojnski jami človeška ribica, pa mi je povedala, da ne, ker ni vode, ki je samo v nižjih plasteh zemlje. Kar malo se je razgovorila (v angleščini) in povedala, da so v jami tudi stalni performansi na temo Dantejevega Pekla (sklop sodobnega plesa, baleta in govorjene besede). Mora biti zanimivo, škoda da ne sovpada s časom najinega obiska v Apuliji. Na koncu se mi je še malo sramežljivo opravičila zaradi slabe angleščine, pa sploh ni govorila slabo. Mi ni jasno zakaj so tako nesigurni s temi tujimi jeziki. Naklonila mi je celo prvi ženski nasmeh v Apuliji…..končno! Midva kadar le lahko uporabljava tistih par italijanskih izrazov (v najini obupni izgovorjavi), ki jih poznava: grazie, buongiorno, buona notte ………porca miseria pa raje takrat, ko jih ni zraven.. hehehe. Mene pri nas vedno razveseli, če se kakšen tujec potrudi izreči: »Hvala« v slovenščini. Popila sva še najin obvezni kapučino in garminovi Štefki naročila, da naju odpelje proti kraju Locorotondo. Nekaj je štrikala, pa sva jo mahnila malo po svoje, kar nama je očitno zamerila, se skujala in naslednjih 10 km sploh ni 
spregovorila več z nama. Šele, ko sva jo spet urezla po njenih začrtanih poteh, nama je zopet pričela sporočati kam in kdaj zavijeva levo ali desno. Sva se že ustrašila, da je ni morda napadel mrki italijanski virus. Mestece Locorotondo je znano po pridelavi vin in po svoji krožni strukturi, ki je sedaj zgodovinski center. Po tej krožni strukturi je mesto dobilo tudi svoje ime (krožno mesto). Sedaj sva se že čisto privadila na vožnjo po ozkih kamnitih ulicah starih mestnih jeder tukajšnjih mest. Čeprav je ozko in včasih gre na centimetre, so ti predeli daleč najbolj zanimivi in res očarljivi. Cerkva je ogromno in že danes, drugi dan najine poti sva že vse pomešala. Obiščeva tu pa tam katero, vendar je nemogoče, da bi si človek zapomnil kje je videl kakšno sliko, oltar, mozaik, kripto…..V glavnem so bogate baročne, kamnite in če le lahko, vsaj za hipec skočiva v kakšno na krajši ogled. Med današnjo vožnjo po Locorotondu pa sva opazila vrv, ki je bila napeta visoko preko ozke ulice in na sredi nje je visela lutka stare ženske. Sem najprej mislila, da so za okras obesili kakšno coprnico sredi ulice in sem vsa navdušena skočila iz avta med dežne kapljice in tekala sem ter tja, da bi dobila čim boljši posnetek. Pri tem me je očitno opazil nek starejši domačin in jo mahnil proti meni. Simpatični uglajen nonno z gostimi sivimi brki je izgledal točno tako kot padre Geppeto (Ostržkov oče). Pokazal je na lutko v zraku in me prijazno pobaral v italijanščini, če me zanima kaj je 
to. Seveda me je…..in nonno se je trudil in mi žarečih oči razlagal….pa sem žal razumela samo to, da je to Quarantana. Trudil se je celo z angleščino in tako sva skupaj štela na prste, da sem dojela, da ima ta lutka Quarantana neko povezavo s številom 40. Zahvalila sem se mu za prijaznost, pomahala sva si in jaz sem se prav zadovoljna spravila nazaj v avto…….pravkar so si Italijani pridobili zopet nazaj tistih 20 točk bonusa. Včasih tudi ena lastovka prinese pomlad, pa čeprav dežuje! Štefka pa naju je vodila dalje, v naslednje mesto – Martina Franca. Obrobje ni bilo nič kaj posebnega, dokler se nisva pripeljala do čudovitega baročno in rokokojsko obarvanega centra. Znamenita cerkev San Martino je bila sicer zaprta, lahko pa sva si ogledala imenitno in bogato baročno pročelje. Sprehodi po starih centrih so itak vedno doživetje in nikoli ni dolgočasno. Tokrat so naju navdušili razkošno okrašene hiše in trgi….in glej ga zlomka…..zopet sva naletela na eno Quarantano, ki je bingljala visoko v zraku na sredi ulice. Radovednost mi ni dala miru in sem vprašala mlajšo prodajalko, ki je stala pred trgovino, ali govori angleško in če mi lahko razloži kaj je to. Malo je bila videti sicer presenečena, vendar se je potrudila z angleščino in tako sva skupaj razvozlali, da je Qarantana kao od pusta žena, ki jo po starem običaju po koncu karnevala za 40 postnih dni obesijo na vrv preko ulice. Ob koncu posta na Veliko noč pa te Qarantane slavnostno razstrelijo (če sem prav razumela). Garminova Štefka je žalostno piskala iz zaprtega predala v avtu, ker sva jo kar po oznakah na kažipotih in brez njene pomoči mahnila dalje proti najini končni destinaciji današnjega dne Alberobello. Majhno 
turistično mestece, znano po kamnitih hiškah imenovanih trulli, ta letni čas ni nabito s turisti kar nama je po godu, da ni gužve. Od leta 1996 so pod UNESCO-vo zaščito kulturne dediščine. Kaj naj rečem….to je bila ljubezen na prvi pogled! Zarečenega kruha se pač največ poje in moram priznati, da sem se ga jaz danes prenajedla……..zarečenega kruha namreč. Vedno govorim, da bi lahko živela kjerkoli na svetu….samo v Italiji pa nikakor ne. Še včeraj me je panika, da bom morala še celih šest dni tavati po tem koncu sveta, danes pa……… Alberobello in takoj bi se lahko preselila sem (no, vsaj v času pred sezono in navalom turistov). 
Male kamnite hiške – trulli, skockane iz kamna v stilu iglujev, s kamnitimi strehami……kot bi v njih prebivali palčki ali hobiti……vsepovsod rožice (tudi v tem času jih je nekaj). Pravljično, vam povem! Prestavi te v pravljico, ali pa vsaj v zgodovino nazaj za kakšnih 200 let. Nenavadne trulli hiške datirajo iz 17. stoletja (1644), ko je kralj Neaplja poslal pobiralce davkov na to področje. Zaradi bojazni pred visokimi davki, se je lokalni grof 
Acquaviva spomnil, da napravi fevdalno naselje, ki bi ga bilo mogoče hitro porušiti in ponovno zgraditi, ter bi se tako izognili plačilu davka. Tako so prebivalci kmalu pričeli graditi hiše brez malte, samo z zlaganjem apnenčastega kamenja iz okoliških polj. Tako so kockali okrogle stavbe značilne piramidaste oblike s samostoječimi kamnitimi strehami v obliki kupole. Stavbe so večinoma prebeljene z apnom, na strehe pa so radi narisali predvsem nabožna ali pa nebesna znamenja za okras in zaščito. Alberobello je tako ostal v fevdu grofov Acquaviva do leta 1797, ko je kralj Ferdinand IV. Burbonski te prebivalce odvezal tlake. Celo cerkvica v tem naselju je zgrajena v stilu trulli. In midva sva imela rezervirano sobico v eni takšni hiški. Velecenjeni je rekel, da sicer nekje v kletnih prostorčkih, ampak meni je bilo čisto vseeno in sem bila strašno navdušena. No, tu pa skoraj vsi govorijo angleško in niti enega nisem srečala danes, ki ne bi bil prijazen, zgovoren in vsaj malo nasmejan. Pričakal nas je nasmejan Italijan srednjih let, nama prijazno stisnil roko in se predstavil…..(kot, da smo čisto na drugem koncu sveta, kot včeraj) ter naju odpeljal v naselje trulli hišk. Je rekel, da je razmišljal, da bi nama dal raje neko drugo sobo, če bi nama morda bila bolj 
všeč, kot tisto, ki sva jo imela rezervirano. Odklenil je lesena vrata in vstopili smo v hiško mojih sanj. Postrani me je pogledal, se nasmehnil in me vprašal kako mi je všeč in ali bi morda raje kakšno drugo……ti fakin ti….takoj je vedel, da me je kupil! Kaj morem, jaz sem lahka ženska…poceni roba….dobiš me na topel stisk roke in iskren nasmeh…..če mi pa daš še trulli hiško, bom pa tvoja do konca življenja hihihi…! Kamen na stenah, les, oboki, kamnita tla….vsak kotiček premišljeno izrabljen in strašno estetsko obdelan. S tem, da ima mala hiška vso možno udobje, ki ga imajo tudi velike. Lično kopalnico,
dnevno sobo spodaj, nad njo vodijo lesene stopnice na podest s posteljo….nad njo je obokan kamnit strop. Spodaj je še mini kuhinja in še ena mini spalnica, hiška ima celo izhod na mini terasico, kjer je prostor samo za dva majhna stolčka…….in tako sedaj že ves dan Velecenjenemu težim, da hočem točno tako hiško doma….ampak točno takšno……!!! Vse kotičke sem pretaknila, vse predale odprla in Velecenjeni se mi reži. Jaz pa kraljujem v pravljični hiški in se počutim kot v pravljici. Me prav zanima, kako me bo jutri zjutraj Velecenjeni pripravil do tega, da bom zapustila »mojo« trulli hiško in nadaljevala popotovanje po Apuliji…..
19.2. 2016 Alberobello – Ostuni – Otranto – St. Maria de Leuca – Lece
Včeraj sem pozabila omeniti, da je v teh koncih prisotna siesta in je v restavracijah mogoče dobiti hrano šele zelo pozno zvečer. Spomnim se, da sva bila pred leti v Franciji strašno lačna, ko nama nikjer niso postregli s hrano pred 6 uro popoldan. No, včeraj sva v Alberobellu ugotovila, da je tu še večji zamik, saj so naju obvestili, da je večerjo možno naročiti šele po 8 uri zvečer! In ker za kosila tako nimava časa, adijo nasveti o zdravi prehrani in toliko o tem, da se ni priporočljivo basati s hrano po 7 uri zvečer. Še dobro, da sem nočni ptič, kar je na potovanjih še bolj izrazito, saj čez dan ni časa za pisanje vtisov s poti in gre to na račun spanca, ki mi ga na potepanjih kronično primanjkuje. In tako sem se včeraj ponoči (krepko čez polnoč), medtem ko sem beležila zapiske, mimogrede še dopisovala z našimi v Ameriki in preverjala, če jim gre vse po planu (saj sem omenila že prvi dan, da je tretjina mojega srca itak tokrat z njimi v St. Louisu). Pisala sem skoraj do jutra, dokler nisem dobila iz Amerike (pri njih je bil zaradi 7 urnega časovnega zamika šele večer) ostrega povelja, naj se vendar spravim spat, ker bom potem naslednji dan »čisto fertik!« In sem se res, tam nekje pred četrto uro zarila v posteljo in zasmrčala do sedme ure zjutraj, ko je bilo počasi zopet potrebno vstati in oditi na zajtrk. Tokratni zajtrk v Alberobellu je bil pa čisto druga pesem kot včerajšnji, ki nama ga je postregla »mrka Italijanka«. Samopostrežna varianta nama je ponujala vse mogoče, kar si srce poželi: od mesnih izdelkov (za Velecenjenega), trdo kuhanih jajčk, sirov, marmelad, masla, sadja, jogurta……pa do pizz (itak, saj smo v Italiji). Postregla sva si še s svežim sokom pomaranč in prvo jutranjo kavo. Velecenjeni, ki je navajen zajtrkovati se je konkretno podprl s hrano, jaz žal zjutraj v želodec spravim precej manj. Počasi sva morala kreniti dalje. Ruknila sva tista dva najina mini kufra v avto in med tem opazila, da imata dve starejši Francozinji (ki sta se pogumno naokrog prevažali s prirejenim avtodomom) enake težave kot midva včeraj. Namreč: glede na najine izkušnje z (nenamerno) napačnim parkiranjem, sedaj skrbno preveriva kje lahko parkirava in kje lahko plačava parkirni listek… če je potrebno celo tekava za žandarmerijo, da dobiva podatke, da le ne kršiva nobenih lokalnih predpisov. Tisto foro, da je ena stran ceste za domačine, druga pa kao za tujce, sva osvojila (in plačala….). Hecno, da so tako striktni pri tem, da ti napišejo globo če (pazi: plačaš parkirni listek) in se pomotoma zaparkiraš na napačno stran ceste…..nobenega redarja (ali žandarja) pa niti slučajno ne motijo tisti avtomobili, ki stojijo zaklenjeni skoraj sredi (že itak blazno ozkih cest) in parkirajo na najbolj nemogočih mestih in resnično ovirajo promet. Še na enem nisem videla listka s kaznijo. Le kje je tu logika!? Če je vojna, naj bo za vse, a ne…!!? Skratka…vsaka šola nekaj stane (dobesedno in v evrih, ne samo metaforično), zato sva se včeraj resno posvetila iskanju parkomata, da nama avta zopet ne okrasijo s kakšnim listkom z globo. Parkomat sva sicer našla takoj, celo več njih, le da kovancev nikakor nisva mogla spraviti v režo. Uradnih oseb pa takrat, ko jih potrebuješ itak nikoli ni blizu……beštije pridejo samo takrat, ko ti napišejo kazen. Iz spomina sva postrgala vse poznane italijanske besede in se mukoma prebila preko navodil o parkiranju s plačilom na parkomatu ……. In spoznala novo inačico plačevanja parkirnega listka. Najprej je bilo potrebno vtipkati registrsko številko avta, nato šele vstaviti kovance in na koncu te procedure dobiš parkirni listič (če vstaviš prave kovance, ker vseh ne jemlje). Tako da ni nobenega šmuglanja s potrdili kot pri nas, ko svoje ne do konca izkoriščene parkirne lističe radodarno delim s tistimi, ki pridejo na parking za mano. Me zanima, kdaj bo naša domača parking cosanostra kopirala italijanski vzorec…..In tako sva zjutraj opazila, da nisva samo midva »parking idiota«, saj je bilo Francozinjama še manj jasno kako do parkirnega listka. Popotniki si pač moramo pomagati med sabo, zato sva z njima nesebično podelila včerajšnjo, z muko pridobljeno veščino plačevanja parkirnine. Dami sta sicer malce govorili Italijansko, pa čisto malo angleško tako, da smo se nekako že razumeli. Ko bi nas kdo poslušal kako smo se menili na tistem parkingu v mešanici italijanščine, angleščine in francoščine, bi crknil od smeha. Samo smo se pa vse zmenili in uredili. Dami sta se hvaležno zahvalili in povprašali od kod sva in ko sva povedala, sta bili kar malce začudeni (pa saj po teh koncih menda res ne tava prav veliko Slovencev), saj sta mislili sprva da sva Nemca. Ne vem zakaj naju na potovanjih velikokrat prisodijo Nemcem in ne kakšnemu slovanskemu narodu. V upanju, da nama bodo to jutranje dobrodelno opravilo oni tam zgoraj šteli v bonus za najino današnjo, (malo daljšo) varno pot. V načrtu sva namreč imela pot do skrajnega konca pete italijanskega škornja, spotoma pa se ustaviti še v kakšnem zanimivem kraju. Upala sva na dokaj hitro vožnjo po avtocesti. Danes naju je v nasprotju včerajšnjega kislega vremena zbudilo sonce in popolnoma jasno nebo. Dan kot nalašč za fotografiranje, saj so bili včerajšnji posnetki zaradi oblačnosti bolj megleni. Ravno prav, ker sva najin današnji pohod pričela z vožnjo 
mimo Ostunija, ki slovi po ogromnih nasadih oljk. In res jih je mnogo…in to kakšnih…..100 letnih starih dreves, z debelimi ukrivljenimi debli, katerim se je poznalo, da so temu svetu darovali že mnogo svojih slastnih plodov. Ustavila sva se samo toliko, da sva posnela fotografijo ali dve za spomin, čeprav je včasih kar težko ujeti v aparat vtis, ki ga doživljaš v živo. Na poti proti skrajnemu jugu sva se ustavila še v mestu Otrantu. Otrantsko pristanišče je najbližje vzhodni jadranski obali. Mesto je
bilo 1480 tarča turških napadov. Po strašnih bitkah za osvoboditev, si mesto nikoli več ni čisto opomoglo. Sprehodila sva so ob obali, vzdolž mestnega obzidja do gradu Aragonese, v celoti obdanega z vodnim jarkom. Vstopila sva še v otrantsko znamenito katedralo iz 11. stoletja, ki slovi po prekrasni 
rozeti, lepo izrezljanem lesenem stropu in kapelici mučenikov. Iz Otranta sva se namenila še na hiter in kratek ogled boksitnega kamnoloma v bližini. Zaradi slabih označb sva kar krepko zašla in si privoščila nenačrtovan ogled Country resorta, po samotni cesti ob nekem varovanem vojaškem objektu (na tej strani morje meji najbližje na Albanijo….če se morda kdo spomni tistih neuspešnih prebegov Albancev leta 1997). Vse naokoli naju pa ravnina in krš….nikjer žive duše. Končno sva naletela na neke delavce, ki so nama zelo prijazno in s pomočjo mahanja z rokami dopovedovali kje sva zašla in kako prideva do tega slabo označenega kamnoloma. No, ste videli…..zastopimo se tudi po 
italijansko, če je energija (obojestransko) dobra. Končno sva našla malo jezerce obdano z različnimi odtenki rdeče barve boksita. Lepo, a videla sva že lepše izkope oranžne okre v Franciji, tako da naju ravno pretreslo ni, nekateri so bili pa čisto preč od navdušenja (sva morda postala že malce izbirčna?) Glede na to, da ni vrhunec sezone ni bilo gneče. Srečala sva samo dve družini, ki sta se prav tako izgubili kot midva. Po tej country cross avanturi naju je garminova Štefka zopet popeljala do hitre ceste in naprej proti Leuci. Ker je bila cesta deloma zaprta zaradi izgradnje je bila na trenutke precej zmedena in se vrtela v krogih po virtualnem brezcestju. Po tej, za njo očitno stresni izkušnji, nama je preostali del poti dajala precej dvomljive napotke v stilu: zavijte levo in se držite leve in nato čez toliko in toliko zavijte levo……Rahlo sva jo imela celo na sumu, da je preprogramirana s strani naših stricev z ozadja s sedežem v Murglah, zato sva raje vozila po lastni pameti (tako kot v življenju). Tudi brez nje sva prišla do St. Marie de Luca, kjer sva malo posedela na sončku (danes je toplih 18 stopinj….v avtu pa še več) ob svetilniku, popila sveže stisnjeni sok pomaranče in kavo. Uživala sva v razgledu na stičišče Jadranskega in Jonskega morja. V bistvu sva se samo zaradi tega razgleda pripeljala na
skrajni del pete in res sva imela srečo z vremenom. Pri sosednji mizi je posedala gručica starih nonnotov (mislim….zaaares starih) in se martinčkala na sončku. Sedeli so vsak zatopljen v svoje misli, umirjeno (nič kaj značilno za italijanski temperament), se prijazno nasmihali naokoli, malo zaprli oči in oddremali kitico ali dve, se nato v hipu 
predramili in preverili če so še vsi zbrani (živi??) pri omizju …in zopet potonili vsak v svoj svet. Izgledali so tako kot, da so že vse v tem življenju doživeli, da jim je vse jasno, da so z vsem pomirjeni in da se jim čisto nikamor več ne mudi. S prizanesljivim, prijaznim nasmeškom so gledali nas, drveče turiste. In tudi za naju je bil čas, da kreneva dalje. Vračala sva se v isti smeri od koder sva prišla do najinega današnjega prenočišča v Lecceju. Za Lecce velja, da je za barok to, kar pomenijo Firence za renesanso. Midva sva
se pozno popoldne, ko sva prispela do najinega današnjega B&B prenočišča (ki je bil hvalabogecu v čistem starem centru), utegnila sprehoditi po najbolj znamenitih ulicah mesta. In res vse kar prekipeva od bogatega baroka. Ogledala sva si čudovito baziliko sv. Križa, ki je bila na pozno popoldne že osvetljena in je tako njeno pročelje izgledalo še bolj bogato in kipeče.
Sva fotografirala, samo v živo je mnogo lepše. Seveda sva se sprehodila še do Piazze del Duomo….polno kipov, cerkvic…..da niti ne veš kaj bi si ogledal, zapomniti si pa itak ne moreš vsega. Zato samo zbiraš vtise in uživaš v lepoti trenutka. Tik preden sva zavila proti najinemu hotelčku sva še malo postala na osrednjem velikem trgu mesta, opazovala vrvež ljudi, vpijala vonjave in zvoke in se nato skupaj z večerom, ki je padlo na mesto odpravila na zaslužen počitek. Dolg, zanimiv in naporen dan je za nama.
20.2. 2016 Lecce (Puglio) – Taranto (Puglio) – Matera (Basilicata)
Včeraj sem komaj prilezla do najine sobe po stopnicah (imeli smo sicer dvigalo, samo je tako ropotalo in bilo nasploh strašno sumljivo, da sva raje šla peš). Te dneve kar precej hodiva in očitno sem res utrujena, tako da sem imela posledice, ki so se kazale v bolečinah desnega kolena in v levem kolku (kot, da bi mi ukleščilo živec)…..Pa še EMŠO doda svoje, kaj hočem, še dobro da sem »šarf«. Zvečer se nisem mogla takoj spraviti k pisanju, pa sem malce zadremala in nato zopet udarila nočen šiht v pisanju. Preklemansko malo sem spet spala. Ko prideva domov bom morala v toplice heheh…. Zjutraj sem bila deležna nežnega, vendar odločnega bujenja s strani Velecenjenega. Pozajtrkovala sva v najmanjši jedilnici kar si jih lahko zamisliš, vendar z dobro založenim ruskim bifejem. Poravnala sva obveznosti prenočišča, si še na hitrico ogledala ostanke rimskega amfiteatra, ki je bil takoj za vogalom najinega prenočišča, nato pa sva krenila na najino današnjo začrtano pot. Oh, še to moram dodati, (za tiste, ki veste za moje težave pri sprejemanju Italijanov)…..pozabite na njih….očitno so preteklost, ker danes sem se veselo pozdravila celo s predstavnikom policie municipale, ki naju je včeraj usmeril do najinega prenočišča. Poleg tega je Velecenjeni pričel tudi redno spremljati poročila v italijanščini in me redno obvešča o vseh aretacijah mafijcev. Tako so baje te dni aretirali nekaj mafijcev v Bariju (potem ko sva midva že odšla dalje), včeraj pa baje še štiri mafijce na čelu z nekim Antonijem v Locorotondu. Prisežem, da sva se midva striktno držala zakona »omerta« in nisva čisto nič špecala.
Vreme danes delno oblačno, v smeri kjer sva se peljala je deževalo in kar naenkrat se je pred nama preko neba zarisala krasna mavrica. Oblaki so se disciplinirano umikali pred nama in jo šibali v nasprotno smer, tako da sva imela v Tarantu že sonček brez oblačkov. Že včeraj in tudi danes sva srečevala skupinice kolesarjev, ki so sopihali po čisti ravnini. Očitno so na začetku sezone in še brez kondicije. Morda jim res primanjkuje kondicije, vsekakor pa premorejo dovolj poguma, da vozijo po cestah skupaj z noro-vozečimi italijanskimi šoferji. Velecenjeni se je že čisto sinhroniziral z vožnjo domačinov. Pogumno se vključuje v prometne kolone, obvlada pravilno razvrščanje in parkiranje v najmanjše proste luknje med vozili. Tukaj je vse tako na »knap«! Včeraj me je skoraj kap, ko je iz ene takšne mikro ulice pripeljal avto. Uličica je bila tako ozka, da je šofer na avtu moral poklopiti stranska ogledala, toda…pozor….kljub temu je bil dovoljen dvosmeren promet 
(sicer z znakom za odstop prednosti). Taranto je obalno mesto, ter pomembno vojaško in trgovsko pristanišče. Peš sva šla po dvižnem mostu, ki je speljan preko zaliva, kjer se srečata Veliko in Malo morje. Na drugi strani mostu sva prišla na otok, kjer je srce prvotnega Taranta. Mesto je v precej slabem stanju, vendar ima zanimive ozke (zeeeloo ozke) uličice, kjer je potrebno biti predvsem pozoren, da ne stopiš direktno v kakšen pasji kakec….pa tudi smeti
je bilo povsod dovolj. Škoda se mi zdi starinskih propadajočih hiš, za katere se zdi, da se bodo vsak čas sesule, vendar v njih še vedno prebivajo ljudje. Na hitrico sva obiskala nekaj biserov Taranta, ki so bili v precej boljšem stanju, kot njihova okolica. Najprej grad Aragonov, katedralo na piazza Duomo, cerkev svete Ane, malo sva pokukala še v muzej Špartancev in malo naprej še v podzemne ostanke stare oljarne iz obdobja Normanov. Iz Taranta naju je pot peljala iz Apulije v drugo deželo – Bazilikata, proti najinemu današnjemu končnemu cilju s prenočiščem – kontroverznemu mestu Matera. To mesto je namreč do leta 1950 veljalo za italijansko sramoto. Ljudje so živeli v jamah brez vode, kanalizacije in elektrike skupaj z domačimi živalmi. V istem prostoru so spali, jedli, kuhali in opravljali osnovne življenjske potrebe (beri: lulali in kakali) v vrče ali pa kar na seno. Iz bivališč se je zato širil neznosen smrad, prebivalci pa so zbolevali za drisko in zlatenico.
Leta 1937 je bil zdravnik C. Levi zgrožen nad videnim in deset let kasneje izdal knjigo Kristus se je ustavil v Eboliju. Predvsem sever Italije se je sramoval razmer v tem delu domovine, zato so se politiki odločili, da preselijo vse prebivalce Matere iz jam. Tako so do leta 1955 preselili 20.000 ljudi. Danes so sassi, kamnite hiše (jame) vklesane v skalo pod Unescovo zaščito kulturne dediščine. Starodavno mesto je nastajalo na enem pobočju soteske ob reki, ki ustvarja majhen tok. Soteska je znana lokalno kot ” la Gravina “.
Kamnite hiše (jame) – sassi
Z Velecenjenim sva brala nek potopis, kjer družina popisuje svoja doživetja v Materi. Med drugim tudi, kako so naleteli na nekega turističnega vodiča (upokojenega učitelja), ki jih je kakšne tri ure vodil po starodavnem mestu v Materi. Baje se je iskreno trudil, ampak med vrsticam razbereva, da je bil malo čuden. S takimi in podobnimi podatki podprta sva se potem, ko sva se nastanila v današnjem prenočišču v Materi, odpravila na peš raziskovanje jam sassi v starodavni del mesta. Spotoma sva čisto slučajno naletela na kiosk lokalnega vodiča in poprosila za zemljevid mesta, da bi se lažje orientirala pri raziskovanju. Čisto slučajno…!? Japajade……take stvari pri naju ne obstajajo. 
Mlad fant, ki je sedel v kiosku naju je nato, ko sva dejala, da potrebujeva zemljevid mesta, da si ga ogledava sama, skrivnostno pogledal in zagonetno dejal, da seveda lahko, odvisno pa je od naju, ali naju zanima kdaj, kako in predvsem zakaj!!! Nemogoče je opisati s kakšno teatralno izvedbo in retoriko je to izvedel. Kar malo sapo mi je vzelo, ker sva še malo prej dejala, da midva pa že ne bova nasedla kakšnemu zatežencu, da nama odpredava vodenje. Še njegova podoba z razmršenimi lasmi je nekako pristojala tistim kamnitim jamam, poleg tega pa sem takoj začutila, da ponuja zgodbo……Oh, in saj veste, ko meni nekdo ponudi zgodbo…….se temu pač ne morem odreči. Nemogoče je opisati z besedami kako je v resnici potekalo vodenje, sva se pa strašno zabavala dobri dve uri in malce celo posnela na diktafon, ker fant je imel res pravi »stand up performance«. Potem, ko smo se dogovorili, da nas bo vodil, je zaneseno vprašal ali naju zanima turistični del ogleda (takšnega, ki ga je vodil tisti upokojeni učitelj), ali pa naju zanima kaj več. In dodal v dramatičnem stilu:….torej,…kako se je vse začelo…kdo….kako… in predvsem….zakaj, da
bova razumela bistvo. In seveda naju je zanimalo kdo….kako….in predvsem zakaj, da bi razumela (čeprav mi je šlo malo na smeh). Fant pa se ni dal zmesti in me je vprašal ali imam pohodne čevlje. Itak, da ne! Imela pa sem udobne nizke čevlje na vezalke, kar se mi je zdelo čisto vredu za ogled jam. Strokovno si je ogledal moje čevlje in ni bil videti preveč zadovoljen. Haloooo!? 
Naj vas samo spomnim na moje včerajšnje bolečine v kolku in kolenu…….(jaz se žal pred tem vodenim ogledom nisem…). Resno je še enkrat vprašal, če sva prepričana ….. in ker sva bila, je ponosno povedal, da ima avto Panda s pogonom na vsa štiri kolesa, ki nas bo spravil do parka, kjer se je vse začelo (ne do tistega turističnega zgodovinskega mesta kamor vodijo vse turiste). In se je res pripeljal čez kakšnih deset minut z najbolj razdrapano belo Pando, kar si jih lahko zamislite, toda…. s pogonom na vse štiri gume! In smo se natlačili v avto (Velecenjeni se je med vožnjo z glavo zaletaval v strop avta, jaz sem imela noge skoraj za vratom), ter krenili na raziskovanje zgodovine, kjer se je vse to začelo……stran od mesta, v arheološki park. Me je bilo že strah, da bo pričel razlago s tem kako je Bog ustvaril zemljo. To sicer ni…….ni pa šel veliko dlje. Začel je s tem, kako je bil svet pred več milijoni let potopljen pod morjem. Stali smo na vrhu pobočja, kjer je globoko spodaj reka Gravina že pred davnimi časi urezala strugo. Mislila sva, da bova poslušala suhoparno predavanje….pa sva se krepko motila. Tip se je zapodil po skalovju kot kozliček, neoziraje na naju, midva (predvsem jaz) pa sva sopihala in plazila za njim. Bila sva deležna zgodovinske razlage razvoja človeštva od paleolitika naprej, ker tu se je vse to tudi začelo. Morali bi ga slišati s kakšno resnostjo, zavzetostjo in predvsem dramatičnostjo je vse to razlagal! Režala bi se, če mi ne bi bilo potrebno kar naprej loviti sapo in paziti, da mi na strmem področju ne spodrsne. Naj spomnim, da me poleg bolečin v kolku in kolenu muči tudi strah pred višino! Mulotu pa se je šmirglalo za moje starostne težave in fobije. On je euforično potoval skozi čas! Z roko je zamahnil na nasprotni del visokega kanjona in nama vzneseno sporočil, da gremo sedaj tja. O, tiljubibogec!!! In smo plazili preko krša in med grmovjem, po nekih strašno ozkih rovih…….in tipota je skrbelo edino to, da se ne bi poškodoval fotoaparat Velecenjenega! Niti slučajno ne morem podati vsega kar je povedal, ker je tega čisto preveč. Gotovo pa je zaradi stresa ostalo veliko v moji podzavesti in bo planilo na dan, ko bo to potrebno. Medtem, ko je šibal kot šrekl pred nama sva lovila njegov korak, da sva slišala kaj govori. Mimogrede smo obdelali vse Hollywoodske filme, ki so bili posneti točno tam kjer smo hodili (Kristusov pasion z Mel Gibsonom in očitno njemu ljubši Kralj David z Richardom Gerom, ki pa žal ni doživel takšnega uspeha – je povedal). Med potjo smo se tu in tam ustavili, da nama je pokazal kakšno avtohtono rastlino (vedel je imena tudi v latinščini). Nekatere je bilo potrebno tudi poizkusiti (seveda jaz, Velecenjeni je miška in si ne upa). Tako sem si skupaj z vodičem (Salvatore mu je ime) tlačila v usta nekaj podobnega šipku – tudi okus je bil podoben. Malo naprej sva nabirala semena iz večjega grma (za katerega je tudi vedel latinsko ime), jaz pa sem se vsaj malo odkupila s tem (če že ne premorem pohodnih čevljev), da sem vedela, da je to kristusova krona. Še naprej je bilo grmičevje z drobcenimi črnimi jagodami, ki niso užitne, vendar iz njih stiskajo olje, ki ga uporabljajo za svetilke. Seveda smo spotoma obdelali tudi avtohtone živali…..ptice, lisice, volkove in ojoj…..tudi več vrst kač (zapomnila sem si leopardjo, ki se tako imenuje zaradi vzorca na svojem telesu). Ker sem malo zmrznila (kače so še ene v vrsti mojih fobij), me je potolažil, da (večinoma) niso strupene in da sedaj še (menda) spijo. Jih je pa precej v teh koncih. Mimogrede smo se preko
vejevja prebili še v neko večjo votlino, ki so jo v davni zgodovini uporabljali medvedi (ki so nekoč v pradavnini živeli tu….sem pozabila latinsko ime, ki ga je zopet povedal), sedaj pa tu žive samo netopirji. In zato se te votline imenujejo po njih: pipistrello (emtijarca! Šele sedaj razumem naša ultra lahka letala podjetja Pipistrel). Prižgal je baterijo na svojem Samsungu…..ampak, tudi midva imava enaka telefona in tako smo se s tremi lučkami plazili po vlažni ogromni jami in raziskovali. Hvala Bogu netopirjev nismo prebudili. Zašibali smo še proti votlini, kjer je bila cerkev Sant Nicola Lofra (upam, da sem si prav zapomnila). Na tem področju je bilo (do sedaj) odkritih preko 160 votlin/cerkva, zato ker so sem po razpadu Bizanca prebegnili njihovi menihi. Tu so bili pa že njihovi »kolegi« rimsko-katoliške vere in so se dokazovali s tem kdo bo imel več cerkva in posledično več vernikov. Splazili smo se tako zopet do naslednje večje votline, kjer je imel naš Salvatore zopet teatralni govor (nekaj sem uspela skrivoma celo posneti na moj diktafon, kot dokaz, da si čisto vsega pa res ne izmislim). Povedal je, kako se je vse skupaj začelo tu….v mestu Matera. In beseda matera izhaja iz latinske besede, ki pomeni mati….in mati rodi sina…..tako se vse začne….v materinem telesu…..nekako v tem smislu….pred 50.000 leti….(fant je moral študirati latinščino, če že ne filozofijo!). Turška Kapadokija in Jordanska Petra, to sta kao mrtvi kulturi….tam se je vse končalo v zgodovini, ker ljudje danes ne živijo več tam. Matera pa je edini kraj na svetu, kjer se ljudje lahko pohvalijo, da še vedno živijo v hišah svojih prednikov izpred 9.000 let. In je proti koncu presodil, da sva pripravljena tudi na dramatični odgovor vprašanja – Zakaj….(ker smo tista vprašanja kdo, kdaj….kako…. obdelali že spotoma). Malo ga je bilo treba poslušati tudi med vrsticami, da si razumel, da se je sever Italije sramoval Matere po krivici, ker oni so bili tisti, ki so videli v prihodnost…vizionarji…in je skrivnostno dodal (ker je presodil, da bova to prenesla), da imajo nekatere družine potomcev teh starodavnih prednikov (če se prav spomnim je omenil enajst družin) še vedno stike z višjo inteligenco (vesoljci). Bil je tako resen, da se niti slučajno nisem upala zasmejati. Sploh po tem, ko naju je tam v tisti veliki temni votlini resno pogledal in vprašal, če se zavedava kako zelo pogumna sva (o tem, v tistem trenutku nisem bila čisto prepričana….), ker si le malokdo upa z njim na tako zahteven in nevaren pohod. Morda eden od 5 tisočih! Emtijarca, sedaj me je pa že malo stiskalo pri srcu, pa pogum gor ali dol! Malo živčno sem se zasmejala (Velecenjeni pa ni niti pisnil tam zadaj skrit za mano), pa je naš Salvatore rekel, da malokdo zaupa popolnemu neznancu tako kot midva…..(bedaka ….sem v mislih dodala jaz in se spomnila, da res nisva srečala nikogar drugega v tem času). In sedaj…..je dramatično dejal…..mi sledita in počnita vse točno tako kot jaz. In smo se plazili ob robu jame, ker se lahko na sredini vdre (meni je bilo pa vedno bolj na smeh….kaj pa vem ali zaradi strahu ali pa zato, ker sem usekana).
klikni spodaj in poslušaj “najinega” Salvatoreja:
Potem so se naša junaštva še stopnjevala, saj smo plezali iz ene jame v drugo preko oprimkov v steni in se opirali na luknje skopane v kamen. Škoda da nas ni kdo snemal. In če se samo spomnim kako me je včeraj bolel kolk in koleno! Zarila sem prste v oprimke v steni kamna, se zadrla Velecenjenemu naj me malo porine in že sem se zavihtela naprej v višji nivo jame, kot prostoplezalci (samo brez izkušenj). Pa smo po dobrih dveh urah preživeli vsi in moji nepohodni čevlji tudi! Očitno je bil tudi Salvatore kar zadovoljen z nama, saj sva na poti nazaj proti Materi z njegovo Pando (s pogonom na vsa štiri kolesa, ki zmore vse), dobila še njegovo vizitko, če se bova še kdaj (ali pa najini prijatelji) potikala po teh krajih in potrebovala kar koli. Med potjo nazaj smo se pogovarjali vse mogoče. Povedala sva, da sva prvič na samem jugu Italije. In je takoj rekel, da sva verjetno že opazila razliko med ljudmi severa in juga 
Italije….ker oni z juga da so bolj odprti. Ko sva ga na koncu še vprašala kdaj se odprejo prve gostilne (sva bila lačna po vseh pokurjenih kalorijah), nama je resno dejal, da morava na vsak način jesti njihovo avtohtono hrano in nama priporočil kmetijo nedaleč stran – Masseria del Pantaleone, kamor hodijo jest tudi domačini. In sva šla ob osmih zvečer res točno tja na večerjo. Morda ne veste, da imajo Italijani (vsaj tisti bolj z juga) gesto, s katero pokažejo, da je hrana odlična. To je bila prva stvar, ki sem se je naučila od moje najmlajše italijanske prijateljice doma (še preden je znala govoriti). Torej: če boste videli kdaj katerega Italijana kako si s kazalcem vrta po spodnjem delu ličnic……lahko sklepate, da je pravkar použil nekaj božanskega. In tudi midva sva s kazalci krožila po svojih ličnicah, saj je bilo odlično, avtohtono in ooobilno, pa še liter avtohtonega rdečega sva spila, ter se nasmejala do solz. Le kako midva vedno zapadeva v kakšno avanturo in naletiva na najbolj odbite ljudi na tem planetu!? Hvala Salvatore, brez tebe bi danes najina obletnica poroke ne bila tako pestra in doživeta!
21.2. 2016 Matera (Basilicata) – Vezuv in Pompeji (Campania) – Salerno
Spanje na spominski peni je zakon! Ko sem se zvečer z računalnikom v naročju spravila na posteljo in sem se skoraj do popka ugreznila vanjo, sem imela občutek, kot da me požira živi pesek. Toda kasneje, ko sem v celoti razprostrla svoj utrujeni telešček po površju spominske pene je bilo tako, kot bi lebdela na oblačku. Spala sem, kot bi me angelčki zibali. Na zajtrk so naju danes zjutraj poslali 500 m naprej po ulici v nek bar. Spotoma sva se pogovarjala o najinih včerajšnjih podvigih in seveda o Salvatoreju. Včeraj sem v množici podatkov pozabila napisati, da nama je tam v tistem arheološkem parku pokazal tudi manjše obeležje, ki je bilo postavljeno v čast domačinu kot prvi žrtvi fašizma v Italiji. Je še dodal, da je bil jug Italije prvi, ki se je zoperstavil fašizmu. Tudi na tistih enajst družin, ki imajo menda direktno povezavo z Aštar komando od tam zgoraj nisva mogla pozabiti. Razvila sva teorijo, glede na to, da so kot skupnost živeli že od nekdaj na tem področju, so se verjetno morali precej poročati med sabo. In saj veste iz zgodovine, kako izgledajo potomci iz takšnih zvez…..!? V baru kamor sva bila poslana na zajtrk seveda nihče ni govoril angleško (tu razen vodičev itak vsi govorijo samo italijansko). So bili pa zelo prijazni in tako smo skupaj še z nekimi lokalnimi obiskovalci uspeli naročiti najin zajtrk. Dobila sva odlične čisto sveže polnozrnate rogljičke, ki so nama jih po želji napolnili s čokolado (za Velecenjenega) in višnjevo marmelado (zame). Medtem ko sva srkala še jutranjo kavo, se je dve mizi od naju na Velecenjenega obrnila domačinka škilastega pogleda (očitno je znala dva stavka po angleško) in ga vprašala, če govori angleško. In ko ji je pritrdil, mu je odločno izjavila: »I love you!« Velecenjeni je bil tako presenečen, da se nato ves čas niti pogledati ni upal v njeno smer. Hahaha…prepričana sva bila, da mora biti gotovo to potomka ene tistih družin ki imajo vročo linijo z zgornjo Aštar komando.
Ne, Matere ne bo zlahka pozabiti! Kljub temu sva morala dalje. Firma »Velecenjeni tours« zna poskrbeti za svoje stalne in zveste stranke. Vedno je kakšna nova ponudba in razne ugodnosti. Tokrat sem za 34 zbranih pik (let) zvestobe prejela bonus izlet (za kar na začetku poti nisem vedela) še do Vezuva in Pompej. Očitno sta garminova Štefka in Velecenjeni nekaj šušljala za mojim hrbtom. Iz dežele Bazilikate, ki ima precej bolj razgiban in zelen relief kot Apulija, sva krenila še do tretje dežele na najinem potovanju – Kampanje. Najprej v bližino Neaplja do Vezuva. Velecenjeni je naštudiral urnike, ker je danes nedelja, da po dolgi poti ne bi slučajno ostala pred zaprtimi vrati. Na osnovi pridobljenih podatkov od »strica googla«, sva pričakovala lahek dostop do vrha Vezuva z avtobusom. Pa sva se malce uštela. Z avtomobilom sva se, tako kot ostali, 8 km lahko zapeljala po serpentinasti cesti navkreber. Spotoma sva srečevala precej kolesarjev, ki so temno rdeče zariplih obrazov pritiskali na pedala. Očitno sem pridejo tisti v fit formi, ostali pa gredo v Apulijo. Videla sem tudi kar nekaj kolesarjev na kolesih, ki so imeli strašno debele gume, premera tam okoli 10 cm (morda še več). Parkirala sva avto, kupila vstopnici, nato pa se je bilo potrebno zadnje 3 km lastno-nožno zagristi v breg do vrha. 
Vreme je bilo danes delno oblačno in Vezuv je imel na vrhu takšno megleno kapo, kot da se pravkar pripravlja na izbruh. V krater zaradi megle sicer nisva videla, vendar to ni pokvarilo doživetja. Vezuv ni ne najvišji (1.279 m) in tudi ne najnevarnejši vulkan na svetu. Toda zaradi katastrofalnega izbruha l. 79, ki je pokopal Pompeje in Herculaneum je postal eden najbolj znanih. Po tistem usodnem je Vezuv še bruhal okoli 100 krat, zadnjič leta 1944. Povprečje izbruhov je na vsakih 20 let. Tako, da sedaj že kar pošteno zamuja (srčno sem upala, da mu ne bo ravno danes šlo na bruhanje). Takrat,
ko pa se bo to zgodilo, bo mesto Neapelj močno ogroženo in čudno je, da nimajo prav nobenega načrta v primeru katastrofe. Logično nadaljevanje po spustu z vulkana, je bil ogled njegove žrtve – starega mesta Pompeje. Vsakršna nesreča je po drugi strani žal tudi sreča za koga drugega. Tako je bil vulkanski izbruh, ki je pokopal Pompeje sreča za arheologe, saj je tako poznejšim rodovom ostalo najbolje ohranjeno rimsko mesto na svetu. In 
izreden vpogled v podrobnosti vsakdanjega življenja v 1. stoletju. Pompeji so nastali v 6 stol. Pr. n. š. , kot grška trgovska postojanka. Kasneje so pripadli Samnitom in končno postali cvetoča rimska kolonija. Velik del mesta je poškodoval potres leta 63, ostanek pa je uničil izbruh Vezuva 16 let pozneje. Približno do leta 1.600 je bilo mesto pozabljeno, nato pa so se pričela proučevanja starih besedil, ki so kazala na njegov obstoj. Od leta 1748, ko so se pričela izkopavanja, pa do danes je odkritih okoli tri petine mesta. Četudi je odkrita dobra polovica, si res kar pretresen od veličine ko zatavaš v ulice tega starodavnega mesta. Ulice, stavbe, tržnica, kopališča, svetišča…..vse je še po toliko letih tako dobro ohranjeno, da si zlahka predstavljaš življenje v tistih časih.
glej no glej…..tudi zebro za prehod preko ceste so imeli..!?? (moja razlaga)
Če bi imela vodiča, bi se lahko ves dan sprehajala po teh ulicah in poslušala razlage, tako pa sva si s pomočjo domišljije sama napletala zgodbe, ki so se verjetno tu dogajale. Vsake toliko časa pa sva se naredila »Francoza« in se 
za kratek čas priključila kakšni skupini, ki je imela angleško govorečega vodiča. Po končanem ogledu sem si obljubila, da bom čimprej poiskala kakšno knjigo, ki nosi zgodbe iz takratne Pompeje. Do pol tretje ure je možen vstop v arheološko najdišče, zadnji obiskovalci pa morajo ostanke Pompejev zapustiti do pete ure popoldan. Midva sva ogled zaključila že kakšno uro prej, saj naju je čakala še pot nazaj do Salerna, kjer bova danes prenočevala. Pričakala naju je nasmejana drobna Simona in naju prijazno namestila v četrtem nadstropju (brez dvigala!!!) le uličico stran od obale. Za kakšen poseben ogled ne bo časa, saj se že jutri zjutraj zopet vračava proti Apuliji. Ko sva zvečer odšla vsaj na ogled obale ob sončnem zahodu in malo kasneje na zadnjo kavico, naju je na vhodnih vratih čakal listek prijazne Simone: naj se imava lepo in da se vidimo naslednje jutro pri zajtrku.
22.2. 2016 Salerno (Campania) – (Puglia): Vieste – Narodni park Gargano – Monte St. Angelo in Manfredonia
Po kratkem večerno/nočnem postanku v Salernu sva zjutraj zapustila pokrajino Campanio in se zopet vračala proti Pugliji. Uspešno sva se prebila kozi labirinte mestnega vrveža. Nekaj časa je v jutranji prometni zmedi ob naju vozil večji bel avto, ki je imel preko cele bočne strani narisana angelska krila. Počutila sem se, kot bi imela častno stražo ob sebi in sem ruknila Velecenjenega, češ: »Poglej, tudi moj angelček varuh je rental svoj avto v Italiji!« Ja, tale moj krilati varuh mora imeti dobre živce, ker z menoj mu nikoli ni dolgčas. Verjetno ga oni zgoraj vsake toliko pošljejo na kakšno dodatno usposabljanje varovanja rizičnih dušic, kot sem jaz. Sem se hecala……pa niti slutila nisem, da nama bodo danes še prav prišle kakšne »dodatne okrepitve«. Med vožnjo sva v delno oblačnem dopoldnevu opazovala naravo, ki je hitela mimo naju. Na prehodu iz Campanie v Puglio je na hribovitem delu postavljenih množica velikih vetrnic za pridobivanje električne energije. Pokrajina se je spreminjala vse bolj, ko sva se bližala »ostrogi« italijanskega škornja, kamor sva bila danes namenjena. Na tem delu se razprostira narodni park Gargano, v katerem se nisva imela namena ustavljati, temveč peljati ob robu do obalnega mesta Vieste. Gargano je hriboviti polotok, ki kot ostroga nad peto italijanskega škornja štrli v Jadransko morje. Njegova najvišja točka je 1065 m, kar sva z Velecenjenim dobro občutila, saj sva se počutila enako kot da se vzpenjava na Vršič po vseh tistih serpentinah. Na severni strani polotoka sta dve laguni (Varan in Lesino). Ob obali so nasadi citrusov, oljk in vinogradi, ki so znani po svojem težkem rdečem vinu. Mesta Viste (na vzhodu), 
Manfredonija (na jugu) in (turistično najbolj znana) romarska pot Monte San Angelo so najbolj znana turistična mesta tega polotoka. Z garminovo Štefko v naročju sva se zagnala v tiste serpentine in spotoma občudovala cvetoča drevesa mandeljnov in ogromne nasade oljk. Presenečena sva bila, ko sva v več nasadih opazila, da tudi v tem času obirajo plodove. Opazovala sva kako s stroji stresejo veje, da plodovi popadajo na spodaj podstavljeno mrežo. Vozila sva se in vozila, saj zaradi premnogih serpentin kilometri niso tekli tako hitro. Končno sva prispela do mesta Vieste. To je obmorsko turistično mestece, ki zaživi v toplih mesecih, ko je tu mnogo kopalcev. V tem času pa je bilo bolj pusto. Najprej sva se ustavila na obali in poslikala tisti znameniti apnenčasti steber, ki štrli iz morja na plaži.
Apnenčasti izrastek Pizzomunno sega v višino tam okoli 25 m. Seveda obstaja romantična legenda, ki govori o tragični ljubezni med ribičem Pizzomunnom in lepo Cristaldo. Morske sirene so iz ljubosumja zvlekle njegovo ljubezen v morje, on pa je na sipini v grozi okamenel v ogromen monolit. Legenda pravi, da se vsakih 100 let na polno luno nesrečna ljubimca lahko spet snideta, toda nato ju jutranja zora zopet kruto loči za nadaljnjih 100 let. …… In seveda je bila ravno na dan najinega obiska polna luna, a ne vem če je že minilo 100 let od njunega zadnjega snidenja. Samo po to zgodbo sva se pripeljala do Vieste, ker je bilo vse ostalo zaprto. Že tako se težko privajava na to, da sva lahko deležna prvega obroka (ker za kosilo nikoli nimava časa) šele po osmi uri zvečer in se nama zdi tale njihova siesta v tem času čisto brez veze. Glede na to, da sva pa zaman iskala vsaj en odprt turistični objekt (predvsem zaradi toaletnih prostorov) okoli poldneva, pa sva menila, da je v teh koncih siesta kar preko celega dneva. Obožujem sok sveže stisnjenih pomaranč in ta dan sem ga spila že kar nekaj, zato se je v mojih očeh nevarno prižigal napis: do roba polno! Še dobro, da nimam inkontinence, ker wc-ja pa nisva našla nikjer. Malokdaj obžalujem, da nisem moški……tole je pa bil že en tak trenutek, saj je Velecenjeni lahko rešil svoj problem v neokrnjeni naravi (čeprav je tu pa tam pripeljal kak avto mimo). Nato sva odtipkala v najino Štefko naslednjo destinacijo, Monte sant Angelo. Štefica si je vse pridno zabeležila in smo zaštartali zopet v tiste ride. Vozili in vozili smo se…..in ubogi Štefki se je kar kolcalo od silnega napora iskanja signala satelitov. Medtem sva ob iskanju radijskega signala naletela celo na odličen sprejem HRT1. Od navdušenja nad skoraj »domačo« besedo sva poslušala cela poročila. In smo se vozili in vozili ob cvetočih nasadih mandljev, pa oljk, ob vinskih trtah…..pa še malo med drevesi gozda v Gargano parku, ko je najina Štefica zaključila akcijo z: »čez 50 metrov boste prispeli na cilj«…in čez 50 m: »Prispeli ste na cilj – na desni..«. Malo zmedeno sva se gledala, ker sredi šume v osrčju narodnega 
parka Gargano, kamor naju je popeljala najina »vodička«, je na mestu najinega kao cilja stalo skrivenčeno drevo in pod njim malo večji kamen. Se je Štefki strgalo od naporov, sva se spraševala. Najprej sva poskušala zlepa in ji na novo naložila podatke poti in se niti nisva preveč sekirala. Goriva je bilo še dovolj, časa tudi, si bova pa še malo (sicer nenačrtovano) ogledala ta znameniti narodni park. Štefka opremljena z nadgrajenimi podatki pa naju je malce popeljala naokoli in kmalu sva ugotovila, da naju zopet vodi proti najinemu »končnemu cilju«, ki nama ga je določila za ta dan…. K tistemu skrivenčenemu drevesu. Sedaj sva jo pa imela že malce dovolj in Velecenjeni je iz žepa potegnil svojega Samsunga z naloženim programom Hero za navigacijo. In tako smo pot nadaljevali v štiri. Vozili smo se po narodnem parku in jaz sem imela v eni roki Štefko, v drugi pa Hero. Hera je nekaj časa spodobno vodila, nato pa podlegla slabemu zgledu Štefke in skupaj sta naju zapeljali na področja, kamor je le malokrat stopila slovenska noga. Za nekatere predele pa lahko trdim, da sva vrezala prvenstveno smer. Jebelacesta! Kadar naletimo na kakšno novogradnjo avtoceste je Štefka čisto zmedena in preračunava in preračunava……tu, v tej divjini je pa suvereno vodila po vseh kolovozih (kot da je domačinka). Le od kod ji koordinati za vse te kozje poti!? Tako sva z dvema elektronskima vodičkama v roki na koncu morala vprašati za pot starega pastirja, ki je slučajno gnal čredo koz preko »najinega« kolovoza. Najin obup
ni bil brez osnove, saj že dolgo nisva videla nobene hiše in srečala nobene žive duše. V čredi ovac je bilo tudi pet psov goničev in eden se je vztrajno trudil, da bi naju spravil v čredo med koze. Pametna žival je takoj ugotovila, da sva izgubljeni ovčki. Nekako sva se le uspela izvozljati iz nenaseljenega predela narodnega parka in končno prišla do prvih hiš, kjer sva zopet (za vsak slučaj) vprašala za pot. Malo čudno so naju gledali, ker sem v roki še vedno držala oba
neuporabna elektronska vodiča, pa naju vseeno prijazno napotili proti najinemu cilju – k cerkvi sv. Mihaela. Saj pravim, čim je v igri Miha ne gre brez problemov, pa 
čeprav gre za nadangela. Tako sva končno prispela na nadmorski višini 800 m do strnjenega naselja. Še dobro, da sva tudi tu vprašala kako do cerkve sv. Mihaela. Prijazni domačin se je trudil in nama mahaje z rokami dopovedoval, da sva prispela in pokazal smer proti njej. In seveda sva se zopet malce izgubila in hodila v krogih pod cerkvijo, preden sva končno vdela pravo ulico in prispela pred cerkvico, ki so jo zgradili nad votlino v čast nadangelu Mihaelu. V letih 460, 462 in 464 se je tu namreč trikrat prikazal nadangel leta 462 celo z gorečim mečem. Vstopila sva v zanimivo cerkev in se po kamnitih stopnicah po obokanih hodnikih spustila do votline. Na levi strani ob votlini je oltar, pri vratih pa nuna, ki pazi, da turisti ne fotografirajo.
Votlina, kjer se je prikazal nadangel Mihael
Votlina je res veličastna in Velecenjeni se je takoj prelevil v paparaza, ker se ni mogel upreti vsaj enemu posnetku na skrivaj. Medtem, ko sem jaz dvakrat jetično zakašljala je pritisnil na sprožilec in ujel votlino v aparat kolikor je le bilo mogoče. Zaradi tega greha sva še malo zmolila za pokoro. Ko sva se po stopnicah zopet povzpela na plano je izza oblakov prvič ta dan posijalo tudi sonce. Očitno je bil še nadangel Mihael vesel, da sva ga končno našla. Z avtom sva se zopet odpeljala po serpentinah navzdol proti najinemu nocojšnjemu prenočišču malo pred mestom Manfredonijo. Spotoma sva zopet naletela na čredo krav, ki so se pasle ob robu ceste, tik nad ograjenim prepadom v dolino. Krave so naju začudeno opazovale, vendar potrpežljivo pozirale, ko sva se ustavila in jih fotografirala. Najino današnje prenočišče je bilo zopet zadetek v polno. Lepa zgradba v mediteranskem stilu z več prenočišči je stala tik ob cesti med nasadi oljk, ki so jih pravkar obrezovali. Sprejel naju je mlad fant, ki skupaj s svojim dekletom vodi ta penzion. In ta fant je dokončno sesul moje predsodke o Italijanih. Prijeten, sproščen, angleško zgovoren, razgledan, postaven…….skratka moji stereotipi so dokončno splavali po vodi. Vprašal naju je kako sva potovala in če nama je bil všeč narodni park Gargano. Povedala sva mu da zelo, čeprav sva ga obiskala bolj po nesreči. Smejal se je najinim dogodivščinam tega dneva in nama dal ključe moderno opremljene sobe z izhodom na veliko teraso s pogledom na nasade oljk. Ta dan nisva razen zajtrka použila še ničesar, zato sva se zvečer zapeljala do bližnjega mesta Manfredonija, ki je bilo kljub ne turističnemu času leta polno ljudi. Štefko sva malo za kazen, malo pa zato, da si odpočije od naporov današnjega dne pustila v sobi penziona. Komaj sva našla parkirni prostor za najinega Qubota. Glede na najine slabe parkirne izkušnje iz prvega dne, sva dva mimoidoča domačina povprašala, če sva vredu parkirala. Prijazno sta nama razložila, da sva midva parkirala perfetto, toda tisti v vrsti pred nama pa ne, ker je stal že na prehodu za pešce. Vsak dan razumeva več italijansko. V sprehodu po ulicah mesta sva iskala primerno restavracijo, ker sva si tokrat v tem obmorskem mestu zaželela jesti ribe. Pričela sva že kar uživati v komunikaciji z domačini, zato sva vstopila v manjšo trgovinico in v angleščini (seveda) povprašala za nasvet in pot do dobre restavracije. Ne glede na to, da nihče ni govoril angleško, se je okoli naju takoj zbrala gručica ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati. Najbolj zagnana sta bila nek starejši nonno in mlajša ženska, ki sta kar tekmovala kateri bo bolj pomagal. Bili so tako dobri, da sem jih morala fotografirati, čeprav je bilo težko, ko je možakar tako mahal z rokami, kot da bo vsak čas vzletel. Z žensko sta se prepirala kako nama bosta razložila kam….nato pa mu je ona, ko je ni pustil do besede, skoraj užaljeno rekla, da potem naj pa on razloži po angleško, če zna. Žal je bila tudi njej angleščina španska vas. Kljub vsemu sva nasmejana in polna nepopolnih podatkov glede restavracij odšla naprej in ob obali res naletela na manjšo restavracijo, ki je obljubljala morske specialitete. Bila sva edina gosta in so naju zato stregli kot kralja. Zopet smo se sporazumevali z rokami. Naročila sva rdeče domače vino in ga dobila cel litrski vrč (takrat še nisem vedela, da je to težko rdeče vino tega okoliša). Za jedačo pa sva poprosila naj kar oni izberejo kakšno ribo. Na mizo so postavili odličen domač kruh in ker je Velecenjeni tako planil nanj, nama je natakar kmalu prinesel še popečene kruhke prelite z olivnim oljem in koščki začinjenega paradižnika. Pri tem nama je veselo pomežiknil. Odlično je bilo.
V krušni peči pripravljene morske dobrote……mmmm
Tudi vino je bilo zelo pitno in kar naenkrat se nama liter niti ni zdel preveč. Ko je natakar slavnostno prinesel še hrano, je pričakujoče čakal na najin odziv. In ga je dobil…..vzhičena sva bila nad polnim krožnikom pečenih rib, lignjev, rakcev….. Je še rekel, da če nama bo všeč, pa naj to le napiševa na tripadvisor-ju (spletni strani za priporočila popotnikov). In sva….takoj, ker je bilo res strašno okusno. Na koncu so nama postregli še z (tisto močno kratko ) italijansko kavo na račun hiše. Plačala sva in se odpravila. Za na pot pa so nama kot presenečenje podarili še steklenico vina Rosamunda. In tako sva veselo korakala ob obali z Rosamundo pod roko in vedno bolj na smeh mi je šlo. Šele v avtu sem ugotovila, da se mi tudi zelo vrti…..in dojela, da me je zopet praksa prehitela pred teorijo. Potem, kaaasno zvečer sem brala o tem težkem vinu. Vseeno, pa mi ni bilo slabo in tudi o glavobolu ni bilo sledu naslednje jutro. Zjutraj na zajtrku, ki nama ga je pripravil mlad par smo se malce pogovarjali. Res sta face – oba! Ona je iz Toscane, on pa je iz teh koncev. Primerjali smo sever in jug in potrdila sta moje mnenje, da so na jugu bolj odprti ljudje, toda, da skoraj nihče ne govori angleško. Čvekali smo tako, da sva komaj utegnila jesti. Se je fant opravičil, da je čisto preveč zgovoren…..pa kdo ga bo razumel če ne jaz!?
23.2. 2016 Puglia: Monte St. Angelo/Manfredonia – Trani – Castel del Monte – Barletta
Po tem, ko včeraj zaradi izrednih razmer nisem uspela dokončati zapiskov dneva in sem zasmrčala, sem danes vstala že ob četrti uri zjutraj, da sem zaključila začeto delo. Zajtrk sva imela dogovorjen za ob osmi uri. Sem včeraj omenila, da je prijaznemu fantu, ki skupaj z dekletom izdaja prenočišča ime Michele (torej: Miha po naše)…..Jasno, itak….drugače sploh ne more biti. Prisrčno smo se poslovili od mladega simpatičnega para in dobila vizitke s povabilom naj se še vrneva. Vse je možno! V avtu se mi je pod nogami kotalila podarjena steklenica vina, ki jo bova morala spiti danes, ker na avion je ne bodo spustili. Upam, da mi ni preveč zamerila ker sem jo včeraj preimenovala v Rosamundo…..v resnici je Rosalita! Pa v stanju v kakršnem sem bila, je vredu, da sem vsaj prvo črko trofila! Štefka je bila danes na začetku poti kazensko v suspenzu, ker ga je včeraj tako lomila. Začasno jo je zamenjala Hera. Ja, v teh časih je težko obdržati službo! Do Trani-ja sva se vozila kakšnih 100 km. V mestu sva zopet parkirala s pomočjo lokalnih prebivalcev. Odkar parkirava z njihovim tesnim sodelovanjem še nisva plačala kazni, niti nama 
niso odpeljali avta in navadno je zastonj. Mesto Trani me je kar malo presenetilo. Glede na to, da nisem našla kaj dosti zapiskov o njem, so bila moja pričakovanja temu primerna. Pa je prav prijetno pristaniško in ribiško mestece, z nekaj prelepimi stavbami in kulturnimi spomeniki. Malo naprej od gradu na obali stoji Duomo – katedrala posvečena san Nicolu – romarju. Fasada katedrale je v romanskem stilu, s prelepo rozeto in
nad vrati z dvema kipoma slonov. Nihče pa ne zna razložit s kakšnim namenom sta dva slona tam. Katedrala je sestavljena iz treh cerkva zgrajenih ene preko druge v različnih obdobjih. V spodnjih prostorih pod zemljo je kripta San Nicola – romarja. Katedrala je resna in mogočna, toda na otroški strani vodiča sem našla bolj zanimivo zgodbico o svetem Nicolu – romarju. Naj bi bil grški pastir, ki je ves dan brez prestanka vpil: »Bog, usmili se nas!« Domači so ga imeli kmalu dovolj in so ga poslali v samostan. Tudi dam se je drl od jutra do večera: »Bog, usmili se nas«. Tudi pobožnim menihom je kmalu presedel, zato so ga spakirali na ladjo za Italijo. Pa ti šment, tudi na 
ladji je na ves glas prosil Boga usmiljenja od jutra do večera. Mornarjem je šel tako na jetra, da so ga zabrisali čez krov ladje v morje. Končno je tako pristal v mestu Trani. Tu pa je domačim otrokom dajal mala darilca in se jim prikupil, zato ga je škof povabil, da živi z njimi v mestu za vedno. Evo, splača se biti vztrajen in glasen, kajne!? Stefka je dobila pogojni izpust in dovoljenje, da naju vodi do gradu Castel del Monte. Za vsak slučaj sva jo budno nadzorovala. Seveda je takoj, ko je zavohala oljke zavila na prvi kolovoz in že smo skrenili s poti. Očitno ji oljke dišijo. In res se je v strnjenem nasadu oljk širil značilen težek vonj po olivah. Nekaj časa smo se vozili po tistih ozkih stezicah, potem pa sva jo midva ubrala po svoje. Štefka pa je dobila poslednji opomin, preden postane tehnološki višek in jo damo na Zavod za zaposlovanje. Tako se zdaj dela pri nas! Po lastni zaslugi gledanja na obcestne označbe sva seveda zlahka našla Castel del Monte, ki stoji na gričku malo ven iz mesta Andrija.
Skrivnostno magični grad
Mogočno trdnjavo je okoli leta 1240 dal zgraditi Friderik II. Je ena najbolj skrivnostnih velikih srednjeveških stavb v Evropi. Znanstveniki so več stoletij poizkušali razvozlati njen namen in posebno matematično obsedenost s številom osem. Vse na njej se namreč nanaša na to število. Je osmerokotna
stavba, z osmerokotnim dvoriščem, z osmimi osmerokotnimi stolpi na vogalih in v vsakem nadstropju je 8 prostorov. Ne ve se zagotovo čemu. Morda je bila osmica simbol krone, ali pa je kakšna povezava z astrologijo in gibanjem planetov…Morda je bil to lovski grad, ali pa zatočišče za romarje, ki so iskali sveti gral….vsekakor pa ima le malo obrambnih elementov, ki so ponavadi značilni za srednjeveške gradove. Mnogo let pa naj bi grad služil tudi kot zapor mnogih znanih osebnosti, vključno z vnuki Friderika II., ki so leta 1266, še kot otroci, padli v roke Charlesa I. Tam naj bi ostali vse svoje življenje. Res polno skrivnosti je v tem srhljivem, čudnem in na nek način hladno-lepem gradu.
….le kako jim je bilo v tem skrivnostnem gradu….brez kuhinje, shramb…..samo sobe povezane druga z drugo v dveh nadstropjih in na sredi osmerokotno kamnito dvorišče…..
Danes je najino zadnje prenočevanje na tem potovanju. Sedem prenočišč sva zamenjala in vsak večer zaspala drugje. Prava popotniška klošarja! Zadnjič bova v posteljo zlezla v B&B v Barletti. Zvečer bova še na hitrico skočila v staro mestno jedro in na lahko večerjo. Jutri morava pa že na vsezgodaj (kar pomeni okoli šeste ure) zapustiti mesto. Pred vzletom aviona ob 9.45 morava predati še najeto vozilo v rent a car Firefly okoli osme ure. Šlo bo precej na tesno, ker morava prej še dotočiti gorivo do polnega, urediti vse formalnosti s tisto »mafijsko mamo« iz začetka te zgodbe in res upam, da nama ne bo pokvarila lepih vtisov s potovanja po jugu Italije.
24.2. 2016 Bari – Trst –Petrovče
Zelo zgodnje jutranje vstajanje. Pakiranje najinih kovčkov niti ni potrebno, saj jih v resnici te dni nikoli nisva razpakirala čisto do konca, ampak samo jemala iz njih stvari, ki sva jih trenutno potrebovala…….potujoče omarice pač. Vsi so še spali, ko sva po prstih zapustila prenočišče in za sabo previdno zaprla vrata, ki so se za nama sama zaklenila. Opala……da ne bo sedaj izgledalo, kot da sva pobegnila brez plačila…….! Vse sva zgledno poravnala že večer prej in se zaradi zgodnjega odhoda z gostitelji vse dogovorila. Celo nekaj peciva naju je zvečer čakalo v sobi, da zjutraj ne bova preveč lačna šla na pot, ker je za zajtrk bilo še prezgodaj. Na poti do letališča sva še zadnjič do polnega dotočila gorivo »najinemu« Qubotu. Dober sopotnik nama je bil te dni, čeprav je na začetku pri obeh vzbujal malce dvomov. Štefica pa…….saj ji niti nisva mogla zameriti, ko je kakšne 4 kilometre pred letališčem zopet malo skrenila na ozke poti in naju še zadnjič popeljala med nasadi oljk. Skupaj z avstrijskimi popotniki smo čakali pred ograjo FireFly-a, da vrnemo naše izposojene jeklene konjičke. Dokaj točno je pridrvela »mafijska mati«, ki je bila v točno takšnem razpoloženju, kot sva jo prvi dan zapustila. Mrkega pogleda nam je odzdravila skozi zobe, da smo vsi iz previdnosti stopili korak nazaj in se nato lepo v vrsti odpravili za njo v pisarno, da uredimo administrativne zadeve ob vračilu avta. Vse je bilo brez problema, tako da je varščina ob najemu avta (1.600 €), ostala neuporabljena. V državah z norim prometom kot je na primer Italija, so takšne varščine kot ruska ruleta (da o mafiji niti ne govorim).
Na letališču pa je pri prehodu čez okvir za detekcijo kovin pri meni tako žvižgalo, da sem se morala sezuti in ponoviti vajo. Pa ni nič pomagalo, zato so poklicali policajko za osebni pregled. Moram reči, da me je kar malo stisnilo, ko si je pričela natikati plastične rokavice…..khhm. Strokovno me je pretipala od nog do glave (preko obleke….haloooo), kot v kakšni kriminalki. Čeprav je bilo vse ok, pa s problemi tu še nisem zaključila. Glede na to, da sem bila na nek način očitno sumljiva oseba, je bil tako označen tudi moj kovček. Vse so mi zmetali ven in nekaj iskali……. Končno se mi je posvetilo in sem jih vprašala, če iščejo morda moje kamne. Tiljubibogec….jaz in moji kamni….. !!! In so bili! Trije policaji so začudeno gledali in v rokah obračali kamne, ki sem jih nabrala spotoma po najini poti. Morda sem zopet malo pretiravala in bi bila dva čisto dovolj!? Razložila sem, da pač z vsake poti vzamem kamen za spomin. Mislim, da še nikoli niso slišali za kaj takega. Na koncu so poklicali še »ta glavnega«, ki pa je dal žegen, da lahko jaz z mojimi kamni vred in razmetano prtljago gremo dalje. Vam povem, tiste aretacije mafijcev po mestih, po najinih odhodih z mest hhmmm……….in morda se med bralci mojih dnevnih zapisov s poti najde tudi kakšen mafiozo….! Kdo ve!? Skratka: konec in začetek najine tokratne poti mi daje slutiti, da je meja moje italijanske tolerance in sprejemanja Italije nekje na območju Barija (seveda v korist jugu).
Na letališču v Trstu sva na najin zadnji prevoz do doma čakala manj kot sva pričakovala. Šofer GoOpti-ja naju je poklical, da lahko krenemo pol ure prej, ker je oddal in pobral že vse potnike. In smo se varno in hitro pripeljali direktno pred vrata domačega doma.
Kako sva se vozila po Italiji – za boljšo predstavo kje sva bila. Obkrožena mesta so kraji kjer sva prenočevala.
In še pod črto zanimivega in doživetega potovanja po peti italijanskega škornja
- Skupaj prevoženih kilometrov z rentanim avtom: 1.660 km
Stroški potovanja (za dva)
- Letalske karte 80 €
- Prevoz do letališča in nazaj (GoOpti) 70 €
- Najem avta v FireFly (za osem dni) 80 €
- Tankanje diesel goriva (3 x) 120 €
- Prenočišča B&B (7x) 360 €
- Prigrizki, večerje, kavice, napitki…. 300 €
- Cestnine, vstopnine, vodenja…….. 180 €
SKUPAJ stroški potovanja: 1.190 €