browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Kdo Je Sveti Miklavž In Kako Smo Miklavževali Nekoč?

Objavil dne 05/12/2014

Kar mi je o tem zaupal “stric Google”….in kar se spomnim iz svojih otroških let….

Miklavž je iz svoje legende je stopil že pred davnimi stoletji in še sam postal legenda. Danes velja za zaščitnika splavarjev, mornarjev, beračev in mladih deklet.

Franc Milošič miklavz1

Miklavž je zelo čaščen zavetnik Amsterdama, prav od tod sta njegov lik in podoba romala v Ameriko ter se pozneje vrnila v podobi Božička, foto: Dokumentacija Dela

Miklavž ne pozabi, ne zataji svoje noči s petega na šesti december; Miklavž je legenda. Iz svoje legende je izstopil že pred davnimi stoletji in sam postal legenda. Danes še tega ne vemo natančno, ali se je rodil leta 240 ali pa kakšnih trideset let pozneje v bogati družini v vasi Patara na južnem robu turške Antalije. Ni čudno, da je postal darežljiv, saj je bil tudi sam darilo: starša sta bila že priletna in sta si za tolažbo močno želela sina, pa se jima je želja uresničila. Njegovo ime, ki izvira iz grškega Nikolaos, oznanja »zmago ljudstva«. V bližnjem mestecu Mira je bil tedanji škof njegov ujec (materin brat) in ta ga je najbrž navdušil za duhovniški poklic in ga tudi posvetil v duhovnika. Po starših podedovano premoženje je hitro pošlo, ker ga je kar razdelil revežem. Po vrnitvi z romanja v sveto deželo ga je doma čakalo še eno presenečenje: ko je stopil v domačo cerkev, so ga domačini razglasili za škofa. Stric je namreč umrl, in ker se niso mogli zediniti, kdo naj ga nasledi, so za škofa določili tistega, ki bo določenega jutra prvi prestopil prag domače cerkve. Dokler rimski cesar Konstantin ni priznal krščanstva, je bil Miklavž dolgo v ječi, potem pa se je vrnil v Miro umret v svoji visoki starosti, najbrž leta 342 ali 350.

Carji so si izbirali njegovo ime Mestece Mira na južni obali se danes imenuje Demre in je veliko kot Ptuj, obdano z nasadi in rastlinjaki za pridelavo agrumov, v svojih predstavitvah pa nikoli ne pozabi poudariti, da je Miklavževa domovina. Vse, kar o Miklavžu vemo danes, je znano le iz legend. Sveti Metod je veliko pozneje napisal njegov prvi življenjepis. Do konca tisočletja sta Miklavževa slava in dobrota že preželi vso takratno Evropo in postal je eden najbolj čaščenih in spoštovanih krščanskih svetnikov. V ruskih prostranstvih je postal nesporni zaščitnik, še carji so si izbirali njegovo ime: vse do zadnjega, Nikolaja II., ki je tragično končal carjevanje in je danes v ruski cerkvi že povzdignjen v svetnika. Pri evropski sebičnosti pač ni bilo mogoče pričakovati drugega, kot da bodo nekoč tukajšnji svetohlinci planili po Miklavževem grobu v Miri. Leta 1086 so v italijanski Bari z ladjo prepeljali svetnikov grob in ostanke v njem, papež Urban II. pa je celo posvetil kripto bazilike, v katero so skrili Miklavževe ostanke. In za nameček v Bariju 9. maja še vedno na veliko slavijo prevoz teh relikvij, o kraji in nasilnem vdiranju v grobnice pa nihče ne črhne besedice. Tudi Rusi so dolgo slavili dan prevoza Miklavževih relikvij v Evropo.

Svetega Nikolaja so vsi želeli za svojega zaščitnika. Danes velja za zaščitnika splavarjev, mornarjev, beračev in mladih deklet. Zato ni čudno, da so ga za svojega patrona razglašale cerkve na obalah rek, tudi ljubljanska stolnica, ki nosi Nikolajevo ime, je zrasla na obali takrat plovne Ljubljanice in ob njej so imeli svoj prostor splavarji, ki so se pozneje umaknili v Trnovo. Če se spustite po slovenskem delu Drave, boste na vsakem izpostavljenem kraju zagotovo zagledali cerkvico in skoraj se ni mogoče zmotiti pri ugibanju, da je posvečena prav Miklavžu; od Dravograda do Zavrča in Ormoža jih je nekaj deset, ob drugih štajerskih vodotokih še več, skupaj približno 120, v vsej Sloveniji pa je Miklavževih cerkva okrog dvesto. Številni slovenski kraji nosijo njegovo ime: od Miklavža na Dravskem polju do Miklavža pri Ormožu. Miklavževa je stolna cerkev v Murski Soboti, Miklavževa je bazilika v Novem mestu … Je zelo čaščen zavetnik Amsterdama in prav od tam sta njegov lik in podoba romala v Ameriko in se pozneje vrnila v podobi Božička. Miklavž je v resnici »oče« vseh treh darežljivih decembrskih mož, ki že z medsebojno podobnostjo ne morejo skriti skupnega izvora. Vendar sta z desetletji dobrota in darežljivost pri vseh treh izgubili svoj prvotni pomen. Miklavž je obdržal svojo škofovsko opravo še iz Mirne – značilno kapo in pastirsko palico, njegova bela brada pa priča o visoki starosti – a so v različnih krajih in časih zraven nanizali vrsto raznih dodatkov. Ponekod Miklavža na njegovih večernih obhodih 5. decembra (ponekod pa že ves teden prej) spremljajo angeli, v največ primerih pa se mu pridruži hudič, zlodej ali parkelj s svojimi verigami in košem, v katerega nalaga poredne otroke. Nikoli pa še nihče ni pojasnil, kam naj bi jih odnesel, če jih že naloži; pa tudi noben od otrok še ni izginil s parkljem neznano kam. Vanj je zvita krščanska cerkev preoblekla nekdanje poganske duhove rajnih, ki so v tem času prihajali nazaj v svoje nekdanje okolje, da bi strašili ali pa pomagali tistim, ki so ostali za njimi. V ospredje pa je postavila Miklavža. Tekmeci Miklavževanje, ki je bilo zelo v čislih, je konec druge svetovne vojne po tihem zatrl, čeprav predvsem na Slovenskem (še najbolj na Štajerskem in Prekmurskem) podeželju nikoli ni popolnoma zamrlo. Miklavž je dobil za tekmeca dedka Mraza, a ga ni niti sovražil niti preganjal, pa sta oba lepo složno in skupaj z Božičkom opravljala svoje poslanstvo. Danes je miklavževanje marsikje že prava turistična prireditev, še izpred vojne pa so se ohranili miklavževi sejmi, ki jih zdaj spet vedno bolj oživljajo (Murska Sobota, Ljubljana), a so v resnici postali veletrgovska središča zunaj svojih betonskih zgradb na obrobjih mest. Iz domačih ohranjenih obdarovanj otrok se je živo ohranilo rožljanje s parkljevimi verigami, ki mladeži nažene nekaj strahu v kosti; le tu in tam pa še kdo verjame, da se bo na tisti večer odkupil z molitvijo. Miklavž se je danes pogospodil in moderniziral. Njegova darila, od mobilnih telefonov do tehničnih igrač, nimajo ničesar opraviti z dobrotljivostjo. Prava Miklavževa darila so bili vedno orehi, fige, kakšna pest bombonov, jabolka ali različno južno sadje. Dokler je bilo pač treba vsak dan skrbeti za fizično preživetje. Priznati moramo, da danes ni več tako. In se zavedati, da se jutri morda to spet vrne. Kot kažejo letošnje v črni barvi zapisane kronike naše oblasti, bo letos potrebnih veliko več parkeljnov za spremljevalce svetega Miklavža. Njega pa bi si lahko spet izvolili za dobrotnega škofa vsaj vsak zase v svoji mirni (Mirni) domačiji.

Toliko so o Miklavžu povedali tisti, ki vedo o tem več kot jaz……..

Jaz pa lahko napišem kako smo miklavževali včasih pri nas na Kudrovini. Povlečem spomine daleč nazaj v tista moja rosna štiri do pet let starosti. Najlepša leta mojega otroštva, ki sem jih preživljala tam, kjer je sedaj zopet moj dom – na Kudrovem. Živeli smo skupaj v razširjeni družini; mi trije (ati , mama in jaz), skupaj z mamko (staro mamo), atikom (starim očetom) in Eko (teto Jelko).

Kuhinja je bila skupna, naša družinica pa je imela eno malo sobico. Spomnim se vsega iz tistega časa, celo vonja smrekove mize in stolov, ki jih je za nas naredil stric Očka. Stric Očka je bil v resnici stric Tinček in je bil odličen mizar. Bil je moj stric in Marjančkov in Martinin ati. Ker pa ga je Mani klical Očka (pri nas so bili očetje pač atiji), sem ga tudi jaz tako klicala. Pristavila sem samo še strica in tako je zame vedno bil stric Očka. Njegova žena in moja teta Štefka je bila odlična šivilja (za precej mojega kasnejšega navdušenja do ročnih del se imam zahvaliti prav njej). Na majhnih oknih stare kmečke hiške so tako visele živo pisane; rumeno, rdeče in sive  zavese, ki jih je sešila ona in katerega vzorca in otipa se tudi še sedaj natančno spomnim. V kotu sobe je bila stara glinasta kmečka peč, ki je bila pozimi prijetno topla in širila svojo toploto po vsem prostoru.

Poleti se je delalo na polju in okrog hiše. Drobila sem za mojo mamko, hranila zajčke, pasla piščančke in delala mamki tu pa tam kakšen sivi las. Ko pa je prišla zima in je bila večina jesenskega dela opravljenega…..se je začel za mene najlepši del leta. Ati je imel zame več časa. Naredil mi je ooooogromnega snežaka, mama mi je spletla topel pulover, zvečer smo prebirali zgodbe iz debele Mohorjeve knjige. Sedela sem atiju v naročju in z velikimi očkami, odprtimi usti in z zadrževanjem daha sledila vsaki atijevi prebrani besedi. Verjela sem čisto vsemu, kar mi je prebral in velikokrat je k temu kaj dodala še moja bujna domišljija.

Posebej lepo je bilo pred prazniki. Prvi v decembru je bil sv. Miklavž. Z atijem sva prebirala zgodbice o njem, pa o hudobnih parkeljnih, ki sem se jih hudo bala. Za vsak slučaj sem vsak dan pridno vadila molitvico: Sveti angel varuh moj. Resno sem računala na njihovo pomoč v primeru, da zlodeji pridejo pome.

Tisto leto, malo pred Miklavžem je zapadlo kar nekaj snega. Z atijem sva prebirala zgodbice o svetem možu in ati je nekaj namigoval na to, da se zna to leto zgoditi, da nas pride dobri mož kar sam osebno obdarit. Tekala sem od enega do drugega in bila kar malo razočarana, ker Eka  ne bo videla s svojimi očmi Miklavža ker je uboga reva imela ravno na Miklavžev predvečer  cerkvene pevske vaje. Tudi ati (na katerega zaščito sem zelo računala, če bi angelčki slučajno preslišali moje molitvice) je imel ravno ta večer neko nujno sejo v zadrugi. Še Mani, moje zadnje upanje je, ti šment, ravno takrat tudi imel svoje šolske pevske vaje. Tako so mi ostali samo mama, mamka in atika. Na predvečer svetega Miklavža se je v naši sobici ob peči in divanu gnetlo kar nekaj vznemirjenih otrok s tresočimi ročicami (zaradi parkeljnov, ki ponavadi tudi rogovilijo zraven Miklavža) in velikih pričakujočih učk.

Še danes začutim mravljince po telesu, ko se spomnim tistega davnega večera na parkeljnov večer. V veži pri stopnicah sta stala mamka in atika, da izrečeta dobrodošlico sv. Miklavžu s spremstvom. Mi, otroci, smo se tiščali v sobi drug k drugemu v silnem pričakovanju. Čisto tiho smo bili, še dihali smo čisto po tihem, da nam ne bi ušel kakšen zvok, ki bi napovedoval svetega obiskovalca. Takrat se je v temni noči, medtem ko so z neba tiho naletavali ogromni kosmi snega, zaslišalo škripanje snega pod nogami. Zadržali smo dih, kaj nismo pravkar slišali tudi drobnega angelskega zvončka….joj, pa rjovenje in zvok parkeljnovih verig!? Nismo točno vedeli ali se bolj bojimo parkeljnov ali želimo videti sv. Miklavža z angelci. Takrat pa se je zaslišal močen udarec verige ob vrata in presneti peklenšček si je prvi izboril vstop v hišo. Predirno je zarjovel in vrgel verigo proti atiku. Še vse naslednje leto sem razlagala vsakemu, ki me je želel poslušati kako je “hudič atiku pod tace zagnal ketno”! Peklenšček pa je šel nato naravnost proti nam in rjovel: “Mooliii!” Otroci smo se tresli kot šibe na vodi in vsak je hitel moliti svojo molitvico, ki se jo je naučil. V stiski je marsikdo pozabil besedilo molitvice in kar tako po svoje smo prosili ljubega Bogeca, angelčke in vse svetnike naj nam vendar stojijo ob strani, saj bomo  naslednje leto velikoooo bolj pridni. Ljubi Bog je verjetno slišal naše bridke molitve, saj je ravno v pravem času v vsem svojem sijaju vstopil sam sveti Miklavž. Visok mož v škofovski obleki, s sivo brado, veliko zlato škofovsko palico in debelo knjigo v roki. “Mir, parkelj!” je glasno zaklical in peklenšček je kot bi mignil obmiroval. To je na nas otroke naredilo močan vtis. To mora biti res mogočen svet mož, če ga še peklenšček kar tako na besedo uboga! Mojo pozornost pa je po prvem prestanem strahu pritegnil lep angelček. Bil je v beli dolgi obleki, z zlatimi lasmi in zvezdo na čelu. Vseskozi se je smehljal in bila sem prepričana, da je to tisti sveti angelček h kateremu sem tako zvesto molila vsak večer. Ne, prepričana sem bila, da je to moj osebni angelček, ker se je meni še prav lepo nasmihal in enkrat mi je celo malce pomežiknil. Res škoda, da ga ni mogel videti Mani kako lep je bil!

No, sveti Miklavž pa je svečano odprl svoje bukve in z belo orokavičeno roko listal po njih. Po vrsti je bral imena vseh zbranih otrok, jih okrcal za njihove pretekle grehe, ki so bili zapisani v debeli bukvi, nato pa je vsak iz koša dobil svoje darilo. Končno, čisto nazadnje je prišla vrsta tudi name. Preklemanski hudič je spet strašansko zarjovel: “Moli!!” Hitela sem žebrati Svetega  angela in milo pogledovala kdaj bo skočil mimo Miklavža in me rešil pred grdavšem hudičevim.  Izgleda, da je moj angelček povsem zaupal svetemu možu, da obvladuje situacijo, saj ni storil ničesar razen tega, da je nasmeh na njegovem obrazu postajal vedno večji in vedno bolj meni poznan. Miklavž pa je dvignil roko in  resno in z globokim glasom umiril parkeljna. Obrnil se je k meni in (o groza!), kar na pamet je vedel čisto vse moje grehe in prekrške! Vedel je, da nočem jesti, da se včasih skrijem mamki, da me mora potem iskati vsepovsod, da odgovarjam mamici in še veliko takšnih velikih grehov. Joj, kakšen grešnik sem se zdela sama sebi, saj so bili moji grehi tako veliki in očitni, da so prišli na ušesa samemu presvetemu možu in mi jih je povedal kar na pamet! Kljub temu sem dobila od njega darilo, ker sveti Miklavž ima rad vse otroke. Tudi tiste, ki so malo poredni, pa sklenejo, da se bodo v prihodnje poboljšali.

Sveti Miklavž je pred odhodom nam otrokom še enkrat položil na srčeca naj bomo pridni, naj molimo in ubogamo mamico in atija, nato pa počasi odšel proti vratom. Peklenšček si seveda ni mogel pomagati, da ne bi verige še enkrat zabrisal proti atikovim nogam. Pa je naš atika bil pogumen mož in se mi je zdelo, da se ga ni preveč bal, ali pa je imel veliko manj grehov kot mi otroci!?

Čez leta, ko sem že vedela vse kar zadeva skrivnosti svetega Miklavža, mi je bilo kar malo žal, ker sem želela verjeti v resničnost tistega čarobnega večera, ko nas je obiskal sveti Miklavž, s smejočim angelčkom in hudičem, ki je zagnal ketno atiku pod noge.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja