Najino Sanjsko popotovanje s Transibirsko Železnico

МОСКВА)MOSKVA – PEKING (北京)

23. 07 – 08. 08. 2011

Transibirska železnica je bila zgrajena med leti 1891 in 1916 in je mreža železnic, ki povezuje evropski del Rusije preko Sibirije s pokrajinami ruskega Daljnega vzhoda. Dolžina železnice do Pekinga znaša skoraj 8.000 kilometrov.

 O transibirski železnici sva sanjala že takrat, ko so potovanja nasploh bila le še bolj najine sanje. Nikoli niti sama nisva prav verjela, da bova zares odšla na to pot. Ampak pravijo, da če dovolj dolgo sanjaš se sanje končno tudi uresničijo. Pri teh sanjah je nevarno samo to, da jih je potrebno postaviti na realna tla in potem velikokrat niso več tako sanjske. Kadar tako dolgo sanjava kakšno potovanje, potem se nanj tudi dokaj dobro pripraviva in hkrati puščava možnost, da naju  pot preseneti (če se le da v dobrem).

23. 07.  ob 22. uri 42 minut – Zidani most. Najina zaspana otroka (tokrat šoferja) sta naju dostavila na začetek najine pustolovščine, ki sva se je trmasto nameravala lotiti že na začetku tako kot je treba – z vlakom! Med prtljago sva poleg oblačil, potnih listov z vsemi tremi vizami (rusko, mongolsko in kitajsko) imela tudi fotoaparat in veliko dobre volje.

24.07. ob 6. uri in 20 minut prispeva v München. Z S Bahnom (3) se odpeljeva do letališča (s pomočjo prijaznega varnostnika na železnici sva uspela nabaviti karte do letališča za 19,60€  (za 5 oseb, ker je bilo bolj poceni kot za samo dve osebi). Če bi imela čas, bi lahko tržila to informacijo…

Na letališču bp. Let ob 10.35. Na avionu smo dobili lahek prigrizek, tako da smo zdržali tiste dobre tri ure poleta. Med potjo smo pridelali dve uri plusa glede na našo Slovenijo.

Po pristanku v Moskvi nas preseneti +34°C. (Na vlaku do Münchna sem namreč celo deževno  noč zmrzovala, do nosu pokrita z Dragotovim flisom). Povedali so nam, da je okrog Moskve speljan kar 180 km dolg avtocestni krog. Naš moskovski šofer Viktor naju je dostavil do recepcije hotela, nato pa še eno nemško družinico odpeljal do njihovega hotela. Najin hotel v Moskvi (Ismailovo Alfa) je na odlični lokaciji, blizu podzemne (dve minuti) in precej blizu centra. Dobila sva sobo v 24. nadstropju. Takoj popoldne sva se kar sama navdušeno in neučakano odpravila odkrivat lepote Moskve. Vstopila sva v čudoviti svet moskovske podzemne in kar nekajkrat prestopila samo zato, ker sva uživala v tem, da je vsaka postaja drugačna in še lepša od prejšnje. Za karto sva odštela 28 rubljev. Nato sva se peljala s turistično ladjico po reki Moskvi in si še s te plati ogledala del Moskve. Bila je nedelja in lepo vreme. Uživala sva v vrvežu ljudi in ugibala kam hitijo. Mnogi so nosili ogromne šopke rož. Na obrežju rek je bilo živahno. Ljudje so se sončili, drugje so sedeli ob gostilniških mizah in živahno debatirali, malo dalje pa je bila precej velika skupina ljudi, ki je plesala standardne plese….kot, da se vse življenje Moskve tisti trenutek odvija ob reki.

Počasi sva nato krenila proti Rdečemu trgu. Strašno sem si ga želela videti ponoči. Še sama ne vem zakaj. Sedaj vem! Rdeči trg je čudovit, ko pade mrak pa je enostavno čaroben. Katedrala  sv. Vasilija zgleda kot pravljični grad iz raznobarvnih sladkorčkov. Tono težke zvezde na vrhu stolpov Rdečega trga živo rdeče žarijo v noč. Na vzhodu je praznično osvetljena veleblagovnica GUM. Stojiva sredi rdečega trga vpijava lepoto trenutka in uživava. Sedaj si ga želim videti nekoč še pozimi, zasneženega.

Čisto ob Rdečem trgu je kup gostilnic. Pozno zvečer, preden sva se odpravila nazaj v hotel, pa jih je bilo odprtih samo še par. Med njimi je bila tudi japonska restavracija s suši ponudbo na sto in en način. Drago si jih je v trenutku zelo zaželel. Tako sva tisto nedeljo pozno zvečer sedela ob Rdečem trgu in Dragotu v veselje, meni pa v obup mlatila japonski suši. Bizarno, vem, samo bilo je pa res dobro.

Zadnji podzemni vlak pelje ob eni uri ponoči. Komaj ga še ujameva in  se odpraviva proti najinemu hotelu. Kljub temu, da se sprehajava sredi noči po tujem velemestu, se počutiva precej varno in domače.

 Naslednje jutro smo bili s šoferjem Viktorjem dogovorjeni, da naju okoli osmih pride iskat in naju odpelje na eno izmed moskovskih železniških postaj – Jaroslavski, kjer naj bi se dobila z najino vodičko po Moskvi,  Nadjo. Nama se je sicer zdelo, da sva pregrešno dolgo potegnila spanec zjutraj, saj sva najin zadnji dan v mestu želela še dodobra izkoristiti. Viktor pa se nama je zdel še bolj zaspan kot sva bila midva, čeprav sva del noči žrtvovala za nočni ogled Rdečega trga. Kasneje sva od Nadje izvedela, da pri njih tako zgodaj hodijo na delo samo zdravniki, večina ostalih pa kakšno urico dve kasneje. Glede tega bi mi življenje tu čisto ustrezalo, ker razen na počitnicah, nisem ravno jutranji človek. Od Viktorja sva prejela vozne karte za prvo etapo najinega potovanja po transibirski železnici in list a4 formata na katerem je pisalo. Štefanec + 1. Drago si je domišljal, da so s tistim +om mislili mene. Bi se sicer zbunila, pa ni rečeno, da v Rusiji ljudje res ne razmišljajo tako. Dogovorjeno je bilo, da se z našo vodičko Nadjo dobimo s tem listom pred kipom, koga drugega neki, kot Lenina. Pred tem sva seveda zamenjala nekaj evrov v ruske rublje. Za 1 euro sva dobila, po tečaju 38,50 rubljev.

Nadja je pridrobila v roza obrobljenem krilu v podobi prave ruske matruške. Nama je bila takoj simpatična, škoda, da smo skupaj preživeli samo par ur. Sledil je hiter ogled mesta po  približno isti poti, ki sva jo sama že obhodila prejšnji večer. Nadja je bila kar malo razočarana, ker sva na ogled krenila kar brez nje, pa sva jo potolažila, da naju zanima prav vse kar nama lahko pove. Najprej naju je peljala v Kremelj. Samozavestno  je preskočila doooolgo vrsto ostalih turistov, ki so čakali pred vhodom, midva pa sva ji (vesela, da ne bo potrebno čakati), brez besed sledila. Obhodili smo notranjost (0,3 km2) Kremlja, si ogledali  cerkve, katedrale, carske palače in od zunaj tudi uradno rezidenco predsednika Rusije. Znotraj kremeljskega obzidja stojita dva velikana iz železa, ki nista nikoli služila svojemu namenu. To sta tako imenovana »car-top« in »car-zvon«.

40-tonski velikanski top so ulili v 16. stoletju. Top ni bil namenjen za streljanje s kroglami, ampak naj bi ga napolnili z mešanico iz kosov svinca, železa in kamnov, vendar z njim nikoli niso streljali. Zvon pa je s svojo višino (skoraj 6 m) in premerom (6,6 m), ter težo 200 ton največji na svetu. Vendar se je po nesrečnem spletu okoliščin od njega odkrušil enajst ton težak delec, ki je povzročil, da zvon nikoli ni pel. Naša Nadja je povedala, da ljudje verjamejo, da je to kazen, ker so bili zemeljski vladarji upodobljeni na zvonu nad božjimi. Iz Kremlja smo zavili na Rdeči trg. Veličasten trg (695 m x 130 m) je pod zaščito UNESCA. Človek si zlahka predstavlja velike vojaške parade, ki so se nekoč odvijale tu. Na zahodu je nekoč tako zelo oblegana Leninova grobnica. Nadja je povedala, da je sedaj Rusi ne izpostavljajo več tako radi. Na jugu pa je podnevi in ponoči čudovita »moja sladkorna« katedrala (sv Vasilija), sezidana v čast zavzetja mesta Kazan. Nadja nama razloži, da vsak stolp s svojo barvo in obliko kaže na smeri neba. Doma sva prebrala, da je car Ivan Grozni dal arhitekta te mojstrovine oslepiti, da ne bi nikoli več mogel ponoviti takšnega čudovitega dela (bognedaj celo kje drugje). Kar malo užaljeno je povedala, da niti slučajno ni bilo tako, ter da je to samo legenda. Še dobro, da sva prihajala iz slovanske dežele in sva tako rekoč skoraj njihova,  ker nama je razložila, da je že Angleže podučila, kako je dala njihova kraljica Elizabeta I. v tem času ubiti več ljudi kot car Ivan Grozni. Pa še ženska je bila, je pribila na koncu Nadja. Pred vrati Rdečega trga je nulta točka, kjer ljudje za srečo mečejo kovanec preko hrbta, ruske babuške pa v krogu stojijo poleg, pa ga (za svojo srečo) pridno pobirajo. Seveda nisva mogla mimo značilni lesenih več-delnih matrušk (da se ne bi slučajno kdo zmotil in jim rekel babuške). Nadja naju prijazno poduči kakšne so najbolj cenjene matruške.  Lahko so 3, 5 ali več delne. Zelo je pomembno, da imajo lepo izrisan obraz. Loči se ali je narejena ročno ali strojno. Nekatere matruške imajo tudi kuričko (kuro), kar je vzeto iz ruskih pripovedk.

V parku pred Kremljem si vsako polno uro lahko ogledate menjavo straže. Nama je bilo tako všeč, da sva si to ogledala večkrat. Strumni korak mladih ruskih vojakov je zgledal kot dobro uigrana plesna koreografija. Meni je bilo najbolj všeč, kako so trdi korak ob zamenjavi stražarskega mesta zmehčali z ljubkim (tako po rusko) nagibom glave na stran.

V zgodnjem popoldnevu sva se poslovila od Nadje in se počasi odpravila na Jaroslavsko železniško postajo. Termometer na železniški postaji se je povzpel na vročih 36°C.  Napisi o odhodih vlakov so bili seveda v cirilici. V tistem trenutku in nato med potjo še večkrat, sem bila hvaležna, da so nas tudi v srednji šoli mučili s pisanjem in branjem cirilice. Res, da je bilo to že bred mnogimi leti, vendar se ob izrednih razmerah spomin vedno izkaže. Odhod najinega vlaka in začetek najine poti po transibirski železnici naj bi se po razporedu začel ob 16.20 in pravijo, da transibirska železnica ne zamuja. Za eno glavnih železniških postaj Moskve, se nama je zdela najina odhodna postaja kar malce ubožna. O kakšnih sedežih niti sanjala nisva, bolj se nama je tožilo po senci. Med čakanjem na vlak sva se zabavala z opazovanjem ljudi. Vse sorte vidiš na takih postajah. Od ljudi s starimi strganimi kovčki, prevezanimi s pasovi in vrvmi, do takšnih, ki so imeli v pletenih košarah kure in so s plastičnimi natikači nerodno štorkljali sem in tja. V takšni vročini se res nikomur ni ljubilo nikamor hiteti. Še vsepovsod prisotni moskovski policaji  so tavali naokoli v razpetih modrih srajcah in se zalivali z vod(k)o. Rusi so me spraševali kdaj odpelje kakšen vlak ali nekaj podobnega in potem nisem vedela ali sem tako podobna domačinom ali pa samo zgledam tako polna podatkov. Končno vlak pripelje in proti pričakovanju je bilo v notranjosti prav prijetno. Zadovoljna sva bila, da sva rezervirala I. razred in veselo sva se podala najin paket voznih kart železniški stevardesi. Odtrgala si je svoje izvode in nama povedala, da ji je ime Cveta. Šele privajala sva se na ruski jezik in sva se trudila razumeti vsaj najnujnejše. Izvedela sva kje je za naš vagon wc z umivalnikom, v kateri smeri je jedilni vagon in kje je grelec za toplo vodo. Že pred potjo nama je bilo povedano, da lahko s sabo vzameva svojo instant kavo ali čaj, ker je na vlaku topla voda in si napitke lahko sami pripravljamo. Super, samo nihče naju ni spomnil, da bi bilo fino, če bi s sabo vzela tudi kakšno posodo. V tem vlaku so bile sicer v vsakem kupeju tudi skodelice, za naprej sva se pa morala znajti.

26., 27. in 28. julij sva tako preživela v vsem udobju na tem vlaku. Kljub I. razredu nisem pričakovala takšnega udobja. Mimogrede, na steni kupeja je bil celo TV (z enim in edinim ruskim programom) in celo klima je delovala. Počutila sva se kot dva piščančka v gnezdecu. Peljali smo se povprečno 90 km/h in monotoni udarci  koles po tirnicah so me tako prijetno zazibali, da sem celo noč in nato še pol dneva gladko prespala. Tako sladko sem spala, da celo nisem slišala Dragota, če je morda smrčal.

Mimo najinega okna so bežale pokrajine, gozdovi z belimi brezami, pisane hiške ob poti vseh mogočih živih barv od svetlo zelene, modre, turkizne, še strehe so bile takšnih barv. Vozili smo se mimo železniških postaj. V vsakem vagonu na hodniku je visel razpored postaj, čas prihoda na postajo, čas postanka in odhoda (seveda v cirilici). Tu pa tam smo se ustavili na kakšni postaji in po razporedu iz vagona smo vedeli  ali si lahko privoščimo kratek skok iz vagona in obisk vaških babušk, ki so na peronu prodajale domačo zelenjavo, sadje, prekajene ribe, piroške vseh vrst in še mnogo drugih dobrot. Včasih pa sva šla v jedilni vagon in si privoščila kuhano hrano. Kmalu sva ugotovila, da bova skoraj v vsaki jedi dobila obilo kopra. Tu so ga uporabljali tako obilno, kot mi doma peteršilj. Ne smem pozabiti omeniti, da sva vsako jutro pozdravila tudi s požirkom domačega (slovenskega) šnopsa (hvala Branko) – seveda v čisto preventivne zdravstvene namene. Zaloga je bila preračunana in je zadostovala za celo pot.

Piroške                              krompir z oooobilico kopra                             boršč

Na vlaku sem se morala prav boriti s tem, da nisem kar naprej spala. Drago pa se je sprehajal po vagonu in odkril celo kabino s tušem (uporaba je bila 50 rubljev), vendar sva se vseeno raje odločila za klasično umivalnico.

Pokrajina se je počasi spreminjala. Bolj ko smo se bližali Uralu bolj so se breze mešale z iglavci. Nato pa so proti Krasnojarsku spet ravnice in bele breze. 

Čas na transibirski železnici ima svojo dimenzijo. Jaz sem še vedno delovala po slovenski uri in sem si tako umivala zobe celo ob 3. uri ponoči. Na zajtrk pa sva  prišla takrat, ko so že stregli kosilo. Čisto sva se izgubila v času. Moja ura na telefonu je kazala slovenski čas, na vlaku je veljala moskovska ura (torej + 2 uri), zunaj vlaka pa je čas hitel hitreje in nas je tam blizu Krasnojarska prehiteval že za + 4 ure. Transibirska železnica je bila zame kot nekakšen časovni stroj in jaz sem rekla da sva v coni somraka.

28. julij – Krasnojarsk. Izstopila sva na postaji. Pričakalo naju je pusto vreme in rahel dež. Imela sva 5 ur časa, da si na hitro ogledava mesto. Silno sva si želela ogledati Narodni muzej, ker sem ravno po poti brala knjigo o šamanih s tega področja. Opozorjena sva bila tudi na veliko število porok v tem mestu. In res, kljub sredini tedna in slabemu vremenu, sva v slabih 10. minutah hoje proti muzeju naletela kar na tri poročne pare s svati. Na njihovo zdravje sva naredila kratek požirek iz najinih prisrčnic (ker vsak dober izgovor šteje).

Narodni muzej naju ni razočaral. Izvedela sva mnogo o življenju na tem področju v starih časih in seveda tudi o šamanizmu. Po ogledu muzeja sva se med rahlim dežjem počasi vračala proti železniški postaji. Zopet so naju imeli za domačine in so naju spraševali za pot. Z Dragotom sva se šalila, da če me bodo še v Mongoliji imeli za domačinko, so mi pri liftingu zagotovo preveč zategnili ličnice.

Železniška postaja v Krasnojarsku je bila lepa, vendar niso govorili čisto nobenega jezika razen ruščine. Zelo so bili prijazni, vendar ne vem kako bi potekala komunikacija, če uradniki ne bi imeli google translate. Z velikim upanjem po komunikaciji v angleščini me je navdala mična gospodična z Amy Winehouse imageom pri okencu z informacijami – pa NJET šlo. Iskala sva internet, ker je pisalo da ga imajo, pa sva nato ugotovila, da ne dela. Z uporabo wc-ja sva odštela 14 rubljev, pa še papirja nisva dobila  (verjetno bi si ga morala sama vzeti). Vlak, za katerega velja, da je točen kot urica, je imel takrat zamude kar 40 minut, zato sva imela dovolj časa da sva ponudbo železniške postaje dododbra raziskala.

Po vkrcanju na vlak proti Tajšetu smo vzeli pot pod tire in v šestih urah vožnje vso zamudo nadoknadili. V tem kratkem delu poti smo imeli stevardeso, ki je bila čista kopija Mimi iz serije Alo-alo. Najprej nama je vzela napačne vozne karte, nato pa nama je vrnila karte nekega drugega para. No, končno smo se zmenili tako, da je bilo prav. V Tajšetu smo se poslovili od Mimi. Na postaji pa sta naju pričakala najina gostitelja  Ženja, Lena in dež. Odpeljali smo se tja, za kjer so nama obljubljali, da bolj avtentično Sibirsko sploh ni možno – v vas Birjusa.  Ženja in Lena sta seveda govorila samo rusko. Glede na to, da sva pri njiju prespala in ostala še naslednji dan sva se pogumno podala v komunikacijo – v ruščini. Saj ne vem kako je to mogoče, toda je kar šlo. Vsaj tisti del, ko sta onadva govorila sva večinoma povezala v celoto in skoraj vse razumela. Na koncu sva vedela vse o njihovi, aprila preminuli, babuški, o njunih treh dočerah (hčerkah), pa o Ženjini in Lenini službi….Doma v Sloveniji sem kasneje, na novo navdušena nad ruščino, hotela poslušati ruski dnevnik, pa ni več šlo tako gladko. Bogvedi kateri registri se nama odprejo takrat, ko je to potrebno. Tisti prvi večer v Tajšetu smo se pripeljali v vas, ki se ni veliko spremenila od tistih časov, ko so sem izganjali še politične nasprotnike. Ozke makakdamske ulice, brez asfalta, po katerih se prosto sprehajajo ovčke, krave, gosi….Ustavili smo se pri točno takšni leseni hiški, ki sem si jo želela ogledati od blizu – živo modri, z zeleno obrobo, z živo zelenimi polkni in obkroženo s prav takšno ograjo. V tej hiški sva bila nato dva dni gosta.

Ženja nama je prijazno pripravil pravo sibirsko banjo (sibirsko savno), Lena pa nama je skuhala večerjo. V hiši ni bilo tekoče vode, na wc pa je bilo seveda potrebno stopiti ven, na vrt in zaman sem iskala vrata, da bi se zaprla. Prijetno utrujena sva pozno zvečer zaspala v starinski postelji. Naslednji dan naju je prebudilo sonce. Po zajtrku, domača malinova marmelada in domača kisla smetana, ki nama ga je pripravila Lena, je po naju prišla vaška učiteljica angleščine. Učiteljica Tatjana je bila najinih let in takoj se nam je zdelo, da se lahko pogovarjamo čisto o vsem. Razkazala nama je celo vas, naju pa je najbolj zanimalo življenje, ki ga živijo. Presenetila naju je z iskrenimi odgovori in zopet enkrat sva lahko ugotovila, kako zelo smo si podobni ljudje – tudi če živimo tisoče kilometrov narazen. Med drugim naju je zanimalo tudi od kod tako živopisne barve sibirskih hišk. V Irkutsku sva kasneje slišala uradno razlago kaj naj bi vsaka barva pomenila, vendar se nama zdi bolj verjetna Tatjanina razlaga, da si namreč ljudje v dolgi in beli zimi zaželijo barv. Dolge, mrzle zime in težko življenje je tudi vzrok, da se veliko moških poda na pot alkoholizma in tako je tam starčka skoraj nemogoče videti. V času najinega obiska v vasi je bil Drago verjetno najstarejši moški v vasi. S Tatjano sva družno ugotovili, da so (tako kot povsod drugje) tudi tu ženske bolj trdožive. Hja, tako pač je! Zaradi težkih življenjskih razmer je tudi dosti sirot in v vasi imajo tudi sirotišnico. V času najinega obiska je bilo tam 17 otrok. Obiskali smo tudi vaško leseno šolo. Tatjana je potožila, da so včasih otroci delali na vrtovih in si poleg pridobivanja delovnih navad, pridelali še nekaj hrane. Sedaj pa delo otrok ni več dovoljeno niti v učne namene. Otroke je sedaj težje vzgajati, vleče jih v alkohol in droge. Potožila nama je o šolskem sistemu, o družinskih problemih, o vaških odnosih. Tako smo se zagovorili, da smo skoraj zamudili na Lenino kosilo. Zares prisrčno sva se poslovila od Tatjane, ki je preko naju poslala pozdrave vsem v najino domovino, ter naju povabila naj se še vrneva – pozimi, ko bo štiri metre snega. Lena nam je za kosilo pripravila slavno rusko enolončnico – boršč, katere glavna sestavina je rdeča pesa, ta ji daje tudi značilno rdečo barvo.

Popoldne naju je čakal izlet z Ženjo in njegovo lodko (čolnom) po kristalno bistri reki Birjusi. S sabo smo vzeli nekaj hrane in že smo z lodko drseli po mirni gladini razvejane Birjuse. Ženja je ugasnil motor in napel mreže za ulov rib. Objela nas je čarobna tišina mogočne tajge. Medtem, ko smo pustili mrežo, da je za nas lovila ribe, smo krenili na bližnji hrib, da smo si tajgo lahko ogledali še z drugega zornega kota.  Med potjo smo naleteli na pastirje, ki so čuvali čredo krav, imeli pa so tudi nekaj konj. Ženja se je v hipu dogovoril in že sva bila v sedlu. Tudi jaz, čeprav imam do konjev nek poseben straho/spoštovalen odnos. Po kratki ježi  smo nadaljevali pot in Ženja nama je kazal rastlinje v teh krajih. Brezo iz katere v mesecu maju pridobivajo sok tako, da naredijo zarezo v deblo. Na sploh so tu ljudje zelo povezani z naravo, jo spoštujejo in verjamejo v njeno zdravilno moč. Tisti čas, ko sva bila midva v Sibiriji je tam tudi dovolj gob, brusnic, nekih sibirskih gozdnih jagod, ki sem jih tudi poizkusila in res spominjajo po okusu na naše. Pokazal nama je tudi drevo Kalinka z rdečimi plodovi, ki dozori septembra. Nabrali smo nekaj divje mete za čaj in se odpravili proti naši mreži z ulovljenimi ribami.  Ujelo se je dovolj rib, da smo si lahko pod vodstvom Ženje skuhali okusno ribjo juho (z veliko kopra seveda). Ženja, ki je vedel, da sem nekakšen vegetarianec, ki je samo ribe, je zame pripravil še solato. Liste solate je pomešal z na kose nasekanim korenčkom vse skupaj obilno posul (bogpomagaj) s koprom. Vse seveda brez olja, kisa in soli,  sva nato midva z Ženjo jedla kar z rokami, Drago pa se je zadovoljil samo z ribjo juho.  Naš piknik smo zaključili čajem, skuhanim iz prej nabrane divje mete.

Po vrnitvi s piknika sta nama prijazna gostitelja pripravila še zadnjo banjo. Po tem smo se skupaj odpravili v Tajšet, da ujameva pozni večerni vlak proti Irkutsku. Ženja nama je dal svoj email naslov in nama naročil naj se obvezno javiva, ko se vrneva v Slovenijo. Seveda sva obljubila da bova, čeprav moram priznati, da me je malo skrbelo, kako bo potekala korespondenca, ker je bil naslov cirilici. Ob slovesu sva pustila čokolade in Viki kremo za njihove dočeri, Ženja pa naju je pospremil čisto do najinega vagona in poskrbel za varno vkrcavanje. Rahlo zaskrbljena sva bila kako bova preživela to noč, ker sva imela sicer I. razred, vendar postelji št. 5 in 7. Kasneje sva ugotovila, da sta obe številki v istem kupeju (kje se je izgubila št. 6. pa nisva ugotovila). Še malo kasneje sem zaslišala znan glas nemške družine iz začetka najinega potovanja, vendar se nama je zdelo nemogoče, ker sva vedela, da je  tro-članska družina imela vseskozi rezervacije v II. razredu. Izkazalo se je, da je naš vagon nekakšen mix I. in II. razreda in veselili smo se vnovičnega srečanja. Kljub pozni uri smo se spravili v naš kupe, Nemca iz Dortmunda sta prispevala skodelice, ki jih do takrat še nisva uspela nabaviti, midva pa kavo. Tudi oni so se ustavili v vasici Birjusa. Povedala sta, kako sta se pogovarjala z dvema Špancema, ki nista mogla razumeti, kaj bodo počeli tam. Brskala sta po vodniku in bila začudena:  »Pa saj tam nič ni!« Naša dva Nemca pa sta odgovorila: »Saj ravno zato…!« Ni čudno, da smo se ujeli, midva bi odgovorila točno tako. Njuna 10-letna hčerka je kmalu zaspala na moji postelji, mi pa smo čvekali še dolgo v noč. Na takšnih poteh je vedno najlepše, ko srečaš ljudi  s katerimi se lažje in lepše pogovarjaš, kot celo s svojimi sosedi doma v rodni vasi. Pripovedovali smo si življenjske zgodbe in ugotovili, da smo vsi rahlo nori, da imamo zelo podobne življenjske nazore in pri tem žal pozabili, da smo že sredi noči. Ja, bili smo tako glasni, da so nas morali malo utišati na sobno jakost. Ujeli smo še čisto malo spanca, si zjutraj segli v roke z željo, da se morda naše poti še kdaj križajo in nadaljevali vsak po svoji poti.

30. julija – Deževno in dokaj mrzlo  jutro (11°C) nas je pričakalo v Irkutsku. Na listek Štefanec + 1 sva ujela šofer/vodiča, ki naju je čakal na peronu. Tokrat je bil nemško govoreči. Drago ne govori nemško, jaz pa…..V mislih sem se zahvaljevala svoji srednješolski (v tistih davnih časih tako osovraženi) profesorici nemščine za vsako trohico deutsche sprache, ki mi jo je uspela vtepsti v trdo betico.  Srečno smo se pripeljali do najine privatne namestitve v središču mesta. Gostiteljica Žana (Jana) je bila starejša, strašno energična gospa (upokojena arhitektka).  Ona je v najinem imenu tudi poskrbela za obvezno registracijo prihoda v državo Rusijo, da kasneje nisva imel problemov pri izstopu iz nje.  Naslednji dan je žal deževalo, vendar sva kljub temu odšla z mladim angleško govorečim vodičem Markom na ogled mesta, ki velja za najlepše v Sibiriji. Mark nama je tudi povedal, da je to znano univerzitetno središče, ki ga obiskujejo tudi študenti iz celega sveta. V Irkutsku živijo večinoma potomci visoko izobraženih političnih izgnancev, zato se zdajšnji prebivalci štejejo za intelektualni presežek Rusije.

V rahlem dežju smo prehodili najbolj znane dele mesta, ki je ravno ta čas praznovalo svojo 350 obletnico obstoja. Z dežjem smo tekmovali kdo bo koga in končno smo popustili mi in se pred njim vsaj za kratek čas skrili v muzej decembristov. Po ogledu zanimivega muzeja smo si premočeni in premraženi privoščili vroči čaj, nato pa sklenili, da se midva raje odpraviva v najino Irkutsko sobico sušit premočeno obleko in čevlje.

Čez noč so se najine stvari vsaj za silo posušile in z nemško-govorečim vodičem smo jo mahnili na ogled Bajkalskega jezera. Dan je bil precej lepši in toplejši, kot bi se nam hotelo vreme oddolžiti, za slab vtis dan poprej. Do Bajkala je bilo približno 70 km vožnje. Nekje na polovici poti smo obiskali muzej sibirske lesene arhitekture na prostem. V čudovitem okolju so predstavljena lesena poslopja iz sibirske zgodovine. V notranjosti poslopij pa smo se seznanili s kulturo in zgodovino s tega področja. Poučno in prijetno je bilo tudi zaradi čudovite pokrajine kamor je umeščen ta muzej.

Bajkalsko jezero je največje (31.494 km2) in najgloblje (1743 m) sladkovodno jezero. Pozimi dobi jezero ledeno skorjo v debelini cca 1 m in se je v najbolj mrzlih mesecih po njem možno voziti celo z avtom.

                                    ribe omul                                                                                 bajkalsko jezero

V jezero priteka okoli 340 rek, izteka pa samo ena – Angara. Uspelo se mi je celo zapomniti bajkalsko legendo, čeprav nama jo je povedal najin vodič v nemščini. Gre nekako takole: Oče, kralj Bajkal je imel hči Angaro, ki se je namesto v princa zaljubila v navadnega fanta – Jeniseja. Oče ljubezni ni odobraval, zato je Angara pobegnila, da bi bila skupaj z ljubljenim fantom. Oče Bajkal se je razjezil in jo preklel, tako da se je tik preden je dosegla svojega dragega spremenila v reko. Kljub vsemu, jima ljubezni ni mogel docela preprečiti, ker se Angara sedaj kot reka steka v reko Jenisej.

Ogromne količine vode skrivajo v svojih globinah preko 2000 vrst živali od katerih je večina endemitov.  Tu živi tudi edina vrsta sladkovodnih tjulnov – nerp.  Ogledala sva si predstavo z nerpami in bila navdušena kako lahko učljive so te prikupne živali.

Seveda smo morali poizkusiti tudi kulinarično posebnost  Bajkala, dimljene kuhane ribe Omul. Pri uličnih prodajalcih sva se odločala med mrzlimi in toplimi Omuli in se odločila za slednje. Odločitve nisva obžalovala, saj so bili res izvrstni.  

Privoščili smo si še vzpon s sedežnico na razgledno točko (715 m), nato pa smo se s spominom panoramskega pogleda na Bajkal odpravili nazaj proti Irkutsku.

Odločila sva se, da tokrat ne bo nobenega ponočevanja, ker sva naslednji dan krenila na pot precej zgodaj. Ob četrti uri zjutraj, sva imela namreč dogovorjen prevoz do železniške postaje. Najina naslednja postojanka je bila v Mongoliji in ujeti sva morala vlak ob 4. uri in 40 minut. Primerjala sva najine aktualne časovne pasove po katetrih sva se ravnala:

Irkutsk – 4.00;  Moskva (ura, ki velja na vlaku) – 23.00;  Slovenija (po tem času nama je zvonila budilka) – 21.00. Poslovila sva se od Žane, ji pustila še preostale Milke in ji obljubila obilo turistov iz Slovenije.

potovanje z vlakom

Počasi sva se poslavljala od Rusije in  strnila vtise. Narava, seveda najbolj tajge Sibirije, čudovita arhitektura in zanimiva kultura. Bila sva prvič v Rusiji in sva bila mogoče premalo kritična, toda, res prav vse sva sprejemala z zanimanjem in navdušenjem. Tudi ljudje v Rusiji naju nikakor niso razočarali. Se pa vidi, da so res povsod po svetu bolj pristni ljudje na podeželju, stran od prestolnic. Glede na ogromne razdalje v Rusiji velika večina ljudi iz Sibirije nikoli ni bila v Moskvi in tudi kakšne posebne želje po tem ne kažejo. Sibirci imajo sebe za precej bolj prijazne, gostoljubne in predvsem iskrene. Opazila sva rahlo medsebojno nestrpnost, kot v naši dobri stari Jugi.  Prav tako moram omeniti, da (poleg tega, da je po 50. letu starosti statistika odločno na strani ženskega spola – zaradi vodke) v Sibiriji očitno velja tudi, da ima vsak, ki kaj da nase vsaj en zlat zob.   

Na zadnjem vlaku po Sibiriji sva imela kupe v II. razredu. Kljub temu nisva vso pot do Ulan Batorja (Mongolija) dobila nobenega sopotnika. V našem vagonu je bila pisana mednarodna druščina: Rusi, družina Francozov s tremi majhnimi otroci,  nekaj Špancev, Italijanov, Nemcev, Mongolcev in seveda midva, ki sva zastopala slovenske barve.

Na meji (ruska carina) smo stali tri ure in pol (predviden čas). Oddali smo potne liste in si čakanje krajšali s sprehajanjem po postaji. Vreme je bilo lepo in toplo zato smo posedali kar po tleh in po pločniku. Po postaji so postopali potepuški psi, našla pa se je celo ena krava, ki je neprivezana mirno mulila zaplato trave na peronu. V edini trgovinici so tri prodajalke stregle pri pultu. Dve sta imeli kalkulator, za tretjega pa je verjetno zmanjkalo denarja, saj je tretja prodajalka spretno premetavala kroglice na abaku. Debelo sva jo gledala, ker sva prvič v živo videla koga, ki resnično uporablja abak. Drago je rekel, da mora biti zanimivo, če zahteva kdo originalni račun.

Skupaj s pregledanimi potnimi listi so nas končno spustili nazaj v kupeje in sledil je obisk uradnih oseb in pregled po kupejih. Najprej sem mislila, da je v naš kupe vkorakala Nikita osebno. Postavna, plavolasa, atletsko grajena vojakinja v popolni vojaški opremi v družbi dveh psov ovčarjev, je delovala dovolj prepričljivo, da sem si zlomila noht, ko sem v naglici na povelje odpirala najine kovčke. Z enim skokom se je zavihtela na zgornji pograd in preverila, če morda ne tihotapiva koga ali kaj v odprtini za prtljago. Verjetno je bila prvakinja vojaških poligonov, tako elegantno je vse to izvedla, nato pa se je strumno poslovila. Psa pa sta naju pri odhodu še enkrat ostro premerila od nog do glave. Celo Spielberg osebno, si ne bi mogel zamisliti boljši zaključek filmske scene ob zaključku potovanja po Rusiji.

Z zanimanjem sva pričakovala kako bodo stvari potekale na mongolski carini. Postopek je bil isti, samo dvakrat krajši. Uradniki so se po kupejih sprehodili v družbi službenih psov (luštnih rjavih koker španijelčkov), za katere so me strašno srbeli prsti, da bi jih malce počohljala (samo,  za uradne osebe  pse pač obstaja poseben protokol in se to ne spodobi). Uradniki so govorili lepo angleščino, samo mojega imena si pa vseeno niso drznili izgovarjati. S prstom so samo pokazali na moje ime v potnem listu in vprašali:  »no?«, ko sem ga izgovorila, so se nasmehnili in zategnili »Yeees«.

Vojska je pa vsepovsod vojska. V kupeju je postajalo vedno bolj zatohlo, ker klima ni delala. Nekdo se je dogovoril, da lahko gremo malce ven pred vlak, da se nadihamo. Zunaj je bil že mrak in vojaki so nam odredili, da se lahko gibamo samo slab meter od vlaka – do rumene črte. Pred nami so bili na pet metrov postrojeni vojaki in nas čuvali. Nek Španec je za trenutek prestopil to nesrečno rumeno črto, ko je dal smeti v koš. Drobni mongolski vojaki so odreagirali v trenutku in nas nemudoma deportirali nazaj v naše vagone. Ne vem česa so se bali. Da bi morda kdo prebegnil nazaj v Rusijo? Čez okna vagonov smo nato lahko gledali prikaz  paradnega vojaškega koraka gor in dol po peronu.  Heej, kako mora šele vse skupaj izgledati v S Koreji!? Mi Evropejci kar stežka razumemo takšne postopke, ko večina še mej ne pozna več. No, midva, ki sva doživela še našo staro socialistično Jugo pa sva bila kar malo sentimentalno nastrojena. Po skoraj šestih urah carine smo preostanek noči lahko celo malo zaspali. Z 20-minutno zamudo smo (ob 6.45) prispeli v glavno mesto Mongolije Ulan Bator. Zopet sva brez problema takoj našla najina vodiča in šoferja, ki sta naju pripeljala do hotela Kharakurum, kjer sva imela rezervirano sobo. V ogromni hotelski sobi sva bila skoraj čisto izgubljena. Po tuširanju me je imelo, da bi si privoščila malo spanca, vendar sva imela že ob 9. uri dogovorjen 4-urni ogled mesta.

Pri menjavi denarja sva za 1 evro dobila obilico (1700 – 1800) mongolskih tögrög-kov. Preverila sva najini uri glede na časovni pas v Mongoliji ( +6 do +7 ur glede na slovensko uro). Od leta 1992 je Mongolija demokratična dežela, na kar so Mongolci zelo ponosni. Prevladujoča vera je tibetanski budizem. Glavno in največje mesto je Ulan Bator. Tu živi kar tretjina vsega mongolskega prebivalstva. Večina od skoraj 3 milijonov prebivalcev Mongolije pa še vedno živi nomadsko ali pol-nomadsko življenje.

Naša angleška vodička s precejšnjim mongolskim naglasom nas je prijazno vodila po vseh pomembnih mestih Ulan Batorja. Seveda nismo mogli mimo najpomembnejših budističnih templjev v deželi s 25 m pozlačenim kipom Bude. Vendar naju po lanskoletnem dopustu  noben kip Bude ne more navdušiti bolj kot množica tistih videnih na Tajskem.

Sprehodili smo se preko »black marketa«, kjer sva potem, ko sem ujela mongolskega fantiča kako posega po zadrgi Dragotovega nahrbtnika, le-te raje nosila spredaj pred sabo (previdnost je mati modrosti). Na trgu so prodajali kuhane storže (cedre). Že na Bajkalskem jezeru so me mikali in to je bila sedaj zadnja priložnost zame, da stvar poizkusim. Povedali so mi, da storže prekuhajo zato, da človek ni ves osmoljen, ko iz storža lušči semena. Drago ni hotel niti poizkusiti in se mi je smejal, ko sem kot veverica glodala storž.

Sledil je obisk glavnega trga, kjer so se Mongoli poklonili Džingiskanu s kipom v preoblikovanem pročelja parlamenta. Na ogromnem trgu stoji tudi kip posvečen legendarnemu heroju Suhe Bator-ju. Ob glavnem trgu je bil Narodni muzej in zdelo se nama je pametno, da ga obiščeva in se malo podučiva o zgodovini in kulturi Mongolije. Pri vhodu sva poleg vstopnine kupila še drobno knjižico mongolskih legend, ker sem mnenja, da o narodu najlepše govorijo njegove legende.

Zvečer naju je čakal še ogled tradicionalne pevsko-plesne prireditve, nad katero sva bila navdušena. Do takrat sem bila prepričana, da me grleno petje pač ne more več presenetiti. Pa me je! Navdušilo naju je vse od petja, plesa….cela predstava je bila na zelo visokem nivoju, nastopajoči pa pravi umetniki. Po kulturnem užitku, sva si privoščila še kulinaričnega s pokušino mongolskih jedi. Pozno zvečer, ko sva se vrnila v hotelsko sobo, sva opazila, da so nama medtem na steno zmontirali celo TV. Soba je bila tako velika, da bi verjetno potrebovala daljnogled, če bi želela gledati program iz postelje, pa saj sva za gledanje TV-ja tako ali tako bila preveč utrujena.

Naslednji dan sva od Mr. Gane prejela še zadnji paketek voznih kart za pot do Pekinga. Sonce in nebo brez oblačka sta bila odličen obet za naš izlet v narodni park Terelj. Vodič, ki je rekel naj ga kličeva kar Od je bil star toliko kot najin sin. Revež je bil tisti dan precej prehlajen. V meni so se seveda takoj prebudila materinska čustva, ker me je spomninjal na najinega mulota doma. Po precej slabi cesti smo se z rdečo Toyoto zapeljali proti približno 60 km oddaljenem parku Terelj. Malo sva bila presenečena, ker se razprostira na višini 1600 m. Od je bil prijeten vodič, ki nama je želel pokazati vse kar bi naju utegnilo zanimati. Žal smo imeli na voljo en sam dan. Ob cesti na poti smo srečali dva mlada fantiča, ki sta imela na roki velikega orla. Ustavili smo se in ponudila sta, da se proti plačilu (približno 1 evro) slikava z njim. Seveda se je Drago slikal že zaradi simpatičnih fantičev, pa tudi orel ni bil kar tako. Fanta sta ga poučila kaj mora storiti, da je orel razprl svoja krila s premerom okrog 2 m.

Peljali smo se mimo kupa kamnov, na vrhu okrašenih z raznobarvnimi trakovi – sveto šamansko mesto. Ustavili smo se in tudi mi in kot številni potniki pred nami prosili za srečo. Od nama je pokazal kako: narediti je potrebno tri kroge  v smeri urinega kazalca in na koncu dodati svoj kamenček na velik kup kamenja.

Pokrajina naju je malce presenetila. Pričakovala sva neskončne travnate stepe, vendar so vsaj mene presenetile kamnite kopaste skale, ki so bile posejane po pokrajini. Že res, da so kamni moja strast in da jih vlačim z vsakega potovanja, samo te skale, so očarale tudi Dragota. Nekatere so bile videti kot speče živali.  Na eno sva se povzpela in bilo je kar težko plezati po gladki površini kamna. Pri spuščanju s skale smo naleteli na Japonce (kje jih sploh ni) in seveda so se takoj želeli fotografirati z nama. Pri tem je starejši Japonec stopil na kamen, tako, da je bil višji od mene, pri tem so se strašno zabavali. Čudovito vreme, sanjska pokrajina, nepregledne črede ovac in prosto dirjajoče črede konjev, za povrh pa še režeči Japonci – kaj si človek sploh še lahko zaželi!?

Naslednji naš postanek je bil pri skalnati gmoti v obliki ogromne želve. Pod njo so mongolski otroci jezdili svoje konje, kot da bi bili rojeni v teh lesenih sedlih. Malo sem bila v skrbeh, moj strah pred konji in tako dalje…., vendar sem si dajala poguma, da če sem jezdila sibirske konje, bom pa še mongolske, ki so manjši po rasti. Moj mali vodnik konja mi je zagotovil, da je konjiček strašno pohleven in sva šla en krog vzdolž kamnite želve. Med potjo si je veselo prepeval in požvižgaval. Mongolski otroci so srečni, ponosni in samozavestni in se prav dobro zavedajo, da so mojstri jahanja in vladarji stepe. Tudi Drago je osedlal konja in izgledal točno tako kot Martin Krpan na Kobilici! Po kratki jahalni izkušnji je Od v bližnji jurti za nas naročil kosilo. Imeli smo dovolj časa, da smo jo medtem mahnili na hrib z budističnim samostanom na vrhu. Med potjo sem kar malo zaostajala, ker sem tekala sem in tja od ene divje rožice do druge še lepše. Do vrha hriba so bile postavljene tudi lične table z budističnimi modrostmi in sem se tu pa tam kar malce zadržala. Od me je vsake toliko časa zaskrbljeno vprašal, če sem vredu in bil videti zadovoljen, ko sem vsa zariplo rdeča in srečna kimala, da je!  Šli smo mimo molilnice, pognali bobne za srečo, nato pa eden po eden prečkali viseči most in se po več kot 100 stopnicah povzpeli do vrha samostana. Naš Drago si ni mogel kaj, da ne bi uporabil tehničnih pripomočkov in izmeril na kakšni višini smo bili – 2000 m! Lep in zelo čist samostan smo si ogledali tudi od znotraj. Pred samostanom pa sva kupila še staro mongolsko igro – šaro. To igro sestavljajo štiri (prave) ovčje sklepne kosti in od položaja kako padejo, ko jih vržeš je odvisen zmagovalec. Od nama je povedal, da iz podobnih vedežujejo šamani. 

Vrnili smo se nazaj do naše jurte, kjer so nam pripravili kosilo. Od je bil tako pozoren, da je zame naročil  kosilo brez mesa, kar si v Mongoliji štejem v čast. Dobila sem nekakšne domače testenine z zelenjavno in vem,  da bom zvenela dolgočasno, vendar je bilo reees odlično. Poleg tega so mi naložili pošteno porcijo, verjetno so se bali, da bom lačna, ker ne jem mesa. Drago je jedel nekakšne testene mošnjičke z mesom in tudi on se ni pritoževal.

Po kosilu smo se odpravili na drugo stran Terelja. Od je bil nekam skrivnosten in ni hotel nič povedati točno kam, samo skrivnostno se je nasmihal. Zopet smo se vozili mimo čred krav z dolgo dlako (tu še niso jaki), ogromno ovac (le kako jih preštejejo) in konj. Čudovito je videti kako so tu najpomembnejše živali, brez omejitev se gibljejo, se pasejo in se hladijo ob vodi. Bele jurte so kot gobice posejane na pašnikih, tu pa tam smo videli med koli razpete odrte kože živali , ki so se sušile. Tu še ni vsega uničil turizem. Nomadi tu še res živijo po starem, v stiku in sozvočju z naravo. Ne morem si kaj, da se ne vprašam kako dolgo jim bo to še uspelo očuvati.

Na drugem koncu Terelja je bila pokrajina malo drugačna. Nič več ni bilo kopastih kamnitih vzpetin – samo širna malo valovita površina trave. Kar naenkrat je bilo iznad vzpetine videti v daljavi veliko glavo, kmalu zatem še telo. Končno je v popoldanskem soncu v celoti zableščal oklep ogromnega vojščaka na konju – mongolskega junaka Džingiskana.  Od naju je od strani pogledal in bil videti zadovoljen, ko je videl najin osupli pogled. Presenečenje mu je uspelo! Ogromen 30-metrski kovinski kip Džingiskana na konju je bil postavljen na vrh 10 metrske stavbe – muzeja. Kupila sva vstopnici in se povzpela najprej do polovice z dvigalom, naprej pa peš po stopnicah – naravnost med železno grivo kovinskega konja. Veličasten občutek, ko se nad tabo sklanja ogromna figura strašnega vojščaka z mečem v roki, pred tabo pa se razteza čudovit pogled na stepo posejano z jurtami in nepreglednimi čredami živali. Spustila sva se nadstropje nižje, kjer sva si ogledala film o gradnji tega objekta (od leta 2010 je odprt), ter načrte in vizije, ki v prihodnosti predvidevajo v bližini gradnjo turističnega naselja jurt. Vesela sva bila, da sva ujela še čas pred tem. V pritličju stavbe pa sva naletela še na razstavljen ogromen mongolski škorenj (največji na svetu). Narejen iz kravjih kož (preko 100).Višina: 9m, širina: 2m in dolžina­: 6 m. Drago je izračunal, da bi velikan, ki bi obul ta škorenj imel številko noge tam okrog 800.

Po luknjastih mongolskih cestah nas je Od proti večeru varno pripeljal nazaj v Ulan Bator. Zvečer sva se za slovo še zadnjič sprehodila po mestu s številnimi malimi rokodelskimi lokalčki. Privoščila sva si pivo sredi trga v jurti in ugotovila sem, da sem s svojimi rdečimi lasmi zanimiva za fantiča, ki mi je vztrajno mežikal in mi klical »Helo beby«. Za Dragota se pa sploh ni zmenil. Bila sva tudi v modernejšem delu mesta, kjer so čudovite moderne stavbe in velemarketi. V enem sva s ponosom našla tudi naše Gorenjske aparate (s podobnimi cenami).  Zvečer, ko sva bila že v postelji, si je oddahnilo še vreme in pričelo je rahlo deževati.

4. avgusta zgodaj zjutraj sva imela transfer do železniške postaje, kjer sva vstopila na vlak za Kitajsko. Kitajski kondukter je zmedeno pogledoval najin potni list, pa spet naju. Seveda ni govoril niti besedice angleško, očitno pa je prvič slišal za deželico Slovensko. Poslal nama je kolega, ki je znal par besed angleško. Vzel je najina potna lista in nekaj časa strmel v zadnjo stran platnic. Izgledalo je, kot da naju ima na sumu, da sva si državo izmislila. Znova sem mu povedala, da prihajava iz Slovenije in mu na zemljevidu celo pokazala z rdečo pikico označeno, kje se nahaja ta deželica. Pametno je pokimal, skomignil z rameni in….odšel.

Toda kabina I. razreda na vlaku je bila pa najlepša od vseh do tedaj.  Imela sva svojo omaro in celo svoj tuš, ki sva si ga delila s sopotnikoma v sosednjem kupeju. Med vožnjo se je pokrajina iz travnato zelene počasi spreminjala v puščavsko peščeno. Peljali smo se preko puščave Gobi. Med zaplate peska se je zaraščala borna trava in suhi šopi grmičevja. Ena sama pusta ravnina brez živali. Tu pa tam smo videli kakšno majhno naselje sredi ničesar. Na eni od takšnih puščavskih železniških postaj so otroci iz teh naselij prodajali minerale. Tako sva k najinemu zakladu kamnov s tega potovanja lahko dodala  tudi dva minerala lepe modro-zelene barve.

Jedilni vagon na tem vlaku je bil ves v lesu in zelo lep, hrana pa bolj pičla. Plačevali pa smo lahko v vseh možnih valutah, samo previdni smo morali biti, ker so si bili sposobni v trenutku zaračunati kakšno nepredvideno provizijo za svoj žep.

Pot do Mongolsko-Kitajske meje sva si krajšala z izpolnjevanjem množice obrazcev. En komplet sva dobila celo v kitajskih pismenkah. Potrebovala sva kar precej časa, da sva se prebila čez vso predpisano administracijo. S kondukterji si tudi ni mogel človek veliko pomagati, saj, ali niso znali brati nič drugega kot kitajske pismenke, ali pa niso znali niti besedice angleško.

Na mongolski izstopni carini je potekalo vse precej hitro. Uradniki so bili spet zelo prijazni in nam v lepi angleščini želeli prijetno potovanje še naprej. Malo kasneje tistega večera, pa smo že bili na kitajski carini. Tu so se postopka lotili bolj detajlno (z vsemi tistimi vnaprej izpolnjenimi obrazci). Uradnik, ki je prišel v najin kupe je bil uradno prijazen in je govoril lepo angleščino. Videlo se je, da tudi on prvič sliši za Slovenijo. Na njegovo vprašanje kje sem dvignila vizo za Kitajsko, sem odgovorila, da v Ljubljani. Glede na to, da mu je že Slovenija bila prej neznana, sem hitro dodala, da je to glavno mesto Slovenije. Za vsak slučaj pa sem imela pripravljen tudi že zemljevid, da na njem pokažem drobno pikico, ki pomeni našo državo. Nato so prišli še vojaki (tokrat brez psov) z baterijami in natančno preiskali vsak prostor, kjer bi bilo možno kaj skriti. Še maske na stropu hodnika vagona so sneli in preverjali notranjost s svetilkami. Ob vlaku je bila ves čas postrojena vrsta vojakov. Celo kompozicijo vlaka so nato zapeljali v ogromno delavnico. Preden je vlak prečkal mejo, je bilo potrebno vagonom zamenjati podvozje, saj je železnica (ruska), ki nas je pripeljala do sem širokotirna (1520 mm), kitajska pa ozkotirna (1435 mm). Zamenjavo so opravili kar z nami vred v vagonih in ob budnem nadzoru vojske postrojene ob boku vlaka. Vsak vagon so odklopili, ga dvignili z dvigali in ga nasadili na novo podvozje. Nato so vse vagone spet priklopili v kompozicijo, nam vrnili potne liste, voščili srečno pot in tako smo uradno postali gostje države Kitajske.

menjava podvozja vlaka

5. avgust (časovni pas +7 ur glede na Slovenijo) – Prispeli smo do naše končne železniške postaje  Peking (Beijing) in padli v množico ljudi, ki se je prerivala proti izhodu. Bila je gneča, kot bi naju vseh 17 milijonov prebivalcev Pekinga prišlo pričakati na železniški peron. Nama pa je bilo najbolj važno, da sva v tej množici našla še najinega zadnjega vodiča, ki naju bo vodil po Pekingu in okolici. Brez problema, kot vse do sedaj sva ga tudi našla. Simpatičen možakar srednjih let je govoril v »hoch« nemščini, kar je zopet pomenilo, da bom bolj jaz na udaru (ti ljubi bogec, bom zahtevala, da se mi po koncu tega potovanja prizna pasivno znanje nemškega in ruskega jezika). Precej utrujena sem si želela, da bi najin zadnji vodič govoril angleško, vendar smo se takoj ujeli, kljub moji šepajoči nemščini. Že vožnja do najinega hotela (zopet blizu centra) je bila doživetje, ker je najin vodič/šofer izgubljal živce v gostem prometu in nemočno mlatil po volanu. Midva sva množico kar nekako pričakovala, vodič pa nama je pojasnil, da je gneča še malo večja kot običajno zaradi vikenda in počitnic.

Peking je lep, vsaj centralni del, ki sva ga midva videla. Najin ubogi vodič (Herr Zhang Jing) je bil kar malo skeptičen glede obsežnega plana, kaj vse si nameravava ogledati v slabih dveh dnevih. Za začetek naju je parkiral v hotel, da sva prišla k sebi, se osvežila in nato v bližnji banki prišla do kitajske valute (1 euro sva menjala za 8,8 juanov). V najinem hotelu itak nihče zopet ni govoril angleško. Hvalabogu za google translate za nujne zadeve, za vse ostalo so poskrbeli obojestranski široki nasmehi. Popoldne sva krenila na prvi obhod, oborožena z zadostno količino vizitk najinega hotela Taimushan, če se slučajno izgubiva.  Zdaj bi bilo potrebno napisati kako se počuti zmedeni turist v velemestu, katerega jezika ne pozna (čisto nič), za povrh so pa še vsi napisi v pismenkah. Pa nikoli na kraju samem ni tako hudo. Bila sva lačna in sva se ozirala, kje bi lahko kaj pojedla in že je pristopila k nama ženska in naju povabila v njihovo družinsko malo restavracijo. Padla sva skoraj direktno v kuhinjo. Sploh mi ni jasno kako nama je uspelo naročiti hrano, dejstvo pa je, da sva se oba dobro najedla, medtem, ko se nama je pod nogami smukal ogromen oranžen mačkon. Pijačo sva dobila takoj. Še sreča, da sta besedi pivo in čaj skoraj internacionalna.

Zvečer je prišel po naju Herr Jing (Jang se mi pa zapiše kar sam po sebi) in naju odpeljal na predstavo Pekinške opere. Zopet smo se zeeelo počasi prebijali skozi gosti promet, (vodič je bentil po nemško in kitajsko) tako, da sva z Dragotom predlagala, da se po predstavi vrneva v hotel kar sama s podzemno železnico. Jing-janga je malo skrbelo, pa sva povedala, da je podzemna itak najina obsesija in da se v vsakem mestu, če jo le imajo, peljeva z njo. Se mi je zdelo, da se mu kar malo smiliva, ker je rekel, da zase ne more ravno reči, da obožuje to cviljenje (prosim, to so njegove besede, da ne bo kakšne zamere). Po predstavi pa bi tudi midva lahko mirno zatrdila, da cd s to glasbo ne bi bil med najinimi najljubšimi za relaksacijo. Ampak bilo je silno zanimivo že pred začetkom, ko smo lahko opazovali kako se umetniki pripravljajo (šminkajo in oblačijo) na nastop. Tradicionalna opera traja 2-3 ure, za nevajena ušesa turistov, pa so predstavo prijazno skrajšali na polovico. Vzporedno z dogajanjem na odru smo bili deležni tudi vzporednih prevodov v angleščino. Včasih je bilo to nujno potrebno za razumevanje, saj bi si človek mislil, da revici strežejo po življenju, tako je pretresljivo cvilila – v resnici je pa izpovedovala svojo nežno ljubezen ljubemu!  Po dobri uri in pol čistega cviljenja, čudovitih kostumov, prikazu tradicionalnih borb in vse skupaj začinjeno s humorjem sva zadovoljna z novo izkušnjo odšla proti podzemni železnici, kjer sploh ni bilo gneče. Kljub res poznemu večeru sva se nato zopet brezskrbno počasi sprehodila do hotela. Med potjo sva bila začudena, ko sva kljub pozni uri srečevala družine z otroki, pa skupinice ljudi v parkih, ki so na glasbo iz radia resno plesali standardne plese. Druga skupina starejših moških in žensk pa si je podajala (brcala) pernato žogico. In vsi so bili videti strašno zatopljeni v to kar so počeli in zelo zadovoljni.

6. avgust – Že zjutraj sva se pripravila na dolg in naporen dan, saj sva v njega želela strpati čim več ogledov in zraven še uživati.

Prva postaja – Prepovedano mesto je največji kompleks palač na svetu, ki se razprostira na 720.000 kvadratnih metrih površine, sestavlja pa ga 980 še stoječih zgradb. Zgrajeno je bilo med leti 1407 in 1420. To je bila palača od dinastije Ming pa vse do dinastije Qing. Prepovedano mesto pa zato, ker je bil vstop brez vladarjevega dovoljenja prepovedan.

Zaradi res ogromne gneče naš vodič ni mogel parkirati, zato sva dobila Yuane, da si sama nabaviva karti in 2 uri in pol časa za ogled. Pognala sva se v množico, da si izboriva svoji dve karti. Naletela sva na začuda dokaj kratko vrsto, se postavila vanjo, nato pa tik pred okencem izvedela, da je to vrsta za skupine. Da je napis nad blagajno, ki na to opozarja, je rekla neka angleško govoreča Kitajka za nama. Res je bil – v pismenkah, brez prevoda, pišuka! Ne bom rekla, da mi že prej ni padlo na pamet, da je vrsta prekratka, toda včasih se je najbolje narediti Francoza, no, vsaj Evropejca. Karti sva brez problema vseeno dobila. Sva bila pač skupina dveh. Že tako sva imela (pre)malo časa za ogled in sva bila vesela, da ga nisva zapravila s čakanjem na blagajni. Pomešala sva se v množico si ogledovala in fotografirala palače, kipe, pagode, ljubke kitajske deklice s pisanimi svilenimi sončniki, pa krasne kamnite vrtove…….Vsega je bilo toliko in  preveč za par dni, kaj šele za najin skopo odmerjen čas, vendar sva dobila vtis in naslednjič, ko bom brala kje o Prepovedanem mestu, bom bolje vedel o čem je beseda.

Naslednja postaja  – Ogled grobnic dinastije Ming, kjer je pokopanih 13 njenih cesarjev. Glede na najino časovno omejitev, smo se odločili za ogled ene, ki je delno odprta za obiskovalce. Sprehodila sva se (Jing-jang je rekel, da morava »durchlaufen«) tudi po dolgi aleji, ob kateri so z obeh strani postavljeni ogromni kamniti čuvaji v človeških in živalskih upodobitvah – Shen Dao (duhovna pot).

Potem pa smo že hiteli proti Badalingu, najbolj obiskanemu delu kitajskega zidu v bližini Pekinga. Mogočna, več tisoč kilometrov dolga, arhitekturna stvaritev, ki naj bi se videla celo z lune. Simbol kitajske moči, zgrajen na truplih več sto tisoč delavcev, ki so med gradnjo umrli zaradi prenapornega dela. Vodič naju je vprašal na kateri strani se bova lotila zidu – levo ali desno. Soglasno sva na slepo izbrala desno in kasneje se je seveda izkazalo bolj strmo smer. Dobila sva karte in se zmenila kdaj se z vodičem dobimo pri avtu. Vreme je bilo sicer oblačno, nasičeno s smogom, vlaga pa je bila zelo visoka. Kljub temu je iz začetne točke vzpona bilo videti dovolj, da sva bila navdušena in sva se odločila da »zavzameva« najvišji stražarski stolp, ki ga je bilo videti. Z vzpenjanjem, pa se je odpiral pogled na nove in še višje stolpe. Stopnice na zidu so bile neenakomerno visoke in zlizane, kar je vzpenjanju dodalo še dodatno težo. Na začetku je bilo precej turistov, višje ko sva se vzpenjala, manj nas je bilo. Na zidu sva opazila napis, ki je opozarjal srčne bolnike naj ne pretiravajo. Še malo naprej pa je bila okrepčevalnica, kjer so izdajali potrdila o herojstvu, da si se povzpel tako daleč. Midva ga nisva potrebovala in sva šla še naprej še hitreje in še višje. Zaripel obraz, povsem premočene mikice so dokazovale najino »herojstvo«. Drago se je povzpel še en stražarski stolp više kot jaz, ki sem ostala pri spodnjem, fotografirala in se nalivala z vodo, ker sem od vlage in napora skoraj dehidrirala.

pogled z vrha stolpa kitajskega zidu

Tudi spust ni bil ravno preveč enostaven, saj so kolena precej trpela. Moji že tolikokrat zviti gležnji pa so na gladkem in neravnem kamnu tudi bili na preizkušnji. Dragotove aparature so naju obvestile, da sva pričela na 300 m in se dvignila na 560 m. Pol ure prej, kot smo bili dogovorjeni sva že stala pri najinemu začudenemu vodiču. Pogledal je najina obraza in premočene obleke in zaključil, da sva bila verjetno na najvišji točki in da sva sigurno športnika. Nama pa se je samo mudilo na Trg nebeškega miru, da ne bi zamudila večernega spuščanje zastave.

Trg nebeškega miru – Tiananmen, ima sloves največjega trga na svetu.  Po nekaterih navedbah lahko sprejme do milijon ljudi. Zgrajen je bil po ustanovitvi LR Kitajske z namenom, da bi na njemu prirejali veličastne parade in ljudske shode.  Na sredi trga so po Mao Zedongovi smrti postavili mavzolej. Iz novejše kitajske zgodovine pa je trg znan med drugim tudi po krvavo zatrtih študentskih demonstracijah  leta 1989.

Pri vstopu na trg sva morala spustiti svoja nahrbtnika skozi rentgenski pregled, po trgu pa so patruljirali vojaki in policisti. Na trgu se je zbrala množica ljudi, saj je obisk Tiananmena za večino Kitajcev uresničitev ene izmed največjih želja. Na Kitajskem se človek tako ali tako mora sprijazniti z besedo največji, ki opisuje zid, trg in ne nazadnje tudi gnečo.

Na severnem delu trga stoji visok drog, na katerem ponosno plapola kitajska zastava. Slednjo vsako jutro ob sončnem vzhodu dvignejo ob do potankosti koreografirani vojaški ceremoniji. Vojaki, ki sodelujejo v ceremoniji, so izurjeni tako, da naredijo natanko 108 korakov na minuto, koraki pa so dolgi natanko 75 centimetrov.

No, jutranje dviganje zastave sva sicer zamudila, vendar sva si ogledala večerno spuščanje zastave, ki je vsak dan ob sončnem zahodu. Po končanem ceremonialu so med nas zapeljali policijski avtomobili in nas preko zvočnikov opozarjali, naj se razidemo. Pod budnim očesom vojske se je trg okoli 20. ure pričel prazniti, midva pa sva odšla še na zadnjo večerjo v Pekingu pred odhodom.

Najin Herr Jing je prišel po naju v hotel punktlich ob 22. in naju odpeljal na letališče, od koder sva imela let proti Moskvi. Poslovili smo se in jaz sem se opravičila za »mein schlehtes Deutsch«. Zasmejal se je in rekel naj čim prej spet prideva za dlje časa.

Na Moskovskem letališču  Sheremetyevo sva ponovno opravila carinske obveznosti in se pripravljala na temperaturno razliko, ki naju je čakala po pristanku. V Moskvi je bilo namreč še vedno 30°C, v Münchnu pa vsaj 15° manj. Na letalu so nam zopet postregli s toplim obrokom (že tretjim zajtrkom, v tej čudno coni somraka z osem urnim časovnim zamikom). Po najlepšem pristanku letala v mojem življenju sva opravila še zadnje carinske obveznosti in se z vlakom odpeljala z letališča do glavne železniške postaje. Tu naju je čakalo mukotrpnih 12 ur čakanja do odhoda najinega vlaka proti Sloveniji. Ob 23.40 sva se končno vkrcala na najin zadnji vlak na tem potovanju. Okoli sedme ure zjutraj smo prisopihali na železniško postajo v Zidanem mostu. In tu, na čisto zadnji postaji najinega 16-dnevnega potovanja, sva najdlje čakala na prevoz. Najin sin je zapadel v jutranjo gnečo in sva ga čakala dobre pol ure. Ampak, po tako doživetem potovanju naju tudi to ni moglo spraviti iz tira. 

Moram priznati, da sva na začetku poti malce dvomila, da bo vse potekalo čisto brez problemov  na tako dolgi in dokaj naporni poti. Nisem si znala predstavljati, kako bova na vsaki najini izstopni postaji našla najine vodiče. Vnaprej niti nisva vedela zagotovo kakšen jezik bo kateri govoril. Spraševala sva se tudi, ali bova dobila vse vozne karte pravočasno. Vendar, ko sva vstopila v prvo letalo, je potekalo vse točno tako kot mora. Še zdaj sva hvaležna za res odlično organizacijo vsem, ki so kakorkoli sodelovali v tej mednarodni verigi, ki nama je omogočila nepozabno potovanje.

Pot od Moskve do Pekinga