Teden Avanture V Maroku

15. 02. – 22. 02. 2014

15. 02. – sobota – polet (Bergamo – Fez)

Najina pot v Maroko se je spremenila v avanturo že na letališču v Bergamu, kjer sem stala s prtljago v levi roki v vrsti med kupom malih otrok “united colors” in z desno roko pošiljala sms-e prijateljici, ki je imela doma popadke že na 5 minut. Zdaj se je zgodilo že drugič, da sem nekje nad oblaki, ko rojevajo ženske, ki so mi blizu. Potem se je pa zataknilo še pri čekiranju. Prvič, odkar potujeva se nama je zgodilo kaj takega. Ampak vsaka stvar je enkrat prvič. Tudi prtljago so mi zgubili samo enkrat in tudi takrat sva letela iz letališča Bergamo. Takale stvari na začetku poti te kar malo spravijo iz tira. Morala sva dobiti še vozovnici, ker je računalnik kazal, da imava samo rezervacijo. No končno sva dobila karti za sedeža povsem v repu aviona (baje je to najbolj varen del; se kdo spomni stevardese od JAT-a Vesne Vulović, ki je preživela strmoglavljenje letala samo zato, ker je bila v repu letala). Opremljena s kartami, pregledana od carine in policajev sva se vkrcala na enega od treh avtobusov, ki so nas popeljali do aviona. Potem, ko sva z najinih sedežev pregnala mamico z nekaj-mesečnim dojenčkom, ki si je tam naredila previjalno mizo, sva se parkirala na tista čisto zadnja sedeža v letalu v 33-ti vrsti. Pred nama sta se prepirala dva Maročana in trdila, da imata oba vozovnico za sedež pred mano ob oknu. Medtem, ko je mahal z vozovnico po zraku, sva presenečeno ugotovila, da ima sedež 34 F. Ob tem, da je imel avion samo 33 vrst in sedeže samo od A do E. Na koncu, je tudi on ugotovil, da je na napačnem avionu in se panično prerival proti prednjemu izhodu, ker so zadnjega že zaprli. In končno smo poleteli, ob glasnem joku vsaj petih dojenčkov, ki so leteli z nami. Tistega, ki je bil z mamico na sedežu pred nama, pa so ves let (3 ure) zabavali z neko plastično piskajočo igračko. Pristali smo srečno, čeprav je stevardesa malo pred pristankom panično iskala tri potnike, ki so ji manjkali pri štetju. No, potem so se le vzeli od nekod, saj bi bilo pa res šlampasto, če bi jih izgubili nekje v zraku, kajne!? Kljub rahli zamudi pri pristanku je bila posadka deležna gromoglasnega aplavza in vzklikov »Bravo«…(ne vem zakaj, morda, ker niso nikogar izgubili!?). In potem zopet carina in čaaaakanaje. Naj napišem samo to, da smo morali mi iz EU-ja izpolniti neke posebne obrazce, nato pa smo zares potrpežljivo čakali v petih vrstah, ki se niso premaknile čisto nikamor. Vmes nas je zabaval francosko govoreči policaj, ki je bil šarmanten v stilu Lujes de Fine-ja. Za okenci uradnikov pa so se odvijale prave drame: miška ni delala, računalnik je nekaj štekal, štampiljka ni delovala…… Vsi so vestno sklonjeni nad svojimi mizami zaskrbljeno gledali in štempljali, štempljali, štempljali. Vendar niti enega niso obdelali prej kot v 10 minutah. Bogvedi kam so pritiskali vse tiste silne žige, ker v mojem pasošu je bil samo eden, pa še tisti slabo viden. Ko sva mislila, da sva že iz hudega, pa se je šele prav zakompliciralo pri prevzemanju avta v Hertz-u. Smo stali tam pred pisarno skupaj z še eno skupino iz Ljubljane in družino Maročanov in se družno prepirali z uradnikom, ki je želel 1.600 EUR za depozit za zavarovanje. Najbolj pa me je razjezilo, da je bil pripravljen ta depozit spustiti, če bi tudi njemu kaj kanilo v žep. Se še nisem čisto aklimatizirala v ta maroški svet. Po štirih urah prebitih na letališču, ko sem si s slovenskimi sotrpini izmenjala vse potovalne izkušnje in dobila tudi precej dobrih nasvetov za naše načrtovane kolesarske podvige, sva končno imela vsega dovolj! Poiskala sva taxi in se odpeljala do najinega hotela v Fesu (12 km od letališča). Potrebno je bilo zategniti ročno pri doživljanju trenutnih problemov in se prepustiti, da se stvari uredijo sproti, tako kot se pač bodo lahko. Lahko si pokvariva ves dopust, lahko pa uživava vsaj v tistem, kar se nama ponudi. Nama pa verjetno sploh ne bo treba v Agadir, saj sva ga na polno že doživela prvi dan.  Sobica v hotelu je bila v redu in zaspala sva kot ubita.

16. 02. – nedelja – Fes                                                                                                       

Zbudila sva se spočita in pripravljena na dogodke novega dne. Ta dan itak nisva načrtovala vožnje izven Fes-a, zato sva pustila problem glede avtomobila za naslednji dan. Po zajtrku ob sedmih se je  Velecenjeni  zmenil na recepciji za lokalnega vodiča, ki naju bi odpeljal po medini (starem delu Fesa). Prijetno sva bila presenečena, ko je po naju prišel prijeten gospod srednjih let, v dolgem tradicionalnem ogrinjalu s kapuco (djelabu). Tekoče je govoril angleško in glede na prejšnji dan vlival precej več zaupanja v Maročane. Pa saj ne morem reči, da ti zbujajo ravno nezaupanje, samo tako zmedeno delujejo. Vsi tisti uradniki, pa policaji in sploh vsi s katerimi sva do sedaj prišla v stik so zelo prijazni, samo povečini tako zelo neučinkoviti. Morda bova čez par dni mislila drugače, ko bova zapadla v to mentaliteto. Najin vodič pa je vodenje najinega ogleda odločno prijel v svoje roke in celo poslušal najine želje (baje večina vodičev ni tako razumevajoča). Takoj na začetku sva mu povedala, da si želiva predvsem ogledov, ne nakupovanja, ker sva se bala, da se bo ponovil turški scenarij.

Fes sestavljalo trije deli: Francoski, novejši del; Fes El Bali (medina) in Fes El Djedid (židovski del). Fes je tretje največje mesto v Maroku (2 mio ljudi) za Casablanco z okolico(12 mio) in Rabatom. Fes je bilo tudi prvo glavno mesto, za njim je bil Marakeš, sedaj pa je Rabat. Zanimivo je tudi to, da ima vsako mesto svojo barvo; tako je Fes moder (zaradi velike količine vode, ki jo premore), Marakeš rdeč, Rabat oker….

Najprej smo se z avtom zapeljali okrog mogočnega 16 km dolgega obzidja medine. Obzidje ima 15 vrat in v bližini vsakih vrat se nahaja tudi pokopališče. Z bližnjih vzpetin sva si ogledala medino z vrha, da sva dobila občutek o tej na vsem svetu najstarejši (9. stoletje) in največji  medini. V njej prebiva in dela kar pol milijona ljudi. Sestavlja jo več kot 9000 ozkih uličic, ki so za nepoznavalce, ki zaidejo v njih nerešljiva uganka. V medini je okoli 400 četrti, ki slovijo vsaka po svoji ročni obrti. Potem smo se pripeljali do kraljeve palače in so jo ogledali od zunaj. Navdušila so naju vsa sedmera vrata iz cedrovine oblečena v ročno kovan baker. Vsake toliko časa baker zdrgnejo z limonovim sokom, da se lepo svetijo. Popeljali smo se po židovski četrti, kjer sva presenečeno opazovala lesene izbočene balkone, ki so sicer značilni za špansko Andaluzijo.

Pred vstopom v medino smo parkirali avto, saj po ozkih ulicah medine poteka samo »promet« z osli in mulami. Včasih je bilo prav tesno, ko smo srečali karavano otovorjenih mul. Vodič nama je razložil, zakaj so ulice tako ozke. Poleti je tu vročina preko 40 stopinj in debeli in visoki zidovi stavb ob ozkih ulicah medine nudijo prebivalcem tega prostora prijetno temperaturo tam okoli 20 stopinj. Prav tako pa naj bi pod medino tekla tudi reka, ki jo še dodatno hladi v vročem obdobju.

Potem pa je sledil ogled za ogledom videla sva vse in še več…Ni si mogoče vsega zapomniti, niti vsega zapisati. Še dobro, da sva Turčijo obiskala pred Marokom, ker bi se mi tista tako opevana zeliščna tržnica v Istanbulu zdela smešno majhna proti prostranosti in pisanosti medine. Najin vodič naju je varno vodil po ozkih stranskih uličicah, ki so razvejane ob dveh malce širših glavnih ulicah. Z rokami na hrbtu je korakal pred nama, tu in tam spregovoril s kakšnim domačinom in videti je bilo, da je tod okoli poznana in spoštovana oseba. Kadar je nastala gneča sva morala biti prav pozorna, da sva sledila temno rjavemu djelabu, ko je nenadoma izginil v kakšni uličici. Spotoma smo izvedeli marsikaj o medini, Fesu, islamu….in nasploh o Maroku. Zanimalo naju je vse in vodič nama je z veseljem trosil podatke. V medini je čas obstal za nekaj stoletij nazaj. Vse obrti se lotevajo povsem ročno, tako kot pred mnogimi leti. Rokodelsko znanje potuje iz roda v rod in tako se ene družine bavijo z izdelovanjem mozaikov (zellije – zeliš), druge s strojenjem usnja, obdelovanjem lesa, tkanjem, pridelovanjem začimb…….Skratka, ni da ni. Odprtih ust sva gledala predstavitve kako z velikimi kladivi natančno odsekavajo drobne delce, ki jih nato povežejo v čudovite mozaike. Potem smo krenili še do izdelovalcev lončenih posod in si ogledali ves postopek od ročnega obdelovanja na podstavku, do natančnih poslikav (za bolj zahtevne poslikave je včasih potreben ves teden natančnega dela). Od najbolj znanih lončarskih izdelkov je posoda za pripravo nacionalne kulinarične specialitete – tajine. Nekaj podobnega kot tisto »izpod peke«. Pri naslednjem ogledu so nama v roke potisnili šopek metinih listov, zaradi neprijetnih vonjav pri naravnem načinu strojenja usnja. Najprej z gvano (ptičji iztrebki), nato pa dolgotrajno namakanje v bazenčkih in na koncu barvanje z naravnimi barvami. Cedro uporabljajo za rjavo barvo, rdečo papriko za rdečo, najdražja barva pa je rumeno-oker, ki jo dobijo s pomočjo žafrana. Pa ni tako zelo smrdelo. Na sploh so me uličice medine presenetile s svojim vonjem. Glede na precejšnje število prosto ležečih odpadkov, pa tudi dokaj velikega »prometa« oslov in mul, sem vohala večinoma prijetno dišeče vonjave cedre in začimb. Sploh, ko naju je odpeljal na ogled zeliščne lekarne, kjer sva se na kratko seznanila tudi s pridobivanjem arganovega olja. Seveda vse spet na starodaven način. Koze, ki jedo arganove plodove (podobni so večjim olivam), pojedo zunanjo mehkejšo plast ploda, trdo koščico pa izbljuvajo. To koščico nato ženske zdrobijo in iz prepraženih delcev iztisnejo olje za kuho iz nepraženih pa olje za kozmetiko in zdravila. In res se že po vonju olje zelo loči. Joj, ženske kaj vse sem videla v teh starodavnih »drogerijah«…med drugim tudi kamen, ki se uporablja kot šampon in parfum v kosih (s kosom se podrgneš in dišiš kot rožica ali cedra). Bila sem tako navdušena nad temi zame do sedaj nepoznanih zadev, da sem pri obisku naslednje zeliščne farmacije vedela že vse na pamet in prodajalec ni verjel, da je za mano šele par ur Maroka. Sem dobila koj ponudbo, da bi pri njih lahko prodajala izdelke…kaj pa vem….morda mi še pa prav pride… ha, ha…

Od vseh mogočih ročnih obrti smo si ogledali tudi tkanje blaga. In ko sem že mislila, da sem po obisku tkalk preprog v Turčiji poznavalka, sva bila zopet presenečena. Ste vedeli, da obstaja veganska svila!? Jaz nisem! Pridobivajo jo iz rastline agava (agavin sirup verjetno poznate, pa v Mehiki jo uporabljajo za izdelovanje tekile). No, iz listov te rastline pridobijo drobne nežne laske, ki jih združene v močne niti in pobarvane z naravnimi barvili nato tkejo v mehke svilnate tkanine za šale, slavnostna oblačila (Caftan), pregrinjala….Naj omenim samo še lesno obrt, kjer poleg čudovitih izdelkov iz cedrovine delajo tudi posrečene slavnostne »prestole-nosilnice« za mladoporočence v beli svili in z razkošnim svetlečim okrasjem. Boste kasneje videli na slikah….ampak v živo je veliko bolj razkošno za videti.

Sprehodili smo se tudi mimo mavzoleja ustanovitelja Fesa Moulay Idrissa II., ki ga trenutno obnavljajo.

Seveda naju je v medini zanimala tudi znana šola korana – medersa in vodič naju je popeljal kar v dve. Za dva EURA sva si ogledala zanimive prostore kjer so včasih študirali, molili in tudi prebivali učenci. Ogledali smo si tudi lepo stopnišče z bogato ograjo iz cedrovine in sobice, ki so sprejele tudi do 160 učencev. Stene osrednjega prostora so sestavljene iz treh delov: mozaika, nabožnih napisov, ki slavijo Alaha in zgornjega dela iz umetelno izrezljane cedrovine.

V spletu ozkih uličic je tudi ogromna mošeja, z več vhodi, ki pa so vsi odprti samo ob petkih, ko je za islamiste njihov praznični dan. Mimogrede sva bila tudi podučena o petih stvareh, ki jih mora upoštevati dober musliman: verovati mora v preroka (itak), darovati mora nekaj za revne, moliti mora 5 x na dan, če je možno naj bi vsaj enkrat v življenju romal v sveto Meko in spoštovati ramadan.

Na koncu sva si nabavila še amulet za srečo (ker ne veva kako bo z avtom, he, he…). Tu imajo (podobno kot v Turčiji oko) roko Fatime. Je rekel vodič, da sigurno deluje, če verjameš v to….pa da vidimo (Velecenjeni ni videti preveč prepričan v to).

V več kot šest urnem pohodu po ulicah smo si privoščili samo kratek postanek za kosilo v avtentičnem gostišču v centru medine. Razumevajoče so sprejeli moje vegetarianske prehrambene navade in nama postregli z obilico posodic v katerih so bile same zelenjavne dobrote. Še Velecenjeni je pohvalil. Navalila sva na razne omakice od grahove do fižolove….dobila sva riž in lečo, pa okusno rdečo peso, nekakšno zeljno solato, korenček….pa neke grenke olive…in odličen ploščati kruh. Sva se vrgla na hrano in ko sva skoraj vse pojedla, sva ugotovila, da je to šele predjed. Tako sva se potem mučila z glavno jedjo…jaz s kus-kusem z zelenjavo in Drago z drobnimi mesnimi kroglicami v omaki. Za konec pa sva dobila še na kolobarje narezane pomaranče in banane posute s cimetom. Mislim, da sva se najedla za dva dni skupaj.

Glede medine menim, da je to v grobem vse, če se še kaj spomnim, pa dodam kasneje, ko bom dodala tudi fotografije.  Najin vodič, ki čez dva dni potuje v Italijo na obisk k prijateljem, nama je dal še nekaj koristnih nasvetov in eno vizitko od človeka, ki bi nama bil morda v pomoč glede najema avta. Pri poslavljanju je rekel Velecenjenemu, da je lahko srečen, da me ima. (ha, ha, ha….) Saj za to nama ni bilo treba v Maroko, to mu itak vsi pravijo….Pa da je že do Maroka segel dober glas o meni…!? No,  pa saj sem že rekla prej: najin vodič (Jamel – izg.: Đamel po imenu) je bil res en prijeten, uglajen gospod.

Zvečer, ko je padel mrak sva se sprehodila do glavne ulice v novejšem delu Fesa (nedaleč od najinega hotela), ki se lahko kosa s slavno pariško Champs d`Elises. Čudovito je osvetljen in vsepovsod je polno nekih vodometov od majhnih do velikih. Tudi sprehajalcev je mnogo, tako, da je bilo prav pestro. Sploh, če upoštevamo na videz kaotičen promet, ki se odvija ob njej. Sploh mi ni jasno po kakšnem principu deluje.

Jutri greva v raziskovanje možnosti najema avta…….v glavnem se bova pa prepuščala usodi…to je tu še najbolj zanesljivo..

17. 02. – ponedeljek – Meknes, Volubilis in Moulay Idriss

Tukaj v Maroku se pred deveto uro zjutraj nič ne odpre. Glede na to, da sva imela namen urejati zadeve v rent a car Hertz sva zato zjutraj v miru pozajtrkovala. Ker je možno naročiti tudi zajtrk po naročilu, si je naš Velecenjeni zaželel pri pultu »ham and egs«. Pametno so pokimali, on pa si je šel naprej opeči kruhke za zraven. Moja malenkost je ostala pri preverjeni sestavi zajtrka: marmelada, maslo, sir, tisti njihov zares čudovit kruh, pa zraven še belo kavo in kozarec svežega pomarančnega soka. Velecenjeni je nato dobil svoj »ham and egs« v obliki dveh debelih palačink, katerih se je nato lotil skupaj s popečenimi kruhki ha, ha, ha….. Odstopila sem mu del svoje marmelade, da je bilo malo bolj pestro. No, saj drugače pa ni bil lačen, saj je imel na izbiro še samopostrežni zajtrk pri pultu.

Po zajtrku se je Velecenjeni oborožil z vso potrebno dokumentacijo, jaz pa sem (za vsak slučaj) stisnila v žep hlač še tisti amulet za srečo od včeraj, saj veste: roko od Fatime. Sem mnenja, da človek na potovanju pač mora zaupati tistim bogovom, in verjeti v tiste vraže in običaje, ki veljajo tam kjer je. Po receptu: drugi kraji, drugi običaji he, he…..Prilagodljivost je mati…..preživetja!

Francosko govoreči taksist naju je dostavil do letališča in nama pri odhodu prijazno pomahal. Midva pa sva pripravljena na boj vstopila v prostore letališča. Za pultom je bil isti mladenič od predvčerajšnjim, zato sem raje poniknila v ilegalo, da ga ne spravim v slabo voljo že čisto na začetku. Zadnjič sem kar malo zgubila živce in sem mu bolj na glas povedala nekaj krepkih. Iz varne razdalje sem ju opazovala kako se »pogovarjata« (fant namreč ne govori angleško, tudi francosko ne….malo govori pa špansko……ni mi jasno kako sta se sporazumevala). Nekaj sta družno tipkala v računalnik. Velecenjeni mi je kasneje povedal, da so mu crknili neavtorizirani windovsi. Je pa revež itak imel program za vnos podatkov v francoskem jeziku (ki ga NE govori), tako, da vsaka čast mu za pogum, da upa delati na takem delovnem mestu. Po urici »pogovora«, vtipkavanja podatkov (bolj ali manj pravilnih), mednarodnih klicev iz Španije in Slovenije……nam je USPELO! Sestavila sta vse dokumente in mali je dobil zeleno luč, da nama lahko preda avto. Roka Fatime deluje!!! No, končno sem se drznila prikazati izza vogala …in ne moreš verjeti, kar vesel me je bil! Z roko na srcu je zavzdihnil : »Bonjour Madam« in se nežno nasmehnil. Pa kako hudiča bi bil lahko človek potem jezen nanj!? Potem je prišel od nekod še tisti stari možakar od včeraj, ki kao govori francosko in tudi ta naju je bil tako vesel, kot, da vidi stara dobra prijatelja. Tile Maročani so res neverjetni! Družno sta nama nato predala avto hyundai i 10 skupaj s kopico nasvetov v francoščini. Pametno sva kimala, čeprav sva razumela bolj malo, ker sva končno želela kreniti na pot. Z očetovsko skrbnostjo naju je še vprašal, če imava pripravljen drobiž za avtocesto, nama zaželel stotič srečno pot …in na koncu je manjkalo samo še da naju izljubi in pokriža.

In sva krenila novim dogodivščinam na proti v prometni džungli Maroka. Malo katera cesta tukaj ima označene pasove, kar je pa itak brez veze, ker vozijo (in trobijo) vsi eden preko drugega. Tako iz dvopasovnice  v naslednjem hipu lahko nastane tudi štiripasovnica. Najin Garmin naju je varno pripeljal do cca 50 km oddaljenega Meknesa. Nekaterim je to mesto (no vsaj stari del – medina) bolj všeč kot Fez. Naju pa je bolj očarala stara in prostrana medina iz Feza. Glede na ostale potopise, ki sva jih uspela prebrati tudi vidiva, kaj pomeni če naletiš na dobrega vodiča. Videla in doživela sva veliko več kot nekateri. Napram Fezu se mi je zdel Meknes na momente prav kičast – kot vsaka navadna tržnica (ni bilo takega vzdušja kot v Fezu). Nikjer se po ozkih uličicah niso sprehajali oslički, mule, velike goske in kokoši, še dišalo ni tako lepo. Za povrh pa so pred obzidjem stale zdrapane in oguljene kao Pepelkine kočije v obliki buče (nekatere v pinki barvi …božepomozi) v katero so bile vprežene uboge zdelane živali. Nekaj voznikov teh kočij se je takoj pognalo v lov za nama in nama ponujala ogled mesta s »kočije«. Ljubibogec, čeprav me tukaj nobeden ne pozna, pa si vseeno ne grem tako pokvariti ugleda. Malo sva se sprehodila peš po ulicah medine, obiskala tukajšnjo šolo korana (mederso) in si od zunaj ogledala mavzolej (zgrajen v začetku 18. stoletja) Moulay Ismaela. Malo sva poslikala in pokukala v notranjost, vstopiti pa nisva mogla, ker je bil ravno čas sieste (med 12-to in 15-to uro se marsikje zaprejo vrata). Tako sva se odločila, da si končno privoščiva še eno značilnost Maroka: »maroški whisky« ali metin čaj, ki ga pripravijo prav obredno s svežo ali posušeno meto in lističi pravega čaja. Čaj močno sladkajo, preden pa ga postrežejo, ga večkrat pretočijo iz ene posode v drugo, da dobi boljši okus. Danes je bil malček hladnejši dan in se je topel čaj zelo prilegel. Med pitjem čaja sva se odločila, da čas sieste izkoristiva za to, da se premakneva še do najine današnje naslednje lokacije. Še prej pa, da ne bom delala Meknesu krivico, na hitrico napišem par podatkov o njem. Tudi to mesto je tako kot medina v Fezu pod okriljem Unesca. Prav tako kot Fez mu pripada tudi naziv kraljevsko mesto. Za kraljevska mesta veljajo tista, v katerih so kraljeve palače. Nastanek mesta sega tja v davno 9. stoletje. Že prej omenjen Moulay Ismael velja za najbolj krutega vladarja maroške zgodovine. Za časa njegove vladavine je bil Meknes tudi prestolnica Maroka (1627-1727).

Pred odhodom iz Meknesa sva skočila še na tržnico in nakupila velik šop sladkih malih banan in dva odlična ploščata kruha. Danes imava rahel post, saj si še nisva opomogla od včerajšnjega obilnega kosila.

V Maroku je veliko stvari postavljeno v stožce…pa naj bodo to pisane začimbe, ali pa umetelno zložena ponudba puloverjev na tleh tržnice.

In že naju najin konjiček pelje naprej proti mestu Valubilisu.

Tu  naju pričakajo mogočne ruševine iz rimskih časov, ki so tudi pod zaščito Unesca. Lepo so vidne že kar s ceste. Včeraj sva pametno naložila dirhame (mimogrede 1 ERO je cca 10 dirhamov – MAD ….glede časa pa so eno uro za nami – če sem pozabila včeraj omeniti) v nakup čedne brošure o Maroku z vsemi zemljevidi in mapami vred. Pametna naložba, sva ugotovila danes, saj tako nisva potrebovala vodiča, ki bi naju vodil po ruševinah. Skupaj z dvema mladima Japoncema sva tako skakljala po ostankih rimskih palač, kopališč, bazilik……in se čudila, da vsaj ostanke mozaikov niso bolj zavarovali pred vremenskimi neprilikami. Vse je kar tako – pod milim nebom. Pa vendarle sodijo med najstarejše arheološke spomenike v Maroku. Nekoč je bilo to bogato rimsko mesto, v katerem je bilo kar 40 oljarn, kar pa niti ne čudi, saj je bilo postavljeno ob rob doline, kjer se še vedno razprostirajo mogočni oljčni nasadi. Zaradi vpadov puščavskih plemen so tedanji prebivalci mesto zapustili in se umaknili proti severu.

Preden sva čisto zares zapustila tole staro rimsko mesto, sva kar nekaj časa opazovala mlado družino štorkelj, ki si je na enem izmed visokih stebrov med ruševinami gradila svoje gnezdo. Mogoče so bile to naše prekmurske štorklje na letnem dopustu.

Ob vračanju nazaj proti »najinemu« Fezu sva se na hitro zapeljala še skozi mestece Moulay Idriss. To je  sveto mesto in eno izmed važnejših božje-potnih mest v Maroku. Tu je pokopan tudi Moulay Idriss I. , ki je v 8 stoletju od tu pričel širiti muslimansko vero po Maroku. On je postavil tudi temelje pri izgradnji mesta Fez, njegovo delo pa je nadaljeval njegov sin Moulay Idriss II.

Po poti nazaj se je moj Velecenjeni že povsem vživel v vožnjo z novimi pravili. Ko sva se po dobri uri in pol vrnila v Fez, je že čisto suvereno trobil namesto, da bi vključeval smerne kazalce. Se vključeval v promet tako, da sem raje kar mižala, vendar naju je varno pripeljal naravnost pred hotel, kljub temu, da je bila ravno tam nekakšna zapora. Ni kaj – moj dragi zmore!

Čisto na kratko še nekaj vtisov o Maročanih. Sedaj razumem tisti stavek o čutnih berberih. Vsaj velika večina jih je strašno nežno (ne osladno) prijaznih. V teh dneh so naju že neštetokrat vprašali od kod prihajava (in VSI so vedeli kje je Slovenija – in da to NI Slovaška) in nama zaželeli dobrodošlico. Pravijo, da smo Slovenci prijazni ljudje, vendar, da nas tod ne srečujejo pogosto, če pa že, bolj mlade. Komaj jim razloživa, da nas je vsega skupaj toliko, kot je prebivalcev samo v Fezu. In ko govorijo s tabo te gledajo naravnost v oči – to cenim! Na izgled pa nekateri izstopajo po  lepoti (lepa, ravno prav temna polt, črne oči z dolgimi trepalnicami in svilnato črni lasje …..(halo!!!! govorim o moških IN ženskah, da ne bo pomote), večina je povprečnih tako kot vsepovsod, nekaj je pa seveda tudi takšnih, ki si jih ne želiš srečati na kakšni temni ozki ulici (zaviti v tisti svoj djelab s kapuco na glavi, temnega pogleda in z brado izgledajo precej nevarno nenavadno). Srečala sva tudi kar nekaj Maročanov in Maročank, ki močno štrlijo iz povprečja glede svoje višine (ženske preko 180 in moški preko 190). Maročane sem imela vedno za bolj majhne po rasti…..pa so tudi tu odstopanja.

Vse tiste moje samotne ure (vsega skupaj 5) prebite na letališču, ko je Velecenjeni urejal rent a car, sem opazovala ljudi. To itak rada počnem. Seveda so se vame takoj zapičile očke tistih najbolj iskrenih domačinov – malih triletnikov. Opazovali smo se, se nasmihali eden drugemu…in si bili strašansko všeč. Tile maroški otročki so kot iz risanke: okroglih ličk, veeelikh črnih očk in črnih skodranih las. Ko pogledaš njihove starše sploh ne moreš verjeti od kod jim ti prekrasni otroci. No in takšna medsebojna otroška spogledovanja ne morejo neopaženo mimo budnih oči njihovih mamic. Takoj, ko opazijo iskreno navdušenje nad njihovim potomstvom, se prično s kretnjami sporazumevati z mano: »mala vse takoj vtakne v usta« – razberem iz kretenj….in odgovorim (s pogledom): »Imate čudovite otroke«. In mamica se mi zahvali s pogledom. In se razumeva, brez besed, tako kot vse mame tega sveta (pa ona ne zna slovensko in jaz ne arabsko).

Jutri naju čaka bolj gorati del okrog Atlasa. Vožnja bo verjetno zelo dolga in ne vem kaj lahko pričakujeva, niti ne vem kako bo z internetom. Se beremo, takoj ko bo možno.

18.2. – torek – preko Atlasa – Ifrane – do Marakeša

Danes sva bila na zajtrku že takoj ob sedmih, saj naju je čakala naporna in dolga pot do Marakeša preko  nižjih predelov Atlasa.

Za boljšo predstavo naj navedem še nekaj osnovnih geografskih zadev povezanih z Marokom (vse ostale podrobnosti so pa tako dostopne na spletu). Torej na kratko: Maroko leži na SZ afriške celine. Na Z je Atlantski ocean, na S Sredozemsko morje. Meji na Mavretanijo na jugu in ima zaprto mejo z Alžirijo na V. V Maroku so 4 glavne gorske verige: Rif, Srednji Atlas, Visoki Atlas (najvišji vrh 4165 m) in Antiatlas. Prebivalci  –  dve večji skupini: prvotni prebivalci (70%) – Berberi, ki so naseljeni večinoma v gorskih predelih in Arabci, ki so naseljeni večinoma v mestih.

Najina načrtovana pot je danes potekala proti jugu in preko dela goratega Atlasa. Od Fesa sva se zaenkrat poslovila v rahlem dežju in se v kaotičnem prometu odvozljala iz mesta. Danes naju pot ni vodila po avtocesti, ampak po manj prometnih (in ožjih) cestah proti Atlasu. Čeprav do Marakeša vodi tudi avtocesta sva se raje odločila za to pot, da sproti vsaj malce povohava tudi maroški gorati svet. Sahari se bova tokrat odpovedala, ker v en teden človek res ne more stlačiti vsega. Najin prvi postanek sva načrtovala v zimsko-športnem središču Ifrane, ker je bilo rečeno, da je to mestece nekakšen tujek v maroški pokrajini. Pravijo mu tudi maroška Švica (zaradi povsem drugačne arhitekture – hiše so grajene v nekakšnem švicarsko-alpskem stilu). Po prevoženih dobrih 70-tih km iz Fesa sva se dvignila na višino okoli 1700 m. Dež se je spremenil v sneg in tako sva našla ta maroški tujek točno tak, da se je podal v nepričakovano snežno odejo (verjetno je snežilo v čast naši Tini in Risom na OI). Resnično sva imela občutek, da sva nekje v švicarskih Alpah.

Malce sva se celo kepala, nato pa sva se odpeljala naprej mimo zasneženih gozdov atlaških ceder (kjer se menda skrivajo opice makaki…samo danes jih midva v tem sneženju nisva iskala). Sva pa naletela na premražen štorkljin par, ki se mu je verjetno pokvaril kompas za tople kraje. Dlje kot sva se vozila bolj nama je bilo jasno zakaj rečejo Maroku dežela presenečenj. Na poti je mogoče srečati toliko različnih svetov, ki opravičujejo tudi njeno ime dežela nasprotij. Počasi sva se spuščala proti nadmorski višini 700 metrov, kjer sva naletela na čudovito jezero. Pokrajina se je iz cedrovih gozdov kar naenkrat spremenila v razsežne nasade oljk, vinske trte, mandarin in pomaranč (zrelih, ki so jih ravno obirali in prodajali pred nasadi). In to vsega 200 km od tam kjer sva se kepala s snegom! Čez čas postane pokrajina manj zelena in opaziva velike črede drobnic, ki se pasejo vse naokrog. Gorovja v okolici so očitno polna rudnin, ki so jih obarvala v čudovito rdečo barvo. Potem se pričnejo ogromne ravnice žitnih polj. Tu pa tam se peljeva skozi manjša naselja in vasice. Hiše se zelo razlikujejo od tistih, ki sva jih videla v okolici Fesa. Tu so zgradbe videti precej bolj skromne, saj so zgrajene iz posušenega blata. Izgledajo kot takšne glinaste kockaste igračke. Med potjo je bilo potrebno tudi dotočiti gorivo. Bencinskih črpalk je na poti sicer dovolj, vendar vse nimajo goriva. Joj, ko bi videli na kakšni »pumpi« sva tankala..to ni bil ravno OMW he, he….V bližini je bil celo manjši kiosk, ki je nadomestil Marche iz naših postajališč. Tam sva nabavila nekaj kruha in vodo…..ko je Velecenjeni videl WC, pa sva se družno odločila, da lahko še malce potrpiva (hi, hi….). So se nama pa na splošno najini evropski standardi zelo znižali in prilagodili tukajšnjim razmeram. Zdravstvenih težav zaenkrat tudi še ni (prisrčnice pa tudi še niso čisto prazne). Regionalne ceste po katerih sva danes vozila so bile v presenetljivo dobrem stanju. Vendar so bile omejitve hitrosti dokaj čudne. Na določenih področjih so  se brez vidnega razloga pojavljale v razmiku dobrih 20 m table z različnimi omejitvami hitrosti: 60, nato takoj 80, pa takoj nato 20…..Kdo bi razumel!? Ko sva prispela na bolj ravninski del je bila tudi cesta ravna in dolgočasna – brez ovinkov. Za popestritev pa so poskrbele redne policijske kontrole, ki so se zvrstile vsake toliko časa. Policaji so na cesto postavili kar stingerje (bodičaste prepreke, ki prebodejo pnevmatike) in potem so nekaj vozil ustavili, ostalim pa so mahali naj peljemo med njimi. Prvič sva se še čudila, potem nama je pa bilo že čisto običajno. Pred vstopom v neko manjše mesto se je nastala kolona in mislila sva, da je zopet na vrsti policijska kontrola. Velecenjeni je opazil, da proti nama pelje ambulantno vozilo, za njim pa so hodili moški in prepevali. Šele, ko so domači šoferji stopili iz svojih avtomobilov in stali mirno ob njih, sva dojela, da gre, pravzaprav,  mimo naju pogrebni sprevod (v ambulantnem vozilu…..!?). Pot se je vlekla, zato sva se odločila, da jo presekava z malo daljšim postankom za kosilo. V jeziku pantomime sva naročila jedi (jaz pomes frites, Velecenjeni pa tajine z govedino), si malo pretegnila noge in nato krenila dalje. Počasi sva se bližala Marakešu in okoli 40 km pred ciljem zopet naletela na cestno kontrolo. Tokrat sva bila izbrana midva. Policaj je strumno salutiral in midva sva družno zapela: »Hello«. Policaj: »Do you speak English?« Midva: »Yeeees« (in že iščeva dokumente. Policaj pa: »No, no,… You may go!« Pa sva šla…očitno ga je zanimalo samo ali govoriva angleško ha, ha…. Kmalu nato je sledilo že predmestje Marakeša. Še dobro, da je imel naš Velecenjeni že prejšnji dan suho vajo kaotičnega razvrščanja vozil v naključne kolone v Fesu. Danes je že čisto noter padel, jaz pa sem včasih raje zamižala. Ko me je že prijelo, da bi poklopila stransko ogledalo, ker se mi je zdelo, da ga bo zadel sosednji avto,….je med nami zavijugalo še manjše motorno kolo. Kar pri srcu me je zabolelo, pa se ni nikogar niti dotaknil. Še dobro, da pri tem prometnem kaosu vsaj hitrosti niso velike. Res, po svoje je promet svojevrstno doživetje v teh krajih. Na štiri-pasovnici vidiš vse mogoče: poleg avtomobilov, konjske vprege, traktorje in pešci se mirno sprehajajo vmes. Vse trobi….vendar nihče ne deluje nervozno…… (razen mene)! Kolikor so mi živci dopuščali sem vmes posnela kakšno fotografijo. Šoferji v sosednjih avtomobilih so tako ugotovili, da sva turista in se nama prijazno nasmihali in nama kimali v pozdrav. Končno, po prevoženih 500 km in dolgih osmih urah (s postanki) vožnje, naju je Štefica III. (Garmin) pripeljal do cilja (NAPAČNEGA itak….po moje se nama je maščevala, ker sva ji med potjo izklopila zvočnik) in poskrbela, da sva takoj začela ustvarjati svojo socialno mrežo v Marakešu. Marakeš je milijonsko mesto in očitno se imena nekateri ulic v različnih četrtih podvajajo. Tako nama ni preostalo drugega, kot da prosiva koga za pomoč in srčno sva upala, da bo vsaj malce govoril angleško. Velecenjeni je stopil v prvo prodajalno in se kmalu vrnil z njenim lastnikom  – gospodom srednjih let, ki nama je bil takoj pripravljen pomagati. Tudi on ni natančno vedel, kje je najin hotel, je pa vedel vsaj v kateri četrti je. Takoj, ko je sedel v najin avto in sva se pozdravila mi je najprej (tako kot to počnejo vsi Maročani) zaželel dobrodošlico v Maroku. Tile Maročani res živijo rek, ki smo si ga izmislili Slovenci: »Turizem smo ljudje!« Na vogalu neke ulice je skočil iz avtomobila in zbral okoli sebe kopico mož, ki so nato skupaj ugotovili kje je najin hotel. Nekdo od njih je celo poklical po telefonu na recepcijo najinega hotela! No, tako smo se končno pripeljali do vhoda, kjer nas je receptor pričakal že pri vratih. Od veselja sva ga skoraj objela. Zahvalila sva se tudi našemu rešitelju in mu v roke potisnila denar za taksi (in napitnino), da se je lahko odpeljal nazaj do svoje trgovine.  Na recepciji naju je pričakalo mlado muslimansko dekle z obvezno ruto na glavi in naju povprašalo, če govoriva francosko. Ko sva odvrnila, da samo angleško, je »kao« začudeno vprašala, če niti arabsko ne!? Ha, ha…..maroški humor!!! Že skoraj po temi nama je na mapi Marakeša označevala znamenitosti, ki si jih je vredno tod ogledati. Midva pa sva komaj čakala, da prideva v sobo…..še dobro, da je jutri zajtrk šele ob 9. Uri!

19.2. – sreda – Marakeš

Prav prileglo se je danes malo dlje poležati. Če mora človek kar naprej med dopustom nekam divjati tudi ni vredu. Midva sva se že kar navadila, da si na takšnih najinih popotovanjih tam nekje na sredini pustiva malo zadihati. Bolje je videti manj, kot pa noreti sem in tja …itak se vsega ne da videti in vedno si je dobro pustiti nekaj za »prihodnjič«…kajne!?

No torej – zjutraj naju je zbudil sonček in glasen smeh otrok (ob najinem hotelčku je nekakšna osnovna šola z igriščem). Pod najinim oknom pa je mali bazen (z vodo) in krog in krog ležalniki s pripravljenimi slamniki za morebitne kopalce. Lepo, vendar sva v muslimanskem hotelu in žal nimam s sabo rokavic, da bi se lahko kopala 😉 …ne morem pozabiti, kako so se v Jordaniji namakale ženske v morju v popolni opravi in z rokavicami na rokah….. Torej, kopanju sva se odrekla (po pravici povedano tako grozno toplo tudi ni bilo zjutraj, da bi naju zamikalo – popoldan pa se je ogrelo na 26 stopinj!!). Bilo ja pa ravno prav sončka, da so nama zajtrk pripravili na zgornji zunanji terasi, kjer sva skupaj z lačnim ptičkom, ki naju je obiskal, v miru pozajtrkovala. V tem hotelčku ni samopostrežnega zajtrka in prav zanimalo me je kaj bova dobila. Tukaj v Maroku mi očitno berejo želje iz oči, tako, da sva za zajtrk dobila mojo klasiko z dodatki ….in nič mesnega. Jedla sva svež kruh, maslo, sir, jagodno marmelado, palačinke, jajčka na oko, pecivo in zraven pila belo kavo in sveže stisnjen sok. Mnjami!

Velecenjeni je fino izbral tudi najin hotel v Marakešu, tako da sva do vseh znamenitosti lahko prišla peš. Do starega dela (medine) sva imela kakšnih 15 minut prijetne hoje. Marakeš (ali rdeče mesto) je eno izmed štirih kraljevskih mest ( še Rabat, Fes in Meknes). Zanimivo je bilo primerjati kar sva že videla. Marakeš nima toliko kulturnih spomenikov, kot Fes. Če Fes ponuja starodavno tradicijo, Marakeš živi v sedanjosti in v nekakšnem uživaškem vzdušju. Ulice medine so širše kot v Fesu. Na glavnem trgu je pravi vrvež in se dogaja vse mogoče. Pa tudi na tržnici ponujajo več umetniških izdelkov in starin (na trenutke sem imela občutek kot da se sprehajam po bolšjaku v Parizu), medtem ko je v Fesu več tradicije. Zopet sva bila vesela, da sva imela v Fesu srečo z vodičem, ki nama je dal »osnovo«, da sva razumela veliko več stvari na najinem nadaljnjem popotovanju po Maroku. Vse tiste obrti, ki sva jih imela priliko dokaj potanko spoznati, tukaj ne bi mogla na tak način.

Med potjo sva zopet naletela na prijazne Maročane, ki so ti takoj pripravljeni priskočiti na pomoč (pri tem imajo seveda velikokrat tudi svoje računice – pa ne vedno in ne vsi). Potem, ko sva odklonila množico ponudb za vožnjo s kočijo po medini (tu imajo veliko število kočij za oglede, ki niso tako kičaste, kot tise v Meknesu), sva končno prispela do najine prve znamenitosti, ki sva si jo želela ogledati – mošeje Koutoubia. Z njenim minaretom (70 m) je razpoznavna in orientacijska točka Marakeša. Ta minaret pomeni tipično razmerje med širino temeljev in višino minareta – 1:5. Z izgradnjo mošeje se je pričelo pod vladavino Almohadov, dograjena pa je bila pod sultanom Yacoubom el Mansourjem in je bila takrat ena izmed največjih v islamskem svetu. Pravijo, da je četrta krogla na vrhu minareta iz čistega zlata, katera naj bi bila darilo Mansourjeve žene, ker je grešila in jedla tekom svetega posta – ramadana.

Od mošeje sva se namenila do grobnice Saadov. Kljub temu, da je ta medina bolj pregledna, kot tista v Fesu, nama je uspelo, da sva kar nekajkrat zašla. Maročani pa, ki so takoj na preži, ko opazijo tvoj negotov pogled, takoj priskočijo in te po »bližnjici« (ki ponavadi pelje skozi par trgovinic) popeljejo do cilja. Tako sva si z naključnim vodičem ogledala tudi nekaj najbolj ozkih uličic Marakeške medine in šla skozi nekaj trgovinic, ki jih nisva imela namena obiskati. Vendar je tudi to čar Marakeša in nič kaj se nisva razburjala. Dala sva najinemu »vodiču« tisto nekaj bakšiša in upala, da nama bodo »tisti zgoraj« to šteli kot dobrodelno dejavnost. Tako sva prišla na drugo stran ulice naravnost pred neko precej veliko trgovino z začimbami in čaji. Uglajeni gospod v njej je bil oblečen v bel plašč in je izgledal kot nekakšen lekarnar. Čaji in začimbe pa so bili lepo pospravljeni vsak v svojem steklenem kozarcu v policah, ki so segale od tal do stropa. Bili smo simpatični eden drugemu in vzel si je čas ter nama razložil vse tiste neznane naravne stvari, ki se uporabljajo kot preventiva in kot kurativa v zdravstvu. Preizkusila sem nek prah, ki ga je zavil v krpico, ga pomel med prsti. Potem mi je zaprl eno nosnico in mi ukazal globok vdih z drugo (odprto). V hipu sem imela odmašen nos do trebušne votline in….solzne oči. Potem mi je pokazal lešnikovo lubje, ki ga prodajajo za čiščenje zob ( z žvečenjem) in za razkuževanje ustne votline. Sledili so kamni (meni že znani), ki se uporabljajo kot deodorant, povonjati sem morala še toliko stvari, da si nisem utegnila vsega zapomniti. Potem sem ga pa še vprašala po jasminovem čaju (če ga ni imel on, ga tu v Maroku ni) in je bil kar malo užaljen – češ: tu v Maroku se pije METIN čaj! Potem je sledil še obvezni vljudnostni pogovor kako nama je všeč v Maroku, kako je kaj v Sloveniji….ali je zelo mrzlo pri nas……in na koncu naju je popeljal še k svojemu mlademu črnemu prijatelju – berberu malo naprej po ulici. Tudi tu je sledil enak postopek in prijazno zanimanje kako je kaj v Sloveniji…..razkazal nama je izdelke (ročno delo berberov iz puščave). Vljudno sva si vse lepo ogledala, pohvalila lepo izdelavo in obljubila, da si pri naslednjem obisku Maroka vzameva čas tudi za obisk berberskih vasi……… In tako sva se koooončno prigrebla do grobnice Saadov. Tu je pokopan zlati sultan maroške dinastije – Ahmed al-Dahabi. Na področju med tremi mavzoleji so številne grobnice sultanovih  privržencev in vojakov. Najstarejše datirajo v leto 1557. Največja in najlepše okrašena z izrezljanim cedrovim stropom s stenami okrašenimi z zellij (ročno izdelan mozaik) je seveda mavzolej sultana Yacouba el Mansourja. Grobnica (ki so jo odkrili šele leta 1917) je nekako priključek k palači El Badi.

Obiskala sva tudi briljantno ali čudovito palačo – Bahia. Njeno ime Bahia naj bi pomenilo ravno to. Koncem 19. Stoletja je bila narejena po naročilu vezirja Si Ahmeda Ben Mousse. Vezir je bil znan po svoji sebičnosti in okrutnosti. Slišala sem »govorice« zakaj je cela palača bila sezidana v pritličju – tale naš vezir je bil bolj zavaljene postave in verjetno brez kondicije pa ni zmogel stopnic. Očitno pa je bil precej bolj zmožen na drugih področjih…..saj je imel 4 žene in preko 30 ljubic! Morda pa je res kaj na tem, da je ena izmed najbolj znanih maroških sladic, po imeni gazelini rogovi – afrodiziak (mi je zaupal najin prvi vodič v Fesu).

Po prvem valu ogledov sva si zaslužila počitek na najbolj znanem trgu v S Afriki – Djemaa el fna. Trg je največja znamenitost Marakeša. Na tem trgu naj bi prvotno razstavljali obglavljene (djemaa – zbor …. In… fna –mrtvi), tu so načrtovali tudi gradnjo mošeje – džamije ( djemaa – zbor, mošeja) – tako nekako pridemo do imena tega znamenitega trga. Sedla sva pred gostilnico, ki je gledala na trg in opazovala kako se počasi polni. Šele popoldan (po siesti) trg resnično zaživi. Srečujemo poulične umetnike, plesalce, glasbenike, pripovedovalce zgodb, krotilce kač in opic makaki, akrobate, trgovce vsega mogočega…….Seveda sva nenamerno postala del vsega tega tudi midva. Najprej naju je pritegnil zvok piščali in šla sva za zvokom do krotilcev (zame) strašnih črnih kober. Panično se namreč bojim kač in tako sem imela v načrtu narediti samo par posnetkov z mojim bolj pogumnim Velecenjenim in s kobro. Pa me je že na kratki poti do tja skoraj pobralo od šoka, ko mi je nekdo položil lažno kačo (igračo) na ramo. Sem skočila meter v luft, tako da so me komaj pomirili. Prodajalec že omenjene »fake  kačonke« mi jo je želel tudi na vsak način prodati – for my children…Ko sem mu razložila, da so my children že big….je rekel, da ima pa on tudi big kače! Saj jim ne prideš do konca…… Komaj sem se malo pomirila od prvega lažnega preplaha, že me je ogovarjal krotilec ta pravih kober. Lepo sem mu povedala, da imam do kač smrtni strah….razumevajoče je kimal, me vprašal od kod prihajam, ….mi zaželel dobrodošlico (itak) …..in mi v roke potisnil ………kačonko!!!!! Sicer ne kobre, ampak neko manjšo tanjšo izvedbo…toda ljudje!!!! Jaz še nikoli do danes nisem imela kače v rokah! Sploh nisem vedela kaj naj naredim, kar čepela sem ob tistih kobrah in buljila v svojo roko s kačico. Mojster kobre pa mi je prigovarjal, da je to obvezno for good luck. Tule v Maroku sem pa res že počela vse sorte za ta »good luck«. Če je kaj na tem, bi me morala spremljati sreča do konca mojih dni.  Kri mi je zledenela v žilah, ko se je moja (prav tako mrzlokrvna) »prijateljica« pričela z glavo približevati moji roki in če mi je takrat ne bi končno vzel iz rok, mislim, da bi bil eden od naju mrtev! No, potem se je s taisto kačico (položili so mu jo NA GLAVO) slikal tudi Velecenjeni. Hkrati je po glavi božal črno kobro (ki je bila kao pod nadzorom krotilca)….vendar vse skupaj (vsaj zame) pol toliko ni bilo strašno. Takoj potem me je Velecenjeni moral peljati na kozarec sveže stisnjenega soka pomaranče in grenivke, da sem prišla k sebi. Mimo naju so poskakovali plesalci (in se mimogrede tudi slikali z nama). Drago se je slikal tudi z vodonošami v avtentičnih opravilih. Na glavo so mu posadili ravno tak pisan klobuk kod ga imajo oni – kao da je on tudi vodonoša, (samo, da je Velecenjeni v svoji čutarici v resnici nosil višnjevec, ne vode). Mimo so prihajali tudi krotilci malih opic – makaki. Uboge živalice so se mi prav smilile takole priklenjene na verige, ki so se jih brezuspešno otepale.

Tam so bili tudi pripovedovalci zgodb. Čeprav ničesar nisem razumela, je bilo zanimivo gledati kako se je okrog njih takoj zaprl krog ljudi, ki so jim prisluhnili. Prerinila sva se bliže in videla, da je pripovedovalka starejša ženska, ki je sedela na stolu, okrog nje pa so jo zbrano poslušali sami moški poslušalci.

Naslednja skupina se je zbrala ob uličnih glasbenikih, ki so glasno igrali na tradicionalna glasbila in zraven prepevali.

Malo sva se še sprehodila med pisanimi trgovinicami na tržnici in povpraševala, če imajo kje tisto šmentano značilno maroško sladico, ki se ji reče gazelini rogovi. So me prav čudno gledali in sem imela občutek kot da nabavljam viagro ali kakšen haš……Saj ni nič takega v njih, da ne boste mislili: marcipan, mandeljni in med. Ime pa je dobila po svoji obliki. No, končno sva le dobila te »rogove«…..in prav je tako….saj pa le imava jutri 32-to obletnico poroke!

Da ne pozabim: a ste vedeli, kje raste (bio) Fanta..?

Čudoviti park Majorelle  sva poslikala kar od zunaj, ker so nama ga pred nosom zaprli – sva se predolgo obirala na tržnici. Pa nič zato, za nama je dolg in doživetja poln dan. Skočila sva še na eno maroško solato in nato peš do najinega hotela. Kljub temu, da sva se vseskozi vrtela v bližini so naju kar naprej zasledovali taksisti in ponujali svoje usluge. V vsakem večjem mestu Maroka so tako imenovani mali (petit) taksiji (ki vozijo samo po mestu) in so v vsakem mestu drugačne barve. Midva sva po Fesu srečevala male rdeče taksije, po Mekenesu so vozili modri, tu v Marakešu pa oker barve. Tisti taxiji, ki služijo medkrajevnim povezavam pa so ponavadi mercedesi precej izmučenega izgleda in z letnico »rojstva«, ki je blizu najini.

To je to za danes, jutri pa načrtujeva izlet še bolj proti obali…inshallah (če bo taka Božja volja).

20.2. – četrtek – Essaouira

Danes sva dan pričela zopet bolj zgodaj. Pustila sva se malce razvajati in sva dobila zajtrk tako rekoč v posteljo. Potem Pa je bilo pred nama kakšnih 200 km vožnje do obmorskega mesteca Essaoure. Okraj je znan po pridelavi arganovega olja, mene pa so na vsak način zanimale tudi tiste znane kozice, ki plezajo po drevesih za arganovimi plodovi.

Velecenjeni se je že čisto navadil norega mestnega prometnega kaosa. Čeprav je na vsakem krožišču nekaj policije, imaš občutek, da ne naredijo ničesar….včasih še prav ovirajo promet. Ljudje kar vpričo njih mirno hodijo preko ceste, z avtomobili obračajo in vozijo preko dveh polnih črt……skratka ….adrenalinsko (ni za tiste, ki imajo povišan krvni tlak in srčni spodbujevalnik). O naključnih več pasovnicah sem že napisala nekaj. Danes pa sem tudi ugotovila, da črte za označevanje pasov  večino šoferjev samo zmedejo in zato ponavadi vozijo tako, da imajo črto med kolesi (se pravi, da vozijo z eno polovico avta po enem pasu in z drugo po drugem pasu……). Ko se na semaforju prižge zelena luč zadaj postavljeni avtomobili pričnejo kratko trobiti, vendar to ne pomeni kot pri nas: spelji že, budala, kaj čakaš!; temveč: prijatelj, zelena je, lahko spelješ! Trobljenje je tod nekakšno vljudnostno opozarjanje. Sedaj celo razumem tisto mamico iz začetka najine maroške avanture, ki je na avionu cele tri ure trobila z igračko svojemu dojenčku. Naj mali že takoj z mlekom posrka preživetvene navade trobljenja! Še tisti številni kočijaži po mestih imajo na svojih kočijah otroške hupe, s katerimi predirno trobijo, ko zavijajo levo ali desno.

Glede na to, da policaji s pisanjem kazni v mestih ne zaslužijo kaj prida, si morajo priti noter na medkrajevnih cestah. Sem tudi že pisala o jako čudnih postavitvah tabel za omejitve hitrosti. Glede na to, da sva varno prečkala preko 30 cestnih zapor, sva itak morala enkrat naleteti na mino…in sva….danes. Na povsem ravni cesti…(nikjer ni bilo nobenega naselja), je bila kar naenkrat cestna zapora z laserjem. In midva sva prekoračila hitrost kao za več kot 30 km. Mimogrede: nemogoče bi bilo zmanjšati hitrost iz malo prej dovoljenih 100 na tistih kao 60…s tem, da je bila za nasproti vozeče v isti liniji omejitev 80 km/h!! Takoj za hrbtom policaja pa zopet 100! Skratka: čista donacija maroški policiji. Dva policaja, sicer zelo vljudna, sta nama razložila da je tu kao naselje (ha, ha,…) in da naju bo to stalo 700 DAM (70 €) in 4 kazenske točke (ho, ho…..kazenske pike..v MAROKU!!!?). Medtem, ko sta naju pustila v pacu sta obdelala še enega domačega kamiondžijo, ki kazen ni sprejel tako mirno. Kar nekaj časa je trajalo, da sta mu napisala velik list vseh grehov in kazni. Na koncu je le plačal in se odpeljal. Midva sva bila bolj ponižna, vendar tudi uporna. Velecenjeni je iz žepa potegnil tisto najbolj ofucano staro denarnico (kako pametno, da ima dve!!) iz katere se vedno delam norca. Rekel je policajem, da ima samo 20 €. Še policaju se je zasmili s tisto ubogo staro denarnico. Družno so ugotovili, da prihajava iz bolj »poor country«, pa še »very cold« je pri nas….Ko je Velecenjeni videl iskrico usmiljenja je dodal še, da imamo preko pol metra snega – to ju je dokončno prepričalo, da nista pisala kazni (maroške kazenske pike, ki veljajo – kot sta trdila – po celem svetu nama tudi niso pribeležili). Plačala sva jima tistih 20 € in upam, da sta se vsaj spomnila na naju, ko sta jedla kosilo na najin račun.

Previdno sva jo po omejitvah šibala dalje in se spotoma ustavila v neki majhni vasici in nabavila malo glineno posodo – tajin. Dobila sva jo tako poceni, da sva »spravila notri« prej plačno kazen. Pokrajina je kakšnih 80 km iz Marakeša postala podobna skoraj puščavskemu svetu. Tu pa tam je bilo nekaj grmičevja in iz nepregledne ravnice peščene barve je tu in tam štrlela večja ali manjša gmota kamenja. Srečevati sva začela črede ovac in koz, ki so mulile tisto malo zelenja med kamenjem. Počasi sva začela srečevati prva arganova drevesa. Za njimi so se pričele pojavljati tudi napisi, ki so označevali domače obrate za predelavo argana.  Ustavila sva se pri neki manjši in na zunaj prijetni. Sprejela naju je mlada pokrita muslimanka in nama razkazala ves potek od pridobivanja semen do končnih izdelkov iz argana.

Torej: koze pojedo arganov plod, mehek ovoj prebavijo, trdo koščico pa izločijo po naravni poti (ostanimo pri tem, da jo izbljuvajo…). Okoliške ženske nato ročno s  kamni strejo trdo lupino koščice in iz nje odstranijo mehko jederce. Verjemite – to je težaško  in nevarno delo! So me posadile medse, mi dale v roke kamen in sem poizkusila. Moji prsti so komaj ostali celi! Niti slučajno ni lahko! Majhen plod moraš prav obrniti in ga udariti s kamnom pod določenim kotom. Moja  »delovna« soseda mi je pokazal hudo obrabljen prst, ki ga ima zaradi vsakodnevnega trenja arganovih plodov. Bile so tako (ali pa še bolj) vesele kot jaz, ko mi je uspelo preklati koščico in so rekle Velecenjenemu, da lahko kar gre in mene pusti tam, ker mi tako dobro gre (hi, hi…pa imam zopet službo, če bo kriza!!). Tako pridobljena jederca zmeljejo (ročno s kamnitim žrdom). Če je olje namenjeno za kuho jederca predhodno še popražijo.  Iz zmletih jederc nastane pasta, ki ji dodajo malce vode in iz nje nato (zopet ročno) iztisnejo olje. Iz odpadnega materiala, ki nastane po stiskanju, delajo mila in piling, ki je osnova za vsak dober hamam (kopel). Nato je sledila še pokušina jedilnega arganovega olja in posebnosti v maroški kulinariki (nekakšna maroška čokolada) – amloü (amlu). Gosta sladka tekočina ki jo sestavljajo: med, mleti mandeljni in arganovo olje. Na svoji koži sva preizkusila veliko variacij arganovega olja, ki jim dodajajo razna zelišča in dišave. Vsak dodatek k arganovem olju ima točno določen namen: dodatki s pomarančo so za masaže, z gardenijo je za lase, z verbeno za prehlade, z limono za jačanje nohtov……..sledile so še kremice…..in na koncu še maroško »bio« črtalo za oči – koül (kojl). To je nekakšen črn prah v leseni posodici in lesenim črtalom. Z njim mi je potegnila črto na spodnji veki in razložila, da je to tudi nekakšno zdravilo za oči (valjda, da sem ga hotela imeti). Poleg tega črtala (ki mi bo v spomin na prijazne ženske Maroka), sva kupila še manjšo stekleničko arganovega olja. Čisto arganovo olje ima tudi tu v Maroku svojo ceno. Po tem, kar sva videla, kako ga pridelujejo, to tudi razumeva. Z mlado muslimansko vodičko sva se pri slovesu prijateljsko objeli in že sva hitela dalje, v lov na tiste znamenite kozličke ki plezajo v same vrhove arganovih dreves. In res – nekaj km naprej je na dveh arganovih drevesih bilo polno manjših kozic – kot prava maroška novoletna jelka!

Ni mi jasno kako pridejo na drevesa in kako potem lahko stojijo na tistih tankih vejah, ne da bi popadale na tla. Nisem se še prenehala čuditi kozjim spretnostim, ko je že od nekod prišel pastir in mi potisnil v naročje malo mehko kozico (dojenčico). Črno-bela mehka kepica, ki sta ji na glavici poganjala dva micena rožička me je čisto raznežila….kasneje sem Velecenjenega prepričevala, da morava doma naslednje leto nujno nabaviti kakšno kozico. Seveda je za fotografiranje bilo potrebno odšteti nekaj bakšiša, vendar je bilo vredno. Zame je bil to Gardaland! Nikjer naprej do mesta Essaouira ni bilo nato na noben arganovem drevesu videti nobene koze več in tudi, ko sva se vračala nazaj proti Marakešu ne.

Mesto Essaouira je prijetno obmorsko manjše mestece, ki ima poseben čar. Fino nama je bilo, da sva po tradicionalnem Fesu, zasneženem Atlasu, uživaškem in razigranem Marakešu lahko spoznala še to očarljivo obmorsko mestece. Vreme je bilo tudi tokrat na najini strani – nebo brez oblačka, rahel vetrc in temperature (opoldne) proti 30 stopinjami.  Najprej sva se ustavila pred obzidjem starega mestnega jedra – medine. Preden sva odšla v Maroko sva se spraševala kaj to sploh je, sedaj pa je to že najina četrta medina, ki sva jo obiskala. Vsaka medina je imela svoj vonj….tale je dišala po, čem drugem kot – ribah. Po tlakovanih ulicah medine so se sprehajale številne raznobarvne muce, ki so skrbele za red (kar se mišje zalege tiče). V ulici je bil tudi nekakšen »fast food« z ocvrtimi ribjimi koščki. Essaouira je ribiško mestece in zato je možno, da si sam izbereš ribo, ki ti jo nato pred tabo spečejo na žaru. Midva sva se zadovoljila kar z ocvrtimi ribjimi koščki, ki so nama jih skupaj z režnjem limone spakirali v papirnato vrečko in sva jih pojedla sproti. Povzpela sva se na mogočno obzidje medine od koder je Velecenjeni posnel par fotografij, jaz pa sem se medtem pogovarjala s prijetnim mladeničem, ki naju je povabil v puščavsko Saharo od koder je doma. Čudil se je od kako daleč sva prišla in že stotič sem v Maroku obdelala temo, »kakšen mraz mora biti v Sloveniji«. Se bova morala še kar nekajkrat vrniti v Maroko, da bova izpolnila vse obljube in obiskala še vse tiste kraje kamor sva bila povabljena. Zapustila sva obzidje medine in se z avtom zapeljala do pristanišča. Na improviziranem parkirnem prostoru naju je pričakal mlad fant, ki naju je pozdravil tako prisrčno (obema je dal roko), kot , da smo že stari znanci. S prijateljem sta se uprla v zadnji del nekega avta in ga potisnila toliko naprej, da je nastal prostor še za najin avto. Plačala sva parkiranje in po navodilu pustila avto v prostem teku in z nezategnjeno ročno. Ko sva šla naslednjič mimo parkinga sva videla, da najin avto »potuje« gor in dol za eno mesto, glede na dotok novih parkiranih vozil. Na trgu s pogledom na Atlantik sva spila kavo in čaj, nato pa se sprehodila še po peščeni plaži. Tu se je dogajalo vse mogoče. Skupina mladih fantov je igrala nogomet, drugi so se učili delati salte, nekateri so se sončili….dva pa sta celo plavala. Tu in tam je po mivki prikopitljal še kakšen policaj na konju in preverjal, če je vse tako, kot mora biti. Ne vem, ali je krivo sonce, toda že tako prijazni Maročani, so se mi zdeli tu še bolj nasmejani. Vsake toliko časa te kdo ogovori in te z nasmehom vpraša kako si. Postavni fantje so me celo povabili, da bi z njimi zaigrala nogomet na mivki (pa ni šlo, ker je izza vogala že šibal moj dragi…hi, hi..). Čudovito vreme, mehka mivka in bližina morskih valov, naju je vabila, da sva si sezula čevlje, zavihala hlače in zabredla po vodi. In voda sploh ni bila tako hladna, kot bi človek pričakoval, prav prileglo se je! Čisto za konec obiska mesteca, sva šla poiskat še tiste značilne modre ribiške čolne v pristanišče in jih fotografirala za spomin. Essaouira je eno izmed lepših obmorskih mest, kar sem jih videla.

Sledila je pot nazaj proti Marakešu. Tokrat sva celo prepoznala signaliziranje ostalih udeležencev v prometu, ki so nama z rokami  nakazovali pred cestnimi kontrolami. Tako kot so si policaji po celem svetu očitno podobni in postavijo radar tam, kjer bodo imeli zagotovljen izplen; tako smo tudi šoferji solidarni eden do drugega (očitno tudi v Maroku ni nič drugače). Varno sva prispela do hotela, se stuširala in malce odpočila po razburljivem dnevu.

Zvečer naju je čakala pristna maroška večerja, ki jo je prav za naju ta večer pripravila ena od receptork v hotelu. Zvečer ob osmih, sva odšla na teraso, ki so jo slavnostno razsvetlili (zaradi preobremenitve električne energije, je bila pred tem najina sobica spodaj kar nekajkrat v temi). Zelo so se potrudili in nama za plačilo borih 16 € pripravili kuskus z zelenjavo in za Velecenjenega še dodatek z mesom. Poleg sva po tukajšnjih običajih dobila še dva velika kozarca jogurta. Z užitkom sva pojedla večino, vendar je bila ogromna količina kuskusa, ki so ga postregli v posodi tajine preveč za naju. Pustila sva lepo napitnino (tu v Maroku velja, da je napitnina obvezen 10% dodatek na osnovno ceno) in se počasi odpravila k počitku.

Jutri naju zopet čaka dolga in naporna (cca 550 km) pot nazaj proti Fesu.

21.2. – petek – Marakeš – Casablanca – Fez

Danes se poslavljava od Marakeša. Čaka naju naporna, več kot 500 km dolga pot nazaj proti Fezu. Tokrat bova potovala po avtocesti. Nekje na sredi bova presekala pot s kratkim obiskom Casablance.

Po zajtrku, ko sva pakirala potovalke v najin avto, sem zopet zagledala z roko na prašno steklo na moji strani avta napisano besedo – in se nasmehnila, ko sem se spomnila na včerajšnji dan v Essaouiri. Se še spomnite tistega parkiranja ob obali, ko so najin avto, po potrebi potiskali, gor in dol po parkingu!? Medtem, ko se je Velecenjeni z enim fantom dogovarjal »poslovne« zadeve, sem se sama z drugim, mlajšim, zapletla v pogovor. Fant (star nekaj takega kot naš sine doma), je najprej mislil, da sva Italijana. Dobro je govoril angleško, malce pa tudi italijansko (kar mi ni bilo ravno v pomoč). Zanimalo ga je čisto vse: kje točno je Slovenija, kako velika je, kako nama je všeč tu v njihovem mestecu……Izgledalo je, da je na njega naredilo precej velik vtis, da ne potujeva s skupino, ampak sama, pa še z rentanim avtom. Preden sva z Velecenjenim krenila dalje, me je še vprašal od kod sva tisti dan krenila. Povedala sem mu, da iz Marakeša, on pa je medtem, ko sva se pogovarjala o tem, na umazano steklo avta pričel pisati črko M. Veselo sva si pomahala ob odhodu in ko sva se z Velecenjenim kasneje vrnila po najin avto, se nismo več srečali…na okenskem steklu pa ni bilo napisano Marakeš, kot sem pričakovala, temveč: MAMA. Ja, ja…saj vem…. Samo tile Maročani res znajo z mano!

Slovo od Marakeša je bilo toplo, tako kot je bil sprejem….v vseh ozirih. Čeprav je danes njihov »gospodov dan« – praznik, kot pri nas nedelja, nama je receptor pomagal napakirati prtljago v avto in se od naju poslovil, kot, da sva bila tam mesec dni. Stal je tam na pragu recepcije in nama mahal v slovo.

Midva pa sva krenila v boj z ostalimi udeleženci prometa za svoj košček ceste. Še vedno se čudiva, kako pri čakanju pred semaforji manjša vozila natančno zapolnijo vsak prazen prostorček med ostalimi večjimi – kot nekakšen moto – tetris (saj veste, kot tista video igrica). Po dobrih 240 km vožnje sva se pričela razvrščati za izhod proti Casablanci (po špansko – belo mesto), domačini pa ji ljubkovalno rečejo kar Casa. Ni da bi človek pričakoval kaj tako romantičnega, kot je prikazano v kultnem filmu, ki ima naslov po mestu in se ga spomnimo predvsem po igralcu H. Bogart-u. To največje mesto v Maroku, ki v ožjem središču šteje kar 5 mio prebivalcev, v širšem pa dvakrat več, je nesojena prestolnica in drugo največje pristanišče v Afriki. Široka glavna ulica, ki vodi preko mesta ima štiri pasove v obe smeri – koliko kolon pa naredijo šoferji, je odvisno od trenutne gostote prometa. Ravno zaradi gostote prometa je v Casablanci velik problem tudi onesnaženje z izpušnimi plini, kar poizkušajo sanirati s posebno vrsto fikusa, ki so ga zasadili po centru mesta. Ta fikus absorbira strupene pline in tako vsaj malo izboljša že tako neprijetno vlažno klimo.

Moderni in zeeelo obsežni del mesta naju ni zanimal, želela sva si ogledati samo tretjo največjo mošejo na svetu (takoj za Meko in Medino), ki stoji na/ob Atlantskem oceanu.  Po novi partiji moto-tetrisa, ki je bil tu še bolj napet, sva se prebila do enega izmed mnogih parkirišč pred mošejo. Obnemela sva, ker kaj tako velikega res nisva pričakovala. Vredno se je bilo ustaviti. Z izgradnjo te mogočne zgradbe so pričeli leta 1987, dograjena pa je bila 1994. Zanimiva je tudi zato, ker je bila složno zgrajena z denarjem, ki so ga prispevali ne samo muslimani, temveč tudi katoliki in židje. To je tudi razlog, da imajo dovoljen (organiziran) vstop tudi nemuslimani. Pri izgradnji so sodelovali največji umetniki in strokovnjaki feške univerze, ki so za izgradnjo uporabili izključno material, ki izhaja iz Maroka. O veličini stavbe priča že njen minaret, ki je visok 200 m (se spomnite tistega razmerja 5:1 !?). Masivna streha mošeje (1100 ton !!) pa se odpre in zapre (kadar je potrebno prezračevanje mošeje) v pičlih 5 minutah. V mošeji in pred njo lahko hkrati moli 120.000 vernikov. Pa to še ni vse! Ker ima bog po koranu svoj prestol na vodi, je del mošeje zgrajen nad morsko gladino, za kar so potrebovali 60 m visoke podporne stebre in tako morju iztrgali vso področje, na katerem sedaj stoji mošeja. Poleg mošeje v kompleks sodi še hamam (za 600 ljudi), knjižnica in še muzej! Skratka, osupljiva stavba z ogromnim osrednjim zunanjim prostorom. Midva sva bila tam ravno v času, ko je iz minareta donelo vabilo mujezinov k opoldanski molitvi.

Po ogledu mošeje sva odigrala še »izhodno partijo moto-tetrisa« in potem, ko sva dotočila gorivo (tu je cena za l od 1,2 – 1,3 €), sva nadaljevala pot naprej proti Fezu. Precej topel dan (v Casi je termometer kazal 26 plusa) se je med potjo začel kisati. Padla je tudi kakšna kapljica dežja, kar pa je bilo dobrodošlo, da se je najin pregreti jekleni konjiček malce ohladil (klime namreč nimava).

Ko smo že pri vročini, sem se ravno sedaj spomnila, kaj nama je včeraj povedala prijazna mlada muslimanka, pri tistih »mojih arganovih ženskah« iz Essaourie; med razlago o uporabi arganovega olja v kozmetične namene, me je opozorila, da ga je potrebno uporabljati zvečer, ker če se ga uporabi čez dan (pri njih je sonce stalnica), bo sonce naredilo, da boš podoben….Obami!! He, he…..(sem potrebovala trenutek, dva, da sem dojela, ker je to povedala povsem resno).

Po šestih urah vožnje in slabih dveh urah postanka v Casablanci, ter prevoženih 550 km, sva se končno pripeljala v Fez. Občutek, kot, da sva prišla domov! He, he….tule v Maroku, bodo res poskrbeli, da bom jutri imela domotožje! Bolj, ko sva se bližala najinemu hotelu, večja gneča je bila pred semaforji. V naključnih vrstah se je ob najin bok postavil motorist in ker sem imela malce odprto okno, se je ob čakanju pričel prijazno pogovarjati z nama: Od kod sva…sva morda Francoza?..Ne, Slovenca!…Navdušenje!..in dobrodošlica! Tik preden speljemo nama še na hitrico pokaže v katero smer je medina. Ko ponosno poveva, da je to »že« najin sedmi dan v Maroku, nama pomaha v slovo in da vedeti, da sva pa zdaj že tako na pol njihova….in sva res! V »najinem starem hotelu« v Fezu naju tudi mlad (ali veste, da je več kot polovica prebivalstva v Maroku mlajša od 30 let!?) receptor pozdravi, kot stara znanca. Povpraša naju kako sva potovala, kako nama je služil avto, kaj vse sva videla….Postaven fant, ki prav simpatično nosi tisti svoj zobni aparat. Zopet naju vpiše kot gosta. Tokrat samo za en dan. Žalostno pogleda in nama reče, da je čisto prehitro minil tale najin obisk v Maroku! In tudi midva se strinjava!

22.2. – sobota  – Fez in polet proti Bergamu in  DOMOV

Tokratna najina sobica v Fezu je bila najbolj mini izvedba kar si jo lahko človek zamisli, vendar ljubka in celo z balkončkom (1m2)…..o merah kopalnice raje ne bi, ker je bilo vprašljivo, kako se bo Velecenjeni spravil vanjo, toda imela je vse, kar imajo…veliki 😉

Zadnji dan v Maroku sva se zbudila v čudovito sončno jutro. Po zajtrku, sva spakirala (kljub temu, da sva imela s sabo bolj malo prtljage, je več kot pol sploh nisva potrebovala). Na recepciji sva se odjavila, se spakirala v avto, odpeljala proti zadnjemu obisku medine………in se tam spomnila, da sva v hotelu pozabila vzeti najine pasoše. Ti šment! Sem postala kar malo sitna…no, pa sva se vseeno najprej malce sprehodila še po  medini, tam pa človek ne more ostati dolgo slabe volje. Pred tem sva pustila najin avto z vso prtljago na nekem meni zelo dvomljivem mestu (kao parkingu za domačine). Ponudili so nama pranje avta (20 DAM)…in sva ga dala, naj ga operejo, jim vsaj kake druge neumnosti ne bodo hodile po glavi. Avto je bil od dolgih in prašnih poti res potreben vode.

Nisva se upala preveč zaplesti v zapletena ulična »čreva« medine v Fezu (saj veste: tistih 9000 uličic!) in sva se bolj držala dveh glavnih, pa vseeno ozkih ulic. Na koncu sva se sprehodila še čez velik del kjer prodajajo svežo zelenjavo in sadje kar si ga lahko zamisliš.

Še enkrat sva se ustavila v hotelu in dvignila najina pozabljena pasoša (receptorka se je strašno opravičevala), nato pa sva počasi krenila proti letališču. Potrebno je bilo vrniti avto, še prej napolniti tank z gorivom do polnega in glede na izkušnje tudi nisva vedela kako dolgo bo tokrat trajala »primopredaja«. Na letališču je Velecenjeni parkiral avto, pregledali so ga in vse je bilo bp…pa še oprala sva ga! Je rekel tisti stari možakar (od prvega dne), ki nama ga je predal, da sva dobrodošla tudi prihodnjič! Medtem sem jaz s prtljago sedela na obzidju pred letališčem in se v družbi črne letališke muce, ki se je želela crkljati, grela na sončku.

Eko, avionske karte za nazaj imava tokrat izpravne (so nama jih preko maila ponovno poslali včeraj) in jih je Velecenjeni sprintal s pomočjo tistega prikupnega mladega receptorja z zobnim aparatom, potem, ko je šel njegov šef domov (nekje po 23. uri zvečer). Tokrat imava celo »priority bording« in sedeža v drugi vrsti spredaj.

Sedaj se prav zares poslavljava od Maroka iz katerega sva v tem tednu iztisnila vse kar se je v tako kratkem času dalo. Od vsega sva si vzela delček, za pokušino. Tokrat sva izpustila najvišje vrhove Atlasa in puščavske predele. Obiskala nisva niti Rabata, čeprav je to glavno mesto Maroka – velika mesta vzamejo preveč časa! Kljub temu, da sem doma govorila, da želim končno videti kako izgleda Agadir, se bom morala še naprej zadovoljiti s pogledom na (nepospravljeno) mulotovo sobo. Ko sva se odločala ali greva iz Marakeša do Agadirja nama je najina receptorka dejala, da v bistvu tam ni kaj videti. Mesto pač, ki ga mi bolj poznamo po potresu, ki ga je leta 1960, čisto »razmetal«….sedaj so ga pa že spravili v red.

Ogledala pa sva si tradicionalni Fez, mirni Meknes, najstarejše rimske ruševine v Volubilisu, se preko zasneženega Atlasa dvignila na 1700 m in obiskala »čudaka« v maroški arhitekturi – Ifrane, doživela vrvež Marakeša, trla arganova jedrca in bredla po morju v Essaouiri in se za konec ustavila še pri tretji največji mošeji na svetu v Casablanci – Bogarta pa ni bilo doma 😉

Velecenjeni se je kot šofer odlično znašel v kaotičnem vrvežu velemest in na dolgih razdaljah med kraji. Štefica III (garmin) se je tokrat tudi dobro držala. Razen tistega lapsusa v Marakešu naju je varno vodila po vseh premnogih kaotičnih ulicah večjih mest, kjer bi brez nje zmrznila.

Za konec pa še kratka statistika:

V Maroku sva z najetim avtom prevozila okoli 1.700 km. Tem km pa je potrebno dodati še 2 x 500 km (od Petrovč do Bergama in nazaj) z najinim avtom.

Nekaj denarja sva imela s sabo, drugače pa sva sproti še dvigovala na bankomatih v Maroku. Strošek vsega potovanja za dva z vsemi stroški v Maroku (hrana, obvezne napitnine, vstopnine za muzeje, prireditve in ostale oglede, bencin, cestnine v Maroku in Italiji, drobna darilca……..) in tistim zneskom, ki sva ga plačala že pred potovanjem  = 1.500 €

Pa še nekaj hitrih razlag določenih besed:

Medina – najstarejši del mest, ograjen z obzidjem.

Caftan – svečano tradicionalno oblačilo (predvsem za ženske – lepo izvezeno)

Gandora – tradicionalno vrhnje oblačilo brez kapuce

Djelab –  tradicionalno vrhnje oblačilo s kapuco.

Hamsa (ali roka Fatime) – je popularen amulet v Islamu, ki varuje pred t. i. zlobnim  očesom. Simbol odprte desne roke je sicer znan in uporabljen kot zaščitni amulet v mnogih  družbah skozi človeško zgodovino.

Tajine – značilna lončena posoda za kuhanje s pokrovom, prav tako se imenuje tudi jed, ki jo  postrežejo v njej.

Dirham (DAM) –  maroški dirham – valuta v Maroku (1€ = cca 10 DAM)

Zellije (izg.: zeliš) – mozaik iz majhnih koškov keramike (značilen za Maroko)

Berberi – so prevladujoča muslimanska etnična skupina, ki živi v Severni Afriki.

Koül (kojl) – maroško »bio« črtalo za oči.

Amloü (amlu) – (nekakšna maroška tekoča čokolada) med, mleti mandeljni in arganovo olje.

Minaret –  (štirioglat v Maroku) visok vitek stolp islamske mošeje z enim ali več balkoni, s  katerih mujezin  poziva vernike k molitvi.

Karavan saraj – cestno postajališče in nastanitev za karavane na poti (po perzijsko).

Souk – komercialna četrt ali bazar

Medersa – šola korana

Mujezin – Mujezin je oseba, ki recitira ezan, tj. klic k molitvi, oz. kliče vernike k skupni molitvi v mošeji.