Moji Velikonočni Pirhi

Kako hitro teče čas….in že je pred vrati Velika noč. Letos je sicer malo kasneje kot lani, pa vseeno tako kmalu. V tem času so pogoste besede kot so: šunka, potica in seveda…pirhi! Pri nas negujemo tradicijo tako, kot smo bili navajeni od malega in tako je vse našteto in še kaj vključeno v “žegen”, ki se použije za velikonočni zajtrk. Vse je tako, kot so delali naši stari, samo potico raje zamenjam za domači kuglof, šarkelj oz. rozinovo potico. Kakor koli ga že imenujemo, važno je, da je v njem polno rozin, dobro namočenih v rum! Takšen kuglof je že pred dobrimi tridesetimi leti po pošti potoval k Velecenjenemu v Zadar, kjer je služil vojsko. Moj Krjavelj pa od vseh potic in podobnih zadev je samo moj kuglof. In pirhi…. ne spomnim se, da bi katera Velika noč minila brez barvanja jajčk. Barvala sem jih kot otrok, preden sem imela svoja dva…in barvam jih tudi sedaj, ko sta že oba bolj ali manj od doma. Vedno se najdejo novi mali otročki, ki mi služijo kot izgovor, da vsako leto ustvarim kakšen poseben pirh tudi zanje.

Tako sem lansko leto naredila malega jajčka-zajčka, ki je imel prava kosmata ušeska in repek. Namesto smrčka srček in med zobki deteljico. Ta je bil namenjen naši mali Zali deklici.  Letos pa sem domačo račjo jajčko spremenila v rumenega piščančka za ljubko malo okroglooko deklico. Jajček sem rumeno pobarvala z barvo za pirhe in nato iz ostankov, ki jih pač najdeš doma oblikovala rdečo kronico/rožo, iz oranžnega traku sem naredila kljunček, iz pravih peresc pa krila. Iz ostankov zelene rafije je kar mimogrede nastalo še gnezdo, ki služi tudi kot ličen podstavek za piščančka.

Prav tako sem se letos prvič lotila tudi okraševanja pirhov v servietni tehniki. Nisem želela uporabiti lepila, ker nameravamo te jajčke kasneje tudi pojesti. Malo sem pobrskala po internetu in našla dve rešitvi: namesto lepila bi lahko uporabila beljak ali pa vodo s sladkorjem. Odločila sem se za kombinacijo rahlo stepenega beljaka, ki sem mu dodala nekaj sladkorja v prahu. Nabavila sem lepe pisane papirnate servietke (svetujem bolj drobne vzorce). Nato sem ločila zgornjo, pisano, plast od spodnjih dveh. Izrezala sem želene motive, ki sem jih nameraval lepiti na jajčko. Za izdelavo pirhov v servietni tehniki svetujem bela, ali vsaj svetlejša jajčka, saj bo tako vzorec prišel lepše do izraza. Jajčke sem skuhala v trdo in nato s čopičem lepila vzorce nanj. Želela sem, da je celo jajce prekrito z vzorcem, zato sem lepila motiv ob motivu, z rahlim prekrivanjem. Za prvič sem bila zadovoljna z rezultatom. Moram napisati, da stvar sploh ni zamudna in tudi nobenega packanja ni. Končni izgled, pa je navdušil vse domače. Ob vsej tradiciji, so majhne spremembe prav dobrodošle.

Moja letošnja prva Pirhova družinica