Vsi, ki me malo bolje poznajo vedo, da sem tradicionalist, da se le stežka pripravim na raznorazne novotarije, sploh če to pomeni v smislu tehničnega napredka.
Spominjam se, da so me v službi celo leto mentalno pripravljali na mehak prestop iz DOS-ovskega programa v novodobne variante (pa to niti ni bilo tako dolgo nazaj). Ko so se namesto disket začeli uporabljati CD-ji, sem te dolgo imenovala okrogle diskete (in s tem spravljala moja dva računalničarja doma v sramoto in ob pamet). Razlika med DVD in CD pa mi je še dandanes španska vas.
Pred leti sem si zaželela nov walkman, ker mi je na starem odpadel pokrovček na mestu kjer so vložene baterije. Sploh nisem imela posebnih zahtev, hotela sem samo, da ima možnost poslušanja radia, pa da se lahko vstavijo te nove »okrogle« zadeve, ker kaset, ki so bile uporabne pri starem walkmanu baje nihče ne uporablja več. Pa sem ga dobila. Novega, lepega, okroglega, srebrnega. Izgledal je kot kakšen NLP v pomanjšani obliki in ………………..z veliko preveč stikali, lučkami itd. Že če sem ga hotela odpreti, da bi vstavila okroglo zadevščino s posneto glasbo, sem izčrpala vse svoje znanje in portpljenje. Prižgati radio je bil spet zame svojevrsten izziv. Ker te zadeve poslušam, ko hodim, ali pa sem v postelji (pred spanjem), torej ne čisto pri stvari, pričakujem, da so stvari jasne »na prvo žogo«. Pa niso! Tiste drobne gumbe, ki so posejani levo in desno krog in krog NLP-ja nikakor nisem mogla naštudirati. Na koncu vsega pa so mi še povedali, da je zadeva silno občutljiva na raznorazna tresenja in da jo moram držati popolnoma vodoravno, ker »se drugače nosilcu zvoka utrga«. Haaaaaaaaaalo?!!! Je treba sploh povedati, da poslušam sedaj zopet svoj star ofucan walkmen (žal samo radio, ker so kasete pase), baterije, ki brez pokrova veselo padajo ven, pa ponoči pobiram kot v pravljici Princeska na zrnu graha. Ampak sem zadovoljno pomirjena! Stari moj ima en gumbek zgoraj za prižiganje, levo na strani pa kolešček za iskanje postaj, pod njim je pripravno še en kolešček za urejanje jakosti zvoka. Kaj hoče človek še več!? Medtem so iznašli še neke manjše zadevice (mp3), ki jih lahko celo zatakneš za gumb na jakni! Japajade!!! Ali mogoče kdo od mene pričakuje, da si bom jaz v to malo zadevščino sama tlačila glasbo in potem še iskala gumbke, ki so sigurno nekje, pa jih ni videti…..
Še bi lahko naštevala in valila tehnološko sramoto na mojo nevedno osebnost, ampak mislim, da že našteto plastično prikaže mojo neuko nenapredno-tehnično naravo.
Gredo pa zato vsi ostali pri nas doma v korak s časom tehnike. Nekateri celo divjajo naprej, kar moram reči, je zame zeeelo naporno. Že tako potrebujem leta, da se privadim na nove zadeve in ko se ravno za silo navadim, ugotovim, da je stvar že davno zastarela in da so medtem iznašli že vsaj tri izboljšave.
Mobitelu sem se uspešno ubranila – vse dokler ni moja Pehta (pred 15 leti) šla v Ljubljano. Potem sem ga nekako sprejela, kot podaljšek popkovine, za vzgojne in tolažilne namene skozi težka obdobja pubertete naše prestolonaslednice. Osebnega računalnika (svojega) tudi nisem dolgo imela. Ko pa sem ugotovila, da doma niti svoje e-pošte ne morem pogledati; takoj sem bila namreč grobo obtožena, da sem zaradi brskanja po njem, kriva za razno-razne okvare računalnika. Poleg vsega ima Velecenjeni doma dva računalnika in še prenosnega in naš mulo Krjavelj prav tako!!! In tako so mi nabavili prenosni računalnik, ki bo samo moj! Najprej sem mu dala ime – Lojzek ( Lojzika-jaz, Lojzek-on) in s tem sem bila nekaj časa povsem zadovoljna. Končno sem se čez nekaj časa odločila, da bi pričela s pisanjem knjige za Mihovih 18 let. Pa mi tipkovnica na Lojzeku ni in ni dišala, pa program je bil tako »čuden«. In če sem kaj domače strokovnjake vprašala, so vsi belo gledali in zavijali z očmi proti stropu. Mojo računalniško agonijo je rešil Krjavelj, ki mi je iz vzgojnih razlogov ponudil razlog za odlog pisanja njegove knjige. Sem jo prestavila na zaključek šolanja – torej za nedoločen čas….. No, pa pustimo to…………to je že spet druga zgodba….
V službi sem sčasoma popustila tehniki in se privadila na nove programe. Moram napisati, da sem se tisto kar potrebujem kar hitro in dobro naučila uporabljati. In tudi doma sem naredila korak dalje. Konec tistega leta sem se odločila, da bom kdaj pa kdaj napisala kakšno zgodbico iz našega življenja. Zdelo se mi je, da bi bilo fino, če bi dodala kakšno slikico k tekstu. Te slikice so se takrat žal nahajale le v moji Noki-ji, lahko sem jih pogledala, toda kako jih naj spravim ven s telefona in na Lojzeka!? Pa počakam prijeten večer, se odpovem vadbi joge, in počakam da so vsi dobre volje. Milo pogledam domača strokovnjaka za računalnike (eden živi od računalnika, drugi pa za računalnik) in zelo ponižno vprašam, če bi mi lahko pokazali kako se tej stvari streže. Velecenjeni je bil zelo prijazen in je takoj pedagoško pristopil. Pa kaj, ko najini možganski polobli nikakor ne prideta skupaj in ga nisem čisto nič razumela. Nato pristopi mlajši družinski strokovnjak, ki si z desno roko tlači sendvič v usta, z levo pa zdrvi po vseh tipkah na računalniku…………in v trenutku prenese slike. Vmes mi s polnimi usti v nekem tujem jeziku s planeta »Pandora« razloži potek prenosa in……………..že sem bila na koncu svojih moči (in živcev). Je treba sploh napisati, da nisem popolnoma ničesar razumela? No, NISEM (ne vizualno, še manj pa verbalno, z vsemi tistimi rami, margarinami, folderji……in kaj vem kaj še)!!! Ko je mulo Krjavelj opazil moj zgubljeni pogled je čisto popenil, češ, da sem sto let za leseno žlico in da ni človeka, ki bi MENI lahko kaj razložil. Velecenjeni je (po 30. letih skupnega življenja pa tudi že nekaj ve o meni) opazil, da se bliža kriza in je hotel rahlo umiriti strasti – pa je bilo že prepozno! Zapornice so popustile, tekle so solze in če se mulo ne bi hitro pobral v sobo, ni vrag, da ne bi še kri!! Potem sem se spomnila na to, kako sem se jaz trudila z mulcem in ga učila stvari, ki so bile meni čisto jasne, recimo vezanje vezalk, pa vožnja kolesa……….ah, kje so ti časi! Tako daleč, da se ne morem spomniti, ampak, verjetno sem bila veliko bolj potrpežljiva!? Moja lastna dobrota, žrtvovanje za družino, so me pripravili, do tega, da sem se povsem poistovetila z ubogo Cankarjevo materjo v črtici: Mater je zatajil. Sedaj razumem kako je bilo revi hudo, pa še niti računalnika takrat niso poznali!
Sklenila sem, da bom slikice raje risala pod tekste, kot prenašala nova ponižanja, kar me je za tisti dan rahlo pomirilo.
Naslednji dan je prišla domov iz Ljubljane moja Pehta in me po neki drugi metodi naučila prenosa slik. Seveda si zopet nisem zapomnila kako in sedaj to počnem na nek svoj način in dokler mi ratuje, se ne sekiram!
Ja, s tehniko imam že celo življenje probleme, saj verjetno nisem tako butasta, samo ne da se mi spuščati v zadeve dokler se mi zdi, da po starem čisto ok klapa. Pa da smo si na jasnem: tehnika sama po sebi ne pomeni vedno nujno tudi dejanskega napredka! Treba je vedeti kdo je tu šef in kdo komu služi!!!