Potem, ko sem navsezgodaj pobrala tistih nekaj nadležnih polžev na visokih gredah, ki nikakor ne morejo doumeti, da ne pristanem na solastništvo moje solatke……sem si obula gojzarje in jo mahnila preko travnikov in nato naprej ob Savinji do Celja. Gojzarji sicer v normalnih razmerah ne bi bili potrebni, vendar sem računala, da me bodo zaščitili pred hudo jutranjo roso…..skoraj jim je uspelo. Spotoma sem nabrala nekaj lepih bezgovih cvetov, za prijateljevo kosilo, s katerim sem bila dogovorjena, da se dobiva na jutranji kavici na Špici. Tistih dobrih deset prehojenih jutranjih kilometrov skoraj nisem srečala sprehajalcev. V bližini mesta, pa so mi že prihajali naproti tudi jutranji mestni tekači. Popila sva kavico, rekla par pametnih in “močnih”, nato pa sva se zopet obrnila vsak v svojo smer in odpešačila nazaj vsak proti svojemu domu. Nazaj grede je sonček že kar pridno pripekal, pa tudi sprehajalcev je bilo veliko več. Takšnih in drugačnih. S tistimi, za katere bi večina rekli da so “malo bolj čudni”, smo si namenili pozdrav, z ostalimi pa ne….in prav je tako. Občutek imam, da je včasih kot bi imela oblečen čarobni nevidni plašč…..postanem nevidna. Velikokrat tudi za “dobre” znance in stare sodelavce……in tudi to je prav. Verjetno obstajajo ljudje s katerimi se pozdravimo kar tako, ker smo veseli slučajnega kratkega srečanja, ker nam vračajo podobno energijo……in drugi, za katere obstajamo in smo vidni samo takrat, ko nas potrebujejo……in tudi to je prav. In zelo prav je tudi to, da sem se z leti naučila prve in druge med sabo razločevati…..
Lepo je takole ob jutrih pešačiti sam zatopljen v svoje misli, poslušati ptičje petje in žuborenje reke…..Ni je boljše meditacije od te! Stvari se kar same od sebe postavijo na pravo mesto. Na poti nazaj proti domu sem nabrala tudi nekaj cvetov bezga za naše kosilo. Ej, takšen bi moral biti vsak dan! Z dvajsetimi prehojenimi kilometri narediš nekaj za telo, umiriš dušo v tišini svojih misli…..poleg vsega tega pa ob povratku domov prineseš še sestavine za slastno kosilo, ki ti ga daruje narava.
Dišeče bezgove cvetove sem pomakala v maso, ki sem jo naredila iz rumenjaka, moke, malo soli, malo naribanega muškatnega oreščka, mleka in v sneg stepenega beljaka….in jih ocvrla na vročem olju. Potem, ko sem jih za kratek čas položila na papirno servieto, da se je odvečna maščoba odtekla, sem jih rahlo posute s sladkorjem postregla naši teti, ki je zatrdila, da boljših še ni jedla v svojem življenju.
Zato tudi vi ne pozabite, da cveti bezeg….privoščite si ga v čaju, sokovih in ocvrtega!