Končno sem se le spravila letos na kolo. No, ne še na mojega “tapravega – medkrajevnega”, ampak tistega “poganjavčka” s košarico. Zakaj? Zaradi vetra v laseh in krčev v nogah ha, ha…… Jaz nisem kakšen zagret športni rekreativni kolesar….sem bolj tak ljubiteljski. Kadar najdem čas za kolesarjenje, potem se potrudim, da tudi uživam v pokrajini in ne gledam ves čas na uro in prevožene kilometre. Danes je bil tak dan, ko ni bilo nujnega dela na vrtu…in ko je Velecenjeni odšel na svoj turnir badmintona, sem se odločila, da tudi jaz malo pretegnem svoje krake. Znak, da sem res uživala v vožnji je bil, ko so me z dvorišč hiš mimo katerih sem se peljala pozdravljali ljudje in mi mahali…..verjetno zato, sem ugotovila, ker sem se režala sama sebi v brk. Fino je bilo takole sama s svojimi mislimi kolesariti med polji in vasmi. Nazaj grede sem zadnje kilometre prevozila med kapljami majskega dežja….pa ni bilo hudega, saj vendar nisem iz “cukra”!