26.4. – 27.4. 2019
Celje- Lenti (z avtom)naslednji dan s kolesom: Lenti – Keszthely – 70 km
Naša stalna kolesarska četverica se je za letos odločala kam bi jo mahnili. To je bila taka »butalska« skupščina….in največji Butalec (se pravi jaz) sem predlagala Blatno jezero na Madžarskem. Lepo se zapeljemo malo čez mejo (da pot ne bo prekratka in prelahka), potem pa švrc naokrog jezerca. Na Balatonu, kot se mu reče po Madžarsko, še nisem bila in bogsigavedi od kod sem ga očitno enačila z velikostjo Šmartinskega jezera. Mojca je vestno, že dober mesec prej, rezervirala prenočišče v Lentiju, od koder smo imeli namen kreniti s kolesi. Nato sem se malo bolj pozanimala in videla, da krožna kolesarska pot okoli Balatona meri 210 km. Od Lentija do prvega kraja ob jezeru (Keszthely) pa še 70 km. Naša Mojca je medtem že malo pozabila na rezervacijo v Lentiju in je vseskozi računala na 200 km dolgo progo. Uboga jaz, ob obilici vsega, kar se mi je zadnje dni dogajalo, pa tudi nisem uspela več kot dvakrat sesti na kolo. Pa sem se tolažila….Panonska nižina…bom že! Toliko o Butalcih…….
Vinarium
Pa smo spakirali, zares čisto najmanj kar se je dalo, natovorili kolesa in se odpravili na pot ob štirih popoldan, ko so naši prišli iz služb. Spotoma smo se ustavili še v Vinariumu v Lendavi, ker je bilo dovolj časa. Se v silnem vetru dali zapeljati do vrha, pomahali letalu, ki je krožilo okoli stolpa, si ogledali razstavo pirhov in jo nato počasi mahnili do Lentija. Vse po planu! Našli naše prenočišče Fönix Fogadó, se zmenili, da lahko štiri dni parkiramo naš avto na njihovem parkingu in se obilno navečerjali. Pred spanjem smo si privoščili še krajši sprehod po Lentiju v spomin na tiste čase, ko smo sem hodili po strašno ugodnih nakupih (moji spomini sicer niso tako lepi, ker so mi takrat na tržnici izmaknili denarnico z vsemi dokumenti). Med sprehajanjem smo kar na nekaj stavbah videli napis Fogadó…..pa smo si rekli: poglej, tole naše prenočišče pa ni od muh, po celem Lentiju ima podružnice. Kasneje nam je stric Google translate razložil, da Fogadó pomeni ….gostilna. Prvo noč smo imeli štiriposteljno sobo. Trudili smo se vsak po svojih močeh, da s smrčanjem ne bi motili drug drugega. Ob treh ponoči, pa sem planila pokonci, ker mi ni bilo jasno, zakaj je Mojca v moji spalnici in se nagnjena preko okenske police pogovarja v angleščini. Uboga skrbna revica je slišala trobljenje in sumljive glasove, pa se je zbala, da bi nam kdo ne ukradel naših koles, ki so bili preko noči še na strehi avta. Očitno so zelo pozni turisti želeli priti do prenočišča in jih je Mojca napotila na vhodna vrata. Ne vem ali so uspeli zbuditi tudi lastnike, toda naša kolesa so ostala varno na svojem mestu.
Zajtrk smo imeli naročen ob osmi uri. Naj ga opišem z eno besedo: nemoršnitislučajnovsegapojest! Ti Madžari se čisto overdozajo s količinami hrane. Dobili smo od jajčk na oko, salam, sira, masla, marmelade, kave, čaja, kruha (nekaj vrst) in jogurta. Obilno podloženi smo nase navlekli kolesarsko opremo in jo po kolesarski poti mahnili proti Balatonu. Vreme je bilo oblačno, samo, deževalo pa le ni. Žal je kolesarska pot potekala samo malce ven iz Lentija, potem smo pa morali ob robu ceste naprej, Še dobro, da je bil promet dokaj zmeren, ker je bilo potrebno posvetiti vso pozornost luknjam v asfaltu. Vam povem – adrenalinsko! Čisto malo je manjkalo, pa bi tisti jutranji jogurt v samopredelavi nastal skuta, tako nas je premetavalo. Ponekod so bila celo opozorila, grbine na cesti, kar je v »prevodu« pomenilo, da je tam asfalta kar zmanjkalo. Z razno raznimi napisi v Madžarščini si pa tako nismo mogli kaj dosti pomagati, ker žal nihče od nas ne zna nič madžarsko (razen kletvice, ki me jo je naučil naš Tuza in s katero si nisem mogla ravno veliko pomagati, čeprav sem jo kar naprej po tihem izgovarjala). Madžarski jezik ima 40 črk in še tiste posvojene iz drugih jezikov (q,w,y.x). In kot da to še ne bi bilo dovolj imajo še razne črtice, pikice in ostale »kronice« nad nekaterimi črkam, ki povsem spremenijo izgovorjavo. Vem kako to zgleda, ker me je naš madžarski prijatelj Tuza potrpežljivo učil izgovarjati enozložno ime nekega kraja, pa mi nikakor ni uspelo. Jasno torej, da ob vsej tej množici črk razsipno ravnajo z njimi in jih vtikajo tja, kamor se meni zdi, da delajo samo zmedo. Recimo kraj Kesteli so »zamaskirali« v Keszthely! Moram pa priznati, da se nas trudijo razumeti, čeprav se včasih pogovarjamo kar v treh jezikih istočasno.
Na poti do Balatona nismo srečali nobenih drugih kolesarjev….itak! Nas je pa ob poti prijazno pozdravil in nam pomahal starejši par domačinov. Nismo jih razumeli (verjetno sta govorila v narečju…..hhihi).
Naj na kratko opišem še našo današnjo pot, kolikor sem si jo lahko ogledala takrat, ko sem dvignila pogled od lukenj na cesti. Obširna polja oljne repice, ki že lepo rumeno cveti in ostale njive, ki so še samo zorane. Poleg luknjaste ceste mi bo v spominu (v tazadnji in nogah) ostal še prečni profil, ki zgleda kot zelo razburjen ježevec! Vzpon za vzponom! Srce mi je ihtelo za mojim kolesom na baterijo – žal prepozno! Končno smo se privlekli do Keszthely-ja. Ob štirih popoldan, če ne bi bilo mene, bi ostala trojica prišla na cilj gotovo kakšno uro prej. Saj mi je bilo hudo, samo, glede na to, da sedaj, ko jaz tole pišem, že vsi lepo smrčijo, mi je malo lažje.
Takoj, ko smo našli rezervirano prenočišče za ta dan, sem se stuširala z vročo vodo in upala, da izperem vse morebitne mišične krče. Nato smo se peš odpravili na kratek potep po zares lepem mestecu. Od zunaj (ker smo za obisk notranjosti bili prepozni) smo si ogledali impozantno palačo Festetics. Zgodovina palače je stara več kot 750 let. Sedaj je muzej Helikon in je največja atrakcija tega mesta. V palači je kar 111 dvoran, kar jo uvršča med največje na Madžarskem. Tudi park ob njej je čudovit. Morda nam njeno notranjost uspe pogledati, ko se vračamo nazaj.
Za večerjo smo si tokrat naročili pizzo, nato pa se spravili v sobe, da si naberemo novih moči, za jutrišnje nadaljevanje naše kolesarske dogodivščine.
(jutri napišem še kaj več o Blatnem jezeru, ko si ga ogledamo od blizu).
28.4. 2019 Keszthely – Balatonfüred 77 km
Blatno jezero, Balaton ali madžarsko morje, je eno največjih jezer v Evropi. Gladina jezera je na nadmorski višini 104 m. Globina je precej manjša, kot bi si človek mislil, povprečno 3 m (v najglobljem delu pa 11 m). Leži vzhodno od meje s Slovenijo in je od naše Lendave oddaljena okoli 70 km.
Višek sezone turizma je v juliju in avgustu in baje je takrat tam peklenska gneča. Zato smo se ga mi odločili obiskati že pred prvomajskimi prazniki. Kljub temu, da vremenska napoved (tako kot vedno, kadar se odpravljamo na kako pot) ni bila najbolj obetavna, se vse hude napovedi niso uresničile. Pravzaprav nas je danes cel dan spremljalo sonce (okoli 20 stopinj smo imeli) in če ne bi bilo zoprnega vetra, bi bilo že kar kičasto.
Nekaj moram seveda napisati tudi o cenah, valuti in takšnih materialnih zadevah. Preden smo se odpravili na pot sem bila skoraj prepričana, da imajo tudi Madžari eure (ne vem zakaj). Ampak seveda ni tako. Še vedno imajo svojo denarno valuto- forint. Za 1 eur dobiš okoli 322 forintov. Prvi dan smo morali kar s kalkulatorji preverjati cene, ker se v zneskih s tako veliko mesti nismo ravno znašli. Za sladoled za nas štiri, vsak po dve kepici, smo plačali 2.000 forintov, kar se sliši ogromno. V bistvu pa je kepica (zares dobrega sladoleda) v evrih samo 0,80 eura. Pri dvigovanju denarja na bankomatih smo opazili razliko……recimo: pri dvigu 20.000 forintov ….smo bili ob 4 kepice sladoleda. Ahaha, kaj morem, sladoled je moja valuta in samo to razumem pri preračunavanju. Drugače so pa cene tu dokaj podobne našim, ne vem pa kako je v glavni sezoni. Kar se tiče prenočišč vedno iščemo prenočišča za štiri in če se le da z zajtrkom. Limit pri bookingu prenočitev smo si določili 100 eur. Zaenkrat nam kar dobro uspeva, saj smo za tri prenočišča odšteli na osebo okoli 25 eur z zajtrkom vred. Veliko pivo je 1,80 eur, kava (Illy) okoli 1 eur. Kosila si ne kupujemo, ker s polnim želodcem res ne moreš kolesariti, si pa privoščimo zgodnje večerje. Tu na Madžarskem so količine hrane precej večje kot pri nas, cene pa primerno nizke. V teh dneh smo plačali za dve večerji od 25 – 35 eur za vse štiri s pijačo vred. Tista v Lentiju je bila do sedaj najobilnejša in najbolj poceni. Vstopnine za muzeje ob Blatnem jezeru so 8 -10 eur (vsaj kar smo mimogrede videli). Seveda, se pa dobi tudi dražja jedača in pijača, namenjena »višjim slojem« ….bogjimpožegnaj, mi smo čisto zadovoljni.
Danes zjutraj, po (zopet) obilnem zajtrku, sem se pogovarjala s prijazno lastnico prenočišča. Jaz v angleški nemščini in ona v madžarski angleščini….pa sva se vse zmenili. Na koncu smo dobili še kolesarski zemljevid okoli Balatona, ki smo ga iskali, pa je bilo vse zaprto. Verjetno je v glavni sezoni več stvari odprtih tudi na nedeljo, samo sedaj se vidi, da se na sezono šele pripravljajo. Opravljajo razna manjša popravila, kosijo, barvajo……vse razen asfalta na kolesarskih progah….za katerega pa dvomim, da bo kdo poskrbel. Za današnji dan smo imeli v načrtu ležerno kolesarjenje ob obali Blatnega jezera (samoumevno smo predvidevali, da je obala položna..). V bistvu smo šele danes zjutraj prvič čisto zares videli Balaton …….in razumeli slovanski koren, ki je ostal Madžarom v imenu jezera – res je blatno. Mi, ki smo navajeni na čisto Jadransko (Hrvaško…itak) morje, upamo, da je blato vsaj zdravilno. Drugače pa obala jezera res čisto spominja na obmorska letovišča, le da ob robu jezera plavajo ogromni beli labodi, namesto galebov. Spili smo jutranjo kavico v enem že odprtem lokalu ob obali, se veselili sončka in nato osedlali naše oprtane konjičke. Tokrat smo kolesarili po kolesarski stezi, ki pa je tekla bolj ob železnici, kot ob jezeru. Ko pa smo čez čas opazili, da tudi proge ni več, smo dojeli, da nas je kolesarska pot zapeljala nekam v vinorodna gričevja ob Balatonu. Super, samo vzponov smo imeli že včeraj dovolj in nanje danes res nismo računali. Po naključnem ogledu vinorodnega dela Balatona (vključno z vinotoči), smo sklenili, da se v prihodnje ne bomo pustili tako hitro speljati s poti ob obali. Žal, smo kasneje ugotovili, da se kolesarska pot ponekod kar konča v slepi ulici in puščice ti zopet kažejo smer v višave. Ker smo nekajkrat trmasto vztrajali, smo tudi malce zašli. Kolesarske poti so sicer prekrite z asfaltom, samo kaj, ko so korenine dreves močnejši partner v tej zgodbi in na gosto dvigujejo asfaltno prevleko. Vam povem….na čisto vsako korenino sem zapeljala s kolesom, tako, da kar me ni bolelo včeraj, me bo zagotovo danes. Mimogrede naj povem, da so po včerajšnjem podvigu še vse moje mišične mase na svojem mestu, prav tako pa (žal) tudi celulitis. Skratka, tudi danes me je spremljala tista edina Madžarska kletvica, ki jo znam in mislim, da sem jo danes izgovarjala bolj pravilno.
Čas je tekel kot za stavo, prevoženi kilometri pa nikamor. Mater se je vleklo počasiiiiii. Kadar je slučajno vzponu sledil tudi kak konkreten spust, sem gotovo zapeljala na vse korenine, in zadela vse luknje v asfaltu (ki so mimogrede belo obkrožene…..Velecenjeni pravi, da zato, ker jih bodo popravili…..) In, da ne bi šlo prelahko smo imeli čisto ves dan močan veter z boka ali pa direkt v prsa. Verjemite, to človeku res vzame voljo, pa sonček gor ali dol. Moram priznati, da sem današnjih zadnjih 20 km razmišljala samo še o kavi, pijači, cigaretu…..pravzaprav….čemerkoli, samo da dam ta zadnjo z bicikla na leseno ravno podlago. In smo se ustavljali, kar nekajkrat več, kot smo nameravali. Enkrat je imela gospa ob cesti avto škodo pic-up lično predelano za prodajo pijač in manjših prigrizkov. Seveda smo se ustavili, nabavili vse od pijače do sladoleda, medtem ko se nam je med nogami prijazno smukal domači muc Rudi po imenu.
Res smo bili že kar pošteno utrujeni in so se nam zato dogajale tudi manjše nezgode. Meni je recimo z rok ušlo moje kolo in klofnilo Mojco po nogi……Peter je hotel sestopiti s kolesa z nogo vpeto v stopalko,…. Velecenjenega pa je teža zadnjega dela kolesa prevagala pri naskoku nanj. Vsi preživeli brez poškodb……nič bat!
Utrujeni, lačni, prevetreni kot najboljši pršut, smo se odločili, da preskočimo mesto Tihany, ker bi to pomenilo dodatnih 5 km (verjetno zopet v kak klanec) in jo kar mimo urezali do naše današnje končne destinacije v Balatonfüred-u. Nabasali smo kar v prvo grill restavracijo ob poti in naročili mešano mesno ploščo. Peter je končno prišel do (do solza) pekoče feferonove omake, jaz pa do svoje »gulaš supe«…..Vse nam je postregel stari šef osebno, kar je dobilo posebno artistično noto. Za vse kar je odnesel od šanka proti naši mizi je bilo veliko vprašanje, ali bo prišlo do nas. Mojci je prevrnil Coca colo, med potjo do nas je izgubil polovico žlic in nožev (en nož smo kasneje našli še pod mizo). In Peter se je že na glas drl: »Pazi!«, ko je maširal k nam z naročili. Vam povem, adrenalinsko do konca! Nas je pa spravil v dobro voljo, da smo lahko načrtovali rahle spremembe našega kolesarjenja v naslednjih dneh in bookinga prenočišč.Kar nekaj časa smo iskali naše današnje prenočišče in ga malo pred šesto zvečer le našli. Gospodar, pravi veseljak nas je sprejel z belim vinom in smo ga morali zvrniti (razen Mojce). Je vprašal, če bi še, pa sem ponosno po madžarsko (ker po dveh dneh pa res obvladam) odgovorila: “kerem”….in mi
je veselo še hotel natočit, ker sem rekla prosim, namesto hvala…..ahaha. Potem je sledil še hiter tečaj najosnovnejših madžarskih besed, kot je npr.: “Na zdravje”….”Egeszsegre” (seveda nad e-jim manjkajo še tiste madžarske črtice, samo jih moj računalnik ne podpira). Skratka, ko smo do dobra nadrilali madžarski na zdravje, smo se zmenili še za zajtrk jutri zjutraj in se spravili v sobe. Aja …na mizi poleg vina je bila tudi mineralna voda. V bistvu Balatonfüred ni samo mesto grozdja in vina, ampak je tudi zelo znano zdravilišče z mineralnimi vrelci (in baje slavno kislo vodo).
29.4. 2019 Balatonfüred – Balatonfenyves 57 km
Zbudili smo se v kislo vreme. Pa saj smo že navajeni, da nam vsak dan postreže z novimi izzivi. Prvi dan smo imeli kup težkih vzponov, drug dan veter v prsa…..no danes nas bo pa očitno zeblo. Zato sem pri zajtrku (sploh, ko sem videla, da imamo med drugim za zajtrk pripravljeno tudi narezano čebulo…..), prva odgovorila s »kerem igen«, ko je »Ištvan« vprašal, če bo kdo palenko. Tako sem že pred zajtrkom »egeszsegre«! Pri natovarjanju na kolo sem srečala še en kolesarski par in bila prepričana, da sta Nemca, zato sem pozdravila z »Morgen«…in ona dva vljudno nazaj isto. Pri poravnavanju nočnine in zajtrka, pa smo ugotovili, da smo vsi Slovenci…hihihi. Res smo srečali kar nekaj »naših« te dni. Včeraj nas je klical direktor Velecenjenega, ki skupaj z ženo tudi kolesari z izhodiščem v Tihanyju, ampak smo utrujeni pot kar nadaljevali do Balatonfüred-a. Včerajšnji dan je bil precej naporen, zato smo imeli zvečer hitro butalsko skupščino in se dogovorili, da bomo eno etapo kolesarjenja, tisto do Siofoka, kar izpustili, ker bo drugače vsega preveč. Bomo pa prihodnjič, smo se dogovorili. Tako smo si za naslednji dan našli prenočišče na drugi strani Balatona v mestu Balatonfenyves. Nase smo navlekli vse kar se je dalo in zakolesarili nazaj proti Tihany-ju. Med potjo nas je poklical Marko, s katerim smo se včeraj zgrešili. Ravno toliko časa smo še imeli pred vstopom na trajekt, da smo skupaj popili kavico in na hitro izmenjali izkušnje. Našo nesojeno današnjo etapo sta namesto nas včeraj oddelala Marko z ženo in po njegovih besedah, nismo zamudili nič kaj velikega. Hvaležni za prijazno tolažbo in kavico s pecivom, smo se poslovili od njega in jo zašibali na trajekt. V parih minutah smo bili na drugi strani Blatnega jezera in nadaljevali po kolesarski stezi čisto blizu jezera in tako ravni, kot smo si v začetku predstavljali, da so vse kolesarske poti tod okoli. Če ne bi bil tak mraz, bi bilo danes res luštno na kolesu. Kilometri so kar leteli izpod naših gum in ker nismo imeli časovne stiske (in nobenih vzponov), smo se večkrat ustavili. Na tej strani je obala Balatona res bolj ravna. Kljub temu, je Velecenjenega zopet premagala težnost otovorjenega kolesa in športno se je zložil po tleh. Brez posledic, se je takoj tudi elegantno pobral. V stilu reka, da je junak, ki se pobere, ne tisti, ki pade…ahaha.
Ob obali so vsepovsod naselja vikendic……res pa je, da ima po našem mnenju, zgornji del jezera več »duše«. Vozili smo se po ozkih uličicah in si ogledovali male hiške na vsaki strani. Nekatere so bile prav prikupne in bi z veseljem prebivala v njih. Zopet smo naleteli na nekaj streh (takšnih okroglo vegastih), za katere bi Velecenjeni dejal: »to se ne da«! Očitno se
“Orbantrek”
na tej strani jezera pripravljajo na sezono, saj so bili ob ulicah nagrmadeni predmeti iz hišk. Pripravljeni za kosovni odvoz zavržene stare opreme in sploh vsega kar se je nabralo preko zime. Veter pa je čedalje bolj pihal, zato smo se odločili, da se že pred ciljem ustavimo na kosilu, da se malo pogrejemo. V Fonyod-u smo našli odprto gostišče ob obali (tudi na tej strani jezera jih je večina še zaprtih) in si privoščili odlični (predvsem pa vroč) bograč gulaš (itak, da z dodatkom pekočega feferona – za zdravje) in na koncu medve z Mojco še eno fino kavico, ki je imela na dnu med. Potem, ko smo se najedli, smo zopet malo pogledali na zemljevid in ugotovili, da imamo do današnjega končnega cilja še kakšnih 15 km. Še dobro, da je bila kolesarska pot še naprej brez vzponov, ker bi bilo drugače s tako polnimi želodci kar težko pritiskati na pedala. Med potjo smo naleteli na zaporo kolesarske steze, ker je očitno bilo nekaj narobe z vodovodno napeljavo in je bilo vse razrito. Peš smo obhodili zaporo, Velecenjeni pa je strokovno pofotkal »vodovodarsko katastrofo«, kar se mu šteje kot strokovna ekskurzija.
Prav veseli smo bili, ko smo se bližali cilju, saj je vedno bolj pihalo in na nebu so se zbirali vedno temnejši oblaki. Našli smo naše današnje prenočišče, ki nosi ime po našem Petru in je tik ob jezeru. Malo nas je zagrabila panika, ker se ob zvonjenju ni nihče oglasil, potem pa je Velecenjeni poklical gazdarico, ki je v petih minutah pridrvela odpret vrata. Režala se je, ko nas je videla kako se premraženo kot piščančki stiskamo ob zid hiše. Hitro smo se »vselili« in sanjali o vročem tušu, lastnica pa nas je razveselila, da imajo tudi savno. Mi trije »ta stari« smo jo takoj prižgali in si nato dodobra pregreli premražene kosti. Nato pa je trojica odšla na »lov« za bankomatom in trgovino, jaz pa sem hitela pisati zapiske današnjega dne, da ne bom zopet bedela pozno v noč. Medtem, ko jih ni bilo, smo dobili še madžarske »sostanovalce«. Še dobro, da smo izkoristili mini savno takrat, ko smo bili še sami.
V sobi imava mini televizor in zopet se bom lahko režala ob gledanju Leonarda DiCapria, Harrisona Forda in ostalih ameriških zvezd, z odlično madžarsko izgovorjavo. Ne morem se navaditi na to, da Madžari vse sinhronizirajo in je zame vsak film komedija, ne glede na to kakšnega žanra v resnici je.
30.4. 2019 Balatonfenyves – Heviz 36 km
Naj začnem današnje poročanje s včerajšnjim dnevom, ki sem ga zaključila preden se je naša trojka vrnila s pohoda. Po eni strani mi je kar malo žal, da me ni bilo poleg, čeprav so prehodili 7 km (za brezveze). Baje se je Velecenjeni nekaj zatipkal na bankomatu in ko je že ravno hotel klicati dežurno številko madžarske banke, se je doma (v Petrovčah) vklopil alarm (verjetno zopet naš maček) in je začel tuliti telefon Velecenjenega …..ahahaha!! Če je kamera posnela dogodek, je to verjetno super material za na madžarski youtube! No, denar so nato lahko normalno dvignili. Trgovine so pa na tej strani jezera še vse zaprte. Z obratovanjem pričnejo šele zadnjega maja (se pravi – čez 1 mesec). Takrat, ko se tu začne predsezona, ker mi smo očitno v pred-pred sezoni. Tistega čipsa in vode torej nismo dobili, pa take lušte smo imeli…..To, da smo si kasneje ogledovali vremensko napoved za naslednji dan, nam pa tudi ni popravilo razpoloženja. Po urah smo natančno naštudirali kdaj ima namen deževati, kako močan bo veter in s katere strani bo pihal…… Pripravili smo si oblačila, kot da bo naslednji dan snežni metež in vse spakirali, da bi lahko zjutraj takoj po zajtrku skočili na kolesa. Nekako smo izračunali, da bi nam znalo znesti, da do prvega dežja pridemo do Heviza.
Zjutraj je lastnica pripravila (seveda zopet zelo obilen) zajtrk še prej kot smo se včeraj dogovorili, tako da smo 10 minut čez osmo že kolesarili proti Keszthely-ju. Temni oblaki so bili za našim hrbtom, pred nami pa je sonček sramežljivo kukal izza oblakov. Veter je sicer pihal, pa bolj v vrhovih dreves. Zmotivirani z grožnjo poslabšanja vremena, smo drveli po ravni (hvalabogecu) kolesarski cesti hitreje kot bi sicer. Tako smo v Keszthely prikolesarili že okrog enajste ure……o dežju pa ne duha ne sluha. Naš današnji »domek« smo imeli rezerviran v Hevizu (cca 7 km naprej) in to po drugi uri popoldan. Super….končno dopust! Na promenadni ulici Keszthelyja smo v miru popili kavico. Poslušali baročno nastrojenega uličnega artista na piščalki in mu pustili vse kovance, za ostanek pa sva si z Mojco privoščili še vsaka eno kepico odličnega sivkinega sladoleda. Nikamor se nam ni mudilo……..zato smo se spomnili, da imamo končno tudi čas za ogled tistega zanimivega dvorca v centru Keszthelyja…..tistega z 111 sobami. Oba Velecenjena sta si dotični dvorec pred leti že ogledala, zato sva si ogled privoščili samo medve. Sprehodili sva se po sobanah, ki so namenjene ogledu, najbolj pa naju je očarala ogromna knjižnica. Res vredno ogleda! Še bi se dalo kaj ogledati tudi od ostale ponudbe v sklopu dvorca…..pa se nam je zdelo, da je za en dan kulture dovolj.
Velecenjeni se je dogovoril, da nam bodo prenočišče za danes odprli že malce prej, zato smo spravili svoje tazadnje na kolesa še za tistih nekaj kilometrov do Heviza. Znašli smo se sicer pred zaprtimi vrati Ville lux, vendar z obljubo, da nam pridejo odklenit v petnajstih minutah. Med čakanjem smo si prebrali, da je naše današnje prenočišče leta 2015 dobilo nagrado – kot najboljše booking.com. in opazili napis na tabli, da govorijo tudi rusko. Ko jo je čez čas do nas primahal starejši, po nosu potolčen možakar, smo ga sprva kar malo ignorirali. Ker pa je na vsak način (in v več jezikih) poizkušal vzpostaviti komunikacijo, nam je končno postalo jasno, da bi nam rad odklenil vrata. Na koncu je komunikacija stekla v ruščini. Odlično….odprl nam je vrata vrtne ograje in tako smo lahko sede čakali, da nam odprejo še vrata hiše. Nismo čakali dolgo in je prišel še drug možakar, nam odklenil in dodelil sobe. Hitro smo se razpakirali in ko sem se ravno tlačila v moje nove črtaste kopalke…..v katerih sem, mimogrede, kot ležeči policaj na cesti, preko katerega so pomotoma narisali prehod za pešce…..je potrkalo. Seveda se midva nikoli ne zakleneva…in ker sem bila prepričana, da je Mojca, sem se zadrla, da kar napreeej! In je vstopil…..še dobro, da sem bila za silo stlačena v kopalke, ker možakar sprva ni vedel ali bi skočil naprej ali nazaj. Potem se je pa iz njegovih ust vsul plaz ruskih besed, ker je bil očitno prepričan, da sem rusistka, ali kaj!! Medtem ko si je Velecenjeni vzel čas zase v toaletnih prostorih, mi je rusko govoreči gospod priskrbel štiri brisače za kopanje v termah (če sem slučajno pozabila povedat smo bili namenjeni da današnji dan zaključimo v termah)….za povrh pa smo dobili še tri penaste palice, ki se sklenejo v obroč. Če komu ni jasno, je to obvezni pripomoček za plavanje v teh koncih. Med potjo do term (kamor smo jo mahnili peš) smo takoj vedeli kdo se gre namakat, ker so imeli ljudje po dva ali tri navešene po sebi. Vstopnina za 3 ure je bila kar zasoljena (10 eur), zato smo mogoče malce preveč pričakovali. Impozanten vhod…..potem pa blatna mlakuža (v pokritem delu termalnega jezera) nabito polna ljudi, ki je seveda vsak imel svoj penasti obroč okoli pasu, ki so viseli na ograjah in se namakali v termalno blatni vodi. Sva z Velecenjenim najprej šla na zunanji, odprti del, tam kjer naj bi (po reklamah sodeč) zaplavala med rajsko lepimi lokvanji. Žal, je bila zunaj voda precej mrzla, za lokvanje pa očitno tudi velja še pred-pred sezona in jih še ni. V vodi smo bili tako dolgo, da se mi je začela grbančiti koža na prstih rok, nato pa smo se obrisali, preoblekli v suha oblačila in jo pocvirnali ven iz term. Smo naknadno ugotovili, da je zdravilna voda tudi radioaktivna in da smo bili ravno dovolj časa v njej. O kakšnih zdravstvenih izboljšavah, ki jih bomo zaznali poročam jutri.
Po napornem obisku term smo si privoščili še večerjo…..preobilno, tako da sva se z Mojco morale odreči palačinkam, ki sva jih imeli v načrtu za po večerji. Med rahlimi kapljicami dežja smo okoli šestih prišli nazaj do naše današnje hiške, v kateri danes kraljujemo sami. Medtem, ko zdaj pesnim tale današnji povzetek, se je ostala trojica posvetila kuhanju kave na avtomatu Saeco profesional. Žal je tako profesionalen, da jim ni uspelo, kljub temu, da je Mojca googlala za navodili. Tako je čudno pokalo in puhtelo iz aparata, da je vse skupaj imelo vpliv tudi na moje pisanje. Se opravičujem…..bila sem v strahu za lastno življenje. Sedaj namesto kave pijemo Coca-colo, ki ima baje podoben učinek.
Samo delno sem spremljala butalsko skupščino, ki je načrtovala jutrišnjo (zadnjo) turo……očitno bo zopet prišlo do nekaj sprememb. Pa o vsem itak poročam jutri.
1.5. 2019 Heviz – Zalaegerszeg 44 km
Danes je za mano bolj slab počitek. Malo zaradi tega, ker mi je bilo hudo, ko se je izgubil naš domači muc in se mi je smilil žalostni sine doma…..malo pa zato, ker je Velecenjeni tako obupno smrčal, da sem vsega skupaj spala mogoče kakšno urico. Zjutraj nas je sprejela ruska gazdarica. Nas je pozdravila bolj tako-tako, mimo grede. Na Petra pa se je kar prilimala in ga tako pozdravljala, kot da je prišel k njej Putin osebno. Po zajtrku smo zakolesarili v sončno jutro…..ampak precej vetrovno. Naša butalska skupščina se je očitno včeraj na sestanku odločila, da se zapeljemo s kolesi do Zalaegerszega, da bo volk sit in koza cela. Ženski del odprave bi se strinjal tudi z odhodom z vlakom iz Keszthely-ja, moškemu delu, pa se je dozdevalo, da bi bilo nujno potrebno nabrati še nekaj kolesarskih kilometrov. Predvideno je bilo, da naredimo nekaj čez 30 km do Zalaegerszega, tam pa se natovorimo v kolesarski del vlaka in se odpeljemo do Lentija in do našega avta. Po tisti smotani cesti s premnogimi vzponi do Lentija se nam ni dalo še enkrat kolesariti. In smo šli….po kolesarski stezi ven iz Heviza……potem pa…čista improvizacija. Kolesarskih stez ni bilo več, samo smer je še nekako štimala. Vozili smo se ob glavni cesti…..ko je kar naenkrat še ta zapeljala direktno na avtocesto! Medve z Mojco (preudarni del naše ekipe), sva se odločno uprli, da bi se, proti vsem predpisom, vozili po avtocesti. Zato smo preizkusili vse ceste, stezice in kolovoze v okolici, ki bi nas zapeljali mimo tega nevarnega predela. Seveda ni treba posebej povedati, da so nas te poti popeljale v višave, precej više, kot je bila speljana avtocesta pod nami. Žal so se vse te poti tudi končale v slepi ulici. Vzponi so bili takšni, da nas je s kolesi hotelo kar obrniti na hrbet. Že kar obupani smo se ustavili v nekem malem naselju, kjer smo se hoteli dogovoriti, da bi nas kdo s kombijem prepeljal do normalne ceste. Žal so govorili samo madžarsko. Velecenjeni je pri neki hiši spraševal, če kdo slučajno govori angleško ali nemško, pa so pokazali na nekega fanta, ki je zgroženo pokazal nase: »jaz!????«. Skratka…..nič od konverzacije, čeprav je Velecenjeni skoraj poletel, tako je mahal v govorici gluhonemih. So nas pa vsi pošiljali na avtocesto…..in res….smo videli, kako jo en kolesar tudi šiba po njej. Še vedno sva se z Mojco upirali in celo predlagali, da raje prevoziva 100 km s kolesom, kot da naredimo tak prekršek. Butalska skupščina je imela leteči sestanek na kolesih, ko je mimo nas pridrvel kolesar, nam pomahal in…….švignil na avtocesto. Spogledali smo se in z Mojco sva se obupano vdali v usodo. Zakolesarili smo na avtocesto in čakali na trobljenje, policijsko patruljo (jaz sem se že kar malo veselila, da me bodo z marico spravili do Zalaegerszega)…..pa nič od tega! Avtomobili so nas previdno obvozili, neki Avstrijci (s kolesi na strehi avta), so nam vzpodbudno mahali. Cesta pa….navkreber in močan veter v prsa! Po slabem kilometru, nam je bilo jasno zakaj se nihče ni zgražal ob našem hudem prometnem prekršku. Avtocesta se je kar naenkrat spremenila v navadno cesto! Hribov pa ni bilo ne konca ne kraja. Veter je tako pihal, da smo celo ob spustih morali pošteno pritiskati na pedala, ker nikamor ni šlo! Tiljubibogec smo se namučili! Zaradi tistega »vrtenja okoli vrele kaše« ( avtoceste) smo naredili vsaj 10 km več, kot je bilo predvideno, toda na železniško v Zaleerszegu smo prispeli še dobro uro in pol pred odhodom našega vlaka. Tudi v mestu smo rahlo zatavali in je Velecenjeni zopet moral ubrati konverzacijo z domačini. Ne vem kako mu rata, da vedno naleti na tiste, ki znajo samo en jezik (domači – v tem primeru za nas čisto neuporabnem). Tako je nek mlajši par spraševal kje je železniška postaja v angleščin…..nemščini….na koncu pa je obupano rekel: »ču ču ču ???«….in bil razumljen…..ahaha…esperanto!
Železniška postaja pa za ne tako malo mesto majhna….zapovrh pa je bilo za praznik dela vse zaprto. No, vsaj okence s prodajo kart je bilo odprto. Nabavili smo karte pri ženski, ki je izgledala kot žena Louisa XIV, zase in za kolesa. In z naročjem (osem!) kart smo na peronu preganjali čas do odhoda. Velecenjeni je že 20 minut pred odhodom našel naš vagon……se pravi vlak. In to dobesedno, ker je vlak imel samo en (1) vagon. Mladi vase zagledan kondukter z neko staromodno frizuro (Mojca je rekla, da iz časa Mili Vanili), je kritično pogledal naša kolesa, zmajeval z glavo in »odmaglio«. Res je bil tisti prostor v edinem vagonu, ki je predviden za kolesa strašansko majhen. Ampak……mi smo imeli zraven našo Mojco, ki je takoj prevzela vajeti. Tri kolesa so na koncu »operacije« visela s stropa. Pritrdili smo jih še z najinimi ključavnicami (ki smo jih na tej poti sploh prvič uporabili), eno kolo pa smo z vezicami (Mojčin obvezni popotni rekvizit) privezali poleg.
Na koncu je bilo toliko prostora, da še arogantnemu kondukterju ni bilo nič jasno. Za enourni prevoz do Lentija, v najbolj čudnem vlaku z enim vagonom, smo plačali vsega skupaj 11 eur. Na končni postaji smo še za slab kilometer sedli na kolesa, toliko, da smo se pripeljali do našega varno parkiranega avta pred prvim prenočiščem. Pojedli smo zadnji obrok na Madžarskem in poizkušali porabiti vse preostale forinte. Ni nam uspelo, se bomo morali še enkrat oglasiti, da bomo zapravili vse. Napakirali smo kolesa zopet na streho avta in Mojca nas je varno pripeljala na domače dvorišče.
In kot bi rekel Gustav iz madžarske risanke: Vége