24.9.2019 torek Sarsamarcuello – Ena prehojenih 26 km
Včeraj zvečer sva točno ob sedmih stala pred tistim barom, za katerega nama je povedala prijateljica Nana. Nizka hiša ni imela nobenega vidnega znaka ali napisa, očitno je bil tudi to nek club social, za zbiranje vaščanov. In res se je točno po tem, ko je sedmič odbilo v vaškem zvoniku, pričela zbirati moška vaška »ekipa« seniorjev. Midva pa lepo za njimi. Naročila sva pivo in colo, oni pa liter rdečega v tistem posebnem steklenem vrču z dolgo tanko cevko (in prav zaradi nje sva bila tu tudi midva). Starejši fantje so imeli vrč na šanku, malo prigriznili vmes kruh, nato pa so po vrsti nagnili vrč in od daleč preko tanke cevke je curek vina tekel naravnost v njihova usta. Sem najprej hotela na skrivaj slikati, pa se mi ni zdelo prav, zato sem stopila do enega in ga vprašala za dovoljenje. Takoj se je postavil v ponosno držo z roko v bok in z drugo nagnil vrč, da je vino v ravnem curku teklo naravnost iz cevke, po zraku in v usta. Jaz bi bila cela mokra od vina če bi pila na tak način, zato sva midva svojo pijačo spila lepo na naš tradicionalni način. Čez nekaj časa sva se poslovila in prva liga pivcev nama je družno zaželela bon camino.
Za danes sva vedela, da naju čaka bolj naporen dan, zato sva zjutraj vstala malo bolj zgodaj in s svetilkama na glavah pričela s potjo. Najprej sva zgrešila eno izmed tistih ozkih ulic, tako, da kar naenkrat rumenih puščic ni bilo nikjer. Seveda me je to kar malo pogrelo, ker sem še malo prej trdila, da ne hodiva po pravi poti. Velecenjeni pa se ni dal. Povedala sem mu par cinično/pikrih, potem pa utihnila, ker sem se zavedela, da je škoda trošiti moči za take stvari že navsezgodaj. Veste, ena izmed mojih slabih navad je namreč tudi ta, da znam biti fino cinična, sarkastična in pikra. Do konca tega romanja boste tako izvedeli za vse moje grehe, tako, da mi boste na cilju lahko dali skupinsko odvezo. Kaj hočem, takrat, ko me kaj razjezi ali prizadene, rada naredim tako malo cinično bombico in njeno ost (po potrebi) namažem s strupeno pikrostjo, ter jo pošljem naravnost v čelo tistemu, ki jo zasluži. Raje to, kot pa cel kup kletvic in drugih žaljivih besed. Mislim, da je to ena izmed mojih slabih navad, ki jo bom morda še malce dodelala, a vendar kar obdržala. Z nečim se pa človek res mora braniti! Kajne? Bog je dal čebelici želo, meni pa jezik. S tem, da kolegica kadar piči umre, jaz pa sem svoje »želo« zaenkrat še vedno pravočasno potegnila nazaj med zobe.
Kljub rahlemu odmiku od poti sva kar hitro prišla na označeno, ki je takoj šla strmo navzgor. Pa saj to sva vedela že vnaprej. Prve tri kilometre sva hodila navkreber, tako, da sva prišla na višino 1000 m, ravno takrat, ko je izza hriba pogledalo jutranje sonce. Občudovala sva res čudovit razgled pod nama in bi ostala še dalj časa tam, če ne bi vedela, da je pred nama še dolga pot. Najprej sva nadaljevala po grebenu, kjer je bila v bližini tudi opazovalnica orlov. Počasi sva se po lepi gozdni poti ovinkasto pričela spuščati. Hodila sva med nizkimi borovci in podrastjem. Tu pa tam sva morala prečkati kakšen hudournik in biti pozorna na visoke previse ob najini poti. Nikogar nisva srečala, samo midva, ptički, metulji in ena veverica s košatim repom, ki nama je pobegnila na drevo. Glede na to, da Velecenjeni včeraj in tudi danes dopoldan ni uspel priklicati na telefon nikogar iz najinega današnjega alberga v Eni, se mi je zdelo, da ga morda malček to skrbi. Hotela sem ga potolažiti in sem mu rekla, da imajo tam gotovo kakšno leseno klop, pa bova tam prespala, saj ne kaže na dež. Nato pa sem se hitro sklonila v desno, da mi je mimo ušesa švistnila cinična bombica Velecenjenega v obliki: »Ja, ja….ziher!« Ker veste, tudi on ima nekaj te municije na zalogi. Mene, pošteno povedano ni kaj dosti skrbelo prenočišče in zares bi bila pripravljena prespati na klopi pod milim nebom.
Po 15 km samote sva se zopet spustila na višino 500 m in prišla do vasi La Pena. Velecenjeni je šibal naprej, da bi nabavil nekaj hrane za najino današnjo večerjo, še pred predvideno siesto v vasi. V njegovem nahrbtniku je bil že kruh in tuna v konzervi (drugega niso imeli), ko sem prišla za njim. Nakup se mi je zdel čisto primeren, zato sva se odločila še za postanek v vaški restavraciji. Že energija ob vstopu v prostor ni bila najboljša. Stara tečna lastnica nama je brez besed in s kislim obrazom vrgla na pult naročeno pijačo. Odločila sva se, da jo spijeva raje zunaj na eni klopci, zraven prezračiva noge brez tečnih pogledov zlovoljne babnice. Kmalu za tem sva opazovala, kako je pred ta lokal pripeljalo eno službeno vozilo. Ven je stopil možak z notesom, hodil okoli vhoda, opazoval in si nekaj resno beležil. Velecenjeni me je dregnil: »Čuj, mislim, da jim bodo podelili Michelinovo zvezdico za kakovost…« Ahaha…. Itak!
En kilometer od La Pena sva hodila po asfaltu nato pa naju je množica puščic usmerila naravnost …..v nebo. Po skalah, peščenjakih in sploh neravnem terenu se je bilo potrebno povzpeti, do naslednjega nivoja, ki je premogel vsaj kozjo stezico. Od tu dalje sva hodila dobre tri ure po borovem gozdu, po najbolj ozki kozji stezici. Ob poti sva se ogibala ostrega grmičevja in stopala preko kamnov, podrtih debel, korenin, včasih pa je bilo potrebnih kar nekaj plezalnih podvigov preko nekaterih večjih skal. Odlično vreme nama je bilo dano, za varno hojo pa sva morala poskrbeti sama. Prav zanimivo je bilo hoditi po tistih zavitih ozkih stezicah, vsake toliko sva se klicala, ker je potka tako hitro vijugala, da se nisva več videla. Velecenjeni je rekel, da je tako kot v pravljici Janko in Metka. Še dobro, da sva midva namesto drobtinic imela dokaj na gosto posejane rumene puščice, drugače bi zagotovo zašla. Verjetno naju nihče ne bi našel, saj tudi telefonskega signala ni bilo. Hodila sva po čisti divjini, ob robu previsa, tako, da me je parkrat kar malo stisnilo pri srcu (višina mi dela težave…veste nekateri). Sredi te divjine sva naletela na eno napol podrto zapuščeno kočo, za katero sva rekla, da je sigurno od tiste hudobne čarovnice, ki je sredi gozda zajela Janka in Metko. Res, tako pravljično je bilo, da je še Velecenjeni »not padel«. Dvakrat sva morala tudi odpreti in zapreti vrata iz bodeče žice, ki so verjetno omejevala gibanje divjim živalim (niti slučajno ne želim vedeti katerim). Po kakšnih osmih kilometrih hoje po tem pravljičnem gozdu, se je kozja stezica razširila v gozdni kolovoz, kjer naju vsaj bodeče grmovje ni šibalo po nogah ves čas. Takrat je do mene priletel cel roj pisanih metuljev. Majhnih in velikih. Vseh barv….od belih, svetlo rumenih, živo rumenih, temno lila, oranžnih rjavih…..Tako lepo je bilo, da sem se ustavila in eden velik belo/črn metulj je za par trenutkov celo sedel na moj obraz. Poti po kolovozu ob robu gozda pa ni bilo videti konca. Vas Ena se ni hotela pokazati izza nobenega ovinka, tako, da sva bila na koncu že resnično utrujena. Rahlo sva se dvigovala ves čas in na koncu zopet prišla na višino 750 m. Hodila sva skoraj brez prestanka od osme do četrte ure popoldan. Vmes sva imela samo par kratkih postankov (poleg tistega v La Peni), da sva se odžejala. Hoja je bila bolj počasna, zaradi razgibanega terena (in seveda tudi zaradi mojega gležnja). Vmes sva celo ostala skoraj brez vode, pa jo je Velecenjeni zajel kar v bližnjem kristalno čistem potočku v gozdu.
Končno sva zagledala stavbe male vasice Ena, v kateri živi samo 10 ljudi. Medtem, ko sem sama utrujeno sedela sredi vasi, je Velecenjeni iskal koga, ki bi odprl prenočišče. Končno je našel enega, ki je celo malo govoril angleško. Povedal je, da je alberg nezaklenjen in da lahko brez problema prespiva, si sama požigosava romarske pasoše, vpiševa v romarsko knjigo in potem pustiva prostovoljni prispevek za nočenje. Baje, da ta alberg nima hospitalierja, ker zanj skrbi cela vas (če jih je pa samo 10). Zdaj nama je bilo tudi jasno, zakaj se Velecenjenemu nihče ni oglasil na telefon glede rezervacije. Prenočišče pa je bilo lepo urejeno, s kuhinjo, posteljami, vročim tušem, delujočim hladilnikom in celo televizorjem. Vse dela, samo internetna povezava ne. Tako boste dobili tole najino poročilo verjetno enkrat naslednji dan.
Pa še tole naj zapišem, da naju je na oglasni deski v tem albergu pričakal listek v slovenščini, ki ga je pred skoraj točno štirimi leti pustila naša Nana za prijatelja, ki je hodil takrat po tej poti par dni za njo. Se nama je tako fajn zdelo, kot bi srečala prijatelja.
Sedaj pa odhajava na zaslužen počitek v najin (nezaklenjen) bazni tabor 2.
25.9.2019 sreda Ena – Jaca prehojenih 27 km
Najprej naj opišem kako sva včeraj odposlala potopis. Velecenjenega sem poslala, da poslika res lepo avtentično špansko vasico. Cela je zgrajena iz kamnov, tudi ograje in strehe hiš. Takoj bi lahko tu živela, če bi slučajno želeli še enajstega prebivalca. Blizu najinega alberga je bila tudi mala lepa cerkvica, zgrajena na enak način kot cela vasica. Velecenjeni je tako čisto slučajno ugotovil, da je za ograjo cerkvice edini internetni signal. Z računalnikom sva se odpravila tja in na obzidju cerkvice ulovila ravno toliko signala, da sva lahko odposlala pošto…..z Božjo pomočjo.
Ponoči sem spala kot polh. Niti tega nisem slišala, kako je Velecenjeni sredi noči obrnil oprane stvari, da so se do jutra posušile. Zdaj ni več tako vroče in se ne suši tako hitro. Zjutraj sva lepo vse pospravila, izklopila varovalko (kot nama je bilo naročeno) in se okrog osmih, ko je bilo že dovolj svetlo, odpravila na pot. Že dva dni si točiva vodo, kjerkoli jo dobiva, iz vodnjakov, pa tudi iz potoka sva že zajemala. Dva dni ni nikjer nobenega bifeja, še tistega cluba social nikjer, tako, da živiva zelo zdravo…..hihihi. Vedela sva, da bo tudi danes naporna pot, saj sva se morala dvignita za dobrih 400 m, vendar ne, kako zelo. Najprej sva se povzpela na najvišjo točko najinega dosedanjega pohoda 1200 m. Seveda po kozjih stezicah, premnogih skalah in kamnih. Niti ni bilo tako naporno, ker so bile noge še spočite. Vreme zopet zelo lepo, rahlo oblačno, temperature pa tam okoli 26 stopinj. Po vzponu je seveda sledil spust, ki je bil za moje noge dosti bolj naporen, kot vzpon. Po ozki potki, po skalah, kamnih, pod napol podrtimi drevesi in celo po strmi drči sva lazila. Tako sem stiskala palico, da sem mislila, da bo voda pritekla iz nje. Bojim se, da bom dobila celo prvi žulj….in to na roki….od palice! Skoraj sem se že začela smiliti sama sebi, pa sem se spomnila, da mi to ne bo ravno dalo moči. Moje mnenje je namreč, da raje čutim sočutje, kot usmiljenje …..na splošno, do vseh ljudi. Po mojih izkušnjah mi tisti ljudje, ki sem se jim smilila niso ne vem kako pomagali v težkih situacijah. Tisti, ki so do mene čutili sočutje, pa so me poizkušali razumeti, zato so lahko pomagali. Že beseda sama pove….da se te nekdo usmili (reveža) in potem se res počutiš tako……sočutni pa brez sodbe čuti s tabo in breme težav je tako lažje. Takšne so pač moje izkušnje.
Do polovice današnjega dne sva še hodila po rumenih puščicah. Malo po luštni mali vasici Botaya. pa sva morala kreniti po svoje…..v smeri Jaca. Zopet sva ponovila podoben vzpon po podobnih kozjih stezicah in nato spust, ki je najprej potekal tako kot prej. Nato pa je še tista kozja stezica izginila, ker jo je očitno odnesel zemeljski plaz. Tavala sva po pobočju in med ostrim grmičevjem in podrastjo iskala najbolj primeren (in najmanj strm) kraj za spust po hribu. Še dobro, da je vsaj gps deloval, drugače bi še zdajle po temi tavala po tistem pobočju. Ko bi le videli po čem vse sva se plazila, vsa popraskana od grmičevja. Vsake toliko časa sva prišla do kakšnega previsa in nisva mogla dalje. Trajalo je, da sva se končno, po »prvenstveni poti« spustila do neke njive in po njej končno do ceste. Me je imelo, da bi jo kar poljubila! Malo za tem sva prišla do druge male vasice Atares, prepričana, da od tam do Jace ni več kot kakšnih 8 km. Res jih ni bilo več…..samo kakšnih!!!! Pot naju je popeljala preko vasice in takoj v hrib! Strmo, strmo…..čisto do vrha sva morala in nato cik-cak zopet nazaj dol. Noge so bile že tako utrujene, da sem se spotikala že ob vsakem kamnu. Glavi je bil pa tale tretji vzpon in spust v enem dnevu čisto preveč. Kar na jok mi je šlo, ko sem se spomnila kako sem (brez težkega nahrbtnika) sopihala na Petriček…..ahahaha.
Nekako sva le prišla do Jace okoli šeste ure zvečer. Še dobro, da sva imela rezerviran hostel v centru mesta, da sva si lahko pred večerom ogledala vsaj nekaj zanimivosti. Kljub utrujenosti sva se hitro stuširala in takoj odšla na »ta pravo« pijačo, ker sva imela vode že do grla. Tudi jedla še nisva ta dan ničesar, pa jaz zaradi utrujenosti tako nisem čutila lakote. Jaca je lepo mesto in bi bilo lepo, če bi imela več časa za ogled. Vendar kar je, je……glavno, da sva vsaj prišla do sem. Čudil me je pogled na ljudi v mestu, ki so bili vsaj dvakrat topleje oblečeni kot midva. Kar nekaj jih je bilo celo v puhovkah, skoraj vsi pa v dolgih rokavih in s šali. Najin hostel je bil tik ob zelo lepi katedrali in odšla sva na mašo, ki je bila ob pol osmih zvečer. Maševali so trije duhovniki in je bilo zares lepo. Tudi nekaj drugih romarjev je prišlo. Smo se kar spoznali med sabo….vsi smo hodili bolj na »okroglo« in bili v pohodnih oblačilih. Tu sva dobila tudi žig v svoja romarska pasoša. Potem sva hitro naredila še en krog po mestnem jedru. Obiskala sva še cerkev Santiago (in še en žig v pasošu….sva si ga danes zaslužila). Na poti nazaj proti hostlu sva si privoščila še sendvič za večerjo. Velecenjeni je odnesel najine preznojene cunje v pralnico, jaz pa sem se lotila pisanja. Res dolg in pester dan je za nama. Lep, a zelo naporen. Jutri pa naju čaka zadnji dan v Španiji, ki ga bova prevozila z busom, če si ne bova zaspala. Nato pa nadaljujeva v Franciji.
26.9.2019 četrtek Jaca (ESP) – Borce (F) (19+17 km z avtobusom) prehojenih 6 km
Spala kot lorda. Noge so se po dobri masaži in počitku lepo spočile. Zjutraj sva se z dvigalom spustila v drugo nadstropje na prvi pošteni zajtrk na tem romanju. Vmes se je seveda dvigalo pokvarilo, tako, da sva imela jutranji trening, da se nogice slučajno ne bi odvadile vzpenjanja gor in spuščanja dol. Avtobusna je bila takoj za vogalom najinega hostla, od koder je peljal avtobus do Canfranc estacion, za katerega nama je prijateljica Nana rekla, da si ga je vredno pogledati. Pa nisva bila edina romarja, ki sta se dala popeljati. Kar nekaj nahrbtnikov je bilo v prtljažniku busa, vendar sva po 19-tih km vožnje izstopila samo midva. V malem lepem kraju Canfranc estacion (1260 m nadmorske višine), na pragu Pirenejev, ki je stisnjen v globoko sotesko je bilo sprva še hladno (8 stopinj). Kasneje, ko je uspelo soncu priti do nje, pa je bilo prav prijetno. Imela sva cele tri ure časa, da si ogledava znamenito in mogočno staro železniško postajo, ki jo pravkar obnavljajo. Nana naju je opozorila tudi na moderno cerkvico nasproti nje (vedno se čudiva, le kako si uspe zapomniti toliko podrobnosti in koristnih informacij z vseh njenih številnih poti). Malo sva pohajkovala naokrog in Velecenjenega so takoj ustavili neki Španci, ki so potrebovali podatke glede kraja……V katerem jeziku jim je odgovoril ne vem. Očitno je izgledal kot domačin ali pa vsaj kot dober poznavalec. Imela sva dovolj časa za lenobno posedanje na soncu, z opazovanjem ljudi. Moje misli pa so hitele k prijateljem in vsem tistim, ki so zame naredili kaj lepega. Prositi za pomoč je moj velik problem…..mora biti res že huda stiska, da prosim. Nimam veliko prijateljev, toda ti ki jih imam, so zares »ta pravi«. Njih niti ni potrebno prositi za pomoč, kar sami mi jo nudijo, ko začutijo, da jo potrebujem. Neznansko sem jim hvaležna za vse, tudi, če vedno ne znam tega pokazati na pravi način.
Po lenobnem posedanju je pripeljal na postajo avtobus, ki naju je skozi več kot 8 km dolg tunel pod Pireneji prepeljal na francosko stran. Že pri plačilu vozovnice sva pričela s hitrim tečajem francoščine. Cela pot do najinega izstopa v kraju Urdos je bila dolga 17 km. Dostavljena sva bila na višino slabih 900 m nadmorske višine, obkrožena z mogočnimi vrhovi Pirenejev. Malo za tem, ko sva stopila iz avtobusa, je do naju prišel francoski romar in že na daleč se je zdel izmučen. Povedal je, da se vrača nazaj z romanja in da je na poti od Somporta zašel. Potarnal je, da ga zelo bolijo noge in da ne ve kako bo prišel do Oloron st. Marie. O kako sem ga razumela! Eden drugemu sva kazala noge in sočutno kimala. Povedala sva, da greva proti Lurdu in ga vprašala, če ve kje poteka romarska pot. Ubogi revež izgubljeni pa seveda ni vedel. Rekel je, da menda lahko greva tudi ob cesti, samo naj bova zelo previdna. Poslovili smo se in si zaželeli »Bon voyage«, midva sva odšla po cesti naprej, Francoz pa na avtobusno postajo iskat prevoz. Do najinega današnjega prenočišča v Borce-u sva imela 6 km hoje, ki sva jo počasi prehodila, ker se nama danes res ni nikamor mudilo. Spotoma sva opazovala kamnite utrdbe visoko v skalah in s soncem obsijane vrhove Pirenejev. Spočite noge so naju kmalu pripeljale v majhen kraj Borce. Takoj na začetku vasi naju je ustavila domačinka (še dobro, da vsi malo govorijo angleško….na najino presenečenje) in naju vprašala kam romava. Ko sva povedala, da v Lurd, je odvrnila, da je ona od tam doma. Na ključe alberga sva na soncu in ob božanju vaških kužkov morala počakati do druge ure. Potem pa sva se naselila v lepem albergu polnem ovčk….od plišastih, pletenih, iz mavca in naslikanih. Takoj zraven je malo vaško pokopališče in lepa mala cerkvica, ki je bila začuda odklenjena. V vaški mini trgovinici, ki je istočasno tudi bife in recepcija, je Velecenjeni nabavil nekaj hrane za zvečer. Medtem pa sem jaz sedela na vrtu alberga in malo na sončku in malo v senci pisala zapis današnjega prvega francoskega dne.
Za konec naj še zapišem, da sedaj že pošteno hodiva v nasprotni smeri kot kažejo puščice proti Santiagu. Na začetku poti sva hodila po poti Catalana, potem delček po Aragones, sedaj sva zavila na pot Arles….na koncu pa bova zaključila romanje po poti Piemont. Skratka….urezala sva si eno tako najino romarsko pot.
27.9.2019 petek Borce – Sarrance prehojenih 22 km
Zvečer, po skromni večerji, sva sedela na vrtu alberga. Okrog naju visoke gore Pirenejev, tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil z roko. V daljavi zvončkljanje ovac, ki so se vračale v stajo …..okrog naju in v nama pa mir…mir….mir….. Še nikoli nisem tako občutila miru in občutka, da bo vse tako, kot je prav. Do naju je prišla misel….da se resnično nahajava v raju.
Pozno zvečer je do alberga prišel še en pohodnik. Mlajši Francoz s čopkom na vrhu glave. Do polnoči je ropotal spodaj po kuhinji, nato pa si je na vrtu za albergom postavil mini šotor in prespal v njem. Zjutraj smo se malo pogovarjali in sem ga vprašala, če ga ponoči ni zeblo. Pa je rekel, da je navajen, da je že prehodil 900 km gorske transverzale in da se spusti do vasi samo takrat, ko mora obnoviti zaloge hrane. Malo smo še počvekali o zgodovinskih zadevah na tem področju, razložil nama je kaj so tisti rovi visoko v skalah. Baje so jih naredili pred nekaj stoletji, da so lahko prevažali dolga debla lesa za ladje. Zaželeli smo še srečno pot en drugemu in midva sva končno spakirala.
Zjutraj sva se odpravila po še zaspani vasi s pisanimi naoknicami…rumenimi, rdečimi, modrimi, zelenimi….belimi, naprej po najini romarski poti. Odločila sva se, da jo tokrat mahneva po cesti, za kar smo bile moje noge in jaz zelo hvaležne. Zjutraj sem namreč ugotovila, da imam rdeč in nabrekel nožni palec ob eni strani nohta. Za vsak slučaj sem ga »zabandažirala« in je prve 4 km kar lepo šlo. Ustavila sva se v prvi vasi, še pred zaprtim bifejem in ko sva ravno hotela oditi dalje, so se odprle naoknice v nadstropju in lastnica nama je klicala naj počakava, da pride takoj. In je res. Spila sva kavico in počakala, da nama je spekla še »taprave« francoske rogljičke. Rekla je sicer, da bodo v dveh minutah, pa je trajalo kar malo dlje. Pa saj se nama danes ni nikamor mudilo. Najino prenočišče v Sarrance-u se naj bi odprlo šele po tretji uri popoldan. Pojedla sva vroče rogljičke in se odpravila dalje. Kmalu po prvih korakih, pa sem ugotovila, da me ob vsakem koraku zaskeli v prstu, zato sva se ob prvi priliki ustavila. Odstranila sem bandažo s prsta…..namočila vatico z oljem čajevca in jo prislonila na občutljivi del prsta. Čez sem nataknila nogavico…. in….bolečine ob hoji ni bilo več. »Smo pa le solidna firma!« …kot bi rekla mama iz filma Vesna…..pa Slovenci itak ne smemo jamrati, so nam že pred časom zapovedali z našega političnega vrha. Res….sploh ni potrebe po tem! Hodila sva ob robu ceste, ki je sicer malo bolj prometna, kot tiste samotne v Španiji, pa vseeno varno.
Hodim in hodim…..občudujem gore, ki se dvigujejo na obeh straneh ceste visoko proti nebu…..hodim….hodim. Prav ponižnega se počuti človek ob tej veličini narave…..ponižen, spoštljiv in skromen, pa vendar ponosen, da sme biti delček vsega tega. Razmišljam, kako se vsak večer z večjo hvaležnostjo zarijem v svojo spalno vrečo in pokrijem z deko s katero so se pred mano že premnogi popotniki. Nisem nič več…..in nič manj….sem točno to, kar sem v resnici in samo to je pomembno. Hodim…hodim…tudi za vse tiste, ki trpijo in so v stiski…..upam, da začutijo, da so moje misli in srce danes še posebej z njimi…..hodim…..hodim…… Nad nama je jasno nebo in orel, ki kroži nad nama se spusti tako nizko, da lahko razbereva barvo njegovega perja. Resnično je lepo! Vsakemu od vas bi iz srca privoščila tako pot….pa ne samo korakov po poti, temveč tudi tisto, ki vzporedno poteka v srcu. Hodila sva skozi male vasice, ki so bolj na gosto posejane, kot v Španiji. Krog in krog sem drobila vesele »bonjour-je« in jih dobivala nazaj….prijazne in nasmejane….….od moških pa tudi kak pomežik za povrh (ej…Francozi!).
Kljub temu, da danes nisva hodila hitro in sva se precej ustavljala, sva v mali kraj Sarrance prišla že ob drugi uri popoldne. Danes sva se namenila prespati v samostanskem prenočišču, kjer nudijo tudi skupno večerjo in večerno mašo za romarje. Do sedaj na najinih romanjih še nisva imela te izkušnje, danes pa bo to lep zaključek tega lepega dne. Kljub temu, da sva prezgodnja, nama odprejo vrata v prenočišče. Romarjev ta čas ni veliko. Mislim, da nas ne bo več kot osem. Potem, ko sva uredila vpisne formalnosti malo v francoščini in malo v angleščini, sva dobila tudi sobico. V njej so tri dvonadstropne postelje s snežno belimi rjuhami in tiste dolge ozke blazine oblečene v rožasto blago. Stara kamnita stavba…lepa starinska jedilnica in skupni prostori…v dvorišču obokan atrij z rožami in vodnjakom…..kot, da bi se vrnila stoletje nazaj.
Ob pol sedmih zvečer smo se romarji zbrali pri maši v mali cerkvici ob našem albergu. Oče Piere je vsakemu dal roko in nas pozdravil. Somaševal je še en duhovnik, s katerim sva popoldan skupaj obešala perilo…..jaz oprane nogavice in bluze, on pa celo vrsto rjuh in preoblek za blazine. Po mašah v španščini, sva zdaj doživela še prvo v francoskem jeziku. Oče Piere je teatralično in zelo doživeto govoril…..razumela sva bolj malo in sva molila kar po naše….bo tudi veljalo. Kmalu po maši smo imeli še skupno večerjo in župnik se je hotel z vsakim malo pogovoriti…..z nama ni šlo…..še to mu ni bilo jasno kje je Slovenija. Prav tako tudi ostali romarji (Francozi in dva Španca) niso znali nič angleško. Večerja je bila pa zelo okusna. Bučna juha s korenčkom in krompirjem, zelenjavno/krompirjeva priloga, meso v omaki, pečene klobase….pa še posladek, da ne pozabim omeniti odličnega domačega kruha. Po večerji (pojedla sva prva….. saj veste: kakor pri delu, tako pri jelu), je drugi župnik že pomival svojo posodo, pa zraven še najino od juhe. Vmes sva se malo pogovarjala, ker on je pa vedel kje je Slovenija in mi je celo naštel vse bivše republike Jugoslavije. Razložila sem mu od kod sva krenila in do kam greva in je bil navdušen. Povedal je, da je po rodu Španec. Res prijazen, otroško nasmejan možak. Potem, ko sem pomila še najine ostale krožnike in pribor, je k meni prišel še eden moški, ki se je na vsak način z mano želel pogovarjati po poljsko.
Vam povem, prav zanimivo je bilo! Midva sva pobegnila v svojo sobo (v kateri sva sama), da se z nama slučajno ne bi hotel kdo še po rusko pogovarjati. Velecenjeni pravi, da bo ponoči dež. Upam, da do jutra poneha, drugače bova pa po zajtrku pač krenila na pot v pelerinah.
28.9.2019 sobota Sarrance – Oloron Sainte Marie prehojenih 20 km
Ponoči je res deževalo, mi je zjutraj povedal Velecenjeni. Jaz nisem slišala nič, ker sem spala kod klada. Zjutraj se je že ob šesti uri slišal kraval in čebljanje Francozinj. Se vidi, da sva navajena na to, da sva bila po albergih doslej bolj ali manj sama. Midva sva vstala šele dobro uro za njimi….se umila, pospravila in odšla v jedilnico, da si pripraviva zajtrk. Vsi so očitno že pozajtrkovali, ampak na pot še ni odšel nihče. Nekako nama je uspelo najti dve instant vrečki za kavo, mleka pa ne…..čeprav sem se trudila s francoščino (kasneje sem preverila na spletu in sem čisto lepo povedala)….ampak razumel me ni nihče. Ne vem, mogoče je bilo premalo pojoče na koncu….du lait. ….skratka pila sva črno kavo, je bila pa vsaj vroča. Zraven sva si namazala kruh z odličnim domačim putrom in marmelado. Danes je moral tudi Velecenjeni jesti to, ker drugega v samostanu ni bilo. Francozi so se končno odpravili na pot, kakšne tri minute pred nama. Vpisala sem naju še v knjigo romarjev, kjer so zahvale…..in to po slovensko…..sem tiskala, da bodo lažje prevajali…..hihihi. Hospitalierka se je prišla poslovit od naju, njena pomočnica pa nama je s praga še dolgo mahala v slovo. V vasi sva srečala skupino moških, ki so se odpravljali na lov. S črnimi francoskimi baretkami in tankimi brčicami pod nosom…..pravi stereotip Francozov. Tudi oni so naju veselo pozdravljali…. Se vidi, da je danes sobota. Stopala sva v jutro z nizko oblačnostjo. Gore pa so imele na svojih vrhovih nadete kučme iz belih oblakov. Zopet sva jo mahnila po cesti. Najprej po kolesarski stezi, če je pa te zmanjkalo, pa kar ob robu ceste, kadar sva prišla pa v kakšen kraj pa seveda po pločnikih. Puščic, ki bi nama kazale pot zdaj ni več. Verjetno je kakšna hribovska, manj prometna pot, vendar bi tudi tam bil problem z iskanjem puščic, ker greva pač v drugo smer. Poleg tega, pa sva izvedela, da sta dva popotnika pred dvema mesecema celo noč preživela v eni kapelici, ker sta slišala rjovenje medveda v bližini. Glede na to, da je bil to verjetno slovenski medo, bi sigurno popadel naju, če bi mu ostalo vsaj malo naše slovenske mentalitete. Hoja ob lokalni cesti nama je bila tako čisto dovolj velik stik z naravo. Opazila sva, da nama nekateri avtomobili dajejo svetlobne znake. Najprej sem mislila, da nama hočejo dopovedati, da hodiva v napačno smer, nato pa so se nekateri mimo naju peljali prav počasi in naju nasmejano pozdravljali, mahal in dvigovali palce v vzpodbudo. S tole mojo palico – trstiko, sva res videti ta prava romarja. Včeraj je bila videti kot prava kraljica, pospravljena v kotu med samimi »nobel« pohodnimi palicami…..sem prav ponosna na njo!
Ob poti sva srečevala črede krav, ki so se pasle…..visooooko na strmem pobočju, pa so se videle bele žogice ….ovčke. Velecenjeni je rekel, da je tako strmo, da morajo biti verjetno privezane, da se ne skotalijo po strmini. Sem si prav v živo predstavljala, kako ena ovčka zgoraj med zobmi drži vrv, da varuje kolegico, ki malo nižje muli travo….nato pa zamenjata…ahaha. Malo naprej so se ob cesti pasli mali konjički. Velecenjeni si ni mogel pomagati, da kljub koprivam ne bi zagazil do njih in jih malo počohljal. Drugače je bil pa danes po tej cesti malce bolj gost promet kot včeraj. Očitno so se ljudje odpravljali na sobotne izlete. Mimo naju sta odbrzela en za drugim čisto enaka rdeča kabrioleta. »Iiii, glej dva rdeča avteka!«….sem rekla Velecenjenemu. Ta pa pomilovalno nazaj: »Feraaaaarija…sta to!« V redu, no….samo zame še vedno samo, dva rdeča avteka. Včeraj sem pozabila napisati, da sva videla tudi veliko jadralnih padalcev, ki so se v elegantnih krogih spuščali z visokih vrhov. Skratka, tudi če ne plaziva po kozjih stezicah, nama med potjo nikoli ni dolgčas. Hodiva in opazujeva….nahrbtnika na ramah skoraj ne občutim več. Nič več ne podlagam, samo Anino rutico nosim pod ramenskim pasom, tako kot že od prvega dne. Čez čas so vrhovi počasi odvrgli bele oblačne kapice in pokazalo se je sonce. Opazila sva tablo z napisom, da je do Oloron Sainte Marie še 5 min (z avtom). V pohodniškem prevodu, je to pomenilo še kakšno urico in pol hoje. Že okrog enih sva prišla v mesto in seveda najprej zavila na pijačo. Za danes sva imela rezerviran hostel v središču mesta, ker so včeraj Velecenjenemu rekli, da je alberg zaprt. Po tem, ko sva se že nastanila v sobi, sva šla malo po mestu. Ogledala sva si res lepo gotsko katedralo, žal samo od zunaj, ker je bila zaprta. Nato pa sva našla celo alberg….odprt…seveda! Tokratna hospitalierka ( očitno ne tista, ki se je z Velecenjenim pogovarjala včeraj po telefonu) je bila čisto preč zaradi nesporazuma po telefonu. Sva jo komaj potolažila, da bova pa tu prespala prihodnjič…ahaha. Šele potem, ko nama je v najin romarski pasoš pritisnila štampiljke se je malo potolažila. Moram še napisati, da naju preseneča, da je zadnja dva dni signal za prenos podatkov na najini poti precej slab. Upava, da bo vsaj v tem mestu zmogel toliko, da bova lahko poslala zapis današnjega dne.
Zvečer sva šla »na lov« za hrano in prišla do neke pizzerije, od koder naju je mlada naduta kelnerca, ki mimogrede ni znala niti besede angleško, arogantno odslovila češ, da strežejo šele ob sedmih zvečer. Kadar je neznanje osnova za aroganco, me malo »u luft vrže«…..Velecenjenega pa niti ne. Nasploh pa v Franciji težko dobiš kaj toplega za pojesti pred večerom, pa če crkneš od lakote. Tako sva šla še enkrat do katedrale, ki je bila tokrat odprta, ker je bila maša. Malo sva pokukala vanjo, le toliko, da sva si jo ogledala in malce prisluhnila res lepemu petju med mašo. Vračala sva se zopet preko mostu, s katerega sem že prej fotografirala in se mi je zdel eden lepših momentov v tem mestu (mesto me sicer ni ravno očaralo). Ob mostu sem opazila informacijsko tablo, ki je opozarjala, da je ta motiv pred skoraj 200 leti služil tudi Monetu za njegovo sliko. Spotoma sva srečala kar nekaj romarjev …..dve glasni starejši Francozinji v kratkih hlačah in s hecnima klobučkoma na glavah. Pa starejšega možaka z dolgo sivo grivo in s pravim krepelom v rokah. Čeprav sva midva najina nahrbtnika pustila v sobi, se romarji vseeno spoznamo med seboj. Se vsaj spogledamo in pozdravimo. Medtem je bila ura toliko, da sva se zopet vrnila do prejšnje pizzerije. »Kelnerca leta« naju je zopet ustavila, ko sva hotela sesti in naju poslala za drugo mizo, nato pa naju pustila lep čas čakati. Če ne bi bil Velecenjeni lačen, bi jaz zagotovo zapustila lokal. Končno se je le prizibala do naju in komaj smo zmogli naročilo pizze in dva pira. Začuda je bila postrežba potem kar hitra. Prinesel jo je šef osebno in se v francoski angleščini opravičil, da njegova zaposlena ne razume angleško. Ampak ni problem v jeziku…..problem je v odnosu…..sploh, če je to opazil tudi šef sam. Moram pa zapisati, da je to bila ena izmed boljših morskih pizz, kar sem jih jedla doslej…..pa tudi to….da je francosko pivo zanič. Odslej pijem v Franciji zopet colo. V najin hostel je zvečer prišel še en romar. Ne vem ali tudi on ni našel alberga, ali pa ni bilo več postelj.…in tudi on ni imel pohodnih palic, temveč grčasto leseno palico. Kot je bilo že prej rečeno….tudi po palici se spozna pravi romar…..hihihi.
29.9.2019 nedelja Oloron Sainte Marie – Buzy prehojenih 20 km
Zjutraj sva se na zajtrk odpravila nekaj pred osmo uro. Prijazna starejša lastnika hostla sta naju nasmejano sprejela. Gospod je kot mali poskočni škratek veselo poskakoval okoli naju in nama postregel rogljičke, bagete, maslo, marmelado, sok …potem pa še veliko kavo z mlekom. Čeprav nista znala čisto nič angleško, smo se vse fino zmenili. Celo razumel je mojo ubogo francoščino, ko sem prosila za kavo z mlekom. Gospa naju je vprašala, če sva dobro spala in če imava dovolj vode za na pot. Resnično…včasih jezik res ni ovira. Potem, ko sva pojedla in sva si oprtala nahrbtnika, nama je mali poskočni škrat na vsak način hotel pred odhodom skuhati še ta pravi expresso. Najprej sva se branila ….potem pa, ko je tako prijazno vztrajal, sva sprejela to njegovo gratis kavico. Kar poskočil je in veselo vzklikal…. »Oui….oui!!« Po kavici sva se resnično poslovila in z njunimi prisrčnimi pozdravi in željami za lepo pot vnaprej, stopila v dokaj hladno jutro (12 stopinj). Najprej skozi mesto, kjer sva srečala nekaj romarjev, ki so odhajali na pot. Sprva smo hodili v isto smer, nato pa sva midva po ulici krenila navkreber, ven iz mesta. Najprej mimo par kmetij, kjer so se na ograjenih pašnikih pasle krave. Malo naprej pa cel kup prikupnih osličkov, ki so prišli čisto do ograje, da bi naju pozdravili…..saj veste, kako je, ko se snide žlahta…….veseli smo bili eden drugega….hihihi.
Nato pa sva zavila na lepo gozdno pot med travniki in naprej po gozdu ob smaragdno zeleni reki. Vsaj 8 kilometrov nisva srečala nikogar, nato pa enega romarja v nasprotni smeri in enega gorskega kolesarja. Prišla sva do Ponte de Diable (vražjega mostu) in pot se je zožala na lepo uhojeno kozjo stezico, ki je vodila levo, desno, gor in dol. Kmalu sva ugotovila, da mora biti to neka gorska kolesarska pot, ker so bile vse ovire na stezici (kamni in korenine) označene s fluorescentno barvo. Velecenjeni je sprva rekel, da za gozd ne skrbijo preveč….potem pa sva videla napise, da hodiva po divjem predelu, kjer narava sama poskrbi za ravnovesje. Res lep dan in eden izmed najlepših krajev, kjer sva pohajala na tem romanju. Dišeči gozd, šumeča reka, glasno petje ptičkov ….in samota. Zaradi ravno prav napornega terena, sva lahko v polnosti uživala tudi v prekrasni naravi. Malo sva hodila po rosi, toliko, da sva si sprala s čevljev dvodnevni prah z asfaltnih cest. Med krošnjami dreves so do naju prihajali sončni žarki, za še lepše vzdušje. Popoln nedeljski dan! Ko smo ravno pri popolnosti…..ne spomnim se več nobenega mojega »naglavnega« greha več……Vem, da jih je (vsaj tistih malih) še za cel koš, samo, verjamem, da se v vsaki nepopolnosti skriva popolnost….edinstvenost vsakega posameznika ……..dokler ni na škodo drugih. Zato….naj kar ostane tako! Okrog trinajstega kilometra gozdne poti, sta nama nasproti prišla dva romarja. Zanimiv in prijazen par iz Achna v Nemčiji. Gospod je imel v eni roki palico s šopkom rožic na vrhu, v drugi roki pa kompas. Seveda smo takoj pričeli pogovor, se fotografirali in izmenjali romarske izkušnje. Velecenjeni je dal najin magnetek za prijazne ljudi na najini poti, midva pa sva od njiju dobila razglednico njihove cerkve v Achnu. Na zadnjo stran pa sta napisala svoj naslov in e-mail naslov, s povabilom, da če bova kdaj hodila po njihovih koncih, lahko prespiva pri njiju. Kot bi se poznali že celo večnost! Tudi midva sva obljubila, da bova poslala najin mail in ju seveda povabila v Slovenijo. Takšna srečanja so poseben blagoslov camina, redka, kratka …..a veliko štejejo!
Malo naprej sva srečala še štiri francoske romarje (vsi so hodili v nasprotno smer od naju), ki so naju spraševali koliko imajo še do Hudičevega mostu. V zadnji tretjini gozda, je bilo gozdno križišče poti in preden sva zavila na desno …….sva slišala rožljanje, kot bi stotine kurentov šlo nad naju. Sklenila sva, da počakava in vidiva, kaj to je. Kmalu se je izza ovinka prikazala ogromna čreda ovac z dvema pastirjema. Ovnom so z vratu bingljali ogromni zvonci, ovčke pa so jih imele različne velikosti, glede na to, kako velike so bile. Najmanjše so bile pa brez njih. To je bilo ropotanja! Če ne bi tako dolgo čvekala z Nemcema, bi zamudila ta lep prizor. Še nekaj kilometrov gozdne poti in po štirinajstih kilometrih sva prišla z gozda naravnost v prvo vas na današnji poti. Obiskala sva malo cerkvico, kjer je bil lep stranski oltar z Lurško Marijo in sv. Bernardko. Očitno sva res že blizu najinega cilja. Malo naprej v vasi sva se ustavila še v vaški gostilni, da sva si prezračila noge in si privoščila hladno pijačo. Takoj je k nama pritekel domači kuža in se ulegel k najinim nogam. Z vasi je bilo potrebno hoditi malo tudi po soncu, brez sence. In danes je sonce sijalo na nebu brez oblakov, da sva pošteno občutila vročino 28-tih stopinj. Toda, do najinega današnjega končnega cilja v lepi, malo večji vasi Buzy, nisva imela več daleč. Velecenjeni je razdrobil kilometre, ki nama še ostanejo, na pravične deleže. V tem kraju ni bilo alberga, sva pa dobila lepo prenočišče v stari hiši, ki verjetno gosti kolesarje in pohodnike. Že po tem, ko sem na kamniti ograji najinega današnjega prenočišča videla kartonski zaboj s kumarami in poleg napis: za vas….(da si lahko vzame kdor pač potrebuje…in to zastonj) in na pragu hiše debelega, mjavkajočega belo rjavega mačkona, ……sem vedela, da sva zopet imela srečo pri rezervaciji. Kljub temu, da sva bila zgodnja (prispela sva okrog druge ure), nama je odprl mlad lastnik v kolesarski opravi, ki je očitno ravno prišel s kolesarske ture. Odlično je govoril angleško in naju prijazno odpeljal v starinsko sobico, s tušem. Za povrh pa je obljubil, da nama bo opral, skupaj s svojimi kolesarskimi oblačili, še najina preznojena pohodna oblačila……takoj, ko se stušira in nahrani ubogega lačnega mačka. Suuuper! Vprašala sva ga, če je v bližini kakšen bife s hrano, pa je rekel, da ni nič odprto, ker je nedelja. Da pa bo skuhal sam nekaj in da lahko jeva to, kar bo jedel on. Ne moreš verjeti! Medtem, ko je on pral in kuhal, sva midva sedela na vrtu, med kokošmi. Jaz sem pisala zapiske dneva, Velecenjeni pa je urejal prenočevanje za naslednji dan. Vmes je lastnik prišel do naju s vprašanjem, če bova jedla piščančjo enolončnico. Seveda, ni problema…..samo….zdelo se nama je, da so naju potem kokoške malo bolj zamerljivo gledale.
Pred večerjo, sva dobila v sobo oprana in suha oblačila. Okoli osme ure pa smo imeli še skupno večerjo, skupaj z lastnikoma. Pripravila sta chicken burrito (piščanec z veliko zelenjave v palačinki in gratiniran s sirom), solato, sladico….pa seveda tudi vino. Susane (lastnica) je Angležinja in tako smo se kar malo dlje zadržali pri večerji, ker smo govorili o vsem mogočem. Medtem je debela pisana mačka sedela zraven na stolu in se vsake toliko časa oglasila z zateglim mjeeeu.
30.9.2019 ponedeljek Buzy – Bruges prehojenih 22 km
Zjutraj sva poravnala račun, pozajtrkovala in se poslovila od prijaznega lastnika. Seveda sva pustila tudi en magnetek za vso prijaznost in pozdrave za Susane in mačkonko, ki je leno spala nekje na zofi (mačka…Susane ni bilo doma). Včeraj sta nama svetovala, naj danes nadaljujeva kar preko vasi, da se izogneva jutranjemu prvemu nepotrebnemu vzponu. Tako sva jo res mahnila po vasi in takoj za vasjo zavila na označeno gozdno pot. Nekaj časa sva hodila po njej….potem pa se je pot nekje izgubila in sva šla bolj po divje. Velecenjeni z gps-om naprej je iskal smer…..in res sva kar kmalu prišla zopet na pravo stezico. Zdaj se ne bojiva več, da bi zašla, saj hodiva po nižjih hribih, na višini našega domačega Šmohorja, pa tudi vasice so bolj na gosto posejane. Danes je na nebu sijalo sonce, družbo mu je delalo samo nekaj majhnih oblačkov. Temperatura je bila podobna včerajšnji, mogoče za kakšno stopinjo nižja, vendar pa je današnja pot potekala z manj sence. Vedela sva, da naju danes čaka nekaj vzponov in spustov…..200 višinskih metrov gor in nato zopet dol…..kar nekajkrat. Malo sva hodila po vaških cestah, malo med pašniki in nekaj po gozdnih stezicah.
Spustila sva se do kraja Ste Colome in tu naletela na prvega romarja, ki je pritekel za mano in me zmedeno spraševal koliko je ura. Od tu je sledil še en daljši vzpon, na koncu katerega sva počivala v senci ob poti. Mimo je šel še eden romar in nama pomahal s palico. Sem že omenila, da vsi romarji, ki jih srečujeva, hodijo v nasprotno smer kot midva. Do sedaj nisva srečala še nikogar, ki bi romar v smeri proti Lurdu. Po vzponih ponavadi sledijo spusti (kot v življenju), tako sva se tudi midva, takoj, ko sva zavila v gozd, po ozki vijugasti stezici pričela strmo spuščati, kot bi vozila slalom. Na koncu spusta sva prispela do majhne lesene brvi, ki je vodil preko potočka ob gozdni jasi. Nato pa zopet malo navkreber, da se gležnji malo »naglihajo«. Ko sem po stezici prispela iz gozda, sem zagledala kako Velecenjeni privija in ravna pohodno palico neki francoski romarki. Očitno se ji je med opiranjem nanjo del teleskopske palice zložil in nato zataknil. S skupnimi močmi smo nato tako dolgo privijali in raztegovali, da smo končno dobili primerno dolžino. Takrat se je pojavil tudi drugi del tega francoskega tandema. Možak zariplo rdečega obraza, s klobukom z zavihanimi krajci in s pol litrskim kanistrom za vodo na katerem je pisalo Lourdes. Velecenjeni je kasneje rekel, da upa, da v njem nima žegnane vode, ker bosta drugače umrla od žeje (pol litra je res malo). Malo smo se pogovarjali od kod in kam kdo roma….in sva seveda ugotovila, da sta onadva na začetku in midva proti koncu romanja. Pričela sta v Lurdu in bosta romanje zaključila na začetku francoske poti v St Jean Pied de Port. Francoza je zanimalo tudi koliko kilogramov je težak nahrbtnik Velecenjenega in povedal, da je njegov kar 10 kg. Ja….ponavadi drugi ali tretji dan romanja pokaže ali nosiš optimalno težo na svojih ramenih. Glede na njegovo sopihanje in zaripel obraz, se res bojim, da si je naložil preveč. Le kako je revež zmogel ves tisti slalom, ki sva ga midva s spustom zaključila, samo……da bo on moral »slalomirati« strmo navkreber! Zaželeli smo si bon camino in krenili vsak na svojo stran.
Noge hodijo same, misli v glavi je vedno manj…….Do sedaj sem odložila večino skrbi, (vsaj tiste, ki sem jih lahko) ki so mi ležale na srcu, da naredim prostor za nove, ki me bodo čakale, ko se vrnem domov. Obljubila pa sem si, da si ne bom nalagala takih skrbi…in si jih tudi ne dovolila naložiti….., na katere ne bom imela nobenega vpliva. Takšne bom samo nežno pobožala in jih spustila dalje. To bo moj »podiplomski študij« po caminu…. Sedaj pa hodim…hodim…praznih misli, ki so se pogreznile nekam globoko, se povezale s koraki….in koraki so se stopili s potjo…..
Potem sva hodila še malo med pašniki s kravami in ponekod kozicami, pa zavila v kakšen mali zaselek. V mali vasi Mifaget, kjer je zavetnik sv. Mihael, so imeli včeraj veliko slavje, ko so godovali Mihati, ……le kako so zmogli imeti fešto brez naju!!? Še par kilometrov in prišla sva v Bruges. Ob cesti so sedaj že kažipoti za Lourdes, kar naju opominja, da sva že skoraj tam. Že včeraj sva bila opozorjena, da bo danes verjetno vse zaprto zaradi prostega dneva v čast umrlemu bivšemu francoskemu predsedniku Chiracu. Zato sva si v Bruges-u želela nakupiti nekaj hrane za večerjo, pa so nama v restavraciji, kjer sva se ustavila na pijači, povedali, da so tudi vse trgovine zaprte. Ponudili so se, da nama naredijo sendviče s šunko in sirom. Dobila sva tri (toliko so jih ravno dobili iz ene bagete) velike sendviče, ki jih je Velecenjeni nato v nahrbtniku nesel do prenočišča.
Danes naju je čakala postelja še dober kilometer stran od najine poti. Zdaj sva že kar navajena, da je najino vsako prenočišče na samem vrhu hriba. Tudi današnje je. Stara kmetija, kjer so del gospodarskega poslopja predelala v prenočišča, v stilu albergov. Nudijo posteljo, toplo vodo s tušem, uporabo kuhinje in zjutraj zajtrk. Kaj bi hotela še več! Pa še luštnega malega svetlo sivega oslička imajo, ki mi je medtem, ko to pišem, vseskozi gledal pod prste.
01.10.2019 torek Bruges – Lestelle Betharram prehojenih 18 km
Za današnji dan je bilo za popoldan napovedana sprememba vremena, zato sva sklenila kreniti na pot urico prej, kot navadno. Pozajtrkovala sva tisto, kar nama je lastnik pripravil že včeraj v hladilnik in si skuhala kavo. Skozi okno sva videla, kako lastnik ovit v brisačo šiba po hiši, zato sva se poslovila samo od prijaznega sivčka in jo mahnila po klancu proti najini poti. Na obzorju se je risala oranžno rumena jutranja zarja. Po izhodu iz Brugesa sva zavila v ozek drevored…in naravnost proti sončnemu vzhodu. Velecenjeni je rekel: »Glej…..luč na koncu tunela!« Res…lep prizor je bil. Počasi sva hodila po vaških cestah in mimo travnikov. Po tleh se je vila jutranja megla, tako, da so krave na pašnikih izgledale, kot bi bile ovite v nežno vatico. Sonce je prilezlo na nebo in se sramežljivo zastrlo s tankimi koprenastimi oblaki. Danes je bila prijetna dopoldanska temperatura za hojo, okoli 23 stopinj, z rahlim vetričem. Srečala sva zopet nekaj romarjev in v kraju Asson, kjer sva se ustavila na jutranji kavici še štiri mlade ukrajinske romarje. Takoj so začeli pogovor z nama. Povedali so, da so krenili iz Lurda in da imajo namen hoditi po caminu Norte….do koder bodo pač prišli, ker imajo na razpolago samo tri tedne (tako kot midva). So rekli, da bodo prihodnje leto nadaljevali pot do konca. Zaželeli smo si »bon camino« s slovanskim naglasom, midva pa sva gledala za njimi, kako vesel in poskočen je bil njihov korak. Eden je imel na nahrbtnik privezano celo majhno zložljivo mizico! Me res zanima, pri katerem od vzponov bo ta del opreme ostal ob poti camina…..
Naju je nato pot zapeljala na lepo gozdno pot. Vetrič je z vej dreves otresal na naju pisano jesensko listje, kot bi naju hotel spomniti, da je danes že prvi dan oktobra. Med listjem pa polno debelih kostanjev v ježicah. Kako bi jih nabrala, če bi jih le imela kje skuhati. Lepo je bilo hoditi po šelesteči jesensko obarvani preprogi. Že pred dvanajsto uro sva prispela v Lestelle Betharram, kjer sva imela rezervirano prenočišče za danes. Ker je bilo prenočišče še zaprto, sva se potikala po majhnem (skoraj zapuščenem kraju) in si v edini odprti restavraciji privoščila kavico. Medtem, so se pričeli zbirati na nebu temni oblaki in kazalo je na dež. Ker se nama ni več ljubilo posedati v lokalu, sva sklenila, da greva še malo naokoli, da vidiva, če je morda še kje kaj odprtega. Lastnik nama je ob odhodu zaželel srečno pot ….in veliko poguma. Ne vem ali zaradi hoje ali zaradi vremena. Druge lokacije, kjer bi si lahko našla zavetje pred morebitno nevihto nisva uspela najti, saj je večino lokalov zaprtih (za vedno). Sklenila sva, da bova v primeru dežja, pač vedrila v cerkvi, ki je bila odprta. Te tri ure pohajanja po zapuščenem kraju so se zares vlekle….. Končno sva se po tretji uri, ko je bilo nebo vedno bolj grozeče temno, odločila, da poiščeva drugo prenočišče. Sploh pa je bila videti stavba v kateri naj bi prespala v tako slabem stanju že na zunaj, da je vprašanje, kakšna je šele notranjost. Velecenjeni je slučajno na spletu naletel na drugo prenočišče, v istem kraju, kakšen kilometer naprej. Po telefonu se je dogovoril, da lahko prideva. Malo hitreje sva stopila in pri izhodu iz kraja naletela na lepo svetišče in mene je kar vleklo v njega. Velecenjeni me je priganjal, češ, da naj pohitim, ker se bo vsak čas vlil dež. Gledal je v svoj gps vodnik in naenkrat ni več vedel kje bi naj bilo tole najino današnje drugo prenočišče. Utrujena sem bila in zeblo me je, pa sem predlagala, da greva v cerkev vprašat, če mogoče oni vedo kam morava. Kar nisem in nisem mogla stran. Vstopila sva v zares lepo in posebno cerkev Notre dame Betharram (naša gospa Betharramska). Za glavnim oltarjem je bila še kapela, posvečena svetniku duhovniku Michelu in njegov grob. Na koncu pa vhod v samostanski muzej. Velecenjeni je vprašal gospo, pred vstopom v muzej, če morda ve po kateri poti morava. Medtem sem hodila po cerkvi in občudovala slike, vitraže, skulpture…..res čarobne cerkve. Potem pa se je vse zgodilo tako nenadoma, da skoraj ne znam opisati. Kar malo zmedena sva bila. Po naju je prišla neka starejša gospa in naju preko cerkvenih hodnikov popeljala naravnost v prostore samostana, kjer bo najino današnje prenočišče. Sploh nisva vedela, da tu lahko prespijo romarji…..samo romarski potni list je bilo potrebno predložiti. Vprašala naju je iz katere države sva in sva ji morala na zemljevidu pokazati kje je Slovenija. Na koncu sva se zmenila še za večerjo in jutri zjutraj za zajtrk…vse skupaj s prenočiščem za 25 € na osebo (kar je za Francijo res poceni). Seveda bova šla tudi k večernicam, če se ne bova izgubila v prostranih hodnikih samostana in bova našla vrata, ki vodijo direktno v cerkev. Potem, ko sva se nastanila v sobici, sem začela malo brskati po spletu in sedaj razumem, zakaj sva videla toliko turistov v tem kraju, ki sprva ni veliko obetal. V bližini so namreč turistično znane jame Betharram (podobne naši Postojnski jami).
Tako danes bivava, slučajno (ali pa tudi ne), v osrčju svetišč (kot piše na spletu za to prenočišče). Marijina cerkev je bila pred časom zelo znana romarska pot, saj naj bi se tu zgodilo kar nekaj čudežev in tudi Lurška Bernardka naj bi rada hodila v ta kraj. Legenda pravi, da je v sedemnajstem stoletju Marija iz vode rešila utapljajočo deklico, tako, da ji je podala vejo. Po tem naj bi kraj Betharram tudi dobil ime, ki bi naj pomenilo lepa veja. In midva sva se tri ure potikala po na videz zanemarjenem kraju, bentila, le kako sva zašla v tak odročen kraj……pa vseeno se nisva in nisva spravila iz njega, čeprav sva bila že lačna in premražena. Kako se včasih stvari hitro obrnejo na glavo……če to ni en tak mali čudež! Zvečer sva se seveda izgubila na hodnikih in sva prišla do kuhinje, kjer sta dva mlada simpatična temnopolta fanta nekaj kuhala. Eden od njiju naju je takoj peljal po stopnicah in vseh hodnikih naravnost v cerkev, ki pa je bila vsa v temi. Povedal nama je, da je danes maša v zgornji kapelici, da pa lahko malo ostaneva, če želiva. Prižgal nama je luč, da sva si lahko vse ogledala in odšel. Čez nekaj časa sva za njim odšla tudi midva, še prej pa vse luči lepo ugasnila. Tolikšne zaupljivosti nisva deležna niti v domači cerkvi. Prišel naju je pozdravit tudi duhovnik in naju pred večerjo povabil k molitvi. Tako smo molili v kapelici: župnik, dva temnopolta fanta in midva. Ta, ki nama je prej pokazal pot do cerkve, mi je vseskozi odpiral molitvenik na pravi strani in me kontroliral, če sledim. Morala sem uporabiti vso koncentracijo, saj je bilo vse v francoščini. Po molitvah, smo družno odšli na večerjo in kar malce me je skrbelo kako bo to potekalo. Pa vam povem, da je bilo prav prijetno in domače….pa celo zmenili smo se vse. Večerjo sta skuhala fanta, za katera sva ob večerji izvedela, da sta šele prišla iz Slonokoščene obale in da sta pripravnika za redovnika. Prav zanimiv jedilnik so (očitno skupaj z župnikom) pripravili. Najprej je bila gobova juha, nato nekaj šunke, velika skleda riža in dve odlični omaki Iz dežele od koder prihajata fanta. Tople omake, za preliv preko riža iz zelenjave in ena iz fižola. Zelo okusno! Župnik nam je natočil še vino in za posladek….ne boste verjeli….kuhan kostanj! Župnik je rekel, da so ga popoldne nabrali v okolici. Simpatičen je bil tale župnik, čisto domač in čeprav je rekel, da ne zna angleško, se je potem kar potrudil in smo se lepo pogovarjali. Povedal je, da je sam bil 34 let v Slonokoščeni obali, da pa je dobil dekret, da se mora sedaj vrniti domov. Sem ga vprašala, če mu je bilo hudo odditi….pa se je samo nasmehnil in rekel, da je bilo pač tako odločeno…..in je moral reči: »Tu sem!« Malo smo se pogovarjali še o najini poti, pa o Sloveniji, o kateri niso vedeli veliko ne župnik, ne pripravnika. Kdo bi si mislil, da bova tale dan tako prijetno zaključila z večerjo v samostanu, v družbi francosko govorečega župnika, da nama bosta pripravila večerjo dva redovniška pripravnika iz Slonokoščene obale……za povrh, je bilo pa za mizo čutiti najbolj čisto in iskreno energijo. Zdaj sva pripravljena za Lurd.
02.10.2019 sreda Lestelle Betharram – Lourdes prehojenih 17 km
Včeraj je nebo prijazno počakalo, da sva midva stopila v najino prenočišče, nato pa je celo noč deževalo. Spala sva kot ubita do jutra. Zjutraj sva najprej odšla na skupno jutranjo molitev. Stari duhovnik nama je že včeraj zvečer povedal, da njega ne bo, ker mora že navsezgodaj v Toulouse. Zato je tokratno molitev vodil mlajši temnopolti duhovnik. Kar nekaj se nas je zbralo v kapelici. Poleg nekaj redovniških pripravnikov, še ena gospa iz vasi in nekaj obiskovalcev samostana. Zopet je k nama prisedel mladi pripravnik iz Slonokoščene obale in nama neumorno obračal liste v molitveniku. Po molitvah (večinoma so molitve prepevali), smo imeli skupen zajtrk. V Franciji se vsi strašno radi poljubljajo (sploh če gre za družino) in si podajajo roke…..tako smo si tudi mi, preden smo sedli za mizo, podali roke….vsak vsakemu. Prišel je še eden starejši gospod, ki sicer ni znal angleško, vendar se je na vsak način želel pogovarjati z nama. Iz začetne zadržanosti (vsaj z najine strani), je kmalu nastalo prijetno in sproščeno vzdušje. Podajali smo si kruh, maslo, marmelado ….se pogovarjali, nekateri so tiho prepevali…. Poleg naju je sedel mlajši moški nežnega izgleda in zelo mirnega vedenja. Kasneje sva izvedela, da mu je ime Philip in da je starejši moški njegov oče. Znal je angleško in je včasih pomagal prevajati med nama in njegovim očetom. Zvedela sva, da je eden od njegovih bratov duhovnik (Dominikanec) in da je te dni v Lurdu, kjer v knjižnici podpisuje svojo knjigo (očitno je tudi pisatelj). Že včeraj nama je župnik povedal, da je v Lurdu romanje Dominikancev, ki traja nekaj dni. Videla sem, da me Philip z nasmeškom opazuje, potem pa se je zgodil moment, ki me je tako zelo spominjal na tistega pred dvanajstimi leti, na najinem prvem kratkem caminu. Vprašal me je, če sva se odločila prespati v tem samostanu, ker sva kristjana. In sem odgovorila, da niti ne. On pa je še kar spraševal….ali sva imela namen prenočevati tu. Malo sem mencala, potem pa povedala odkrito, da ne……da sva imela rezervacijo v drugem hotelu, vendar sva tri ure zaman klicala in nama nihče ni prišel odpret vrat. Da sva se šele potem odločila, da poiščeva drugo prenočišče in da naju ta kraj nikakor ni želel spustiti naprej. S skrivnostnim nasmehom na obrazu je kimal in rekel: »Ja….to je znak in bilo je z namenom…nikakor slučaj!« Pogovor med nama je stekel, tako, da sva en drugemu dokončevala stavke. Z globokim pogledom v oči, pri katerem bi bilo vseeno kateri jezik govoriva…..Rekel je, da je ta kraj zelo poseben, da ima posebno energijo in je zelo primeren za vstop v Lurd. Potem je postal najin pogovor tako oseben in iskren, da sem komaj požirala solze, da mi niso kapljale v skodelico (iz katere smo včeraj jedli juho) s kavo. Celo omizje je bilo tako posebno, tako iskreno in tako unikatno, da sem z nasmehom na obrazu vpijala trenutke. Kdo bi si mislil, da bova zajtrkovala v družbi Francoza, Španca, Perujca, Mehičana, Bolivijca in z nekaj njih iz Slonokoščene obale. Nepozabno! Philipov oče naju je vprašal, ali naju je strah dežja. Velecenjeni je odgovoril, da nisva iz sladkorja in da imava itak francoske pelerine. Philipe se je smejal in rekel, da to glede sladkorja poznajo tudi v Španiji. Njegova družina prihaja iz Aragonije. Ob slovesu sva seveda »najinima kuharjema« pustila magnetek, vsem podala roko…..spregovorila še par besed s Philipom…..in počasi odšla s tega posebnega kraja na zadnji dan najinega romanja v Lurd. Najprej v tišini, da sem lahko premislila vse, kar se je dogajalo danes zjutraj…..
Čez slab kilometer najine poti, se je nebo razjokalo od sreče nad najinim skorajšnjim prihodom v Lurd. V pelerincah sva jo mahala po cesti in se smejala najinim skrbem, kako bova očistila pohodne čevlje, preden greva na letalo. Nebeška javna pralnica je poskrbela za zunanje in notranje temeljito pranje…..pa še zastonj! Devetnajst dni sva hodila brez dežja in za zadnji dan se je spodobilo, da preizkusiva tudi Fronkovo pelerino, da je nisva zastonj s seboj vlačila. Hodila sva po cesti in nekateri vozniki so nama veselo trobili in nama mahali, kot da bi vedeli, da sva na zaključku romanja. Zadnjih osem kilometrov so se čustveni izbruhi z neba umirili. Nebo je še malo posmrkalo, nato pa si obrisalo solzne oči in ko sva prišla do table z napisom Lourdes, se je celo sonce potrudilo in poslalo nekaj žarkov.
Tako sva dva peregrinosa iz Slovenije, v čmokajočih čevljih nasmejano in ponosno zakorakala na z dežjem oprane ulice Lurda. Neizmerno hvaležna za vsak prehojen kilometer, za vse nepozabne izkušnje in za vse prijazne ljudi na najini poti. K sv. Bernardki sem želela z mojo palico iz trstike in z nahrbtnikom na ramah. In seveda je nebo tik pred tem zopet ganjeno posmrknilo in malo pojokalo. Prižgala sem svečko pred kripto sv. Bernardke, nato pa sva šla še do votline in se pridružila ljudem, ki so v procesiji šli okoli malega kamnitega oltarja v votlini. Takoj ob votlini je park, kjer se lahko natoči posvečena voda. Poiskala sem primeren prostor in odložila svojo trstiko, ki me je tako varno podpirala celo pot…..poleg sem položila kamenčke, ki so mi jih na pot dali moji dragi….in poleg še eno mojo pikapolonico iz kamna, za vse tiste, ki mi kamnov niso dali. Simbolično sem tako odložila še vsa njihova bremena. Nato sva se končno odpravila iskat najin rezerviran hotel. Brez palice sem bila kar malo nerodna pri hoji. Kako zelo sem se navadila, da se opiram nanjo! Hodila sva med mnogimi romarji. Vsi lepo oblečeni in počesani in midva mokra in umazana romarja med njimi. Nekako nisva sodila mednje….ali pa morda ravno zaradi tega še bolj. Veliko je bilo tudi belo oblečenih Dominikancev…..vendar našega domačega Dominikanca Vanča nisva opazila med njimi….hihihi. Našla sva najin hotel z dvema zvezdicama (in po razumni ceni 110 € za dve osebi za dve nočitve z zajtrkom) in dokaj blizu svetišč. Prijazni receptor nama je brez posebne prošnje dal vse potrebne informacije glede tega kje dobiva zadnji žig v najin romarski pasoš, nama dal nalepko za dvigalo, plan mesta na katerem je označil za naju pomembne stvari………na koncu pa nama je dal še papir, da bova lahko posušila najine pohodne čevlje. No, v dveh dneh se bodo že nekako posušili. Najina sobica je majhna, vendar ima vse kar potrebujeta romarja. Celo nekaj stvari, na katere sva se že odvadila….kot so televizor in fen. Po tem, ko sva v čevlje natlačila papir, ožela nogavice in si osušila noge, sva odšla v mesto. Ulice potekajo navkreber, tako, da so hoteli malo višje….zato sva se z dvigalom na ulici ob hotelu lahko spustila do spodnjih ulic, malo naprej pa so že svetišča. Najprej sva po nasvetu receptorja krenila do informacijske pisarne za Jakobovo pot, ki je bila na čisto drugem koncu mesta. Tam sva prejela zadnjo štampiljko, ki je potrjevala najin zaključek romanja. Spotoma sva se ustavila še pred rojstno hišo sv. Bernardke. Popoldan je bila večja gneča na ulicah Lurda, kakšna bo šele zvečer. Velecenjeni se je pa takoj vključil v dogajanje in pomagal mladi spremljevalki, ki bolnice na vozičku ni mogla spraviti na pločnik.
Zvečer ob devetih je vsak dan procesija s svečami. Za lep zaključek najinega romanja sva se je udeležila tudi midva, kljub temu, da je sprva zopet kazalo na dež. Spotoma iz hotela sva si nabavila svečke s ščitnikom. Male prodajalnice spominkov in še z mnogo drugimi stvarmi, se zelo hitro prilagajajo različnim situacijam. Popoldne, ko je začelo deževati, so imeli pred vrati vsi obešene marele, zvečer pa so stali pred prodajalnami s svečami. Naju je prodajalka skoraj postregla v najinem jeziku…..no…skoraj….v češčini. Verjetno zato, ker sem imela pod tevicami obute nogavice. Kaj sem hotela, moji čevlji se še sušijo. Točno ob devetih se je pričela procesija. Za kipom Marije so najprej peljali invalide, nato pa smo se v dooolgi koloni zvrstili še ostali. Na tisoče lučk v temni noči. Iz zvočnikov je odmevala pesem v mnogih jezikih in med njimi tudi v slovenščini. Med procesijo se je pelo in molilo rožni venec…..zopet v mnogih jezikih (tudi v japonščini). Lepo je bilo slišati, kako vsak odgovarja v svojem jeziku, samo amen smo izgovorili skupaj. Dve Zdrava Mariji sta bili zmoljeni tudi v slovenskem jeziku, na kar sva bila kar ponosna…..med vso tisto množico. Petje je bilo čudovito, najbolj pa naju je prevzela čudovito odpeta Ave Marija. Celo uro smo hodili, molili in prepevali. V mislih sem se s hvaležnostjo zahvalila za najino pot in se spomnila tudi na vse vas.
Pod črto današnjega dne, naj napišem še nekaj stvari za statistiko:
Hodila sva 20 dni. Prehodila sva 446 km (in ne 436, kot sva takoj na koncu poti napačno sporočila nekaterim…..kar seveda ni pomembno….ampak red je red…). 60 km, pa sva se peljala z avtobusom ali taxijem.
03.10.2019 četrtek Lourdes
Danes nama je bil v Lurdu namenjen lep sončen dan. Za jutri popoldan, pa so že napovedani novi čustveni solzni izbruhi z neba, ob najinem odhodu. Zjutraj sva najprej potrebovala nekaj časa, da sva doumela, da nama ni potrebno obuti pohodnih čevljev…..sicer se pa tako še vedno sušijo. Malo pozneje sva šla v spodnje prostore hotela na zajtrk, potem pa z nahrbtnikom za po mestu (beri: malo nahrbtno vrečo), na ogled svetišč v sončnem vremenu. Tja sva prispela ravno v času maše za romarje. Na prostoru pred baziliko je bilo zopet na tisoče vernikov. Res, brez pretiravanja. Pri obhajanju vernikov je sodelovalo vsaj petdeset duhovnikov. Zopet se je vsepovsod razlegalo čudovito petje. Na drugi strani reke Gave, ki teče ob svetiščih so pokriti prostori, kjer verniki prižigajo manjše, pa tudi prav ogromne sveče v čast in zahvalo Mariji Lurški. Pred enim takim prostorom je bila manjša skupina invalidov, katere je v francoščini, živahno in z izredno lepo energijo, nagovoril temnopolti duhovnik. Čeprav ne razumem ravno francosko, je bila tako lepa energija, da sva kar malo postala tam in poslušala. Govor duhovnika je imel na invalide prav poseben učinek in lepo je bilo videti njihove vesele, obraze in navdušene odzive. Tisto, kar sem razumela, pa se je dotaknilo tudi mene. Duhovnik je nasmejano razlagal, da ni važno ali si bolan, invalid….pomembno je kako gledaš na življenje. Rekel je še, da je beseda mere (izg. mer… mati) najlepša beseda, toda, če ji na koncu dodaš de….pa dobimo merde (sranje). Kar zaploskali smo mu….Čisto na koncu pa je rekel: »Zato….globoko vdihnite….življenje je lepo!« Če ni bila to ena lepših pridig…in to še v francoščini! Človek razume, kar pač mora razumeti. Malo naprej je bila moderna cerkev sv. Bernardke. Pred njo pa se je dogajal nek obred. Ker je vsepovsod na tablah pisalo samo v francoščini, nama ni bilo jasno za kaj gre. Mladi prostovoljci, pod nadzorom starejših, so vodili skupine po postajah. Takoj so pristopili tudi do naju in na vse pretege iskali nekoga, ki bi nama znal stvari razložiti v angleščini. Nato pa je k nama stopila prijazna spremljevalka neke skupine invalidov in nama razložila, da je ta obred posvečen spominu, kako je Marija Bernardko učila uživati travo in ostale naravne stvari, kot je tudi žito. Vse to je namreč tudi prispodoba za evharistijo (hostijo). Takoj so me vtaknili v eno majhno skupino in skupaj smo šli po fazah. Najprej smo zmolili Oče naš….si v malo posodico dali nekaj zrn žita…..nato smo si obredno umili roke….nato sami zmleli svoje žito….na naslednji postaji smo ga presejali…..vmes so nam ponudili tudi zelen list, ki smo ga požvečili…..na zadnji postaji pa smo si iz naše »moke« in z malo vode sami spekli hostije…..ob zaključku smo zmolili še Zdravo in Sveto Marijo. Čisto na koncu smo prejeli še kartico s podobo Marije Lurške in na zadnji strani je bilo napisano ime (na vsakem drugo) človeka, za katerega bi naj molil pri Mariji. Jaz sem prejela napisano prošnjo nekega moža, ki je prosil, naj molim za njegovo ženo, ki je umrla dva meseca nazaj. Seveda, sem tudi ta del obreda izpolnila. Čisto posebno obhajilo je bilo to in še nikoli nisem videla česa podobnega. Veliko stvari se naju je dotaknilo v Lurdu. Večinoma sva po svetiščih hodila takrat, ko je bilo najmanj gneče, drugače pa je posebno doživetje tudi takrat, ko se zbere tudi več tisočglava množica ljudi.
Dragi najini »virtualni« sopotniki…..hvala za vse vaše dobre misli in lepe želje, ki ste nama jih pošiljali, med najino potjo. Res, vesela sva bila vsakega sporočila, pa tudi tistih, ki so bila poslana k nama samo v mislih in nikoli napisana. Zaradi vas je bil včasih nahrbtnik manj težak in korak bolj lahak. Vsak dan ste bili v najinih mislih, pa ne samo zvečer, ko sva razpošiljala romarski dnevnik na vaše naslove. Upam, da zaradi mojih, včasih zateženih besed, niste dobili žuljev pri branju. Nama je bilo z vami lepo!
Če bi pa morda kdaj koga izmed vas zasrbeli podplati, da bi jo mahnil na podobno pot, bom z vami podelila nekaj popotnih izkušenj……
Najprej….Za takšno pot se odločite sami. Ne odidite na pot samo zato, ker vas je povabil(a) prijatelj(ica), ali zato, ker jih je zdaj že toliko šlo, pa bi še vi. Vse se namreč začne v glavi in s pravimi razlogi. S kondicijo se ni potrebno preveč ubadati. Če ste strastni hribolazec, pa sploh ne. Sama sem dokaj redno hodila samo kakšen mesec pred pričetkom romanja. Po kakšnih 10 do 15 km, pa še to (žal) bolj po ravnem. Pomembno je, da se pridobi osnovna kondicija hoje, v pohodnih čevljih, ki bodo »hodili« z vami tudi na poti.
Oprema:
Ne pretiravajte s težo nahrbtnika. Nekako velja pravilo 10% vaše teže….morda malce več, vsak dkg šteje, verjemite!
Čevlji…najbolj pomemben del pohodniške opreme. Naj bodo skrbno izbrani in dobro uhojeni. Naj bo hoja v njih udobna in varna. Žulji in razne odrgnine vam znajo pošteno pokvariti dan. Poleg čevljev pa še kakšne opanke (kot so npr. teva sandali in kakšne super lahke japonke za pohode od tuša do postelje)
Nahrbtnik…. (okoli 40 l), z zračnim stebrom in dobro oporo na hrbtu, s pasovi preko prsi in na pasu, da se teža lepo razporedi in da ne nosite vsega samo na ramenih.
Ne pretiravajte z oblačili. Prav presenečeni boste, kako lahko zdržite v dveh enakih bluzah tri tedne, medtem, ko doma včasih pri treh polnih omarah nimamo kaj obleči. Po mojih izkušnjah je bolje vzeti več tanjših in hitro sušečih kosov oblačil. Kadar je bolj mrzlo, se pač oblečete večplastno. Jaz sem imela s sabo tri mikice s kratkimi rokavi in dve z dolgimi, pa še dve super lahki in tanki spodnji majici (dolgi rokav in brez rokavov) iz kašmirja, ki sta mi bili podarjeni za pot (hvala Nataška!). Tisto brez rokavov sem imela vsak dan oblečeno pod mikico in mi je sproti popivnala večino potu. Splača se tudi nabaviti kvalitetno spodnje perilo, tudi to hitro sušeče, saj ga je potrebno dnevno prati. Ženskam priporočam športne nedrčke, da vas naramnice pod nahrbtnikom ne ožulijo. Od debelejših kosov oblačil, sem sama »investirala« v lahko, tanko, a zelo toplo in mehko jopo na zadrgo in s kapuco (ki mi je nadomeščala tudi kapo, kadar je pihalo). Izkazala se je za zelo uporaben kos opreme. Dvoje hitro sušeče pohodne hlače (ene tanjše in ene malce debelejše), pohodno krilo (za vroče pohode) in ene legice, za spanje v hladnejših nočeh (ali pa za pod hlače, kadar bi bilo zelo hladno). In seveda nikar ne pozabite na kvalitetne pohodne nogavice. Trije pari bodo zadoščali. Bodite pozorni, da ne bodo prevelike številke, ker če se ne bodo lepo prilegali nogi, lahko nastanejo žulji. Za primere dežja, pa mora biti v nahrbtniku tudi pelerina. Dobijo se vseh vrst. Midva sva želela takšno pod katero se skrije nahrbtnik in da ima rokave. Zato je bila malček težja, ampak ne več kot tri vrečke kave, kot je rekla moja prijateljica. Za na pohod je pomemben del tudi pokrivalo….midva sva imela kapi s ščitnikom.
Tudi spalno vrečo priporočam, čeprav nekateri shajajo tudi brez nje. Najina je težka okoli 60 dekagramov
Posoda za vodo, bidon (najine so 0,75 l). Da ne pozabim…s sabo sva imela tudi šumeče tabletke za dodatek vodi (magnezij in vitaminske). Pa seveda toaletne potrebščine. Tanko večjo hitro sušečo brisačo iz mikrovlaken in vse tiste toaletne zadeve, ki jih potrebujete za osebno nego, toda v manjših potovalnih oblikah. (šamponi, krema, zobna pasta), potovalna zobna krtačka (takšna, ki se zloži je prav fina) in glavnik. Jaz imam eno tako mini krtačko, ki se zloži v velikost jajčka in ima na eni strani malo ogledalce, ker nikoli ne veš, kdaj te zagrabi nečimrnost….hihihi. Seveda tudi škarjice in švicarski nožek, če vam ga ne vzamejo pred vstopom v letalo. Ne pozabite na zdravila, nekaj proti bolečinam, nekaj za razkužilo….Jaz nikamor ne grem brez olja čajevca, ki ga uporabljam kot razkužilo za rane, pa tudi na sladkor si ga lahko nakapam in služi kot razkužilo grla. Ne pozabite nekaj za nego nog. Preizkušeno je odlična srebrna krema Gehwol za noge. Za vsak slučaj še obliže za žulje compeed in čepki za ušesa, kadar boste spali s smrčači.
Med ostale stvari, ki so še v najinih nahrbtnikih spada tudi šivalni pribor (tudi za oskrbo žuljev), pa naglavna lučka, kaka 2 m vrvice, kljukice in milo za pranje oblačil. Glede pohodnih palic se odločite sami….meni je bila spotoma odrezana trstika čisto v redu.
Ne pozabite na dokumente, polnilce in kar je še takega…… Mislim, da je to v glavnem vse…..mini zložljive mizice pa nikar ne vlačite s sabo….hihihi. Še to……letos so se nama zelo dobro obnesle plastične vrečke različnih velikosti z zapiralom, za boljši pregled v nahrbtniku. Tako sva imela večja oblačila v eni vrečki, mikice v drugi, spodnja oblačila v tretji…..zdravila v svoji. Verjemite, veliko lažje se tako človek znajde v nahrbtniku.
In to je to glede prtljage, kar mi trenutno pade na misel.
Vem, da nekatere skrbi, kadar se odpravljajo v države, katere jezik ne znajo. Iz lastnih izkušenj svetujem, da se je vedno koristno naučiti vsaj pet besed dežele gostiteljice, kot so: prosim, hvala, dober dan, na svidenje, oprostite…. Marsikatera vrata se vam bodo odprla in marsikateri problem bo izginil, če boste pokazali z znanjem par besed spoštovanje do njihovega jezika. Letos pa sem ugotovila, da prav čudežno deluje tudi stavek v njihovem jeziku: »Oprostite mi, ker ne znam govoriti vašega jezika!« Ta stavek, pospremljen s prijaznim nasmehom je meni prinesel celo povratno opravičilo domačinov, da naj oprostim, da se ONI ne zanjo pogovarjati z mano v mojem »Slovakian« jeziku. Nežno sem jih popravila: »Slovenian« ……..in jim milostno odpustila lapsus…..ahaha. Sploh pa v dobi, ko vlada internet in spletni prevajalnik…….ne more priti do hujših neprijetnosti. Zna se morda zgoditi kak hecen moment, ampak to vam bo samo popestrilo potovanje. V ta namen naj delim mojo izkušnjo s tega potovanja……V zadnjem kraju v Španiji, sem morala obiskati toaletne prostore v neki boljši restavraciji. Na vratih je bil znak, da si ženske delimo prostor z invalidi. V velikem in lepo urejenem wc-ju pa je bil nad školjko velik napis z množico španskih besed, s tremi klicaji na koncu in dvignjenim kazalcem. Ker res nisem želela narediti kakšne neumnosti, sem mencajoče vtipkavala vso tisto množico španskih besed v svoj telefon…….in ta mi je na koncu ponudil prevod: »Prosimo, zapustite ta prostor v stanju, v kakršnem je bil, ko ste vstopili!!!!« Prisežem, da če bi bilo potrebno vtipkati še samo kakšno špansko besedo več, bi bilo stanje mojih hlač v precej drugačnem stanju, kot so bile takrat, ko sem vstopila!!!
In čisto za konec še nasvet: potrudite se gledati na življenje s čim bolj vedre plati……in ne jemljite sebe preveč resno…….Vam bo prišlo prav na poti in doma!