S Kolesom Ob Lepi Modri Donavi (Passau – Budimpešta) 2014

Mi štirje smo se o tem pogovarjali kar nekaj časa. Najprej kar tako….bolj hipotetično, potem smo se spraševali, če bi to sploh zmogli in ker smo vsi imeli že skoraj vso kolesarsko in popotno opremo…….smo se odločili, da gremo za 1. maja, če bo vremenska napoved ugodna. Toda, kdo bo verjel, da je možno točno napovedati vreme mesec vnaprej! Prvomajski prazniki so se bližali in potrebno je bilo tvegati in naročiti prevoz, ki nas bo skupaj z našimi kolesi in prtljago dostavil do začetka poti in nato prišel zopet po nas…kjer koli bi že omagali (če ne bi zdržali do načrtovanega cilja). Glede na to, da smo bili na začetku kolesarske sezone, smo pred odhodom skupaj spravili vsak do 100 prevoženih km, da so se naše »tazadnje« vsaj malo navadile na trdi sedež kolesa. Teden pred odhodom mi je Velecenjeni prepovedal gledati vremensko napoved, ker sem bila čisto znervirana od napovedanih nalivov in neviht. Pa tudi  nizke jutranje temperature niso bile preveč obetavne. Toda, s stališča, da so zanesljive in predvidljive stvari dolgočasne…..se je nam obetalo zanimivo potovanje!

Za glasbeno kuliso med branjem:

25. 04. 2014 – petek (Erlau / Passau)

Končno je bila prtljaga spakirana. Jaz sem je imela za 8 kg, Velecenjeni pa skupaj z logističnimi pripomočki 15 kg. Še dobro, da tokrat ne bova tovorila vse na hrbtih, kot na Camminu. Prevoz je prišel po naju čisto točno, v obliki mladega študenta Patrika. Moram priznati, da me je do zadnjega skrbelo ali bo sploh kdo prišel po nas. Pa zaenkrat moram reči, da je firma kupipoceni.si upravičila svoje ime. Okoli druge ure smo pobrali še najina sopotnika v Zadobrovi in v delno deževnem vremenu krenili preko številnih avstrijskih tunelov proti nemškemu Passau. Vmes smo se enkrat na kratko ustavili na kavici. Bolj ko smo se bližali Passau lepše vreme se je kazalo. Okoli šeste ure nas je Patrik varno parkiral pred našim prvim hotelom malo izven Passaua v kraju Erlau. Hitro smo se prijavili na recepciji. Raztovorili prtljago in zaparkirali naše jeklene dvokolesne konjičke na zadnji strani hotela. Me res zanima kako bo jutri, ker smo videli kar nekaj koles hranjenih ob naših. Smo pa prišli ravno na otvoritev kolesarske sezone ob Donavi. Nato pa nas je Patrik, ki se je vračal domov, mimogrede zapeljal še do Passau-a. V prijetni gostilnici tik ob Donavi smo si privoščili obilno »otvoritveno« večerjo. Passau je prijetno turistično mestece. Kar dosti turistov smo srečevali. Medtem, ko smo čakali na večerjo smo občudovali razkošne ladje-hotele, ki so bili zasidrani ob bregu Donave. Naši trije mesojedci so si privoščili mešano ploščo mesa z žara s prilogami za dve osebi. Vsega pa je bilo toliko, da bi se zlahka nahranila srednje lačna četa ljudi. Jaz sem si poleg umetelno izrezljanega pommes-fritesa privoščila še »avtohtoni« vroči Apfelstrudel s kepico vanilijevega sladoleda in smetano. Mmmmm, božansko dobro! In ker smo se tako lepo napokali smo sklenili, da se nazaj do našega hotelčka sprehodimo. Žal smo pozabili, da je razdalja relativna zadeva, sploh, če te v eno smer dostavijo z avtom. Najprej smo mislili, da je do našega hotela okoli 3 km. Na koncu pa smo se po prehojenih dobrih 11 (enajstih!) km po trdi temi (in po osameli cesti med reko in gozdovi) nekaj čez deseto uro privlekli do hotela in bili strašno hvaležni, da ga še niso zaklenili. Bila sem v skušnjavi, da bi že kar prvi dan uporabila mojo kremo proti mišičnim krčem.

Passau proti večeru

Seštevek dneva:  Prevozili smo (z avtom, itak, da ne bo pomote) 413 km iz Celja do Passau-a v dobrih štirih urah. Obilna večerja nas je prišla približno 11 €/osebo. Cena sobe z zajtrkom za dva je bila 59 €. Temperature so bile danes v Passau prav prijetne okoli 20° C in tudi sonček je prav prijetno sijal. Saj vem, da bomo imeli na poti tudi dež, samo sprejem je bil pa prav obetajoč in prijazen, kar se vremena tiče.

26. 04. 2014 – sobota (Passau – Linz )

Zajtrk je bil šele ob osmi uri, zato smo bili prisiljeni kreniti na pot kasneje, kot smo sprva nameravali. Z »montažo« naših popotnih bisag smo se kar malo zamudili – upam, da bo jutri šlo hitreje. Vam povem, kolesariti s tako težo zadaj za hrbtom ni mačji kašelj. Si sploh nisem mislila dokler ni bilo potrebno na roke prestaviti kolesa in mi je roke kar potegnilo k tlom, prvi del kolesa pa je (neobtežen) švignil v zrak. Kolesarske poti po  Nemčiji in kar smo jih izkusili do sedaj po Avstriji so res lepo urejene. Da o visoki kolesarski kulturi tudi ne govorimo. Avtomobili so se nam umikali, da smo lažje vozili (pri nas je to znanstvena fantastika). Srečevali smo kolesarje, ki so bili po večini tako otovorjeni (nekateri na krajših relacijah manj) kot mi. Tudi pohodnikov z nahrbtniki smo srečali veliko in vseh mogočih narodnosti. Tu okoli potekajo razne pohodniške poti. Mi smo v našem prvem hotelu nafehtali eno takšno knjižico kamor pohodniki pritiskajo štampiljke kot potrdilo, da so prehodili določen del. Smo se zmenili, da bomo tudi mi pritisnili tu pa tam kakšno štampiljko, kot spomin in dokaz kje vse smo hodili – v glavnem pa v hotelih, kjer bomo prenočevali.

Na poti

Poleg prijetnih ljudi, ki so nas ob poti prijazno pozdravljali, nam je tudi danes služilo vreme, da si boljšega ne bi mogli želeti. Vseskozi nas je spremljalo, za kolesarjenje odlično, pol oblačno/sončno vreme. Temperature zjutraj so bile  res bolj nizke (okoli 12 ° C), preko dneva pa so bile podobne včerajšnjim – okoli 20° C.  Pot nas je večino časa vodila povsem ob Donavi. Vozili smo se mimo lepo urejenih njiv in ličnih hišic s čudovitimi vrtovi. Po Donavi, pa so mimo nas plule večje in manjše ladje, ob bregovih so nas pozdravljali beli labodi in pisane račke. Ni da ni….manjkalo je samo še, da nam zaigrajo »Po lepi modri Donavi«, čeprav, roko na srce Donava ni (več) ravno modre barve. Je pa še vedno lepa in njena okolica prav idilična. Naš prvi postanek je bil v Hiši elektrike (Haus am Strom)  Jochenstein (Nemčija). Ob Donavi je kar nekaj elektrarn in ta muzej je v sklopu ene največjih elektrarn na Donavi. Na zanimiv način prikažejo življenje ob in v Donavi, hkrati pa tudi nekaj o pridobivanju električne energije s pomočjo vodne sile. In seveda – tu sem dobila svoj prvi kamen, ki bo »zastopal« barve Nemčije na naši poti. Ne bomo se ravno zalagali na tej poti s kamni, ker jih je pa le potrebno tovoriti s sabo in kot sem že napisala, to ni mačji kašelj!

Kmalu za obiskom elektrarne smo prečkali mejo in zapeljali v Avstrijo. Velecenjeni je takoj zapadel v lokalne navade in začel ljudem odzdravljati »po domače« s Kriss gott!

Zapeljali smo se preko Donave na nasprotni breg in nadaljevali našo pot po desnem bregu, ker smo želeli obiskati enega izmed najbolj znanih odsekov reke – Donau schlingen. Obljubljali so nam ravno pot brez klancev, vendar smo se morali do tega dela, kjer Donava naredi konkretno zanko, kar malo potruditi. Opravili smo kar nekaj vzponov in spustov, zato si je ženski del obljubil, da si bo štel ta del poti za gorsko turo, he, he… Zapeljali smo se okoli te Schlinge in občudovali res lepo pokrajino. Nekatere kolesarje smo »ujeli« kako so se do zavoja reke pripeljali s turistično ladjico. Verjetno je tudi to užitek, vendar so se nam kolesa nekako že vrasla v zadnjico.

Poleg hotelov je ob reki tudi mnogo kampov. Nekateri so bolj namenjeni turistom in je v tem času bilo videti v njih več avtodomov, kot šotorov (so verjetno noči še prehladne). Nekaj kampov pa je očitno namenjeno bolj domačim ljudem, saj so v njih prikolice in lične lesene hišice, okoli njih pa pravi mali cvetoči vrtički. Tik ob Donavi imajo tako domačini svoje »morje«. In ne moreš verjeti koliko ribičev smo srečali. Očitno je to eden izmed nacionalnih športov ob Donavi. Ponekod so čisto ob reki tudi pripravili priročno kurišče in nalovljeno spekli.

Ob enem takšnih kampov smo se ustavili na kratkem postanku tudi mi in našim vedno bolj bolečim zadnjicam privoščili kratek oddih, našim grlom pa požirek hladne pijače. Tam nekje od 50-tega km sem vsaj jaz začutila »posebno utrujenost v spodnjem delu križa – v predelu trtice«. Pišukapoldi, tile kolesarski sedeži so resnično neudobni, pa podložene kolesarske hlače gor ali dol! Tolažili smo se, da nam pa vsaj vreme odlično služi.

Bolj kot smo se bližali Linzu, bolj se nam je zdelo, da kilometri na števcu nikamor ne tečejo več. Zadnjih 10 km pa smo se morali peljati kar po avtomobilski cesti, ker druge poti ni bilo. Smo nato prebrali v lokalnem časopisu, da je to ena izmed črnih točk za kolesarje, glede na sicer zgledno urejene kolesarske poti v Avstriji. No, v Linz smo tako prikolesarili okoli četrte ure in nato prečkali še večji del mesta in prekleli vse tiste preklemanske granitne kocke, ki so bile strašno neprijazne do naših razbolelih zadnjic. Poleg tega pa so nas preganjali še mestni tramvaji. Naš rezerviran hotel je bil čisto na drugem koncu, tako da smo preko mesta naredili še dodatne 3 km. Verjemite, na koncu se vsak meter pozna! Na cilj smo prispeli okoli pete ure. Skočili smo pod vroči tuš in nato v bližnji Hofer po nekaj malega za popotnico za naslednji dan, ker je nedelja in bo večina trgovin zaprta. Precej utrujeni smo nato samo še odšli do najbližje picerije (ki je bila na prvi pogled malce sumljivih standardov), vendar smo bili z naročenimi picami zadovoljni (ali pa smo bili samo tako lačni in zdelani). Med večerjo smo se dogovorili, da za naslednji dan ne rezerviramo hotela, ampak računamo na srečo, da ujamemo kakšno prazno sobo nekje okoli Melka. Kar malce strah nas je jutrišnjega dne in tistih 100 prevoženih kilometrov z našimi razbolelimi zadnjicami. Pa bomo že! Bomo pa na pot lahko krenili jutri že malo prej, ker imamo zajtrk že ob sedmi uri.

Seštevek dneva: Na poti Passau – Linz smo prevozili okoli 100 km. Vstopnina v muzej 3 € / osebo. Za pijačo in večerjo smo ta dan namenili okoli 12  € / osebo. Tokrat nas bo soba v Linz stala 64 € / 2 osebi vključno z zajtrkom. Za popotnico in pijačo za jutrišnji dan pa smo v Hoferju zapravili 10 €. Temperature so bile danes, tako kot včeraj prav prijetne okoli 20° C in skorajda brez vetriča. Me prav zanima, kdaj se bodo še naše zadnjice sprijaznile s kolesarskimi sedeži, ker potem bo pa že kičasto.

27. 04. 2014 – nedelja (Linz – Melk )

Velecenjeni je zjutraj, takoj ko se je zbudil planil k oknu in preverjal vreme. Baje so bile za ta dan napovedane močne nevihte, vendar se je srečal iz oči v oči s čisto jasnim nebom in sončkom. Včeraj zvečer, po napornem prvem dnevu, sem komaj še napisala svoje dnevne zapiske, nato pa zaspala kot ubita…..na trebuhu (upam, da je jasno, zakaj !). Prav strah me je bilo (pa druge tudi), kako bomo kolesarili naslednji dan in bili pripravljeni na vse možne okrajšave poti, če ne bi šlo. Vendar so se zjutraj naše boleče zadnjice nekako vdale v usodo in so postale kar nekam »apatične« do bolečine. Je pa moja popotna torba zadaj na prtljažniku vsak dan za kakšen cm ali dva višja. Če se bo tako nadaljevalo, bom na koncu poti imela kar konkreten naslonjalo za hrbet!

Na nedeljskem izletu

Po zgodnjem zajtrku ob sedmih, smo krenili iz Linza. Če mislite, da je tako lahko najti pot iz mesta, če si kolesar, se hudo motite. Še dobro, da imajo nad nami »nadzor oni zgoraj«. M je namreč dober kilometer vozila digitalni fotoaparat, položen na vrhu svoje potovalne torbe. Res je pravi čudež, da ga po vseh ovinkih in grbinah mestne vožnje ni izgubila. Z nami očitno potuje cela četica angelčkov na kolesih he, he… Na cesti je bilo sicer precej manj prometa, zaradi nedelje, vendar bi brez pomoči zelo prijaznih domačinov trajalo precej več časa, da bi prišli na drug breg Donave. Pot proti naši prvi načrtovani postaji smo namreč morali nadaljevati na desni strani brega. Prijazen starejši gospod nas je z veseljem usmeril. Pri tem se je njegova gospa hahljala, da bi najraje šel tudi sam kar z nami. Malo kasneje smo srečali še en starejši par na jutranjem sprehodu (morda pa sta šla od maše), ki sta nam kar sama začela trositi podatke o kolesarski poti ob Donavi in nas opozorila, da se moramo vsekakor ustaviti v Mauthausen-u. Itak, smo bili namenjeni tja. Skratka – ljudje tu so resnično zelo prijazni ali pa samo mi naletimo samo na takšne. Do Mauthausena je bilo sicer samo 20 km, vendar se je bilo potrebno kar konkretno (15% vzpon) vzpeti na vrh hriba, tako, da smo delček poti preživeli v porivanju naših otovorjenih koles navkreber. Vseskozi nas je spremljal sonček, da smo se lahko slekli do kratkih kolesarskih hlač in bluz s kratkimi rokavi. Celo krema za sončenje je prišla v poštev. Na območju, kjer je bilo v drugi svetovni vojni koncentracijsko taborišče je bilo kar nekaj skupin obiskovalcev. Kupili smo karto za ogled in se sprehodili med številnimi ogromnimi spomeniki, ki so jih posamezne države postavile v čast žrtvam tega taborišča.  Še malo prej nasmejani in glasni, smo s tesnobo v srcih stopali med obeležji in čutili dotik hladne roke smrti, ki je kosila tu pred slabimi sedemdesetimi leti. Kljub temu, da se je to zgodilo tako dolga leta nazaj, tukajšnja zemlja ni mogla posrkati vse tiste nedolžno prelite krvi 500.000 ljudi, ne da bi ostala zlovešča energija. Energija, ki nas bi morala večno opozarjati na to, da se nikoli več ne bi smela zgoditi nobena vojna in sploh nobeno nasilje nad šibkejšimi. Na koncu, tik preden smo se odpravili z našimi kolesi dalje, smo srečali še starejšega možakarja, ki nas je opazoval, že ko smo prišli. Prišel je do nas in nas v srbohrvaščini ogovoril. Povedal je, da je vodič skupin po Mauthausen-u. Vprašal nas je, če smo iz Slovenije in ko smo pritrdili, je nostalgično dejal: » Nekad smo mi bili brača, jel!? A sada?« In mi smo odgovorili: »Pa jesmo i sada!«. On pa: »Tako je, za normalne ljudi!« Za slovo od taborišča je bilo tole naše srečanje kar pravšnji zaključek. Stisnili smo si roke v pozdrav in s kar malo nostalgije odkolesarili dalje. Še dobro, da je šlo po hribu navzdol kot vrag hitro in da smo se nato malce izgubili, tako da so naše misli zaplavale še v drug – sedanji čas. Šibali smo jo dalje in naš naslednji postanek je bil šele čez dobrih 20 km. Med potjo nas je P opozarjal, da smo pridno pili iz naših bidonov, da ne bi dehidrirali (malo zaradi sonca in malo zaradi napora). Tako smo se ustavili v informacijskem centru ob Donavi, kjer smo dotočili vodo, popili kavico, jaz pa sem si privoščila še linški kifeljček (tako nekako bi prevedla, je pa to avtohtona sladica iz teh krajev). Malo potolaženi smo opazovali tudi pestro ponudbo za blažitev kolesarskih težav in tako izvedeli, da obstaja celo krema, ki je namenjena prav razbolelim zadnjicam. Nismo je nabavili, ker smo precenili, da smo jo že »prerasli«.

Pot nas je nato vodila malce stran od Donave med ljubkimi manjšimi vasmi. Žal, pa smo v daljavi zagledali temne oblake, kljub temu, da je na nas takrat še sijalo sonce. Zato se nismo preveč ustavljali in pritiskali na pedala, da bi ušli nevihti, ki se je napovedovala. Okoli 20 km pred Melkom so sonce zakrili oblaki in pričele so padati prve dežne kaplje. K sreči smo se lahko ustavili pod starim železniškim mostom in vedrili. Čez nekaj časa je do nas prišel možakar iz sosednje hiše, ponudil nam je celo pivo, po moje pa se je bal, da je pozabil zakleniti avto, ki je bil skupaj z nami parkiran pod mostom. Malo smo se pogovarjali in obdelali tukaj zelo priljubljeno temo – do kod je segala voda med poplavami leta 2002 in 2013. Na koncu, ko je izgledalo, da dež ne bo ponehal, se je celo  ponudil, da nam poišče prenočišče v bližini. In res se je čez čas pojavil z naslovom gostilnice oddaljene dobra 2 km. Zatrdil je, da je tam odlična hrana in da ni predrago. Celo rezerviral nam je sobe po telefonu. A kaj, ko smo si mi želeli priti ta dan do Melka. Tako smo si nadeli naše palerine in dokaj smešno opravljeni ob prvem občutnem zmanjšanju padavin krenili dalje. Očitno tu ljudje niso tako občutljivi za dež, saj smo srečevali tudi druge kolesarje in tudi tekače. Med vožnjo je nato dež povsem ponehal, zato je padla odločitev, da pot kar nadaljujemo naprej proti Melku. Glede na to, da smo zaradi vedrenja izgubili dobro uro in da nismo imeli rezervirane sobe, smo se med potjo nekajkrat ustavili in iskali ustrezno prenočišče. Ponekod, zaradi začetka sezone sob še sploh ne oddajajo. Tako smo se pripeljali okoli šeste ure v mesto Melk in v centru našli mestni hotel, kjer so nas in naša blatna kolesa prenočili. Točno nad našim hotelom je čudovit (in zelo znan) Benediktinski samostan z znano knjižnico. Privoščili smo si gurmansko večerjo v  čast današnjim 116 prevoženim kilometrom. Lastnik hotela, ki je Francoz (kot nam je povedal), nas je osebno sprejel. Očitno smo ga zelo zabavali. Ko sem se pogledala v sobi v ogledalo mi je bilo tudi jasno zakaj. V vsem tistem gonjenju po cestah, pa vedrenju in deževju, sem res izgledala kot pravi Pavliha; s kolesarsko čelado postrani in izpod nje na vse strani štrleči rdeči lasje! Še na večerjo nas je prišel pogledat in nas vprašat, če se sedaj kaj bolje počutimo. Metem sem si oprala lase in sem izgledala že (kolikor je to pač možno) povsem normalno.

Zvečer je zopet začelo rahlo deževati, tako, da se bomo jutri prepustili trenutnemu navdihu in vremenskim razmeram primerno.

Seštevek dneva:  Na poti Linz – Melk smo prevozili  dobrih 116 km. Vstopnina za taborišče Mauthausen 2 € / osebo. Za pijačo in priboljške ta dan na poti smo namenili okoli 5  € / osebo. Nočitev z zajtrkom in oooobilno večerjo z ogromnim sladoledom nas je prišla cca 60 €/ osebo. Temperature danes: zjutraj zopet malo bolj hladno, preko dneva do dežja, pa sončno in okoli 22° C. Med dežjem se je malce shladilo, vendar pravega mraza nismo čutili.

28. 04. 2014 – ponedeljek (Melk – Langenlebarn pri Tulln-u )

Zajtrk ob sedmi uri. Prišel nas je pozdraviti še šef osebno in meni še ekstra prinesel lososa, ker se je včeraj pozanimal kaj lahko jem, nato mi je prinesel še krožniček z zelenjavo in tudi tega nisem smela odkloniti. To jutro nam je stregla ena »naša« in smo se lahko malo pogovarjali zopet po srbohrvaško. Žal je razumela tudi ona nas, kar ni bilo ravno dobro, ker smo kvasili same neumnosti.

Jutranje vreme je bilo po-deževno in rahlo oblačno. Velecenjeni je rekel, da je na kolesarski vremenski napovedi današnji dan ocenjen z 9 (od 10) in da bo okoli osmih že posijalo sonce. Preden smo zapustili Melk, smo se na hitrico s kolesi vred povzpeli še do benediktinskega samostana, ki je bil tik nad našim hotelom. Kljub temu, da se je že ob vznožju vzpetine kjer stoji videlo da je precej velik, smo bili čisto vzhičeni nad njim, ko smo prispeli do njega. Lepo vzdrževan in strašno prostoren, s čudovitimi vrtovi (kolikor smo jih lahko videli od zunaj ob tako zgodnji uri). Samostan ne spada kar tako med najpomembnejše baročne zgradbe Evrope. Obisk v njem bi lahko trajal ves dan, mi pa smo si bili primorani utrgati samo urico. Zgradbe (očitno je del stavbe namenjen tudi gimnazijskim prostorom) so med seboj povezane v celoto, med njimi pa so obširna dvorišča, cerkev, obsežna knjižnica, ki hrani prave bisere srednjeveške literature, okrog samostana pa se razprostirajo čudoviti vrtovi. Na enem od dvorišč stoji tudi velik kip svetega Jakoba. Malo kasneje pa smo zagledali tudi dva čisto ta prava Jakobova romarja, otovorjena s težkimi nahrbtniki s katerih jima je bingljala obešena Jakobova školjka. »Buen Camino« sva jima v mislih zaželela z Velecenjenim in si kar malo zaželela, da bi lahko šla z njima.

Samostan v Melku

Po hitrem obisku tega zgodovinsko-kulturnega bisera smo se odpravili dalje. Sonce res ni posijalo ob osmi uri, kot je napovedal Velecenjeni, ampak šele nekaj minut čez deveto. Odpustili smo mu rahlo zamudo, saj se je obetal prijeten kolesarski dan. Pot nas je peljala mimo nasadov marelic in vinogradov. Že včeraj nas je francoski lastnik hotela opozoril, da tukaj pridelajo veliko okusnih marelic iz katerih nato nastane še bolj odlično marelično žganje. Danes smo spotoma srečevali več kolesarjev kot včeraj. Morda zaradi sončnega vremena, morda pa je ta regija še bolj navdušena nad kolesarstvom kot prejšnje. Naleteli smo tudi na mlado družinico, ki se je močno otovorjena peljala v našo smer. Prtljago sta ati in mamica imela naloženo zadaj, ati pa je spredaj na prirejenem kolesu v udobni košari vozil kakega pol leta starega otročka. Na naši poti smo, kljub ravnemu podolžnemu profilu, včasih morali kar dobro stopiti na pedala in premagati kakšen klanec. Je pa zato navzdol šlo hitreje. Danes je naš merilec hitrosti pri enem takem bolj konkretnem in daljšem spustu pokazal hitrost kar 43 km/h!!!

Mlada družinica s prirejenim kolesom za vožnjo otroka

Za srečno pot smo se na hitrico ustavili še ob čisto majceni cerkvici tik ob Donavi – sv. Katarina, za katero je lesena tabla ob poti govorila, da je namenjena prav nam »obdonavskim« kolesarjem. Z Velecenjenim si nisva mogla kaj, da ne bi vsaj na kratko skočila v njeno notranjost in v droben zvezek vpisala 4 Slovence, jaz pa sem poleg narisala še vesel obraz.

Glede na to, da je bil danes ponedeljek, je bilo mnogo ob-donavskih gostišč zaprtih, tako, da smo bili celo ob jutranjo kavo. Še dobro, da smo imeli nekaj »sladkih« zalog še od včeraj s sabo v potovalnih torbah. Tako smo prvi del današnje ture v kosu odkolesarili skupaj 52 km, za kar nam naše zadnjice nikakor niso bile hvaležne. Smo pa zato prišli do Tullna že pred drugo uro in si (že rahlo opečeni od sonca) ogledali stalno razstavo oblikovanja vrtov. Meni osebno so bili pa najbolj všeč številni ležalniki in viseče mreže in ne morete verjeti, kako se je vsaka od teh zadev kot ulita podala na moj telešček!

Slabi dve uri med vrtnimi potkami in že smo se pakirali dalje. Rekli smo, da gremo dokler bo šlo. Dobrih 10 km naprej pa se je na vzhodu začelo sumljivo oblačiti. Iz včerajšnje izkušnje nam je bilo jasno, da ne bo dolgo, pa bodo padle prve kaplje. Zato smo tam okoli pete ure zaključili današnjo pot in na hitrico poiskali prenočišče. Ti šment, pa je bilo eno gostišče zaprto, drugo pa je bilo že zasedeno. Malo smo še iskali po majhnem mestecu in našli ličen penzion. Prijazna lastnica je malček umetniško ubrisana in tako je naše današnje prenočišče opremljeno v stilu »pop art« – prevladujejo pa vsi odtenki lila barve. Udobno in funkcionalno je pa »u nulo«. Od moderne kopalnice, do nočne svetilke, ki se prižge samo z rahlim dotikom podstavka (sva potrebovala kar nekaj časa, da sva osvojila). Če se je (svetilke) nežno dotakneš dvakrat sveti bolj, enkrat pa manj….tiljubibogec!  Prijazna gostiteljica nas je nato napotila kam lahko gremo na večerjo in nam za popotnico (ker je medtem pričelo rahlo deževati) dala dva smešna prozorna dežnika. Enega s srčki, drugega s črtami……je treba sploh povedati, da  v lila barvi. Pa še to je rekla, da naj se ne sekiramo, če jih pozabimo v gostilni, ker ji jih bodo tako prinesli nazaj….khhmmm, ja verjetno bodo takoj vedeli od kod so! Tokrat smo jedli v eni pravi stari oštariji. Še celo kadili so lahko v njej. Birtovka se je vešče sukala med mizami in zopet smo se najedli do sitega pravih domačih dobrot. Saj veste: eni – dobri domači »vineršnicel«…drugi del ekipe pa neke vrste drobne njoke s špinačo v česnovi omaki (zelo pohvaljeno) in »špickeze« (nekakšni drobni njoki v sirovi omaki (zame ..njaaaammi so bili in strašno nasitni). Ob večerji smo popili kar nekaj pijače. Brezalkoholne, da ne bo pomote, itak, da smo bili dehidrirani. Medtem, ko smo povečerjali, je zunaj dežek dobro opral mestne ulice in proti našemu pisanemu gostišču smo se vračali zaprtih dežnikov in med lužami. Nebo je ponovno pričelo dobivati nazaj »zdravo« barvo in srčno upamo, da nas jutri zopet spremlja vremenska sreča. Velecenjeni je pogledal na kolesarsko vremensko napoved in obljublja ocene tam od 8 in popoldne celo čisto 10-ko. Pa karkoli že to pomeni hi, hi…..

Seštevek dneva:  Na poti Melk –  Langenlebarn smo prevozili  okoli 90 km. Vstopnina za ogled vrtov (je bila kar zasoljena) 12 € / osebo. Za nočitev z zajtrkom v »lilapisanem« gostišču pa bomo tokrat odšteli 39 €/ osebo (nočitev za eno noč je vedno dražja). Okusna in obilna domača večerja s pijačo nas je prišla okoli 15 € / osebo. Temperature danes: zjutraj sveže – po nočnem dežju (okoli 12° C), preko dneva do večernega dežja, pa sončno in celo vroče, tam okoli 25° C. Okoli poldneva nas je v najhujši vročini tudi malo opeklo sonce.

29. 04. 2014 – torek (Langenlebarn pri Tulln-u – Bratislava)

Prav zanimalo me je, kako bo izgledal zjutraj zajtrk v tisti mini jedilnici s še bolj mini kuhinjskim kotičkom v »našem lilahotelčku«. A, ko smo ob sedmih prišli na zajtrk je bilo vse tipi top; kot bi rekla M: »Kleine aber feine!«. In res, v tistem malem kotičku so bila lično razložena različna živila  – od namazov, sirov, paštet, masla, marmelad….do zelo privlačno pripravljenih domačih jogurtov s svežim sadjem. Pa še več vrst kruha je bilo in različne pijače….skratka, ni, da ni. Odlično smo se najedli, nato pa nam je lastnik še pomagal natočiti naše bidone s hlajeno vodo in nam podrobno opisal kje naj se peljemo, da se izognemo prometni gneči okoli Dunaja. Lastnica nam je zagotovila, da bomo imeli odlično vreme za kolesarjenje in po stisku rok smo se odpravili na pot. Vreme je bilo sicer oblačno, vendar za kolesarjenje skoraj bolj primerno, kot bi bilo vroče sonce (sploh, ker smo bili še od prejšnjega dne rahlo opečeni). Najprej smo se ustavili v trgovini Billa (nekaj takega kot je Hofer ali Lidl….samo cene so pa malček višje, smo ugotovili) in obnovili »doping« zaloge. Mahnili smo jo nato po poti, ki so nam jo svetovali, ker bi naj bila bolj ravna in krajša in predvsem na njej naj ne bi bilo toliko prometa. Ravna je bila do Dunaja čisto tako, kot vse do sedaj (se pravi: malo gor in dol..pa ni bilo hudega), krajša je bila pa eno figo, če se mene vpraša. Res pa smo se izognili večini dunajske avtomobilske gneče. In zakaj? Po navodilih smo se namreč zapeljali po stezici, ki nas je vodila skozi gozdičke in naravnost na varovano vojaško območje, kjer so nas table prijazno opozarjale: »Življenjsko nevarno!« in »Pozor, streljanje«. Kaj smo hoteli, peljali smo dalje in na koncu naleteli na vojaški tovornjak iz katerega so vojaki v bližnjo rečico izlivali »nekaj« (sumljivega). Morali smo mimo zapornic, tik ob njih in oboji smo gledali vsak v svojo stran in se delali, da se ne opazimo. Hecno, da je takoj na koncu te rampe bil zemljevid, ki je kazal našo pot naprej ob Donavi. Nadaljevali smo torej po desnem bregu Donave, nato pa presedlali na otoški del. Nisem vedela, da ima Donava ob Dunaju več km dolg otoški del, ki jo razdeli na dva dela. Na tem delu zemlje, ki ga z obeh strani obliva Donava smo srečevali številne ljudi, ki so se ukvarjali s športom. Mimo nas je švignil celo kolesar, ki je imel samo eno nogo, malo dalje pa smo srečali drugega, ki je bil slep in je kolesaril z vodnikom. Tu so tudi lepa igrišča z igrali za otroke in v dopoldanskem času jih je bilo tu polno z vzgojiteljicami in učiteljicami. Tudi bifejev je kar nekaj, vendar se odprejo za naše pojme precej pozno – šele po 9 uri. Potrebni prave jutranje kave, smo počakali, da so razprostrli pisane dežnike in se nato okrepčali s kavo in jabolčnim zavitkom. Sedaj nas že sprašujejo od kod kolesarimo in so kar nekako navdušeni nad nami. Pravijo, da smo pravi športniki he, he. Po tem Donavskem otoku smo se vozili kar dobrih 10 km, nato pa smo ga zapustili in krenili naprej v smeri proti Slovaški meji. Vse do takrat so bile kolesarske steze zgledno vzdrževane, od tu dalje pa se je kvaliteta stez pričela spreminjati.

Ko smo zapeljali na območje narodnega parka smo vozili po cesti, kjer je morda v času Franza Josefa res bil asfalt, sedaj pa je od njega ostala le še tu in tam kakšna zaplata. Premetavalo nas je in treslo vseh tistih dooooolgih in čiiiiisto ravnih 30 km. Malo nas je bilo celo strah, če smo na pravi poti, ker nismo srečali prav nikogar. Mene je celo resnično zaskrbelo, da smo že šli mimo (mesta označenega na tabli) – Radweg……. khmmm. Šele potem, ko so moji trije sopotniki zapičili vame poglede v smislu, če se mi je skisalo, mi je postalo jasno kaj sem bleknila – v nemščini se samostalniki pišejo z veliko in Radweg pomeni: kolesarka pot! Ja tako je pač, če dela zadnjica in noge bolj kot glava, poleg pa te še premetava sem in tja hi, hi….. smo se pa vsaj narežali na ta račun. Čeprav smo se vozili po neokrnjeni naravi smo si prav želeli kakšnega ovinka, če že ne malo bolj gladke cestne podlage ali pa vsaj kakšno hišo. Poleg vsega, pa se je na vzhodu zopet začelo oblačiti. Zadnji trenutek smo nato med prvimi dežnimi kapljami končno privozili v zadnje mestece na naši poti, ki je še bilo v Avstriji – Hainburg. Parkirali smo naša kolesa in v rustikalni gostilnici ob poti popili vroč kakav in naredili načrt za naprej. Medtem je dež ponehal in že smo drveli dalje. Še dobro, da so tiste gladke steze bile na začetku našega kolesarjenja in so bile sedaj naše zadnjice že dovolj utrjene, za te, bolj »poskočne« poti. V daljavi smo že videli Bratislavo, vendar je na vsakem odseku ceste bil napisan drug podatek koliko km nas še loči od nje. Na zahodu, pa se je zopet začelo temniti. Glede na to, da tudi za ta dan nismo imeli rezervacije prenočišča smo še bolj stopili na pedala. Okoli četrte ure smo privozili v Bratislavo. Naš P je danes oblekel kolesarski dres na katerem je bil napis Slovenija in tako je v Bratislavi do nas pristopil fant na kolesu in nas občudujoče vprašal, če smo res prikolesarili iz Slovenije. Povedali smo, da iz Passau-a, kar je očitno tudi zapustilo močan vtis nanj. Pokazal nam je kje bi morda lahko prenočili in nam zaželel še veliko zabave na poti. In smo imeli zabavo, ko smo naredili še kar nekaj dodatnih km po Bratislavi in iskali prenočišče. Medtem je seveda zopet pričelo rahlo deževati. Želeli smo malo cenejše postelje, ampak, Bratislava dosega cene prenočišč, kot jih pač imajo vsa evropska mesta. V nekem hostlu, bi lahko dobili skupna ležišča, pa so bili malo arogantno nesramni, ko smo dejali, da bi raje sobe. M so tako razpištolili, da smo mislili, da bomo gonili kar direktno do Budimpešte. Končno smo na koncu neke strme ulice (z bratislavskim gradom na sosednjem griču smo si gledali iz oči v oči, tako visoko smo bili), našli mali hotelček po imenu: No.: 16, s 3 zvezdicami. Smo mislili, da ne bo tako drago, vendar v sli hudič še muhe žre – in smo požrli tistih 40 € / na osebo. Velecenjeni se je zglihal še za zajtrk in nato smo jo mahnili na zasluženo večerjo. Dež je medtem zopet ponehal in šele takrat smo opazili, da na »našem« dvorišču stoji avto z diplomatskimi tablicami in da je lastnik hotela, ki nas je sprejel, diplomatski predstavnik države Siere leone. Pa tudi vsaka druga hiša v ulici je bila kakšno veleposlaništvo: od Češkega do Pakistanskega. V bistvu niti nismo plačali tako veliko, pa še razgled na mesto je bil čudovit. Jutri nam bo torej zajtrk v posteljo prinesel diplomatski predstavnik osebno, he, he….

Pred Bratislavo

Smo pa za naslednji dan raje kar danes uredili rezervacijo.

Seštevek dneva:  Danes smo na relaciji Langenlebarn (A) – Bratislava (SK) prevozili  slabih 110 km. Na začetku poti smo v Bili obnovili zaloge »dopinga« za med potjo; nato smo se ustavili na prvi kavi pri Dunaju, na piru (jaz) pred vstopom v narodni park in še enkrat v zadnjem mestecu v Avstriji – Hainburgu (ker je rahlo padal dež)…na vseh teh postankih smo skupaj za vse naročeno plačali cca 12 €/ osebo. Za nočitev z zajtrkom v »visokih krogih« pa smo tokrat odšteli 40 € / osebo (pa še dobro smo jo odnesli). Za slovaško večerjo pa smo tokrat odšteli precej manj kot v Avstriji.  Večerja s pijačo nas je prišla okoli 9 € / osebo. Temperature danes: zjutraj sveže –  12° C, preko dneva do večernega dežja, pa oblačno, vendar brez vetra in ne hladno, tam okoli 19° C. Vmes nas je dvakrat čisto malo orosilo med potjo.

30. 04. 2014 – sreda (Bratislava – Komarno SK / Komarom H)

Zjutraj je »Njegova ekselenca« verjetno imela državniške posle in je za naš zajtrk poskrbela Suzi. V naših sobah je na telefonu namreč bil listek, naj za vse kar potrebujemo pokličemo na 118 Suzi, in Velecenjeni je bil v stalnih stikih z njo. Kar navezala sta se eden na drugega. Zvečer je klical, ker so nam pozabili izročiti ključe sob, potem je zjutraj klical, da so odklenili naša kolesa iz drvarnice….skratka, brez Suzi bi »Njegova ekselenca« težko funkcionirala. Glede na to, da sicer ne dajejo zajtrka, smo pričakovali bolj tako – tako hrano. Pa je Suzi zjutraj prišibala izza vogala s polnim pladnjem in nato odhitela še po novega. Imeli smo vse od trdo kuhanih jajčk (po slovaško se jim reče vajce, hi, hi….), marmelade, masla, pa…. sir, klobase…..kave, mleka, smetane…in celo nekaj potici podobnega (morda še od  velike noči). Ni da ni! Ekselenci res ne gre slabo, zato pa ima na dvorišču parkiranega porscheja in jaguarja (z diplomatskimi tablicami).

Iz Bratislave smo se odpeljali nekaj pred osmo uro v lep in sončen dan. Niti sledu o včerajšnjem dežju. Pred nami je bila načrtovana zadnja malo daljša tura, nekaj malega preko 100 km. Kolesarske poti po Slovaški niso tako dobro označene kot v Nemčiji in Avstriji, pa tudi avtomobilisti niso tako obzirni (smo se počutili čisto domače, kot pri nas). Doolga in raaaavna, sicer asfaltirana steza nas je peljala ob Donavi. Široka Donava, v njej polno labodov, račk, ponirk in verjetno rib …….in…..ravna kolesarska steza. Komajda smo srečali kakšnega kolesarja, ki nam je pripeljal nasproti. Mi Slovenci vajeni gričkov in hribov, smo postali kar kmalu zdolgočaseni zaradi monotonosti na poti. Da bi nam bilo »lepše« in bolj »zanimivo« je poskrbelo sonce, ki je na nas neusmiljeno sijalo….sence pa nikjer nobene. Mazali smo se s kremami, pa je sproti vse s znojem odteklo z nas. Potem pa nas je ravna cesta »zapeljala«, da smo skrenili na napačno stran proti Gyor-u. Tale Gyor se nam je zadnja dva dni vztrajno mešal v naše načrte, čeprav nikakor nismo želeli tja, ker bi bil za nas to prevelik ovinek. Pa nas je očitno kar nekaj vleklo tja. Nekoč bova z Velecenjenim obiskala ta nesojeni Gyor (z avtom), pa da vidiva, kaj smo zamudili. No, zašli smo za dobre 3 km in prispeli naravnost na Madžarsko v vas Rajka. Bili so zelo prijazni in so se želeli pogovarjati z nami, pa kaj, ko nihče od nas ne zna čisto nič madžarščine. Neki stari mamki smo se očitno zdeli zelo lačni in nam je z rokami kazala, če smo lačni in nas nato napotila v smeri trgovine. V trgovini smo nabavili samo nekaj pijače, se malo ohladili in jo mahnili nazaj na našo ravno kolesarsko stezo na slovaški strani v smeri proti Komarnemu, na meji z Madžarsko. Zaradi monotone poti, in vročega sonca smo se po kakšnih 20 km ustavili v hidrocentrali Gapčikovo in se malo okrepčali, nato pa nadaljevali pot. Naslednji postanek smo imeli v vasi Čičovo, ki je bila takšna, da bi v njej lahko snemali film »Moj ata socialistični kulak«. Vas je bila na slovaški strani, zastava in registracije na avtomobilih so bile tudi slovaške, vendar skoraj nihče ni govoril drugače kot madžarsko. Nekje sredi vasi je moral biti postavljen zvočnik, saj se je vsepovsod razlegala glasba in vaški razglasi (Verjetno. Nismo pa razumeli, ker je bilo v madžarščini). Brihtne glave so se staknile (joj, ko bi lahko videli te prebivalce….vsak bi dobil glavno vlogo v kakšni humoristični nadaljevanki) in s skupnimi močmi so nastrgali toliko slovaščine (ki nam je bila vseeno bolj razumljiva, kot madžarščina), da so nam pokazali pot. Mi smo želeli najkrajšo varianto in čeprav so nam svetovali daljšo, ker je boljša cesta, kot so rekli. Mi pa, da bomo že, da naj nam kar povedo kje je tisti makedam….ker 8 km, se pa le pozna, če je manj. Nekaj so odkimavali in nekako nam niso verjeli, da gremo res do Budimpešte. No, kasneje, ko smo se ugrezali v droben pesek (očitno je blizu deponija peska) na tisti ta krajši poti, nam je bilo žal, da jih nismo poslušali. Vozili in pogrezali smo se dobrih 10 km, po čistem soncu. Vmes smo samo enkrat zapeljali ob malem gozdičku mimo male kmetije, ki je imela kot Noe kar nekaj različnih parov domačih živali (od pavov, osličkov, kozic, rac, gosi in celo dva čisto prava noja). To je bilo pa tudi vse, kar nas je razveselilo na tej, s kamenčki posuti poti. Po dobri uri smo obupali nad »bližnjico« in ko smo končno prišli do prvih hiš nekega naselja (v katerem tudi niso imeli asfalta), smo se odločili, da vseeno gremo raje po prometni cesti (če jo najdemo). Domačinom smo verjetno predstavljali pravi športno/kulturni dogodek leta, zato se je eden od »domačih kolesarjev« ponudil, da nam pokaže pot do »ta prave« ceste. Lahko bi pokazal, vendar se je zavihtel na svoje kolo in skupaj v Velecenjenim sta oddrvela naprej, tako da smo jima ostali še s pogledom komaj sledili. Čisto do ceste se je peljal z nami in nam pokazal v kakšni dobri kolesarski kondiciji je, celo vožnjo brez rok je obvladal. Ves prešeren se je nato poslovil, mi pa smo jo mahnili naprej po glavni cesti, kjer je pisalo, da imamo do Komarnega še dobrih 13 km. Bolele so noge, vrat in ramena, mrtvela so zapestja (jaz sem skoraj izpulila gumo s krmila, tako sem ga držala), da o boleči zadnjici zaradi makedama sploh ne govorim. Izumila sem celo inovacijo in na sedež zmontirala rezervne kolesarske hlače, tako, da sem imela »dvojno opojno«. Velecenjeni se me je sramoval, samo, malo bolje je pa le bilo. Mesto Komarno (SK) leži na meji z Madžarsko in se na drugi strani kao meje imenuje Komarom. V njega smo prisopihali po rekordno prevoženih 123 km nekaj čez peto uro. Naš rezerviran (še dobro, da smo ga rezervirali dan prej) hotel »Delta« je pozicioniran, kot pove že njegovo ime, v delti reke Donave. Priplazili smo se do sob in bili lep čas pod tuši, kar nas je malo spravilo k sebi. Potem pa smo jo mahnili malo naprej na večerjo v Madžarski del in se res dobro in poceni najedli.

Sedež z “dvojno opojno” oblogo – še v fazi patentiranja

Jutri imamo (še dobro) v načrtu malo kasnejše vstajanje, pa tudi načrtovana pot bo za polovico krajša……če se ne bomo kje izgubili he, he….

Seštevek dneva:  Na današnji doooolgi relaciji Bratislava (SK) smo prevozili  rekordnih 123 km. Med potjo smo se za pijačo in manjše priboljške ustavili trikrat in zapravili za to 5 € / osebo. Za nočitev z zajtrkom v »mestu dveh držav«, kjer smo sicer prenočili v slovaškem delu smo plačali (zelo ugodnih) 35 € / za dve osebi z zajtrkom. Na večerjo pa smo odkorakali dobrih 500 m stran v  madžarski del in za zelo obilno in res dobro večerjo s pijačo vred in napitnino plačali 10 € / osebo. Temperature danes: zjutraj sončno okoli 15°C, preko celega dneva pa (čisto preveč sončno za kolesarjenje) okoli 25° C.

01. 05. 2014 – četrtek (Komarno SK / Komarom H – Esztergom H)

Danes zjutraj smo poležavali skoraj uro dlje, saj smo imeli zajtrk naročen šele za ob osmi uri. Preko noči so se naši teleščki skoraj povsem regenerirali in prav vesela sem bila, ko sem ugotovila, da mi sklopi mišic po celem telesu še niso povsem zakrneli. Tako sem po dolgem času zopet občutila, da imam delujoče mišice celo na predelih, ki ga je z leti nesramno poselil celulit. Z rahlo zategnjenimi telesi (tako se verjetno počutijo ženske po dozi botoksa), smo se odpravili na zajtrk. Lastnik je bil v mladosti 10 dni na meddržavni izmenjavi v hotelu Slon v Ljubljani. Od takrat mu je ostalo še nekaj slovenskega besednega zaklada, tako, da smo bili postreženi v simpatični mešanici slovensko/slovaškega jezika. Po zajtrku smo otovorili naše »konjičke«, kar sedaj obvladamo že čisto profesionalno. Res, da smo nekaj malega očitno pozabili v Bratislavi, vendar nič kaj življenjsko pomembnega….. za eno osebno izkaznico pa še vedno upamo, da je ostala pozabljena doma. Tudi to je neke vrste izziv, ko po nekaj dnevnem preganjanju po tujih deželah ugotoviš, da imaš pri sebi od vseh identifikacijskih dokumentov samo vozniško.  Še dobro, da počasi zaključujemo pot.

Lastniku prenočišča smo pomahali v slovo (povabil nas je naj še pridemo) in se zavihteli na kolesa. Za čuda je bilo veliko lažje, kot smo se malce bali, glede na včerajšnje mučne kilometre. Najprej smo jo mahnili v mesto, ker je bilo rečeno, da je v centru lepa cerkev in velika trdnjava. Glede na to, da je bil danes praznik dela 1.maj, je bilo že zjutraj na osrednjem trgu kar precej ljudi, pa tudi nekaj stojnic s hrano in kramo. Najprej smo se ustavili ob veliki cerkvi, z lepim pročeljem. Pred njo so se zbirali ljudje – očitno so bili namenjeni k maši. Kar naenkrat je do nas pristopil starejši uglajen možakar, Hemingway-evega izgleda. Vprašal nas je, če smo iz Nizozemske. Povedali smo od kod smo, on pa je kazal na moje lase, ki so ga očitno zmedli. Sem takoj povedala, da so »ofarbovani«. Ampak on je bil čisto navdušen nad njimi in me je celo prosil naj snamem čelado. Ko sem jo snela je stopil dva koraka nazaj, priprl oči, nagnil glavo na stran in vzdihnil: Krasne vlasy….pa nekaj o tem kako sem nasploh strašno simpatična (verjetno zato, ker sem se mu režala…kaj pa naj bi drugega). Velecenjeni je zavijal z očmi in se diskretno obrnil stran he, he…Sivolasi možakar mi je potem razložil, da ima v glavni ulici atelje, ker je drugače arhitekt. Ja, je že moral potem v meni videti kakšne skrite »zlate reze« khmm…Pripravljen je bil kar opustiti obisk svete maše in nas takoj odpeljati k sebi. Pa sem rekla, da se nam malce mudi. Hotel je še vedeti kaj delam in ko sem povedala, da delam v glavnem v administraciji je odločno odkimal z glavno in rekel, da ne, da sem jaz umetnica in da je moje mesto v ateljeju….(očitno ni videl tistih mojih umetniških slik iz našega skladišča terakote). No in potem me je prosil, da snamem še kolesarsko »rukavičko« in mi galantno poljubil roko….svašta! Potem se mi je priklonil in zahvalil….jaz pa tudi, ko sem dobila svojo roko nazaj. Mojim sem namigovala, da bi pa sedaj počasi šli, ker sem se res malce ustrašila, da ne pristanem kot najstarejša slovaško/madžarska muza v kakšnem ateljeju. Očitno imam neslutene možnosti v državah S Afrike in za bivšo »železno zaveso« hi, hi…..Oddrobili smo jo po trgu navzdol (ker je bila tu peš cona) in naleteli na priprave strumnih možakarjev, ki so se pripravljali na tekmovanje za najmočnejšega v stilu ala »Martin Krpan«. Že za ogrevanje so premetavali tiso ogromno 450 kg (je pisalo na njej) gumo sem in tja, da so se tla tresla. Dvigovali 140 kg težko cev in neko veliko betonsko kroglo neznane teže. Hodili pa so ti silaki skoraj tako, kot mi zjutraj, preden smo si ogreli trde mišice. To ogrevanje se je kar vleklo in vleklo in sklenili smo, da smo videli dovolj in da je čas, da krenemo dalje (pa tudi sv. maša bi se lahko vsak čas končala, pa bi imela zopet arhitekta za vratom). Mimo res ogromnega obzidja trdnjave smo se odpeljali iz mesta. Danes smo po včerajšnji izkušnji opustili vsako misel na razne (peščene in makadamske)  bližnjice in jo mahnili direktno na glavno cesto. Spočiti po gladki in ravni cesti smo jo z vso prtljago šibali tam okoli 22 km/h in več. Kar prehitro smo šli in nas je bilo strah, da bomo prekmalu ta dan na cilju, zato smo se med potjo dvakrat ustavili na pijači. Velecenjenega je sicer vleklo k dišečemu kotlu kjer se je kuhal golaž, vendar bi bilo treba še kar nekaj časa čakati nanj. Peljali smo se mimo manjših vasi in ker je danes 1. maj so iz zvočnikov veselo donele koračnice. Gasilci in policaji pa so usmerjali vaški promet, ker so zaradi veselic nastajali zastoji.

Preko mostu iz Slovaške na Madžarsko stran

Okrog druge ure smo preko ogromnega železnega mostu čez Donavo zakorakali na Madžarsko v mesto Esztergom. Ker nismo vedeli kaj pričakovati, smo bili prijetno presenečeni nad lepim mestom in predvsem nad čudovito baziliko, ki je stala na vzpetini. Prav pod njo smo imeli rezervirane sobice v hotelu Szent Adalbert. Ob mogočnih stavbah samostana in Bazilike so postavljeni lični leseni »čebelnjaki« za popotnike in kolesarje, kot smo mi. Za temi prenočišči imajo celo garažo za parkiranje koles. Mislim, da je bilo skoraj vse zasedeno in počutila sem se tako, kot na španskem camminu, ko je bilo okrog nas toliko ljudi z nahrbtniki in v popotnih čevljih. Namestili smo se in odšli na ogled zares mogočne bazilike z ogromnimi zunanjimi stebri in veličastno notranjostjo. Že pod vznožjem bazilike je bilo živahno in polno turistov. Mi smo se do vstopa pripeljali s steklenim dvigalom, je pa po mestu krožil tudi mali turistični vlakec, ki je turiste prevažal tudi iz slovaške strani mesta. Kljub temu (ali pa ravno zato), da smo imeli v nogah že preko 590 km, smo se odločili, da kupimo vstopnice in se peš povzpnemo po 400 (štiristo!!!) stopnicah naravnost na vrh kupole bazilike. Organizirano so nas po skupinah spuščali v ozek hodnik s strmim stopniščem. Smo se kar zadihali, preden smo prišli do vrha. Samo tam pa smo bili poplačani s čudovitim razgledom na vse strani mesta in široko Donavo pod nami. Spust je bil precej lažji in hitrejši. Po tem pretegovanju naših nožic smo si zaslužili naš dnevni obrok. Izbrali smo enega izmed lokalov ob vznožju bazilike. Medtem, ko smo kar nekaj časa čakali na naročeno, je Velecenjeni urejal naš malce predčasen prevoz proti domu. Glede na to, da nam je vreme do sedaj služilo bolj, kot smo si v sanjah upali želeti in da smo tudi sami fizično kar dobro opravili s potjo, smo zadnje etape že tako lahko skrajšali za par 10 km. Jutri nas do našega končnega cilja Budimpešte loči samo še cca 80 km in smo prosili našega prevoznika, če bi lahko prišel po nas že kar popoldan, oz. zvečer, da nam ne  bo potrebno iskati (precej dragega) prenočišča po Budimpešti. Dva dni smo bili v stikih, ker ni bilo nobenega avtomobila na razpolago v petek, da bi prišel po nas. No, danes zvečer, pa smo dobili sporočilo, da lahko pridejo po nas nekje med 23 in 24 uro. Strinjali smo se, bomo pač imeli še nekaj nočnega življenja v Budimpešti. Po urejanju »poslovno-transportnih« zadev, smo dobili večerjo, ki je bila zopet odlična in obilna. Kljub temu, da smo že na Madžarskem, smo lahko plačali z € (vrnjene pa smo dobili forinte, ki nam bodo še prišli prav jutri).

Seštevek dneva:  Na današnji »penzionistično-turistični« etapi smo prekolesarili slabih 60 km. Med potjo smo se zaradi viška časa pa tudi zaradi toplega sončka kar nekajkrat ustavili za pijačo in zapravili za to 2 €/ osebo (cene so res občutno nižje, kot v Nemčiji in Avstriji). Za nočitev z zajtrkom v prvem Madžarskem mestu Esztergom, kjer smo dobili odlično prenočišče, na super lokaciji, zanj pa smo odšteli ugodnih 50 €/ za dve osebi z zajtrkom. Za večerjo (zopet obilno, ker pač se je treba vsaj enkrat na dan najesti in je to po zajtrku šele drugi in zadnji obrok v dnevu), pa smo s pijačo vred plačali 12 € / osebo. Vstopnina na vrh bazilike 2,5 € / osebo. Temperature danes: zjutraj sončno okoli 15°C, preko celega dneva pa čisto preveč °C (nekaj podobnega kot včeraj).

02. 05. 2014 – petek (Esztergom – Budimpešta)

Danes sva se z Velecenjenim malce zaspala in se nato s svetlobno hitrostjo oblekla in oddivjala na zajtrk s samo 10 minutno zamudo. Zajtrk je bil tokrat bolj povprečen, imeli pa so (tisti, ki lahko jedo meso) pečena jajca s pečeno slanino. Po zajtrku smo odšli na lov za majhnimi angelčki v darilnem butiku bazilike. Z manjšo zamudo so odprli butik in se niso kaj prida sekirali, še grdo so nas gledali, ker tečnarimo že takoj ob pol devetih zjutraj. Prodajalka se je kar vpričo M do konca nalepotičila, potem pa le prodala tiste tri angelčke. Sem zadnjič pozabila napisati, da je ženskemu delu naše odprave padla v oči kozmetična posebnost na Madžarskem. Namreč: vsaka ženska ki kaj da nase očitno mora imeti narisane obrvi s črnim svinčnikom. In to vpadljivo! No po jutranjem šopingu smo se zopet spravili na kolesa in se odpeljali na našo zadnjo etapo na tem našem popotovanju s kolesi. Če smo se na Slovaškem pritoževali nad ravnimi in monotonimi potmi, potem se tukaj res nismo imeli za kaj. V vsako vas smo se spustili  in nato krepko pritiskali pedala zopet navzgor. Kolesarska steza je bila pa vse prej kot ravna. Kar naprej smo zavijali levo in desno in morali biti pazljivi, da ne povozimo kakšno domačo žival in se ne zaletimo v drugega kolesarja. Na Madžarskem je bilo danes videti, kot, da so se vsi spravili na kolo. Prav presenečena sem bila koliko ljudi kolesari tu! Srečevali smo jih več kot prej v Avstriji in Nemčiji skupaj. Morda res niso bili tako dobro kolesarsko opremljeni, samo smo pa v večini srečevali cele družine navdušenih kolesarjev. Manjka jim še nekaj malo boljših kolesarskih stez in mičkeno več kolesarske kulture, drugače pa bodo lepo nadaljevanje nemško-avstrijskih kolesarskih poti. Naš P je zopet nosil dres z napisom Slovenija in ker drugih Slovencev nismo srečali, Madžarov pa nič razumeli, so nas Slovaki očitno vzeli za svoje. Ko so videli napis na P-jevem dresu so nam vzklikali: »Bravo Slovenija!« in P jim je vračal: »Bravo tudi Slovaška!« Po takih poteh smo ponavadi vsi »bratje«, da se le vsaj malce razumemo. Ko smo se tako vozili med gozdički, vrtovi, njivami, po večjih in manjših vaseh….je bilo tako, kot bi mimo nas tekel film. Ponekod je bilo mirno in se je slišalo samo žuborenje vode in petje ptičkov, potem smo se peljali mimo gruče otrok je bil cel vrišč, dalje smo zavohali, da kuhajo slastni golaž in slišali vesele zvoke veselice (še vedno je prvomajski praznik). V nekem večjem mestu pred Budimpešto so se v lepem sončnem vremenu na javnem zunanjem kopališču masovno kopali in sončili. Nato smo se zapeljali mimo obdonavske plaže, polne ljudi, ki so se sprehajali in posedali ob vodi. Malo naprej pa je  bil večji zabaviščni park in zopet vrišč in glasna glasba….Tako razgibane poti še nismo imeli. Glede na to, da smo se vozili ob Donavi, po otoku sredi Donave, preko mostov Donave, nam je manjkal samo še prevoz z brodom preko reke. In danes smo ga bili prisiljeni kar dvakrat uporabiti, ker ni bilo mostu, pot pa je peljala enkrat po levem in enkrat po desnem bregu Donave. Vmes smo si privoščili še malo daljši postanek za kosilo in skoraj zamudili dva odhoda broda (ki drugače pelje vsako uro), ker je bila postrežba zelo v stilu »slow food«. Poleg tega pa mlad simpatičen kelner ni razumel niti besedice angleško. Ker je bil jedilnik tudi v angleščini smo naročali bolj s kazanjem številk. Velecenjeni je tako naročil št. 22, kjer je pisalo: Hungarian »ratatouille« with sausage or not. Ko smo končno, tik preden je odplul brod, dobili hrano, je Velecenjeni zaman iskal v množici zelenjave kakšen košček klobase….in smo ugotovili, da je dobil drugi del naročila: Hungarian »ratatouille« with sausage or not…ahahahaha! Stornirali smo že naročene palačinke, ker bi sicer morali podaljšati naš dopust, glede na hitrost postrežbe.

Budimpešta

Kakšnih 20 km pred Budimpešto smo zapeljali na najbolj razdrapano kolesarsko stezo na naši poti, kot bi jo razdejal sam hunski poglavar Atila v najhujšem besu. Izogibali smo se malim in večjim luknjam v stezi in se v vratolomni vožnji izogibali nasproti vozečim kolesarjem. Malo pred Budimpešto, pa se je kar naenkrat pooblačilo (še urico prej smo se panično mazali s kremo za sončenje) in dež nas je dohitel že v mestu. Še zadnjič smo vedrili nekje pod mostom, skupaj s še večimi kolesarji in pešci. K nam je pristopila starejša gospa (domačinka) z veliko nakupovalno torbo na kolesih in mi malo zmasirala premrle rame, ker je verjetno opazila, da me mrazi. Želela se je malo pogovarjati, pa sem ji morala povedati, da ne razumem madžarsko, ona pa ni znala angleško ali nemško. Vendar to naju ni ustavilo, da ne bi malce po žensko poklepetali. Prav vesela je bila, da prihajamo iz Slovenije in je rekla, da jo ima zelo rada. Potem sva še malo poklepetali o tem od kod prihajamo s kolesi in koliko smo že prevozili in je navdušeno dvignila roki in rekla da nam čestita! Velecenjeni naju je nekaj časa opazoval, nato  je vprašal v katerem jeziku pa se jaz tokrat pogovarjam (je že navajen, da govorim »vse« jezike, kadar je sila) in sem mu mirno odgovorila, da v madžarščini. Še prijetna madžarska babi se je zvonko nasmejala. Malo smo še poklepetali, nato pa je povedala, da se dež počasi umirja, si popravila svoj klobuček na sivih skodranih laseh, nam veselo pomahala in oddrobila s svojim vozičkom dalje. Malo za njo smo se odeli v pelerine tudi mi, odpeljali dalje in v gostilnici Platan ob Elizabetinem mostu v soju večernih luči čakali na naš pozno-večerni prevoz proti domu.

Zadnje nočno pisanje dnevnih zapiskov ob Donavi pred gostilnico Platan

Seštevek dneva:  Na današnji zadnji etapi smo prekolesarili 84 km. Med potjo smo se dvakrat ustavili za kratko osvežilo in za kosilo in za to odšteli 7 € / osebo (ceneje ne gre….če se niso zakalkulirali pri preračunavanju iz forintov v  €). Dvakratni prevoz z brodom  nas je prišel 6,5 € / osebo. Za večerjo v Budimpešti, kjer smo čakali na naš prevoz do doma, pa smo si privoščili in se najedli vsega kar nam je srce poželelo, ne glede na to, da je Budimpešta dražja…… (26 € / osebo), saj ne zaključujemo ravno vsak dan s kolesom prevoženih skupnih 674,56 km !!!   Temperature danes: zjutraj sončno okoli 15°C, preko poldneva in del popoldneva vroče in sončno preko 25 °C.  Malo pred vstopom v Budimpešto pa se je nebo potemnilo in dočakali smo še zadnji naliv na naši poti.

Naša pot ob Donavi Passau – Budimpešta

Pa še za konec:

Našo pot smo pričeli v Nemčiji (Passau), nadaljevali preko Avstrije, Slovaške in zaključili na Madžarskem v Budimpešti. Skupno smo prevozili skoraj 675 km. Zahvaljujemo se vsem tistim »tam zgoraj«, ki so tako pridno čuvali na nas in nam urejali prijetno vreme (čisto nič po vremenskih napovedih pred začetkom potovanja). Verjetno so pomagale tudi lepe misli vseh naših domačih in prijateljev, ki so tudi na nek način potovali z nami. Na vsej poti nismo doživeli ničesar hujšega, ne od poškodb pa tudi nobenega »gumi defekta«. Kolesa so bila brezhibna v vseh ozirih čisto do konca. Skupni strošek naše avanture (skupaj s prevozom do startne točke in nato ob zaključku do doma s prtljago in kolesi) je cca 550 €/osebo.

In še čisto za konec: po takšnih popotovanjih se mi ponovno prevrednotijo življenjske prioritete. Z naporom se lahko premaga marsikakšna težava. Vsaka osebna izkušnja je tisočkrat več vredna kot vse teorije tega sveta. Stiki z ljudmi na popotovanjih me naučijo, da mora biti človek odprt, gledati s srcem, pa vidi stvari, ki mu drugače ostanejo skrite. Pa malo otroškega veselja in ščepec pozitivne norosti, tudi ni odveč!