browser icon
You are using an insecure version of your web browser. Please update your browser!
Using an outdated browser makes your computer unsafe. For a safer, faster, more enjoyable user experience, please update your browser today or try a newer browser.

Mali Lošinj 2017 – Čudovit Mesec Dni Počitnic

Objavil dne 18/07/2017

Letošnji dopust sem pričakovala tako neučakano, kot malokaterega do sedaj. Precej naporno leto je za mano in kadar je bilo najbolj napeto, sem se tolažila z mesecem morja, ki me čaka. Velecenjeni je najprej odkimaval, ker on nima toliko dopusta, vendar sem bila tako vztrajna, da mu je bilo tam nekje v marcu že jasno, da se ne izplača bosti z mano. Nabavila sva skoraj štirideset let staro brako prikolico, v katero sva se oba takoj zaljubila in jo ljubkovalno poimenovala Old punca. Na Malem Lošinju sva že dve leti zaporedoma med neurji imela notranji bazen v šotoru in povem vam….to ni ravno popestrilo najinega dopusta. Z brako prikolico pa sva rešila vsaj to, da bova v primeru hudega naliva vsaj spala na suhem. Najina oranžno modra Old punca je za svoja leta ohranjena približno tako kot jaz…… se pravi, da ….kar dobro. Ima dušo in je dala že dosti skozi….samo se ne da. Kot jaz. Velecenjeni je vzel v zakup, da bom del dopusta preživela sama, kar ga je očitno malce skrbelo, ker je prepričan, da se moja orbita lahko vrti le okoli njegovega osončja. Poskrbel je za vse mogoče varnostne ukrepe, kar je vključevalo tudi skrivni predal v prikolici, kamor bi lahko zaklepala svoje »dragocenosti«.

Po tem, ko so uspešno odrešili moj, lani tako nesrečno polomljen gleženj, vseh vstavljenih kovinskih primesi, sem kar hitro okrevala. Oplela vrt in ob tem delala načrte, da ga naslednje leto zmanjšam vsaj za polovico. Ne, resno….mene delo na vrtu sprošča samo v tistem delu, ko je delo opravljeno. Vmes sem pa precej nesproščena. Blagor tistim, ki so navdušeni in jih sprošča trganje slaka in ostale pleveli. Potrebno je bilo tudi oprati okna, ki jih pri nas ni malo….in seveda je potem, ko so bila očiščena čez par dni lilo kot iz škafa. Potrudila sem se tudi, kolikor se je dalo, pospraviti po celi hiši. Vse samo zato, da bi bila moja vest zaradi mesec dolge poletne odsotnosti lažja. Seveda pa mi je bilo kristalno jasno, da bo vrt pragozd in hiša v razsulu, ko se vrnem. Potrebovala bom zopet mesec, da vse spravim vsaj približno v red in nato bodo sledile sanje o novem mesecu dopusta. Ne glede na vse, pa mi nič ni moglo pokvariti veselja do oddiha. Moji dragi prijatelji so tarnali, da le kako bodo brez mene…..pa sem vedela, da mi privoščijo in konec koncev, tudi njihova ušesa potrebujejo malo odmora.

Takoj za tem, ko smo na mestnem gradu, med konfeti z neba (beri: točo) prisostvovali pravljični (dobesedno) poroki naših Knezov, sva se odpravila na tako težko pričakovan dopust. Na sinje modro ohišje brakice sva pritrdila najina dva kolesa. V avto pa sva naložila vse, kar sva menila, da nujno potrebujeva (in tudi tistega kar ne) za mesec dni taborjenja. Obvezen del najine vsakoletne prtljage so tudi knjige. Za mesec dni sva si tokrat iz knjižnice izposodila petindvajset knjig. Še pod vtisom poroke naših Knezov, se mi je zdelo, da moram nadaljevati v tem razpoloženju……tako bom letos uspešno v ljubezni združila še nekaj baronov, vojvod in markizov……..in hkrati vedela, da bom pogrešala kakšno dobro kriminalko.

Zgodaj zjutraj v ponedeljek 17. julija sva tako krenila na pot in že tam okoli osmih sva jo primahala pred kamp Čikat. Glede na to, da so še dan prej odslavljali turiste, ker je bil kamp prezaseden, sva imela preklemansko srečo, da je ravno malo pred nama neka nemška družina odpovedala rezervacijo in sva dobila super prostor. Očitno so »oni tam zgoraj« vedeli, da morajo malo poseči vmes. S postavljanjem Old punce ni bilo težav. Pred njo sva raztegnila še tendo in v predprostor razporedila mini kuhinjico s hladilnikom na eni strani in zložljivo omaro za obleke na drugi. In ….takoj sem vedela, da sem zopet s sabo vzela čisto preveč oblačil. Saj veste, za primer slabega vremena, pa nekaj za v mesto…..potem pa vseskozi skačem naokoli v enih cotih. Eh….vsako leto ista zgodba, le kdaj me bo izučilo!?

Glede na to, da je bilo pred mano mesec dni dopusta, sem bila hladna kot špricer. Ni me zanimala vremenska napoved, samo to, da bodo vse vrvi trdno in močno pritrjene na svojem mestu – za vsak slučaj. Kadar je v kampu takšna gneča, je logično, da je tudi obala prizorišče nepreglednih trupelc zloženih tesno eden ob drugem. Ker imava to leto prvič s sabo kolesa sem Velecenjenega prepričala, da se zapeljeva slabih pet kilometrov do plaže FKK Žalik, kjer je vstopnina 10 kun. Prvič je sicer malce godrnjal, vendar je naslednji dan, ko si je ogledal prenaseljeno plažo Čikata, z veseljem poganjal pedale tistih dobrih dvajset minut. Glede na vstopnino, je bilo  v Žaliku navdušujoče veliko prostora in takoj ob plaži borov gozdiček s prijetno celodnevno senčko, v kateri sem kasneje predremala kar nekaj mirnih uric. Hitro sem tudi izračunala, da bom v času svojega dopusta tako (prisiljena) prekolesariti, skupno z občasnimi kolesarskimi obiski mesta, več kot 300 km. Kar pa tudi ni mačji kašelj in se lahko brez sramu obkljuka za tako zaželeno počitniško športno aktivnost.

Vsakodnevna rutina se je nato oblikovala nekako takole: precej zgodnje vstajanje (da prehitim vse dolge vrste v toaleti), jutranja kava, nato sem stlačila stvari, ki sem jih nujno potrebovala na plaži v košaro na mojem kolesu…… hop na kolo in hajdi na lepo pot ob obali. Zjutraj, ko ob obali ni bilo drugih kot tekačev in sprehajalcev psov je bila vožnja čudovita. Potiskala sem na pedala, moje misli pa so tavale svojo pot.  Potem, ko se je Velecenjeni vrnil domov in sem kolesarila sama, se je moje jutranje kolesarjenje zavleklo tudi na pol ure in več. Spotoma sem se ustavljala opazovala jutranji mir in občudovala jutranjo gladino morja. Malo sem skakala po obali za kamenčki in figo mar mi je bilo za včasih čudne poglede mimoidočih. Končno sem se zavedala, kaj je to svoboda in jo dihala s polnimi pljuči. Potrebovala sem mir, zato sem se tudi na plaži, kjer so se stalni vsakoletni obiskovalci vsi poznali med sabo, držala bolj zase. Verjetno so me imeli za malo trčeno, ko sem tavala ob obali…nabirala kamenčke, vejice, suhe liste……pa mi ni bilo mar. Tako dobro se že dolgo nisem počutila. Potrebovala sem samo sama sebe in nikogar drugega. Takrat, ko sem bila sama, si tudi s pripravo hrane nisem dala preveč opraviti. Kakšno sadje, solatka in veliko vode. Hja, pa da ne bi mislili, da se to asketsko življenje sedaj ob koncu dopusta kaj pozna na mojem teleščku! Očitno samo stres obteše mojo linijo, tako, da so le te ostale lepo zaobljene še vnaprej. Na plaži sem tako v miru preživela kakšnih šest ur. Plavala, dremala in brala….pa tako hitro je minil čas, da ne morem verjeti. Čisto nič mi ni bilo dolg čas. Popoldanska vožnja nazaj proti kampu Čikat je bila mnogo bolj stresna. Nekaterih delov poti sem se prav veselila (tistih mimo pasje plaže)….na drugih pa sem morala biti zelo pozorna, da mi kakšno zablodelo dete ne bi zatavalo pred kolo. Po prvem avgustu pa se je tem tavajočim otrokom pridružila še horda italijanskih turistov, ki se vedno obnašajo tako, kot da je vsa Istra z Dalmacijo vred uradni del Italije. Torej, »svojega« terena ne prepuščajo tako zlahka neki slovenski kolesarki. Še dobro, da  zavore na mojem starem biciklu tako neusmiljeno škripajo, da so včasih prav prestrašeno skakali s poti. Zaradi nezgravžno škripajočih zavor, pa mi zvonca skoraj ni bilo potrebno uporabljati. In ko že ravno teče beseda o mojem kolesu, naj povem, da je prav nepričakovano bil prava zvezda v teh koncih…in to verjetno le zaradi rožaste preobleke na sedalu in ogromne rdeče verige za zaklepanje z belimi pikami.

Velecenjeni se je torej po prvem tednu dopusta poslovil. Moram reči, da me je zajela kar mala panika, ko sem v njegovih očeh videla, da ga kar precej skrbi kako bom zmogla brez njega, zato sem ga na pot poslala že navsezgodaj, da skrajšam muke (obema). Mislim, da v teh najinih petintridesetih skupnih letih zakona (razen časa, ko je služil vojaški rok) še nisva bila ločena več kot tri dni. Pa mi ni bilo hudega. Pa dolg čas mi tudi ni bilo. Konec koncev živimo v dobi, ko imamo vse tehnične pripomočke, od telefonov do računalnikov. Morda sem se čisto mičkeno bala nevihte. Po lanski nevihti v Čikatu, ko sva vso noč držala vsak na svoji strani tendo (pa nama jo je neurje vseeno polomilo), sem bila malo v skrbeh kako bom v morebitni nevihti temu kos sama. Seveda je vesolje na moj strah odgovorilo nemudoma. Že naslednji večer je bilo neurje….hvalabogecu bolj nenevarno. Vseeno sem pol noči z metlo preživela na pragu moje Old punce in sproti pometala vodo iz kotanje pred njo. Strah ima velike oči, kaj hočemo. Druge strahote so mi bile nato prihranjene, saj je bilo vreme zgledno.

Predvideno je bilo, da bo moja samota trajala štirinajst dni. Ravno sem se vživela v novo rutino samostojne ženske, ko me je z obiskom presenetil sine. S svojim šotorom in prijateljico. Super…..očitno je bila moja na novo odkrita samostojnost domačim vprašljiva. Kakšnih velikih posegov v moj vsakdan si nisem dovolila, mi je pa  pet dni na plaži skoraj vsak dan pozvonil telefon in moj sine je vprašal (tako kot ponavadi doma) kaj bo za kosilo in…kdaj. Hja….nekaterim stvarem je nemogoče ubežati, zato jih je najbolje sprejeti. Tistih pet dni smo torej jedli »kot se šika«, samo malo bolj pozno, tam okoli pete ure popoldan. En dan sem se celo navsezgodaj s kolesom odpeljala v mestno ribarnico po ribe. Prav z »guštom« sem tavala med stojnicami v ribarnici in kao poznavalsko izbirala….na koncu pa varno izbrala brancine in jih celo sama očistila. Zahvaljujoč sinetu, sem bila deležna tudi nekajkratnega obiska njegovih prijateljev, ki so bili tudi v našem kampu. Dva krasna fanta, s katerimi bi lahko klepetala ure in ure. Še potem, ko sem bila zopet sama, sta me prišla pogledat, ker (kot sta povedla), jima je bilo hudo, ko sem čisto sama.

Sine je nato odšel in jaz sem za teden dni zopet uživala samoto. Na plaži se je moj varovalni zid osamljenosti pričel rušiti…..in ko se je zrahljala prva opeka, je kmalu šlo v ruševine vse. Tako sem kmalu postala uradni član obalne »družine« na plaži Žalik. Nad plažo je mini bife, kjer se dobi tekoča osvežitev in precej solidna kava z mlekom. Kadar je bil Marko dobre volje je bil na spenjeni smetani izrisan lep čokoladni list, kadar pa je bil na kavi le kupček spenjenega mleka sem vedela, da ta dan ni ravno v odličnem psiho/fizičnem stanju. Na uradnem odpiralnem času je bila sicer izpisana ura obratovanja in ponedeljki označeni, kot dela prost dan. V resničnem življenju pa je veljal odpiralni čas kako – kad in prosti ponedeljek se je kdaj pojavil tudi na sredo, če je bil Marko ravno takšne volje. Ob »naši« plaži se potapljajo tudi domačini in lovijo sipe, brancine, ugorje……In sedaj vem zelo veliko o tem kje in kdaj se lovijo sipe….kako se mora pripraviti ugor (ki je mimogrede čisto premalo cenjen….je povedal Nikola, ker ga ljudje ne znajo pripraviti). Poleg ribarskih podukov sem mimogrede izvedela tudi njihove osebne življenjske zgodbe in trače iz »Malog mista«. Skratka….hotela ali ne…sem se počutila njihova. Kadar sem prispela na plažo dovolj zgodaj, sem se srečala s skupinico kozic, ki so se samostojno vračale z zgodnjega jutranjega zajtrka in ob obali puščale množico svojih drobnih »bio briketov«.

Ko se je Velecenjeni čez štirinajst dni zopet vrnil na svoj drugi del dopusta, sem levo in desno pozdravljala domačine in ga seznanjala z vsemi dogodki in trači, ki jih je zamudil. In že zdaj vem, da mi bo strašno hudo, ko bom čez par dni morala oditi domov. Velecenjeni se je hitro vključil in moji novi znanci, so sprejeli tudi njega.  Na plaži sem srečala nekaj ljudi, ki bodo kar za dolgo ostali v mojih mislih. Starejši par iz Zagreba, ki sta bila tako prijetna, da bi ju lahko kar naprej poslušala. S tistim žlahtnim »purgerskim«  narečjem sta me vsak dan vpletla v pogovor in kmalu sem izvedela, da sta bila oba univerzitetna  profesorja francoščine…..in ko sem povedala, da sem iz okolice Celja, smo prišli tudi do našega znamenitega profesorja francoščine Deržeka. Res, žlahtna človeka in preprosta…..ter zelo ljubeča eden do drugega. V zadnjih dneh, pa me je čisto osvojila osemdesetletna babica iz nemškega Passau-va. Ko je pristopicljala na plažo s tistim klobučkom na srebrnih laseh, smo jo vsi pogledali. Če bi jo srečala kje v mestu, bi ji pomagala preko ceste. Samo, tale moja »super granny« pod klobučkom skriva bistre možgančke. Govori nemško in odlično angleško (kasneje sem izvedela, da se je učila tudi francosko) in je občudujoče samostojna. Iz očk ji kar švigajo navihane iskrice, zato si seveda nisem mogla pomagati, da se ne bi z njo zapletla v pogovor. Pred leti ji je umrl mož, ki je bil po rodu Hrvat in sedaj se sama z avtobusom za tri tedne iz Passau-va pripelje na morje. Babi se brez problema spravi na nudistično plažo, ker pravi, da je za njene kosti bolj primerna. Pogovarjali sva se o čisto vsem….kot bi jo poznala že vse življenje. Na koncu mi je rekla, da lepo govorim nemško. O ti šment, pa sem mislila, da govoriva po angleško…hihihi. No takoj po pohvali sem bila tako zmedena, da sem mešala tri šprahe skupaj…hehe. Sedaj ji Velecenjeni vsako jutro, ko pridrobi na plažo postavi sončnik, jaz pa jo po hrbtu namažem s kremo za sončenje. In super granny ima za naju vedno kakšen zeliščni bonbon ali pa energijsko tablico. Seveda vedno sprejmeva, ker babic se ne sme jeziti. Včasih prinese tudi albert kekse in nato skupaj hraniva jate malih ribic ob obali. In tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo ne opaziti (in še manj preslišati) Captain Morgena (kot sva ga poimenovala z Velecenjenim). Ljubljančan v poznih štiridesetih letih je ne glede na to ali je prišel na plažo dopoldan ali pozno popoldan pozdravljal na vse strani z »Morgen«, da je odmevalo daleč naokoli. Imel je pregled nad celo plažo in je razvrščal kopalce po narodnosti, tako, da je lahko z vsakim govoril v njegovi šprahi…ni treba poudarjati, da tako glasno, da smo vsi poslušali. Mi Slovenci smo bili deležni posebne pozornosti, saj nas je »pošlihtal« po pokrajinah in naju vztrajno štel med Korošce, čeprav sva bila edina predstavnika vzhodnega dela Slovenije.

Počasi se čas dopusta bliža h koncu. Kamp je še vedno zaseden do zadnjega kotička. Slovencev je bilo letos manj. Najini sosedje pa so bili v večini Poljaki in Nizozemci. Pravijo, da je bila letos rekordna sezona obiska. Neizmerno sem hvaležna za teh dobrih 30 dni čiste svobode in užitka. In tudi moja luskavica se s tem strinja, da o zlomljenem gležnju niti ne govorim. Z Velecenjenim sva si danes še zadnjič privoščila pico v (za naju) najboljši piceriji v mestu – Bukaleti. Še obisk, dva, najine plaže in že bova pospravljala stvari v avto….zložila Old punco in se počasi odpeljala proti domu…napolnjena z novo močjo, novim izzivom naproti.

 

One Response to Mali Lošinj 2017 – Čudovit Mesec Dni Počitnic

  1. Zella

    Good afternoon, I was just visiting your site and submitted this message via your feedback form. The contact page on your site sends you messages like this via email which is why you’re reading through my message right now correct? This is the holy grail with any type of online ad, making people actually READ your message and I did that just now with you! If you have something you would like to promote to millions of websites via their contact forms in the U.S. or to any country worldwide send me a quick note now, I can even target your required niches and my pricing is very reasonable. Send a reply to: harry2947har@gmail.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja