Kaj pa vem kdaj me je prešinil občutek moje nepogrešljivosti v naši družini. Morda med tekanjem od pulta do mize ali pa morda ob pobiranju prosto ležečih umazanih nogavic okrog postelje našega sineta. Skratka – v nekem nepremišljenem trenutku se mi je zdelo, da moj obstoj pomeni mičkeno več kot le opravljanje dela, ki ga pač nihče drug ne želi opraviti. Sicer so to takšna čisto navadna vsakdanja opravila, vendar sta pri tem pomembni dve stvari: 1. Pomemben je poudarek na besedici VSAKDANJA …kar pomeni, da tudi če so dolgočasna jih je potrebno opraviti vsak dan. In 2. Tudi če se zdijo še tako enostavna jih večina v naši prijetni družinici obvlada slabše od mene ali jih pa SPLOH ne obvlada.
Torej, v takšnem svetem trenutku samozavedanja se mi je iz prsi izvilo stokajoče vprašanje (retoričnega značaja): »Le kako bi vi živeli brez mene!?« In Velecenjeni se je brž podvizal z nedvoumnim odgovorom: »Bogovsko!« Ker sem se v dolgih letih obiskovanja joge in meditacije naučila, da se me nižje energije ne dotaknejo, sem ostala mrtvo hladna (poleg tega pa sem vedela, da jim bo kmalu začelo kruliti po želodcih). Sem se pa malo zamislila, da bi bil morda res že čas, da kvaliteto lastnega bivanja dvignem na malo boljši nivo. Saj vendar nisem zastonj prebrala vseh tistih psihološko in motivacijsko naravnanih zadev v katerih te kar naprej prepričujejo da zmoreš, da si zaslužiš……no skratka, da je treba ljudem okrog tebe pokazati, da si nežno in rahločutno bitje, ki si zasluži temu primerno ljubeče ravnanje. Sploh, če se ti trudiš naštudirati osebnostni profil vsakega družinskega člana posebej in temu prilagoditi svoj pristop ob različnih priložnostih in njegovih različnih razpoloženjih. Saj veste kako je to – nekateri ob stokanju in vzdihovanju ob raznih bolezenskih znakih potrebujejo mnogo pozornosti in skrbno pripravljenih obrokov, drugi potrebujejo več miru in obiske po prstih v ravno prav odmerjenih časovnih presledkih. Junaški del naše družine pa ob gromkem kašljanju in smrkanju zavrača vsakršno pomoč in celo robce – ker ne potrebuje ne prvega in ne drugega. Glede na to, da jih imam konec koncev in kljub vsemu vse rada, jih negujem kakor vem in znam. S pomočjo prej naštudiranih osebnostnih profilov prilagodim taktiko, da jim podtikam svoje domače zdravilne napitke začinjene z mnogimi dobronamernimi nasveti. Kaj hočem, taka sem – BOGOVSKA! Še dobro, da ponavadi zbolevajo eden za drugim, da lahko prilagodim domačo oskrbo vsakemu profilu posebej. Kuham kurje juhice, čaje in pripravljam razne mažice in če je treba se podvizam celo v naše glavno mesto, do našega umetniško profiliranega člana družine. Ko mi tako uspe zatreti in pomoriti večino virusov, ki so napadli moje drage bližnje, se tiste najbolj odporne preživele bakterije prilepijo končno tudi name. In takrat ugotovim, da so si moji dragi bližnji povsem enotni v profiliranju moje osebnosti za primer, ko zbolim: potreben mi je popoln mir….morda še kakšen sprehod okoli hiše….in to je to. Poberejo se vsak na svojo stran. Eni v svoje sobe, drugi na treninge, tretji na rekreacijo…. Samo, da bi jaz imela svoj mir. Še kosila nihče ne skuha….vse v dobro mojega popolnega miru. Tu pa tam me samo nežno pobarajo (kadar se vrnejo domov) kje je kakšen kos njihovega oblačila, ali je doma še kaj žemelj, kdaj imam namen zopet prati umazano perilo, kdaj bom šla v trgovino, ker je hladilnik skoraj prazen……in podobne malenkosti. Ja in tako so tudi sedaj nepomorjeni bacili na koncu popadli tudi mene. Sine se je z drsajočimi koraki odpravil v kuhinjo, da si pripravi sendvič za večerjo. Z močno voljo sem v sebi zatrla instinkt zlatega prinašalca, da bi se prebila preko gore posmrkanih robcev ki so nagrmadeni ležali okoli mene. Vsa kihajoča in kašljajoča sem se prepričevala, da si je moj sine, ki bo kmalu (oooo pobožno upam) opravil še tistih nekaj izpitov z diplomo vred, sposoben samostojno odrezati kos kruha. In si je! Sicer je to zahtevno opravilo pospremil z nekaj vzdihi in komentarji o slabi založenosti hladilnika, vendar sem se trudila to preslišati. Ker je že bil ravno v kuhinji sem skozi zamašene dihalne poti izpustila prošnjo, če mi pripravi limonado. Ta moja nenavadna prošnja ga je sicer malo zmedla in je vprašal zakaj. Tako hlastno sem zajela zrak, da se mi je odmašila leva nosnica in zamašil desni sinus, ko sem sikajoče odgovorila: »Zato, ker ti jaz vsako jutro prinesem zajtrk v posteljo, pa če si bolan ali pa ne……!!!« Sine je pomirljivo zategnil: »Oooookej…..saj bom.« In takoj za tem: » Iz česa pa?« »Probaj iztisniti limono!!!!!« sem zanosljala nazaj. Iz kuhinje je do mene priplavalo nazaj: »Koliko limon???« In jaz: » Pol limone…..(in za vsak slučaj dodam) v kozarec!« Sine užaljeno nazaj: »Itaaak!«…in čez minuto: » Sem stisnil limono….kam pa vržem olupek od stisnjene limone……med embalažo ali v tisto drugo?« Ja, mi pridno ločujemo odpadke….samo očitno je samo meni jasno kako. Me že prime, da bi mu odgovorila, da med embalažo, pa se premagam in rečem: »V tisto drugo…« Ko hrupno pade pokrov ločevalnega zaboja za smeti na svoje mesto se sine zopet oglasi: » Kaj pa zdaj..?« Resnoooo!!?? »Ja, naredi sedaj limonado!!!« zveni moj glas res že malo obupano!? Sine pa: » S čiiiiim?« Ti ljubi bogec, me prešine, še limonade ne zna pripraviti…in zarohnim: » Kaj misliš s čim…. s šnopsom ali kaj!!!?? Z voooodo!!!!!!« in dodam: » Pa pomešaj!«. In je pomešal in prinesel. U ti mater kako je bilo kislo! Skremženo ga vprašam: »Kaj nisi nič sladkal?« Sine: »Nisi nič rekla« Jaz: »Zakaj si pa potem mešal?« Sine: »Ker si rekla!« Precej globoko diham, zato me vpraša: » A grem po sladkor?….Kje pa je?« V strahu, da bo limonada medtem izhlapela in jaz ozdravela ga hitro ustavim: » Ne, ne…. saj bo vredu, itak moram na dieto…..«
In sedaj vem kako jim bo doma, če se slučajno odpravim na enomesečno pešpot po Španiji – BOGOVSKO!