Najin Camino 2019 Montserrat (ES) – Lourdes (FR) I.del

Po desetih letih zopet odhajava na španski camino. Z istim nahrbtnikom, novimi čevlji, deset let starejša (pa ne nujno pametnejša) in žal tudi vsaj toliko težja. Jaz z zmahanimi nogami (zlomljenim gležnjem pred par leti in grdim izrastkom kosti na drugi nogi….da je lepo uravnoteženo). Pa kljub temu odhajam na pot z veliko hvaležnostjo, da zmorem še hoditi. Prvič se sploh nisem zavedala, kako srečna sem, ker sem imela polovico manj zdravstvenih problemov, pa zato več drugih. Danes nosim s sabo zavestno vsaj nekaj tistih, nepotrebnih, za katere upam, da jih bom odložila nekje spotoma. Oblačila sem skrčila na minimum, zato, da lahko s sabo vlečem mali računalnik. Pač ne znam pisati drugače, ker če bi pisala na roke, še sama za sabo ne bi znala prebrati. In če ne bi pisala sproti, potem to ne bi bilo to. Upam, da mi bo uspelo….če pa ne….je pa tudi to ena lekcija, ki jo bom morala dobiti na tej poti. Tokratni camino bo najin prvi jesenski, najin najdaljši do sedaj (3 tedne) in tudi najdaljši po kilometrih (koliko nama bo v resnici uspelo prehoditi nimam pojma in se poskušam s tem ne obremenjevati). Izbrala sva si (itak), čisto samosvojo pot, ker mi gneča ljudi vedno bolj najeda živce, Jakobova pot pa je zadnja leta postala sinonim za prenatrpanost. Pa sva šla v skrajnost in izbrala pot Catalana, na kateri verjetno ne bova srečala veliko romarjev, če sploh katerega. Kasneje, ko bova hodila delček poti po Aragonesi jih bo verjetno več….nato sledi (še ne čisto dorečena pot) preko Pirenejev in naprej do Lurda – najinega končnega cilja tokratnega romarskega potepanja.

Poslovila sem se že od vseh mojih dragih, bližnjih sosedov (kar vključuje tudi petrovško Marijo)….in računam na dobre misli vseh, ker jih bom zagotovo zelo potrebovala. Tako….dragi moji…če in ko bom lahko, se bom javljala, samo nisem prepričana kateri od dvojčkov v meni bo tokrat bolj glasen. Pri haikuju me je presenetil tisti »ta temni« in če bo hotel…naj se »zduva«, tisti ta veseli, pa mu bo pomagal, ko mu bo šlo za nohte. Preberi preostanek članka »

Kategorija: Moje poti | Oznake: , , , , , | Komentiraj

Najin Camino 2019 Montserrat (ES) – Lourdes (FR) II.del

24.9.2019   torek    Sarsamarcuello – Ena   prehojenih  26 km    

Včeraj zvečer sva točno ob sedmih stala pred tistim barom, za katerega nama je povedala prijateljica Nana. Nizka hiša ni imela nobenega vidnega znaka ali napisa, očitno je bil tudi to nek club social, za zbiranje vaščanov. In res se je točno po tem, ko je sedmič odbilo v vaškem zvoniku, pričela zbirati moška vaška »ekipa« seniorjev. Midva pa lepo za njimi. Naročila sva pivo in colo, oni pa liter rdečega v tistem posebnem steklenem vrču z dolgo tanko cevko (in prav zaradi nje sva bila tu tudi midva). Starejši fantje so imeli vrč na šanku, malo prigriznili vmes kruh, nato pa so po vrsti nagnili vrč in od daleč preko tanke cevke je curek vina tekel naravnost v njihova usta. Sem najprej hotela na skrivaj slikati, pa se mi ni zdelo prav, zato sem stopila do enega in ga vprašala za dovoljenje. Takoj se je postavil v ponosno držo z roko v bok in z drugo nagnil vrč, da je vino v ravnem curku teklo naravnost iz cevke, po zraku in v usta. Jaz bi bila cela mokra od vina če bi pila na tak način, zato sva midva svojo pijačo spila lepo na naš tradicionalni način. Čez nekaj časa sva se poslovila in prva liga pivcev nama je družno zaželela bon camino.

Za danes sva vedela, da naju čaka bolj naporen dan, zato sva zjutraj vstala malo bolj zgodaj in s svetilkama na glavah  pričela s potjo. Najprej sva zgrešila eno izmed tistih ozkih ulic, tako, da kar naenkrat rumenih puščic ni bilo nikjer. Seveda me je to kar malo pogrelo, ker sem še malo prej trdila, da ne hodiva po pravi poti. Velecenjeni pa se ni dal. Povedala sem mu par cinično/pikrih, potem pa utihnila, ker sem se zavedela, da je škoda trošiti moči za take stvari že navsezgodaj. Veste, ena izmed mojih slabih navad je namreč tudi ta, da znam biti fino cinična, sarkastična in pikra. Do konca tega romanja boste tako izvedeli za vse moje grehe, tako, da mi boste na cilju lahko dali skupinsko odvezo. Kaj hočem, takrat, ko me kaj razjezi ali prizadene, rada naredim tako malo cinično bombico in njeno ost (po potrebi) namažem s strupeno pikrostjo, ter jo pošljem naravnost v čelo tistemu, ki jo zasluži. Raje to, kot pa cel kup kletvic in drugih žaljivih besed. Mislim, da je to ena izmed mojih slabih navad, ki jo bom morda še malce dodelala, a vendar kar obdržala. Z nečim se pa človek res mora braniti! Kajne? Bog je dal čebelici želo, meni pa jezik. S tem, da kolegica kadar piči umre, jaz pa sem svoje »želo« zaenkrat še vedno pravočasno potegnila nazaj med zobe.

Kljub rahlemu odmiku od poti sva kar hitro prišla na označeno, ki je takoj šla strmo navzgor. Pa saj to sva vedela že vnaprej. Prve tri kilometre sva hodila navkreber, tako, da sva prišla na višino 1000 m, ravno takrat, ko je izza hriba pogledalo jutranje sonce. Občudovala sva res čudovit razgled pod nama in bi ostala še dalj časa tam, če ne bi vedela, da je pred nama še dolga pot. Najprej sva nadaljevala po grebenu, kjer je bila v bližini tudi opazovalnica orlov. Počasi sva se po lepi gozdni poti ovinkasto pričela spuščati. Hodila sva med nizkimi borovci in podrastjem. Tu pa tam sva morala prečkati kakšen hudournik in biti pozorna na visoke previse ob najini poti. Nikogar nisva srečala, samo midva, ptički, metulji in ena veverica s košatim repom, ki nama je pobegnila na drevo. Glede na to, da Velecenjeni včeraj in tudi danes dopoldan ni uspel priklicati na telefon nikogar iz najinega današnjega alberga v Eni, se mi je zdelo, da ga morda malček to skrbi. Hotela sem ga potolažiti in sem mu rekla, da imajo tam gotovo kakšno leseno klop, pa bova tam prespala, saj ne kaže na dež. Nato pa sem se hitro sklonila v desno, da mi je mimo ušesa švistnila cinična bombica Velecenjenega v obliki: »Ja, ja….ziher!« Ker veste, tudi on ima nekaj te municije na zalogi. Mene, pošteno povedano ni kaj dosti skrbelo prenočišče in zares bi bila pripravljena prespati na klopi pod milim nebom. Preberi preostanek članka »

Kategorija: Moje poti | Oznake: , , , , , | Komentiraj

Kolesarjenje od Lenti-ja do Blatnega jezera, naokrog in nazaj 2019 – 284 km

26.4. – 27.4. 2019 

Celje- Lenti (z avtom)naslednji dan s kolesom: Lenti – Keszthely  – 70 km

Naša stalna kolesarska četverica se je za letos odločala kam bi jo mahnili. To je bila taka »butalska« skupščina….in največji Butalec (se pravi jaz) sem predlagala Blatno jezero na Madžarskem. Lepo se zapeljemo malo čez mejo (da pot ne bo prekratka in prelahka), potem pa švrc naokrog jezerca. Na Balatonu, kot se mu reče po Madžarsko, še nisem bila in bogsigavedi od kod  sem ga očitno enačila z velikostjo Šmartinskega jezera. Mojca je vestno, že dober mesec prej, rezervirala prenočišče v Lentiju, od koder smo imeli namen kreniti s kolesi. Nato sem se malo bolj pozanimala in videla, da krožna kolesarska pot okoli Balatona meri 210 km. Od Lentija do prvega kraja ob jezeru (Keszthely) pa še 70 km. Naša Mojca je medtem že malo pozabila na rezervacijo v Lentiju in je vseskozi računala na 200 km dolgo progo. Uboga jaz, ob obilici vsega, kar se mi je zadnje dni dogajalo, pa tudi nisem uspela več kot dvakrat sesti na kolo. Pa sem se tolažila….Panonska nižina…bom že! Toliko o Butalcih…….

Vinarium

Pa smo spakirali, zares čisto najmanj kar se je dalo, natovorili kolesa in se odpravili na pot ob štirih popoldan, ko so naši prišli iz služb. Spotoma smo se ustavili še v Vinariumu v Lendavi, ker je bilo dovolj časa. Se v silnem vetru dali zapeljati do vrha, pomahali letalu, ki je krožilo okoli stolpa, si ogledali razstavo pirhov in jo nato počasi mahnili do Lentija. Vse po planu! Našli naše prenočišče Fönix Fogadó, se zmenili, da lahko štiri dni parkiramo naš avto na njihovem parkingu in se obilno navečerjali. Pred spanjem smo si privoščili še krajši sprehod po Lentiju v spomin na tiste čase, ko smo sem hodili po strašno ugodnih nakupih (moji spomini sicer niso tako lepi, ker so mi takrat na tržnici izmaknili denarnico z vsemi dokumenti). Med sprehajanjem smo kar na nekaj stavbah videli napis Fogadó…..pa smo si rekli: poglej, tole naše prenočišče pa ni od muh, po celem Lentiju ima podružnice. Kasneje nam je stric Google translate razložil, da Fogadó pomeni ….gostilna. Prvo noč smo imeli štiriposteljno sobo. Trudili smo se vsak po svojih močeh, da s smrčanjem ne bi motili drug drugega. Ob treh ponoči, pa sem planila pokonci, ker mi ni bilo jasno, zakaj je Mojca v moji spalnici in se nagnjena preko okenske police pogovarja v angleščini. Uboga skrbna revica je slišala trobljenje in sumljive glasove, pa se je zbala, da bi nam kdo ne ukradel naših koles, ki so bili preko noči še na strehi avta. Očitno so zelo pozni turisti želeli priti do prenočišča in jih je Mojca napotila na vhodna vrata. Ne vem ali so uspeli zbuditi tudi lastnike, toda naša kolesa so ostala varno na svojem mestu.

Zajtrk smo imeli naročen ob osmi uri. Naj ga opišem z eno besedo: nemoršnitislučajnovsegapojest! Ti Madžari se čisto overdozajo s količinami hrane. Dobili smo od jajčk na oko, salam, sira, masla, marmelade, kave, čaja, kruha (nekaj vrst) in jogurta. Obilno podloženi smo nase navlekli kolesarsko opremo in jo po kolesarski poti mahnili proti Balatonu. Vreme je bilo oblačno, samo, deževalo pa le ni. Žal je kolesarska pot potekala samo malce ven iz Lentija, potem smo pa morali ob robu ceste naprej, Še dobro, da je bil promet dokaj zmeren, ker je bilo potrebno posvetiti vso pozornost luknjam v asfaltu. Vam povem – adrenalinsko! Čisto malo je manjkalo, pa bi tisti jutranji jogurt v samopredelavi nastal skuta, tako nas je premetavalo. Ponekod so bila celo opozorila, grbine na cesti, kar je v »prevodu« pomenilo, da je tam asfalta kar zmanjkalo. Z razno raznimi napisi v Madžarščini si pa tako nismo mogli kaj dosti pomagati, ker žal nihče od nas ne zna nič madžarsko (razen kletvice, ki me jo je naučil naš Tuza in s katero si nisem mogla ravno veliko pomagati, čeprav sem jo kar naprej po tihem izgovarjala). Madžarski jezik ima 40 črk in še tiste posvojene iz drugih jezikov (q,w,y.x). In kot da to še ne bi bilo dovolj imajo še razne črtice, pikice in ostale »kronice« nad nekaterimi črkam, ki povsem spremenijo izgovorjavo. Vem kako to zgleda, ker me je naš madžarski prijatelj Tuza potrpežljivo učil izgovarjati enozložno ime nekega kraja, pa mi nikakor ni uspelo. Jasno torej, da ob vsej tej množici črk razsipno ravnajo z njimi in jih vtikajo tja, kamor se meni zdi, da delajo samo zmedo. Recimo kraj Kesteli so »zamaskirali« v Keszthely! Moram pa priznati, da se nas trudijo razumeti, čeprav se včasih pogovarjamo kar v treh jezikih istočasno.

Na poti do Balatona nismo srečali nobenih drugih kolesarjev….itak! Nas je pa ob poti prijazno pozdravil  in nam pomahal starejši par domačinov. Nismo jih razumeli (verjetno sta govorila v narečju…..hhihi).

Naj na kratko opišem še našo današnjo pot, kolikor sem si jo lahko ogledala takrat, ko sem dvignila pogled od lukenj na cesti. Obširna polja oljne repice, ki že lepo rumeno cveti in ostale njive, ki so še samo zorane. Poleg luknjaste ceste mi bo v spominu (v tazadnji in nogah) ostal še prečni profil, ki zgleda kot zelo razburjen ježevec! Vzpon za vzponom! Srce mi je ihtelo za mojim kolesom na baterijo – žal prepozno! Končno smo se privlekli do Keszthely-ja. Ob štirih popoldan, če ne bi bilo mene, bi ostala trojica prišla na cilj gotovo kakšno uro prej. Saj mi je bilo hudo, samo, glede na to, da sedaj, ko jaz tole pišem, že vsi lepo smrčijo, mi je malo lažje.

Takoj, ko smo našli rezervirano prenočišče za ta dan, sem se stuširala z vročo vodo in upala, da izperem vse morebitne mišične krče. Nato smo se peš odpravili na kratek potep po zares lepem mestecu. Od zunaj (ker smo za obisk notranjosti bili prepozni) smo si ogledali impozantno palačo Festetics. Zgodovina palače je stara več kot 750 let. Sedaj je muzej Helikon in je največja atrakcija tega mesta. V palači je kar 111 dvoran, kar jo uvršča med največje na Madžarskem. Tudi park ob njej je čudovit. Morda nam njeno notranjost uspe pogledati, ko se vračamo nazaj.

Za večerjo smo si tokrat naročili pizzo, nato pa se spravili v sobe, da si naberemo novih moči, za jutrišnje nadaljevanje  naše kolesarske dogodivščine.

(jutri napišem še kaj več o Blatnem jezeru, ko si ga ogledamo od blizu).

 

28.4. 2019    Keszthely  – Balatonfüred 77 km

Blatno jezero, Balaton ali madžarsko morje, je eno največjih jezer v Evropi. Gladina jezera je na nadmorski višini 104 m. Globina je precej manjša, kot bi si človek mislil, povprečno 3 m (v najglobljem delu pa 11 m). Leži vzhodno od meje s Slovenijo in je od naše Lendave oddaljena okoli  70 km.

Višek sezone turizma je v juliju in avgustu in baje je takrat tam peklenska gneča. Zato smo se ga mi odločili obiskati že pred prvomajskimi prazniki. Kljub temu, da vremenska napoved (tako kot vedno, kadar se odpravljamo na kako pot) ni bila najbolj obetavna, se vse hude napovedi niso uresničile. Pravzaprav nas je danes cel dan spremljalo sonce (okoli 20 stopinj smo imeli) in če ne bi bilo zoprnega vetra, bi bilo že kar kičasto.

Nekaj moram seveda napisati tudi o cenah, valuti in takšnih materialnih zadevah. Preden smo se odpravili na pot sem bila skoraj prepričana, da imajo tudi Madžari eure (ne vem zakaj). Ampak seveda ni tako. Še vedno imajo svojo denarno valuto- forint. Za 1 eur dobiš okoli 322 forintov. Prvi dan smo morali kar s kalkulatorji preverjati cene, ker se v zneskih s tako veliko mesti nismo ravno znašli. Za sladoled za nas štiri, vsak po dve kepici, smo plačali 2.000 forintov, kar se sliši ogromno. V bistvu pa je kepica (zares dobrega sladoleda) v evrih samo 0,80 eura. Pri dvigovanju denarja na bankomatih smo opazili razliko……recimo: pri dvigu 20.000 forintov ….smo bili ob 4 kepice sladoleda. Ahaha, kaj morem, sladoled je moja valuta in samo to razumem pri preračunavanju.  Drugače so pa cene tu dokaj podobne našim, ne vem pa kako je v glavni sezoni. Kar se tiče prenočišč vedno iščemo prenočišča za štiri in če se le da z zajtrkom. Limit pri bookingu prenočitev smo si določili 100 eur. Zaenkrat nam kar dobro uspeva, saj smo za tri prenočišča odšteli na osebo okoli 25 eur z zajtrkom vred. Veliko pivo je 1,80 eur, kava (Illy) okoli 1 eur. Kosila si ne kupujemo, ker s polnim želodcem res ne moreš kolesariti, si pa privoščimo zgodnje večerje. Tu na Madžarskem so količine hrane precej večje kot pri nas, cene pa primerno nizke. V teh dneh smo plačali za dve večerji od 25 – 35 eur za vse štiri s pijačo vred. Tista v Lentiju je bila do sedaj najobilnejša in najbolj poceni. Vstopnine za muzeje ob Blatnem jezeru so 8 -10 eur (vsaj kar smo mimogrede videli). Seveda, se pa dobi tudi dražja jedača in pijača, namenjena »višjim slojem«  ….bogjimpožegnaj, mi smo čisto zadovoljni.

Danes zjutraj, po (zopet) obilnem zajtrku, sem se pogovarjala s prijazno lastnico prenočišča. Jaz v angleški nemščini in ona v madžarski angleščini….pa sva se vse zmenili. Na koncu smo dobili še kolesarski zemljevid okoli Balatona, ki smo ga iskali, pa je bilo vse zaprto. Verjetno je v glavni sezoni več stvari odprtih tudi na nedeljo, samo sedaj se vidi, da se na sezono šele pripravljajo. Opravljajo razna manjša popravila, kosijo, barvajo……vse razen asfalta na kolesarskih progah….za katerega pa dvomim, da bo kdo poskrbel. Za današnji dan smo imeli v načrtu ležerno kolesarjenje ob obali Blatnega jezera (samoumevno smo predvidevali, da je obala položna..). V bistvu smo šele danes zjutraj prvič čisto zares videli Balaton …….in razumeli slovanski koren, ki je ostal Madžarom v imenu jezera – res je blatno. Mi, ki smo navajeni na čisto Jadransko (Hrvaško…itak) morje, upamo, da je blato vsaj zdravilno. Drugače pa obala jezera res čisto spominja na obmorska letovišča, le da ob robu jezera plavajo ogromni beli labodi, namesto galebov. Spili smo jutranjo kavico v enem že odprtem lokalu ob obali, se veselili sončka in nato osedlali naše oprtane konjičke. Tokrat smo kolesarili po kolesarski stezi, ki pa je tekla bolj ob železnici, kot ob jezeru. Ko pa smo čez čas opazili, da tudi proge ni več, smo dojeli, da nas je kolesarska pot zapeljala nekam v vinorodna gričevja ob Balatonu. Super, samo vzponov smo imeli že včeraj dovolj in nanje danes res nismo računali. Po naključnem ogledu vinorodnega dela Balatona (vključno z vinotoči), smo sklenili, da se v prihodnje ne bomo pustili tako hitro speljati s poti ob obali. Žal, smo kasneje ugotovili, da se kolesarska pot ponekod kar konča v slepi ulici in puščice ti zopet kažejo smer v višave. Ker smo nekajkrat trmasto vztrajali, smo tudi malce zašli. Kolesarske poti so sicer prekrite z asfaltom, samo kaj, ko so korenine dreves močnejši partner v tej zgodbi in na gosto dvigujejo asfaltno prevleko. Vam povem….na čisto vsako korenino sem zapeljala s kolesom, tako, da kar me ni bolelo včeraj, me bo zagotovo danes. Mimogrede naj povem, da so po včerajšnjem podvigu še vse moje mišične mase na svojem mestu, prav tako pa (žal) tudi celulitis. Skratka, tudi danes me je spremljala tista edina Madžarska kletvica, ki jo znam in mislim, da sem jo danes izgovarjala bolj pravilno.

Čas je tekel kot za stavo, prevoženi kilometri pa nikamor. Mater se je vleklo počasiiiiii. Kadar je slučajno vzponu sledil tudi kak konkreten spust, sem gotovo zapeljala na vse korenine, in zadela vse luknje v asfaltu (ki so mimogrede belo obkrožene…..Velecenjeni pravi, da zato, ker jih bodo popravili…..) In, da ne bi šlo prelahko smo imeli čisto ves dan močan veter z boka ali pa direkt v prsa. Verjemite, to človeku res vzame voljo, pa sonček gor ali dol. Moram priznati, da sem današnjih zadnjih 20 km razmišljala samo še o kavi, pijači, cigaretu…..pravzaprav….čemerkoli, samo da dam ta zadnjo z bicikla na leseno ravno podlago. In smo se ustavljali, kar nekajkrat več, kot smo nameravali. Enkrat je imela gospa ob cesti avto škodo pic-up lično predelano za prodajo pijač in manjših prigrizkov. Seveda smo se ustavili, nabavili vse od pijače do sladoleda, medtem ko se nam je med nogami prijazno smukal domači muc Rudi po imenu.

Res smo bili že kar pošteno utrujeni in so se nam zato dogajale tudi manjše nezgode. Meni je recimo z rok ušlo moje kolo in klofnilo Mojco po nogi……Peter je hotel sestopiti s kolesa z nogo vpeto v stopalko,…. Velecenjenega pa je teža zadnjega dela kolesa prevagala pri naskoku nanj. Vsi preživeli brez poškodb……nič bat!

Utrujeni, lačni, prevetreni kot najboljši pršut, smo se odločili, da preskočimo mesto Tihany, ker bi to pomenilo dodatnih 5 km (verjetno zopet v kak klanec) in jo kar mimo urezali do naše današnje končne destinacije v Balatonfüred-u. Nabasali smo kar v prvo grill restavracijo ob poti in naročili mešano mesno ploščo. Peter je končno prišel do (do solza) pekoče feferonove omake, jaz pa do svoje »gulaš supe«…..Vse nam je postregel stari šef osebno, kar je dobilo posebno artistično noto. Za vse kar je odnesel od šanka proti naši mizi je bilo veliko vprašanje, ali bo prišlo do nas. Mojci je prevrnil Coca colo, med potjo do nas je izgubil polovico žlic in nožev (en nož smo kasneje našli še pod mizo). In Peter se je že na glas drl: »Pazi!«, ko je maširal k nam z naročili. Vam povem, adrenalinsko do konca! Nas je pa spravil v dobro voljo, da smo lahko načrtovali rahle spremembe našega kolesarjenja v naslednjih dneh in bookinga prenočišč.Kar nekaj časa smo iskali naše današnje prenočišče in ga malo pred šesto zvečer le našli. Gospodar, pravi veseljak nas je sprejel z belim vinom in smo ga morali zvrniti (razen Mojce). Je vprašal, če bi še, pa sem ponosno po madžarsko (ker po dveh dneh pa res obvladam) odgovorila: “kerem”….in mi

je veselo še hotel natočit, ker sem rekla prosim, namesto hvala…..ahaha. Potem je sledil še hiter tečaj najosnovnejših madžarskih besed,  kot je npr.: “Na zdravje”….”Egeszsegre”  (seveda nad e-jim manjkajo še tiste madžarske črtice, samo jih moj računalnik ne podpira). Skratka, ko smo do dobra nadrilali madžarski na zdravje, smo se zmenili še za zajtrk jutri zjutraj in se spravili v sobe. Aja …na mizi poleg vina je bila tudi mineralna voda. V bistvu Balatonfüred ni samo mesto grozdja in vina, ampak je tudi zelo znano zdravilišče z mineralnimi vrelci (in baje slavno kislo vodo).

 

29.4. 2019    Balatonfüred  – Balatonfenyves  57 km

Zbudili smo se v kislo vreme. Pa saj smo že navajeni, da nam vsak dan postreže z novimi izzivi. Prvi dan smo imeli kup težkih vzponov, drug dan veter v prsa…..no danes nas bo pa očitno zeblo. Zato sem pri zajtrku (sploh, ko sem videla, da imamo med drugim za zajtrk pripravljeno tudi narezano čebulo…..), prva odgovorila s »kerem  igen«, ko je »Ištvan« vprašal, če bo kdo palenko. Tako sem že pred zajtrkom »egeszsegre«! Pri natovarjanju na kolo sem srečala še en kolesarski par in bila prepričana, da sta Nemca, zato sem pozdravila z »Morgen«…in ona dva vljudno nazaj isto. Pri poravnavanju nočnine in zajtrka, pa smo ugotovili, da smo vsi Slovenci…hihihi. Res smo srečali kar nekaj »naših« te dni. Včeraj nas je klical direktor Velecenjenega, ki skupaj z ženo tudi kolesari z izhodiščem v Tihanyju, ampak smo utrujeni pot kar nadaljevali do Balatonfüred-a. Včerajšnji dan je bil precej naporen, zato smo imeli zvečer hitro butalsko skupščino in se dogovorili, da bomo eno etapo kolesarjenja, tisto do Siofoka, kar izpustili, ker bo drugače vsega preveč. Bomo pa prihodnjič, smo se dogovorili. Tako smo si za naslednji dan našli prenočišče na drugi strani Balatona v mestu Balatonfenyves. Nase smo navlekli vse kar se je dalo in zakolesarili nazaj proti Tihany-ju. Med potjo nas je poklical Marko, s katerim smo se včeraj zgrešili. Ravno toliko časa smo še imeli pred vstopom na trajekt, da smo skupaj popili kavico in na hitro izmenjali izkušnje. Našo nesojeno današnjo etapo sta namesto nas včeraj oddelala Marko z ženo in po njegovih besedah, nismo zamudili nič kaj velikega. Hvaležni za prijazno tolažbo in kavico s pecivom, smo se poslovili od njega in jo zašibali na trajekt. V parih minutah smo bili na drugi strani Blatnega jezera in nadaljevali po kolesarski stezi čisto blizu jezera in tako ravni, kot smo si v začetku predstavljali, da so vse kolesarske poti tod okoli. Če ne bi bil tak mraz, bi bilo danes res luštno na kolesu. Kilometri so kar leteli izpod naših gum in ker nismo imeli časovne stiske (in nobenih vzponov), smo se večkrat ustavili. Na tej strani je obala Balatona res bolj ravna.  Kljub temu, je Velecenjenega zopet premagala težnost otovorjenega kolesa in športno se je zložil po tleh. Brez posledic, se je takoj tudi elegantno pobral. V stilu reka, da je junak, ki se pobere, ne tisti, ki pade…ahaha.

 

Ob obali so vsepovsod naselja vikendic……res pa je, da ima po našem mnenju, zgornji del jezera več »duše«. Vozili smo se po ozkih uličicah in si ogledovali male hiške na vsaki strani. Nekatere so bile prav prikupne in bi z veseljem prebivala v njih. Zopet smo naleteli na nekaj streh (takšnih okroglo vegastih), za katere bi Velecenjeni dejal: »to se ne da«! Očitno se

“Orbantrek”

na tej strani jezera pripravljajo na sezono, saj so bili ob ulicah nagrmadeni predmeti iz hišk. Pripravljeni za kosovni odvoz zavržene stare opreme in sploh vsega kar se je nabralo preko zime. Veter pa je čedalje bolj pihal, zato smo se odločili, da se že pred ciljem ustavimo na kosilu, da se malo pogrejemo. V Fonyod-u smo našli odprto gostišče ob obali (tudi na tej strani jezera jih je večina še zaprtih) in si privoščili odlični (predvsem pa vroč) bograč gulaš (itak, da z dodatkom pekočega feferona – za zdravje) in na koncu medve z Mojco še eno fino kavico, ki je imela na dnu med. Potem, ko smo se najedli, smo zopet malo pogledali na zemljevid in ugotovili, da imamo do današnjega končnega cilja še kakšnih 15 km. Še dobro, da je bila kolesarska pot še naprej brez vzponov, ker bi bilo drugače s tako polnimi želodci kar težko pritiskati na pedala. Med potjo smo naleteli na zaporo kolesarske steze, ker je očitno bilo nekaj narobe z vodovodno napeljavo in je bilo vse razrito. Peš smo obhodili zaporo, Velecenjeni pa je strokovno pofotkal »vodovodarsko katastrofo«, kar se mu šteje kot strokovna ekskurzija.

Prav veseli smo bili, ko smo se bližali cilju, saj je vedno bolj pihalo in na nebu so se zbirali vedno temnejši oblaki. Našli smo naše današnje prenočišče, ki nosi ime po našem Petru in je tik ob jezeru. Malo nas je zagrabila panika, ker se ob zvonjenju ni nihče oglasil, potem pa je Velecenjeni poklical gazdarico, ki je v petih minutah pridrvela odpret vrata. Režala se je, ko nas je videla kako se premraženo kot piščančki stiskamo ob zid hiše. Hitro smo se »vselili« in sanjali o vročem tušu, lastnica pa nas je razveselila, da imajo tudi savno. Mi trije »ta stari« smo jo takoj prižgali in si nato dodobra pregreli premražene kosti. Nato pa je trojica odšla na »lov« za bankomatom in trgovino, jaz pa sem hitela pisati zapiske današnjega dne, da ne bom zopet bedela pozno v noč. Medtem, ko jih ni bilo, smo dobili še madžarske »sostanovalce«. Še dobro, da smo izkoristili mini savno takrat, ko smo bili še sami.

V sobi imava mini televizor in zopet se bom lahko režala ob gledanju Leonarda DiCapria, Harrisona Forda in ostalih ameriških zvezd, z odlično madžarsko izgovorjavo. Ne morem se navaditi na to, da Madžari vse sinhronizirajo in je zame vsak film komedija, ne glede na to kakšnega žanra v resnici je.

30.4. 2019   Balatonfenyves – Heviz  36 km

Naj začnem današnje poročanje s včerajšnjim dnevom, ki sem ga zaključila preden se je naša trojka vrnila s pohoda. Po eni strani mi je kar malo žal, da me ni bilo poleg, čeprav so prehodili 7 km (za brezveze). Baje se je Velecenjeni nekaj zatipkal na bankomatu in ko je že ravno hotel klicati dežurno številko madžarske banke, se je doma (v Petrovčah) vklopil alarm (verjetno zopet naš maček) in je začel tuliti telefon Velecenjenega …..ahahaha!! Če je kamera posnela dogodek, je to verjetno super material za na madžarski youtube! No, denar so nato lahko normalno dvignili. Trgovine so pa na tej strani jezera še vse zaprte. Z obratovanjem pričnejo šele zadnjega maja (se pravi – čez 1 mesec). Takrat, ko se tu začne predsezona, ker mi smo očitno v pred-pred sezoni. Tistega čipsa in vode torej nismo dobili, pa take lušte smo imeli…..To, da smo si kasneje ogledovali vremensko napoved za naslednji dan, nam pa tudi ni popravilo razpoloženja. Po urah smo natančno naštudirali kdaj ima namen deževati, kako močan bo veter in s katere strani bo pihal…… Pripravili smo si oblačila, kot  da bo naslednji dan snežni metež in vse spakirali, da bi lahko zjutraj takoj po zajtrku skočili na kolesa. Nekako smo izračunali, da bi nam znalo znesti, da do prvega dežja pridemo do Heviza.

Zjutraj je lastnica pripravila (seveda zopet zelo obilen) zajtrk še prej kot smo se včeraj dogovorili, tako da smo 10 minut čez osmo že kolesarili proti Keszthely-ju. Temni oblaki so bili za našim hrbtom, pred nami pa je sonček sramežljivo kukal izza oblakov. Veter je sicer pihal, pa bolj v vrhovih dreves. Zmotivirani z grožnjo poslabšanja vremena, smo drveli po ravni (hvalabogecu) kolesarski cesti hitreje kot bi sicer. Tako smo v Keszthely prikolesarili že okrog enajste ure……o dežju pa ne duha ne sluha. Naš današnji »domek« smo imeli rezerviran v Hevizu (cca 7 km naprej) in to po drugi uri popoldan. Super….končno dopust! Na promenadni ulici Keszthelyja smo v miru popili kavico. Poslušali baročno nastrojenega uličnega artista na piščalki  in mu pustili vse kovance, za ostanek pa sva si z Mojco privoščili še vsaka eno kepico odličnega sivkinega sladoleda. Nikamor se nam ni mudilo……..zato smo se spomnili, da imamo končno tudi čas za ogled tistega zanimivega dvorca v centru Keszthelyja…..tistega z 111 sobami.  Oba Velecenjena sta si dotični dvorec pred leti že ogledala, zato sva si ogled privoščili samo medve. Sprehodili sva se po sobanah, ki so namenjene ogledu, najbolj pa naju je očarala  ogromna knjižnica. Res vredno ogleda! Še bi se dalo kaj ogledati tudi od ostale ponudbe v sklopu dvorca…..pa se nam je zdelo, da je za en dan kulture dovolj.

Velecenjeni se je dogovoril, da nam bodo prenočišče za danes odprli že malce prej, zato smo spravili svoje tazadnje na  kolesa še za tistih nekaj kilometrov do Heviza. Znašli smo se sicer pred zaprtimi vrati Ville lux, vendar z obljubo, da nam pridejo odklenit v petnajstih minutah. Med čakanjem smo si prebrali, da je naše današnje prenočišče leta 2015 dobilo nagrado – kot najboljše booking.com. in opazili napis na tabli, da govorijo tudi rusko. Ko jo je čez čas do nas primahal starejši, po nosu potolčen možakar, smo ga sprva kar malo ignorirali. Ker pa je na vsak način (in v več jezikih) poizkušal vzpostaviti komunikacijo, nam je končno postalo jasno, da bi nam rad odklenil vrata. Na koncu je komunikacija stekla v ruščini. Odlično….odprl nam je vrata vrtne ograje in tako smo lahko sede čakali, da nam odprejo še vrata hiše. Nismo čakali dolgo in je prišel še drug možakar, nam odklenil in dodelil sobe. Hitro smo se razpakirali in ko sem se ravno tlačila v moje nove črtaste kopalke…..v katerih sem, mimogrede, kot ležeči policaj na cesti, preko katerega so pomotoma narisali prehod za pešce…..je potrkalo. Seveda se midva nikoli ne zakleneva…in ker sem bila prepričana, da je Mojca, sem se zadrla, da kar napreeej! In je vstopil…..še dobro, da sem bila za silo stlačena v kopalke, ker možakar sprva ni vedel ali bi skočil naprej ali nazaj. Potem se je pa iz njegovih ust vsul plaz ruskih besed, ker je bil očitno prepričan, da sem rusistka, ali kaj!! Medtem ko si je Velecenjeni vzel čas zase v toaletnih prostorih, mi je rusko govoreči gospod priskrbel štiri brisače za kopanje v termah (če sem slučajno pozabila povedat smo bili namenjeni da današnji dan zaključimo v termah)….za povrh pa smo dobili še tri penaste palice, ki se sklenejo v obroč. Če komu ni jasno, je to obvezni pripomoček za plavanje v teh koncih. Med potjo do term (kamor smo jo mahnili peš) smo takoj vedeli kdo se gre namakat, ker so imeli ljudje po dva ali tri navešene po sebi.  Vstopnina za 3 ure je bila kar zasoljena (10 eur), zato smo mogoče malce preveč pričakovali. Impozanten vhod…..potem pa blatna mlakuža (v pokritem delu termalnega jezera) nabito polna ljudi, ki je seveda vsak imel svoj penasti obroč okoli pasu, ki so viseli na ograjah in se namakali v termalno blatni vodi. Sva z Velecenjenim najprej šla na zunanji, odprti del, tam kjer naj bi (po reklamah sodeč) zaplavala med rajsko lepimi lokvanji. Žal, je bila zunaj voda precej mrzla, za lokvanje pa očitno tudi velja še pred-pred sezona in jih še ni. V vodi smo bili tako dolgo, da se mi je začela grbančiti koža na prstih rok, nato pa smo se obrisali, preoblekli v suha oblačila in jo pocvirnali ven iz term. Smo naknadno ugotovili, da je zdravilna voda tudi radioaktivna in da smo bili ravno dovolj časa v njej. O kakšnih zdravstvenih izboljšavah, ki jih bomo zaznali poročam jutri.

Po napornem obisku term smo si privoščili še večerjo…..preobilno, tako da sva se z Mojco morale odreči palačinkam, ki sva jih imeli v načrtu za po večerji. Med rahlimi kapljicami dežja smo okoli šestih prišli nazaj do naše današnje hiške, v kateri danes kraljujemo sami. Medtem, ko zdaj pesnim tale današnji povzetek, se je ostala trojica posvetila kuhanju kave na avtomatu Saeco profesional. Žal je tako profesionalen, da jim ni uspelo, kljub temu, da je Mojca googlala za navodili. Tako je čudno pokalo in puhtelo iz aparata, da je vse skupaj imelo vpliv tudi na moje pisanje. Se opravičujem…..bila sem v strahu za lastno življenje. Sedaj namesto kave pijemo Coca-colo, ki ima baje podoben učinek.

Samo delno sem spremljala butalsko skupščino, ki je načrtovala jutrišnjo (zadnjo) turo……očitno bo zopet prišlo do nekaj sprememb. Pa o vsem itak poročam jutri.

 

1.5. 2019  Heviz – Zalaegerszeg 44 km

Danes je za mano bolj slab počitek. Malo zaradi tega, ker mi je bilo hudo, ko se je izgubil naš domači muc in se mi je smilil žalostni sine doma…..malo pa zato, ker je Velecenjeni tako obupno smrčal, da sem vsega skupaj spala mogoče kakšno urico. Zjutraj nas je sprejela ruska gazdarica. Nas je pozdravila bolj tako-tako, mimo grede. Na Petra pa se je kar prilimala in ga tako pozdravljala, kot da je prišel k njej Putin osebno. Po zajtrku smo zakolesarili v sončno jutro…..ampak precej vetrovno. Naša butalska skupščina se je očitno včeraj na sestanku odločila, da se zapeljemo s kolesi do Zalaegerszega, da bo volk sit in koza cela. Ženski del odprave bi se strinjal tudi z odhodom z vlakom iz Keszthely-ja, moškemu delu, pa se je dozdevalo, da bi bilo nujno potrebno nabrati še nekaj kolesarskih kilometrov. Predvideno je bilo, da naredimo nekaj čez 30 km do Zalaegerszega, tam pa se natovorimo v kolesarski del vlaka in se odpeljemo do Lentija in do našega avta. Po tisti smotani cesti s premnogimi vzponi do Lentija se nam ni dalo še enkrat kolesariti. In smo šli….po kolesarski stezi ven iz Heviza……potem pa…čista improvizacija. Kolesarskih stez ni bilo več, samo smer je še nekako štimala. Vozili smo se ob glavni cesti…..ko je kar naenkrat še ta zapeljala direktno na avtocesto! Medve z Mojco (preudarni del naše ekipe), sva se odločno uprli, da bi se, proti vsem predpisom, vozili po avtocesti. Zato smo preizkusili vse ceste, stezice in kolovoze v okolici, ki bi nas zapeljali mimo tega nevarnega predela. Seveda ni treba posebej povedati, da so nas te poti popeljale v višave, precej više, kot je bila speljana avtocesta pod nami. Žal so se vse te poti tudi končale v slepi ulici. Vzponi so bili takšni, da nas je s kolesi hotelo kar obrniti na hrbet. Že kar obupani smo se ustavili v nekem malem naselju, kjer smo se hoteli dogovoriti, da bi nas kdo s kombijem prepeljal do normalne ceste. Žal so govorili samo madžarsko. Velecenjeni je pri neki hiši spraševal, če kdo slučajno govori angleško ali nemško, pa so pokazali na nekega fanta, ki je zgroženo pokazal nase: »jaz!????«. Skratka…..nič od konverzacije, čeprav je Velecenjeni skoraj poletel, tako je mahal v govorici gluhonemih. So nas pa vsi pošiljali na avtocesto…..in res….smo videli, kako jo en kolesar tudi šiba po njej. Še vedno sva se z Mojco upirali in celo predlagali, da raje prevoziva 100 km s kolesom, kot da naredimo tak prekršek. Butalska skupščina je imela leteči sestanek na kolesih, ko je mimo nas pridrvel kolesar, nam pomahal in…….švignil na avtocesto. Spogledali smo se in z Mojco sva se obupano vdali v usodo. Zakolesarili smo na avtocesto in čakali na trobljenje, policijsko patruljo (jaz sem se že kar malo veselila, da me bodo z marico spravili do Zalaegerszega)…..pa nič od tega! Avtomobili so nas previdno obvozili, neki Avstrijci (s kolesi na strehi avta), so nam vzpodbudno mahali. Cesta pa….navkreber in močan veter v prsa! Po  slabem kilometru, nam je bilo jasno zakaj se nihče ni zgražal ob našem hudem prometnem prekršku. Avtocesta se je kar naenkrat spremenila v navadno cesto! Hribov pa ni bilo ne konca ne kraja. Veter je tako pihal, da smo celo ob spustih morali pošteno pritiskati na pedala, ker nikamor ni šlo! Tiljubibogec smo se namučili! Zaradi tistega »vrtenja okoli vrele kaše« ( avtoceste) smo naredili vsaj 10 km več, kot je bilo predvideno, toda na železniško v Zaleerszegu smo prispeli še dobro uro in pol pred odhodom našega vlaka. Tudi v mestu smo rahlo zatavali in je Velecenjeni zopet moral ubrati konverzacijo z domačini. Ne vem kako mu rata, da vedno naleti na tiste, ki znajo samo en jezik (domači – v tem primeru za nas čisto neuporabnem). Tako je nek mlajši par spraševal kje je železniška postaja v angleščin…..nemščini….na koncu pa je obupano rekel: »ču ču ču ???«….in bil razumljen…..ahaha…esperanto!

Železniška postaja pa za ne tako malo mesto majhna….zapovrh pa je bilo za praznik dela vse zaprto. No, vsaj okence s prodajo kart je bilo odprto. Nabavili smo karte pri ženski, ki je izgledala kot žena Louisa XIV, zase in za kolesa. In z naročjem (osem!) kart smo na peronu preganjali čas do odhoda. Velecenjeni je že 20 minut pred odhodom našel naš vagon……se pravi vlak. In to dobesedno, ker je vlak imel samo en (1) vagon. Mladi vase zagledan kondukter z neko staromodno frizuro (Mojca je rekla, da iz časa Mili Vanili), je kritično pogledal naša kolesa, zmajeval z glavo in »odmaglio«. Res je bil tisti prostor v edinem vagonu, ki je predviden za kolesa strašansko majhen. Ampak……mi smo imeli zraven našo Mojco, ki je takoj prevzela vajeti. Tri kolesa so na koncu »operacije« visela s stropa. Pritrdili smo jih še z najinimi ključavnicami (ki smo jih na tej poti sploh prvič uporabili), eno kolo pa smo z vezicami (Mojčin obvezni popotni rekvizit) privezali poleg.

Na koncu je bilo toliko prostora, da še arogantnemu kondukterju ni bilo nič jasno. Za enourni prevoz do Lentija, v najbolj čudnem vlaku z enim vagonom, smo plačali vsega skupaj 11 eur. Na končni postaji smo še za slab kilometer sedli na kolesa, toliko, da smo se pripeljali do našega varno parkiranega avta pred prvim prenočiščem. Pojedli smo zadnji obrok na Madžarskem in poizkušali porabiti vse preostale forinte. Ni nam uspelo, se bomo morali še enkrat oglasiti, da bomo zapravili vse. Napakirali smo kolesa zopet na streho avta in Mojca nas je varno pripeljala na domače dvorišče.

In kot bi rekel Gustav iz madžarske risanke:    Vége

 

 

 

Kategorija: Moje poti | Oznake: , , , | Komentiraj

Kolesarjenje ob Donavi 2018 Donaueshingen – Passau

27.04.2018   (Vožnja z avtom od doma do Donaueschingen-a)

Mi smo malo drugačni in nič ne počnemo normalno….tako smo najprej prekolesarili drugo etapo ob Donavi od Passau-va do Budimpešte. Prevozili smo mali del Nemčije, Avstrijo, Slovaško in zaključili z Madžarsko. Preko 600 km. Bilo nam je všeč in že takrat, pred štirimi leti smo se odločili, da obvezno prevozimo še prvi del od izvira Donave do Passau-va. Približno enako število km (kakšnih 50 manj smo predvidevali). Pa saj veste kako pravijo…..človek obrača Bog obrne. Kakšne tri mesece pred načrtovanim odhodom sem si polomila gleženj in okrevanje s kasnejšimi operacijami so stvar zavlekle do leta 2018. Tudi letos je malo manjkalo, da bi pot zopet morali preložiti, saj je naša najmlajša članica ekipe zbolela tik pred odhodom. Zategla kot je, smo se tam nekje 12 ur pred odhodom odločili, da vseeno odrinemo na pot in začeli mrzlično pakirati vse potrebno.

Tako smo navsezgodaj zjutraj (ob 4.00) natovorili najnujnejšo opremo, ker je pač potrebno vse voziti s sabo in je priporočljivo biti zelo racionalen pri pakiranju. Poleg nujnih kolesarskih oblačil in ostale opreme za kolesarjenje sem tako vzela s sabo samo ene tanke hlače in samo par mikic. Sem se odločila, da bom vsak dan itak menjala kraje in ni nobene potrebe, da bi še oblačila.

Do Karavank smo imeli kislo, rahlo deževno vreme. Mojca se je kar dobro držala. Po prehodu Karavank pa se je počasi pričelo jasniti in se izkazalo, da je relativno, kje je sončna stran Alp (očitno ne na slovenski strani). Tokrat je sonce potovalo pred nami. Na enem od naših postankov je k nam pristopil nemško govoreč gospod in nas vprašal, če nameravamo kolesariti. Z veliko mero spoštljivosti nam je zaželel srečno pot. Skratka…frajerji smo že, če  samo vozimo kolesa na avtu. Na naslednjem postanku pa nas je skoraj pobralo od smeha, ko smo parkirali na parkirnem prostoru, ki je namenjen ženskam. Malo večji je in nesramno namiguje, da ženske potrebujemo več maneverskega prostora pri parkiranju. Odpihnilo je vse bolezenske znake v naši mali kolesarki ekipi in s pravo pranajamo smeha smo z več postanki in po preko 800 prevoženih  km prispeli na naše izhodišče – Donaueschengen. Zadnje km  smo prevozili z zadrževanjem diha in na hlape prispeli do bencinske, kjer je bilo mimogrede, čisto vseeno s katere strani si pripeljal in kako si se postavil z avtom….toliko o znani nemški natančnosti… Nahranili smo našega dehidriranega jeklenega konjička in pohvalili šoferja Petra, ki celo vožnjo od doma do Donauescingena ni izpustil volana iz svojih rok.

Naš prvi hotel je skoraj čisto ob načrtovani kolesarski poti. Avto bomo zaradi pokritega parkinga pustili kar v hotelski »oskrbi«, da nas počaka do naše načrtovane vrnitve čez teden dni. Peš smo se odpravili do Donauquelle, kjer Donava dobi svoje ime, po združitvi dveh izvirov Brigach in Breg.

Precej utrujeni od dolge poti smo si privoščili italijansko pizzo z nemškim pirom in za povrh še vsak kepico sladoleda. Na poti nazaj do našega hotela, smo občudovali zanimive hiše z rdečimi, sivimi, modrimi, rjavimi, zelenimi polkni v ulicah Donaueschengena. Okolice hiš in vrtov so ponekod prav pravljično urejena in sva z Mojco zaostajali za moškim delom ekipe, ker sva skakali sem in tja in občudovali lično urejena dvorišča in izložbe.

Kmalu pa se je bilo potrebno vrniti v hotel, se spočiti in pripraviti na jutrišnji uradni začetek našega kolesarjenja…..saj veste….. tisti, ki nimamo kondicije se zanašamo na svežino.

 

28.04.2018

Od Donaueschingen-a do Sheer-a      108 km

Spali ko klade do sedmih zjutraj. Ne pomnim kdaj sem zaspala že malo po osmi zvečer. Tako hitro, da niti nisem slišala Velecenjenega, če je morda smrčal, baje pa da sem jaz tudi. Ponoči se je Mojca zopet malce zadevala z arcnejami, pa saj smo vedeli, da bo čez dan že zopet dobra, kot ponavadi.

Odšli smo na zajtrk in nato takoj pričeli s pakiranjem naše prtljage na kolesa. Ob naših, parkiranih v avli hotela, sta bila tudi dva na baterije. Ko sem doma omenila, da bi pa jaz  tokrat šla z enim takim, so me kar malo grdo pogledali in v kali zatrli vsakršno misel na to. Čeprav smo hiteli smo se na pot odpravili šele okrog devete ure. Pred uradnim štartom, smo nafehtali mlad japonski par, da nas je fotografiral. Prejšnji dan je v naš prvi hotel namreč prišel velik avtobus Japoncev. Saj veste: bilo kuda Japanese svuda!

Kmalu smo vdeli na označeno pot. Cesta je bila mokra, izgleda, da je ponoči padal dež in še vedno je tu in tam padla kakšna mini kapljica, zato smo imeli pelerine v pripravljenosti. Pa ni bilo potrebe. Naredil se je imeniten dan za kolesarjenje, ne prevroč in ne premrzel. Rahlo oblačno, pa vseeno je sonček optimistično tu pa tam predrl oblake. Zjutraj je bila temperatura 16 stopinj, preko dneva, pa se je dvignila tudi preko 20. Prvih 50 km smo bili čisto navdušeni, veliko smo se ustavljali in fotografirali prelepo naravo, pravljične hiške in lično urejene vrtove. Cesta je mirno vijugala med zelenimi travniki in njivami. Prevladovali pa sta zelena in rumena barva. Travniki so namreč polni cvetočega regrata, na njivah pa je cvetela rumena oljna repica. Ustavili smo se na kraju, kjer Donava v poletnih mesecih za kakšnih 150 dni izgine (ponikne) brez sledu, tako, da se je možno sprehajati po njeni strugi ne da bi se zmočil. Kar precej kolesarjev je obiskalo ta kraj skupaj z nami in ker seveda še ni poletje, je Donava pridno tekla po svoji strugi. Na sploh je zanimivo opazovati Donavo od izvira, včasih, kar ne moreš verjeti, da ta na svojem začetku precej plitka in ozka rečica, ko »odraste« postane mogočna plovna reka.

Včasih smo malce zašli iz poti, pa ne zato, ker bi bilo premalo oznak, temveč zato, ker jih je bilo preveč. Tod okrog poteka več kolesarskih poti in velikokrat se križajo, tako da mimogrede skreneš na kakšno drugo. Naleteli smo tudi na kolesarski obvoz, zaradi popravila mostu. Zaradi tega smo morali po drugi poti, ki pa je tudi označena  kot Jakobova pot. Saj pravim, če ne pridem do Španije in camina, me pa sv. Jakob najde tudi drugače. Z Mojco sva vedno ostajali zadaj, ker sva kar naprej nekaj fotografirali in občudovali. Domačini so prijazni in šoferji avtomobilov zelo uvidevni do kolesarjev. Prav pazijo in se umikajo s poti, kadar moraš skozi naselja. Drugače pa je kolesarska pot ob Donavi speljana če se le da ob reki ali pa se vije stran od prometnih cest z avtomobili. Ob Donavi smo srečali vse polno ptic. Veliko vseh vrst rac, nekaj labodov, štorkelj…..in celo rokav reke, kjer so doma bobri. In veste kakšno razdejanje naredijo ti glodavci dreves. Kar nekaj dreves je ležalo preko struge, so morali imeti pravo žurko.

Za žurko pa sem poskrbela tudi jaz, saj sem ob čakanju na Mojco, neprevidno stopila na rob cestišča, kjer se je rahla zemlja vgreznila in že sem pričela  izgubljati ravnotežje. Čas je res relativna zadeva. Jaz sem v tistih treh sekundah ..dokaj lepo spustila kolo, pomislila: ohudimarja….na električnega pastirja bom padla…..in se nato skotalila direktno v koprive. Mojca se je drla naj počakam, da me bo fotkala, ampak jaz sem bila iz kopriv v sekundi, da me niti opeči niso utegnile…..pa električni pastir v tem času tudi ni bil pod napetostjo. Kako sva se krohotali z Mojco! No, potem so se pa začele pojavljati male vzpetinice in spusti. In ob reki na visokih skalnatih pobočjih je bilo kar nekaj gradov. Zopet je sledilo ustavljanje in fotografiranje. Najlepši predel prve etape ob Donavi je, kot so nam povedali domačini, tam, kjer kolesarska pot teče tik ob reki, na drugi strani pa se dvigujejo mogočne skale. Naleteli smo na kar nekaj turističnih kmetij, ki so bile polne gostov (predvsem kolesarjev), na prostore za piknike, pa pravo kamp področje, ki je bilo zaradi lepega vremena polno. Ne bom rekla, da nas je zeblo, samo, me je pa kar malce zmrazilo, ko sem opazila ljudi v kopalkah, eden pa je celo skočil v vodo.

Sem rekla, da računam na svežino, samo, po prevoženih 80-tih km, je svežina šla po gobe in prtljaga na mojem kolesu je bila zmeraj težja…..vzponi pa…..suncetižarko….so postajali vedno hujši! Donava nekje spodaj, mi pa visoko zgoraj. Na eni točki smo videli, da smo se povzpeli na višino 640 m. In potem kar ni bilo konca tem vzponom….so bili tudi spusti….res je….ampak med njimi nisem nabrala dovolj moči za nove in še višje in daljše vzpone. Na enem zadnjih sem tako obupala in kakšnih 200 m potiskala kolo navkreber. Jaz sem vlekla gor….prtljaga pa dol. Vam povem, če bi morala ta dan še kakšen km več navzgor….ne bi zdržala.

Za današnji dan smo imeli še predhodno rezervacijo in tako smo po prevoženih 108-ih km prispeli pred hotel Donaublick. Je treba sploh omeniti, da je na vrhu hriba!!!

Petnajst minut sem stala pod vročim tušem, da sem bila potem sposobna za večerjo. Ta zadnja je še kar, stegen tako ne čutim več (ne vem kaj bo jutri), bolijo pa tudi ramena, zaradi prisiljene drže.

Jutri nas čaka kakšen km manj…..vendar ne veliko, če hočemo do petka prispeti v Passau. Živi bili, pa videli!

 29.04.2018

Od Sheer-a do Ulm-a      100 km

Zvečer sem z zadnjimi močmi napisala »dnevno poročilo«, nato pa zaspala na trebuhu, ker sem v določenih delih telesa čutila kar precejšnjo bolečino.  Upala sem, da bodo bolečine zjutraj izginile in da »vkrcanje« na kolo ne bo preveč boleče.

Zjutraj, po obilnem zajtrku, me je malo tolažilo to, da so nekateri kolesarji bili še v slabši izvedbi kot jaz. Čeprav še niso bili v kolesarskih oblekah, si takoj vedel kdo je prišel in bo odšel s kolesom, po »kavbojsko« leseni hoji in previdnem sedanju na stole…hihihi.  Začuda so se naša telesa preko noči kar  dobro regenerirala….samo Mojca je bila danes bolj na »slabem« glasu.

Zajahali smo naše prašne konjičke in kar takoj zagrizli v prvi breg. Še dobro, da nisem vedela kaj me čaka! Vzponi so krepko prekašali včerajšnje, nekateri so bili tako strmi, da je Petra, ki je vztrajal do vrha skoraj obrnilo na hrbet. Glede na včeraj sem danes že naštudirala prestave in ostale klance premagala na kolesu. Glede na to, da smo tako grizli navkreber, so bili tudi spusti temu primerni. Pri vožnji navzdol je moj števec hitrosti pokazal celo 55 km. To smo drveli!!….Potem pa zopet v klanec.

Danes je bila topla nedelja in očitno so se poleg turistov tudi domačini odločili, da jo izkoristijo za kolesarjenje. Tako, da je bila kolesarska steza veliko bolj zasedena kot včeraj.  Si sploh ne mislite koliko kolesarjev uporablja kolesa na baterije! Na enem izmed tistih strmih klancev, ko sem vsa zaripla pritiskala na pedala, dihala na škrge in iz balance skoraj iztisnila sok…..me je prehitela starejša gospa na kolesu (seveda s pomočjo baterije) in zažvrgolela: »Haloooo« …in mi še dodatno dvignila pritisk. Peter jim reče baterijski kolesarji. Kar naprej srečujemo tri starejše Avstrijce (od katerih eden tudi »kolesari« na baterije)….vsakič, ko se srečamo, jih zanima kje imamo cilj za ta dan. Mislim, da nas imajo za Čehe, ker nas pozdravljajo z: Aaaahoooj!

Po vseh prvih silnih vzponih, smo za drugi del današnjega dne našli bolj optimalno pot, ki se ni vila čez najvišje vrhove. In še dobro, ker je danes sonce neusmiljeno pripekalo (še zvečer je bilo v Ulmu 25 stopinj). Zaradi lepega vremena in bližnjega praznika 1.maja, so bile ponekod že prave veselice s pleh muziko pod šotori in ljudje so kar izza obloženih miz gledali nogometno tekmo na igrišču. Kjer ni bilo godbe, so bili pa privat pikniki in v gostilnah so tekale naokrog v belo oblečene deklice….očitno je bilo danes v teh krajih prvo obhajilo.

Ugotovili smo, da so za nas pri vožnji na 100 km najbolj optimalni trije postanki. Čeprav je po vsakem takem zelo boleče zopet sesti na kolo. Danes smo kar nekajkrat prečkali Donavo in vsakič je bila drugačna…..enkrat ožja in mirna, kjer pa so jo zajezili je bila že bolj podobna reki, ki jo poznamo mi. Ker je ob reki toliko različnih divjih pernatih prijateljev, je tudi nekaj opazovalnic za ptičke. Vse zgleda kot nekakšen rezervat. Štorklje postopajo po travnikih, danes smo videli zelo veliko labodov in seveda račk in gosk. Prav zanimivo je, ko te v nizki formaciji preletijo.

Kakšnih 20 km pred Ulmom se je pričelo oblačiti. Po zadnjem postanku smo malo bolj pritisnili na pedale, ker je tu pa tam na nas padla kakšna drobna dežna kaplja, pa tudi grmenje se je slišalo od daleč. V predmestju Ulma so nas pričakale mokre ceste in na nebu zopet sonce. Očitno se nam je nevihta ognila…..ali pa mi nje. Ko smo se ustavili pred tablo, da bi pogruntali najbližjo pot do znane ulmske cerkve, je do nas pristopil simpatičen par domačinov. Povprašala sta nas, če nam lahko pomagata in nam pokazala pot in še dodala nekaj koristnih napotkov. Središče Ulma okrog glavne cerkve je res super urejeno in obnovljeno. Vsaka stavba je nekaj posebnega. Pred ogromno cerkvijo pa so bili na trgu postavljeni stoli, kjer si ljudje lahko sede ogledajo najvišji zvonik na svetu (161,53 m). Medtem, ko je moški del pridržal še najini kolesi sva z Mojco na hitro skočili v cerkev. Najprej naju je do kosti zazeblo, saj je  v notranjosti zelo hladno (me zanima, če pozimi kaj kurijo)…drugače pa….res je lepa tudi v notranjosti.

Po hitrem ogledu Ulma, smo današnjo pot po prevoženih 100 km zaključili pred našim današnjim hotelom v Noe Ulm-u. Soba je bolj tako…tako, pa bomo že preživeli, samo, da se dobro naspimo…..jutri nas čaka tretja kolesarska etapa.

 

30.04.2018

Od Ulma-a do Donauwörth-a      102 km

Zjutraj smo se zbudili v siv dan. Na nebu so bili temni oblaki, na cesti pa luže. Še vedno je malce deževalo. No, smo se tolažili…..bomo pa kolesarili med dežjem, kaj pa hočemo. Odšli smo na zajtrk in po njem natovorili naša kolesa…..medtem so se pričeli oblaki trgati in posijal je sonček.

Danes smo se večino vozili tik ob Donavi, po s peskom posutih poteh, kar je bilo sicer lepo, vendar smo se vsake toliko časa prav razveselili asfalta, ko so nas oznake popeljale preko naselij. V tem delu je Donava že »velika punca«, saj smo ob njej videli že nekaj elektrarn. Tudi danes nas je preko celega dneva spremljal sonček in ker nas je včeraj rahlo opeklo, smo bili danes kar veseli, ker smo se veliko časa vozili med drevesi ob robu reke, ki so nas varovala pred direktnim soncem. Nobenih hudih vzponov ni bilo danes, le občasni dvigi do naselij, nato pa zopet spust do Donave. Včeraj sem pozabila napisati, da nemška doslednost malce popušča, saj je bila na eni strani ceste označba, da je do Ulma še 10 km, na drugi strani (iste ceste) pa 13 km. Malce smo bili zmedeni, ker smo računali na pregovorno nemško natančnost. Po drugi strani pa nam je bilo simpatično, da so dali  življenju priložnost, da je kdaj pa kdaj tudi nepredvidljivo. Danes smo se imeli kar nekajkrat priložnost nasmejati (meni do sedaj neznanemu) nemškemu smislu za humor. Ob Donavi smo naleteli na opozorilni znak….trikotnik v katerem je bila figura, ki na glavi prenaša kanu, spodaj pa je pisalo, da lahko brezglavi veslač prečka pot.

Dopoldne smo si zaželeli kave, pa je bilo okrog enajstih še vse ob poti zaprto. Ko smo zaman pritiskali na kljuko nekega kafiča, je k nam pristopila ena simpatična Nemka in nam svetovala, da se zapeljemo do centra, tam bo gotovo kaj odprto. V center bi se bilo treba kar pošteno potruditi navkreber, pa smo se odločili, da bomo že zdržali do naslednjega kraja. Odpeljali smo se dalje in na prvem križišču odprli zemljevide in si ogledovali napise na kažipotih, ker smo v silni želji po kavi izgubili orientacijo, kje poteka kolesarska pot. In…glej ti šmenta…..v naslednjem hipu se je izza naših hrbtov oglasila taista vesela in prijazna gospa od prej in nas vprašala v čem je pa zdaj naš problem…..hahaha. Seveda nas je takoj pravilno usmerila in nam naročila, da se čez sedem km obvezno ustavimo na Donau Radler Tankstelle, ki je postavljena za kolesarje čisto ob reki. In smo se….da smo natankali tekoče »gorivo« v naše želodčke v obliki kave in piva. Poleg je bil tudi Hunde tankstelle (za pse)….hihihi s posodicami za vodo in hrano. In je še pisalo spodaj: Hrana – super…..voda – normal. No, pa recite, če niso face!!! Da ne pozabim…. takoj, ko smo parkirali kolesa, je k nam pritacal mali bokser in veselo polulal gumo mojega kolesa. Ker sem izrazila svoje nestrinjanje z njegovim dejanjem je kar malce pogodrnjal proti meni. Ti šment, zdaj pa že vsak pes lahko izrazi svoje mnenje o mojem kolesarjenju…..

Naš drugi današnji postanek smo imeli v Dillingenu, kjer smo se zapeljali v  center prikupnega mesta in se čisto slučajno ustavili v majhni kavarnici ob cesti. Živahna in prijazna kelnerica (morda pa je bila lastnica) nas je prijazno postregla. Celo po slovensko je znala nekaj besed.  Moška s pivom, medve z Mojco pa sva si privoščili odličen češnjev zavitek, ki je bil postrežen s kepico vanilijevega sladoleda in smetano. Eh…kalorije gor ali dol….od nekod pa tudi mora priti nekaj energije v naše izmučene mišice, kajne!?

Naša Mojca je vrtnar po srcu, jaz po sili razmer…..ostali pa…no ja….če že morajo. Ampak danes smo bili vsi odlični vrtnarji, saj je bilo ob poti kar nekaj Biergarten-ov (pivskih vrtov), na katerih se je bilo potrebno ustaviti. Na vratih toalete enega od le-teh je bil napis: Ustvarjalno središče – toalete…..ahaha. V teh koncih se že pripravljajo na jutrišnji prvi maj. V tem Biergartenu, ki je imel veliko halo, je bilo že pripravljen oder za muzikante in plesišče za plesalce. Dolge lesene mize so bile druga ob drugi in domači so šibali sem in tja in prinašali skupaj same dobrote za jutrišnjo veselico. Škoda, da bomo mi takrat že kilometre daleč….

Danes smo zaključili s kolesarjenjem kar v tempu, saj smo zadnjih osem km prav šibali (tudi do 28 km/h)…z vso opremo. Kar po celodnevnem gonjenju za nas niti ni bil mačji kašelj. Prejšnji dan smo rezervirali prenočišče v Donauwörthu in držali pesti, da bomo imeli srečnejšo roko pri izbiri, kot smo jo imeli v Ulmu. In smo jo.  Nedaleč od naše kolesarske poti je. Hotelček je čisto nov, čist, s toplo vodo, mehko posteljo…..aahhh, kaj bi si želeli še več. Osebje je prijazno,   lastniki so Italijani. Zvečer smo odšli na večerjo malo nižje po ulici….pa zopet v italijansko gostilnico. Strašno so bili prijazni (vem…ponavljam se…ampak če so res…in mi tega očitno nismo vajeni), ob vsej gužvi, so nas izprašali iz katerega mesta v Sloveniji smo, od kod smo prišli danes in kam smo namenjeni……Poznali so Postojno in Ljubljano in bili navdušeni, kako lepo je tam. Lepo je slišati od časa do časa, da se spomnimo v kako lepi deželici smo doma.

01.05.2018

Od Donauwörth-a do Vohburg-a      86 km (gorskih)

Pričakal nas je namulan dan, ki je bil tik pred tem, da plane v neutolažljiv jok. Nebo prekrito s temnimi oblaki, temperature pa tam okoli 10 stopinj, rahlo je tudi pihalo….mrrrrzlo. Peter nam je včeraj zatrjeval, da nas čaka lepa (beri: položna) pot, pa smo rekli zjutraj, če je tako, bomo že nekako,  tudi v primeru dežja.  In smo se pogumno zapeljali najprej skozi mesto in po označeni kolesarski poti … takoj na prve vzpetine. Vredu….smo se tolažili. Bolje zdaj, kot na koncu dneva, ko bomo že bolj na koncu z močmi. Pa je enemu klancu sledil drugi……tu pa tam je padla kakšna kaplja dežja in se nam je zdelo pametno, da v tem hladnem dopoldnevu najprej zavijemo na čaj. Glede na to, da je bil danes 1.maj, smo se bali, da bo vse zaprto.  Našli smo eno staro oštarijo, v kateri sta bili zasedeni dve mizi z lokalnimi gosti. Pri eni so metali karte, pri drugi pa so ob pivu glasno premlevali zadnje lokalne novice. Naročili smo čaj…..in trikrat dodatek (rum). Malo dopinga v zdravstvene namene. Med postankom smo še enkrat pogledali prečni profil trase današnjega dne in takoj nam je bilo jasno, da tudi vnaprej nič ne kaže na kakšne položne terene. Naštudirali smo tiste vzpone pred nami in se tolažili, da bomo že nekako, ker v drugi polovici današnje poti, je pa nato res vse ravno. In smo šli. Danes je bilo precej manj kolesarjev na naši poti. Nekaj zaradi vremena, verjetno pa tudi zaradi tega, ker so bile dan prej tu kar vesele fešte. Smo srečali kar nekaj osebkov, ki so se gibali v zelo čudnem neenakomernem ritmu levo in desno še danes.

Sredi enega izmed prvih današnjih vzponov nas je prehitel možakar, nato pa na klancu omagal in potiskal kolo do vrha. Ko se je pot zravnala je hitro skočil na kolo in oddirjal dalje….za njim je na stezi ostala samo izgubljena kolesarska tlačilka. Peter jo je pobral in shranil med svojo prtljago, da mu jo vrne, ko se srečamo. Ostali smo se mu režali, ker se nam je seveda zdelo nemogoče, da se še kdaj vidimo.

Psihično smo bili pripravljeni na tisti, s karte najbolj zoprn klanec in se zagrizli vanj. S prejšnjih dni sem se naučila, da je najbolje ignorirati vzpon, se delati, da ga ni in prestaviti v najnižjo prestavo kar se da. Potem pa, kot mlinček za kavo počasi mleti proti vrhu. Sicer sem »drvela« 5 km/h….a prišla do vrha. Veselo zadovoljni, da smo opravili z današnjimi vzponi smo drveli po klancu navzdol…..ko….glej ga šmenta! Znak za kolesarsko pot je bil prečrtan in nove označbe so nas peljale v gozd….viiiisoko v gozd! Smo grizli navkreber in ko smo upali, da zdaj bomo pa švignili navzdol, nas je za ovinkom čakal nov vzpon. Doma takih klancev še prehoditi ne bi hotela….tu pa….kaj sem hotela….sem jih lepo zvozila. Vsi smo stokali, ne samo jaz. Uboga Mojca, ki se je do včeraj ravno dobro zdravstveno spravila v red, je potožila, da jo boli koleno. Pa še drobne deževne kaplje so napovedovale, da se bo ulilo. Odločili smo se za ponoven krizni postanek s čajem in morda še preoblačenje pred dežjem v pelerine. Medtem, ko smo iskali odprt lokal, so dežne kaplje prenehale padati…in…kar naenkrat vidimo Petra kako veselo maha nekemu možakarju in ga sprašuje, če je izgubil tlačilko. Ne moreš verjeti……res je vrnil to nesrečno pumpo, ki je z njim prelezla vse današnje vzpone in nato zopet končala v rokah srečnega pravega lastnika. Saj je hecno….samo je čista resnica: v tistem hipu je tudi sonce predrlo temne oblake. Smo se hecali, da so ga »oni zgoraj« najprej kaznovali z vsemi tistimi vzponi, ker je pobral tujo tlačilko, nato pa je bil takoj nagrajen, ko jo je vrnil. Že čez deset minut, je opozarjal domačina, kateremu je na tla padla denarnica……Naš Peter je danes prav zbiral dobra dela….ahaha.

Od tu naprej nas je spremljal sramežljiv sonček, pa občasno tudi klanci. Ko smo tako zopet prišli pod katerega, smo samo vdano zavzdihnili in prestavili v nižjo prestavo. Eden zadnjih današnjih vzponov je bil še posebej zoprn. Kolesarska steza je potekala ob cesti…in ko je bil klanec na cesti že zaključen, se je kolesarska steza še kar dvigala v višave. Vam povem, danes je bilo noro! Še Peter je rekel: za dve Rogli!!

Edina dobra plat današnjih vzponov je bil kakšen prevožen km manj od načrtovanega. Očitno je bila nova trasa speljana po »bližnjicah«……. čez hribe.

Danes smo imeli v načrtu kakšen 1.majski golaž, ki smo ga zaradi stalnega vzpenjanja prestavljali do Ingolstadta. Ob prihodu na rob mesta smo ugotovili, da so kolesarske poti zelo slabo označene in smo malo zatavali. Pa se je ob nas ustavil prijazen starejši par na kolesu z najbolj cart psičkom – kavalirčkom v košari na balanci. Povprašala sta, če lahko pomagata, nam pokazala v katero smer moramo in odpeljala dalje. Malo naprej smo se še nekaj motovili naokrog in še malo fotkali, nakar vidimo, da nam možakar s kavalirčkom v košarici divje maha od semaforja. Planili smo na kolesa in oddivjali do njega, ko smo videli, da nam je na semaforju stisnil gumb, da smo lahko zapeljali preko ceste. Z gospo sta se nato odločila, da nas bosta kar onadva vodila del poti, ker smo jim očitno zgledali preveč zmedeni….. hihihi. To je moralo dobro zgledati! Spredaj sta v pokončni drži kolesarila gospod in gospa, kavalirček pa je vseskozi radovedno  pogledoval po štirih Slovencih, ki so jih zasledovali. In smo šibali, vam povem…..sta imela kolesa brez baterij….ampak odlično kondicijo! Gospod je na vsakem ovinku z visoko dvignjeno roko nakazal kam bomo krenili in smo švigali iz ulice v ulico. To je bila čisto posebna, samo naša kolesarska trasa ob Donavi, s kavalirčkom na čelu! Preden smo se razšli, sta nam pokazala nadaljnjo pot in veselo smo si pomahali v slovo, še kavalirček je pomahal z repom.

Mojčino koleno je bilo zadnje kilometre vedno slabše, zato smo ji koleno namazali z Voltarenom (še dobro, da sem ga vzela s sabo). Pravi, da je bilo takoj bolje…..bomo videli kaj bo jutri zjutraj. Danes je bil res peklenski dan. Ko sem si sezula kolesarske čevlje, sem opazila, da je tudi moj izrastek na kosti  nožnega prsta  ranjen do krvi. Namazala sem ga z oljem čajevca in odkrevsljali smo na večerjo. Mojca je rekla, da sva »kriplbataljon«.

Fino smo se najedli in se vseskozi šalili na račun današnjega dne. Že zdaj vem…ko se bomo čez leta pogovarjali o kolesarjenju ob Donavi….se bomo tega dneva zagotovo spomnili.

 

02.05.2018

Od  Vohburg-a   do Regensburg-a   82 km

Kosti poflajštrane, kolenčki namazani…..in smo šli. Kakšne pol urice prej kot ponavadi in v turističnem ritmu, ker smo imeli danes v načrtu manj kilometrov……predvsem pa vožnjo z ladjico po Donavi, ki smo se je vsi zelo veselili. Po 400 km, verjemite ali ne, se človeku prav prileže vsaj za 20 minut zamenjati prevozno sredstvo.

Vreme je bilo danes prav primerno za kolesarjenje, delno oblačno. Nekajkrat je kazalo, da bo pričelo deževati, večinoma pa so nas skozi oblake dosegli tudi sončni žarki. Vzponi, kar jih je bilo, pa so bili kratki in ne preveč strmi. Po karti je kazalo, da imamo 25 km do ladjice na Donavi. Po kakšnih desetih kilometrih pa so se kar naenkrat zopet pojavile opozorilne table za kolesarski obvoz. Tristo kosmatih! Že od včeraj imamo zeeelo slabe izkušnje z obvozi, ki radi zapeljejo nekam v višave. Tokrat sicer ni bilo tako, samo oznake so bile pa tako redke, da sredi obsežnih hmeljišč in polj z nasadi špargljev, nismo več bili prepričani, da kolesarimo v pravo smer. Velecenjeni je iz žepa potegnil telefon z GPS nastavitvijo in karto. Staknili smo glave in modrovali kot pravi Butalci na svoji skupščini. Mojca je včeraj vprašala, če sem opazila, da imajo vsi ljudje, ki nam pomagajo na naši poti oblečeno nekaj rdečega. In…..ko smo se ravno ozirali okrog sebe po širnih poljih brez enega samega človeka….je po cesti, pravokotno od naše, kolesar skrenil s svoje poti in se pripeljal do nas, da nam pokaže smer kam moramo naprej. Potem je zaželel srečno pot, nam pomahal v pozdrav in se odpravil naprej v svoji smeri. Seveda je bil oblečen v živo rdečo kolesarsko majico.

Zaradi zapovedanega kolesarskega obvoza smo morali narediti par km več, tako, da smo do ladjice prekolesarili 30 km v enem kosu brez postanka.

Med Weltenburgom in Kelheimom je Donava urezala par kilometrov dolgo ozko sotesko. Slikovito obrežje s 100 in več metri visokimi skalami na obeh straneh kanjona si je vredno ogledati s turistične ladjice. Velecenjeni se je podal v dir naprej, da nam priskrbi vozovnice, ker nismo točno vedeli kakšen je vozni red, niti kakšen bo naval ljudi. Smo imeli kar srečo, ker smo se ostali za njim komaj in zelo počasi prebijali med skupinami šoloobvezne mladine, ki je prihrumela s pravkar zasidrane ladjice. Takoj, ko smo prispeli smo se že tudi vkrcali in tudi odrinili po reki, saj so očitno čakali samo nas. Na precej veliki ladjici nas ni bilo veliko, zato smo se tistih 20 minut fino razkomotili na odprti palubi, pili kavico in (itak) pir, zraven pa poslušali posnetega vodiča, ki nas je opozarjal na zanimivosti ob poti. Tako smo v ogromnih apnenčastih skalah iskali podobe, ki jih je tisočletja vklesala narava. Od začarane okamenele deklice, do kamnitega kovčka Napoleona, ki ga je v naglici pozabil, ko je bil pregnan iz teh krajev. Vožnja je čisto prekmalu minila in naše zadnjice so hočeš nočeš morale zopet na malo manj udobna sedala koles.

Ker se nam danes res ni nikamor mudilo smo se nato ustavili še dvakrat, da smo »dotankali« tekoče gorivo v naša telesca. Tudi danes je bilo manj kolesarjev, kot dva dni nazaj. Očitno so domačini v službah, ker je delovni dan, glavna kolesarska sezona pa šele prihaja. Glede na to, da smo vsak dan sproti za en dan vnaprej rezervirali prenočišče, in da ga je včasih bilo kar težko najti (no….vsaj tistega po razumni ceni), mora biti prava bitka za postelje v glavni sezoni. Nekaj kolesarjev smo vseeno srečali, večino tistih na »baterije«. Takih, zanimivih, z dobrimi zgodbami,  kot je bil zadnjič nemški možakar, ki nam je povedal, da je pred leti v štirih tednih prekolesaril od Budimpešte do Črnega morja, pa danes ni bilo.

Od izkrcanja s turistične ladjice naprej smo pričeli na Donavi opažati ogromne tovorne ladje, pa turistične ladje, ki so zgledale kot plavajoči hoteli….skratka….Donava je od tu naprej postala prava zrela gospa. Mogočna in plovna, taka kot jo poznamo mi.

Počasi smo kolesarili proti Regensburgu, za katerega sem mislila, da je dobil ime po tem, da je tu pogosto dež. No, seveda ni tako.  Mesto namreč leži na sotočju rek Donave in Regen in po slednji je tudi dobilo ime. Najprej smo se zapeljali mimo najstarejšega kamnitega mostu v Nemčiji iz 12. stol., ki ga ravno obnavljajo. Nato pa krenili proti čudovitemu srednjeveškemu središču mesta, ki je pod Unescovo zaščito in se na koncu ustavili še pred impozantno mestno stolnico. Toliko je še za videti, a bo moralo počakati do naslednjič. To, eno najstarejših mest v Nemčiji,  si zasluži daljši obisk in podrobnejši ogled z vso svojo kulturo in zgodovino.

03.05.2018

Od  Regensburg-a  do Metten-a  97 km

Včeraj zvečer je bilo pri prijavi v rezerviranem hotelu v Regensburgu pestro.  Z Velecenjenim sva šla opraviti administrativne zadeve ob prijavi. Na recepciji starega obnovljenega hotela je delal mlad fant, kateremu bi takoj dodelila glavno vlogo v kakšnem pretepaškem filmu. Po obrazu praske in z razbito arkado. Izpolnila sva obrazec prvič in ko sva mislila, da sva gotova, sva z nasmeškom dobila za izpolnit še dvojnik. Končno vse urejeno, na koncu pa se le spomnim in tako, mimogrede, vprašam kje lahko preko noči hranimo naša kolesa. Frajer na recepciji je malce pomislil in povedal, da takega prostora nimajo. Najprej sem mislila, da se zafrkava, ker je vse skupaj pospremil z nonšalantnim nasmeškom. Nekaj trenutkov sem nemo zrla v njegovo razbito arkado in razmišljala, da bi kaj naredila še njegovi drugi, celi. Ja pa kaj je mislil, da se takole prašni, oblečeni v kolesarske drese vozimo naokoli s taxijem!? Verjetno je ugotovil, da se tudi njegovi levi arkadi slabo piše, zato je le stopil izza recepcijskega pulta in našim konjičkom odredil privez ob ograji hotela. Bili so tako prašni in torbe na njih tudi, da smo kar brez skrbi pustili vse skupaj zunaj, ker jih itak nihče ne bi hotel ukrasti.

Zjutraj smo jih našli tam, kjer smo jih priklenili. Prašne torbe smo zopet natlačili, da pokajo po šivih….dobesedno. Petru pa se nekatere zadrge sploh ne dajo zapreti več. Za danes popoldne je bil napovedan dež, zato smo hoteli čimprej na pot, da bomo v primeru hudega dežja lahko vedrili in nato vseeno pravočasno prišli do današnjega hotela. Nič več natančno ne načrtujemo prevožene km vnaprej, samo kraje nočitve. Smo ugotovili, da se ni zanesti na zapisane številke, ne na mapah in še manj na obcestnih tablah. In tudi danes se je izkazalo, da so zelo »sproščeni« pri postavljanju tabel z označbo kilometrov do določenega mesta. Velecenjeni je rekel, da je tisti, ki je moral postavljati oznake vse pomešal in jih nato postavljal kakor mu je prišlo pod roke. Tako je bilo enkrat do mesta Bogen še 10 km….ko smo kolesarili že kakšen kilometer in pol naprej, je pisalo do istega mesta še 9,8 km…..in podobno vso pot. Kot bi kdo hodil pred nami in nam odmikal cilj. Pot danes ni bila zelo zahtevna, samo vleeeeklo se je kot kurja čreva. Vseskozi se je pripravljalo na dež in čutiti je bilo nizek pritisk. Na momente je hladno popihalo, nato pa je bilo zopet zelo soparno. Moje telo (pa mislim, da je tudi pri ostalih podobno) je sedaj že kar malce utrujeno. Zadnja plat me, zaradi dodatne zaščite sedala kolesa s prevleko iz spominske pene, niti ni bolela…..do danes, ko je prevleka mojega sedeža očitno izgubila spomin.

Kadar smo se vozili okoli mest ali večjih naselij je bila kolesarska steza asfaltirana in po njej je super voziti. Kjer pa je sveže posut pesek, pa včasih potrebuješ kar dosti moči, saj imaš občutek, da poganjaš na mestu. Pa še tisti droben bel praaaaaah……vsepovsod ga imamo polno. Danes smo sicer srečali nekaj kolesarjev, več okrog mest, kjer agencije nudijo organizirano skupinsko kolesarjenje ob Donavi.

Mojca, ki je naš glavni fotograf, se je večkrat ustavila in fotografirala zanimivosti. Kadar je zaradi tega zaostala smo upočasnili vožnjo, da nas je nato v sprintu zopet dohitela. Ko sem se danes med enim njenim fotoshootingov počasi vlekla po klancu navzgor, mi je nasproti pripeljal kolesar in ker je mislil, da sem omagala, mi je nasmejano namenil nekaj vzpodbudnih besed. Tukaj jih res večina živi s kolesarstvom. Skoraj tako, kot na španskem caminu domačini z romarji. Drugi ali tretji dan (joj….dnevi tako hitro tečejo), takrat, ko so bili tisti strašni vzponi, je tudi ena starejša gospa na vrhu hriba stiskala pesti zame, ko sem lezla proti vrhu. Ko sem uspela, si je oddahnila skoraj tako kot jaz in zavpila, da sedaj gre pa še samo navzdol…in ko sem odvihrala niz hrib, je za mano prišel še njen vzklik za popotnico: »Je treba misliti pozitivnooooo….« Tudi šoferji avtomobilov so ponavadi zelo pazljivi in obzirni do kolesarjev. Res so face tu, ne sicer vsi, ampak velika večina pa! Se bo doma kar težko privaditi na naš slovenski odnos….

Pa še to…..na tem področju je veliko servisov za kolesa (bikeambulanz piše na tabli) in na vsake toliko so tudi avtomati za zračnice za kolesa. V režo vržeš 7 eur, ven pa pade zračnica po želji. Ni da ni!

Počasi smo pritiskali na pedala proti Straubingu, ki je bil seveda na vzpetini. Tu smo načrtovali postanek in si privoščili odlično mehko presto s pivom. Seveda smo med tem glasno klepetali in Mojca je ravno razlagala, da bo morala doma porezati »šnitloh«. Očitno je ta »ponemščena« beseda pritegnila pozornost sosednjega omizja. K nam je čez čas pristopil možakar srednjih let in nas vprašal od kod smo in kam gremo. Smo povedali in je bil navdušen….utrujeni in umazani kot smo bili, je bilo videti, kot da smo prikolesarili direkt iz Slovenije….hihihi. Na koncu nas je še fotografiral. Že pred tem, ko smo iskali primeren lokal, je Petra ogovoril starejši gospod (očitno z glasnim govorjenjem vzbujamo pozornost, pa nihče ne ve v katerem jeziku) in ga vprašal (itak) od kod smo in če kolesarimo ob Donavi. Res so iskreno navdušeni in marsikdo (kot tudi ta gospod) pove, da je že bil v Sloveniji in da je zelo lepa. Omenjajo Ljubljano, Bled in Postojnsko jamo.

Po izhodu iz mesta smo zopet malce zatavali, ko ima pa ta Donava kar nekaj rokavov, o označbah sem pa že tako pisala, da niso vedno na mestu. Preden smo vdeli pravo pot, smo po dolgih kilometrih zopet srečali našega Hansa s pumpo. Saj v resnici ne vemo kako mu je ime, samo, ker ima take fajne brke in trebušček, mu ime Hans zelo pristoji. Takoj nas je prepoznal in ko je vozil mimo, vzkliknil Petru (ki je včeraj tovoril in mu nato vrnil njegovo izgubljeno pumpo): Thaaaaank Yoooou!! Naš Peter pa z globokim bavarskim naglasom nazaj: Jooo….joooo!

No Hans nam je očitno »zrihtal«, da tudi danes konec koncev nismo imeli dežja, smo pa pridelali nekaj dodatnih kilometrov, tako, da smo pred naše zadnje prenočišče v tej smeri, v Metten, prišli šele po 97 prevoženih kilometrih. METTNERHOF restavracijo in hotel so prevzeli pred mesecem trije mladi. Češka zakonca in Zagrebčan, ki so se odločili, da odprejo gostišče z brazilsko hrano. So nam postregli z odlično brazilsko pojedino, v neomejenih količinah, kolikor smo lahko pojedli. Hrvaški solastnik nas je prišel sam pozdravit (očitno je bil vesel, da lahko govori v maternem jeziku z nami). Na koncu večerje smo skupaj z njim nazdravili z nekim odličnim brazilskim žganjem (v njem je mango) za srečno pot do konca našega kolesarskega potovanja.

 04.05.2018

Od  Metten-a do Passau-a  68 km

Včeraj zvečer, po obilni večerji smo si privoščili še kratek sprehod do bližnje mestne cerkve sv. Mihaela. Poleg cerkve je star in zelo lepo obnovljen benediktinski samostan. V sklopu ogromne stavbe je med drugim tudi gimnazija. Tik preden so ga zaprli, smo si na hitrico ogledali še vrt prelata, za katerega pa menim, da je še v nastajanju.

Zjutraj smo krenili na našo zadnjo kolesarsko etapo tega našega adrenalinskega potepanja. Po zajtrku smo že nekaj čez osmo uro krenili proti Passau. Za vsak slučaj, če bodo na poti zopet kakšni obvozi in da nam ne bi bilo potrebno preveč hiteti, ker se na naših teleščkih sedaj pa res že pozna malo utrujenosti. Moja energetska »baterija« se počasi prazni in v eni noči se ne napolni več do konca. Računali smo, da imamo do končnega cilja 60 km. Na koncu se je izkazalo, da nam je zopet eden nepredviden kolesarski obvoz pridelal nekaj dodatnih kilometrov. Moram pohvaliti vreme, kljub slabim predhodnim vremenskim napovedim, ni bilo niti enkrat potrebno uporabiti pelerine, seveda tudi vedriti ne. Tudi danes je zjutraj kazalo na kakšno kapljo dežja, pa smo zopet ušli, ali pa je veter pred nami odpihnil nevihtne oblake. Je pa pihalo in velikokrat nam v prsi. Kolesarska steza je bila bolj položna, kadar pa je prišel kakšen vzpon, nam je res že šel na živce. Zadnjih 25 km so nas zopet jezile označbe kilometrov in naši števci kot da so se ustavili….zeeeelooo počasi je šlo. Pa verjetno bolj v naših glavah, kot v resnici, saj smo na glavno železniško postajo v Passau prišli že ob dveh popoldan. Odločili smo se, da gremo za vsak slučaj kar takoj preveriti kdaj so najbolj ugodne (cenovno in s čim manj prestopi) povezave za prevoz s kolesi nazaj do Donaueschingen-a. Nekatere vozne karte, kot smo že prej preverili preko interneta, so kar zasoljene. Mojca in Velecenjeni sta šla v izvidnico in kmalu prišibala nazaj že s kartami, ker sta našla super karte (za nas 4 in kolesa skupaj 92 eur) in samo dva prestopa (v Münchnu in Ulmu). Čez 20 minut smo se že peljali proti Münchnu.

Veselica se je pričela pri prestopu. Najprej nismo bili prepričani, če je vlak pravi, nato pa se zadnje minute skupaj s kolesi le natovorili. Tiščali smo se v nabito polnem vagonu z oznako za kolesarje. Seveda je bil prostor za privez kolesa že zaseden z drugimi potniki. Tako smo se tiščali med vrati za izhod in wc-jem. Čeprav so izhodna vrata bila tudi drugje, so se vsi hoteli tlačiti mimo nas, tako se je v mojo balanco z obilnim oprsjem nasadila manjša gospa in ko sva hoteli rešiti nerodno situacijo, sem ji skoraj snela modrc. Še dobro, da je imela smisel za humor, saj se je ona bolj režala kot jaz (si nisem upala, dokler ni izstopila). Potem je nekaj ljudi nujno moralo na wc in to tisti najobilnejši. Tlačili so se mimo naših zračnic in torb, tako, da so nam kar dobro očistili prah z naših koles.

Ko smo se ravno navadili kako umikati kolesa izpred vrat na postajah, ko so ljudje vstopali in izstopali, so nas preko zvočnikov obvestili, da zadnji del (kjer smo bili žal mi) v Augsburgu odklopijo, ker gre v drugo smer, zato naj tisti, ki niso v pravih vagonih le te tam zamenjajo. Ja fino! Če si sam, ni problema, mi pa smo s sabo morali vleči še otovorjena kolesa. V Augsburgu smo se zagnali iz našega napačnega vagona in v dir ob doooolgem vlaku…..skočili v drug vagon, ki je imel narisano kolo….in ……jebelacesta……opazili, da smo še vedno v tistem delu vlaka, ki ga bodo odklopili in gre drugam. Pa hajdi v rikverc kolesa zopet ven in šprint s kolesi do prvih vagonov, kjer smo kooooončno lahko tudi malo sedeli. Pri prestopu v Ulmu smo imeli 45 minut časa da smo kolesa spravili (po stopnicah! Ker ni bilo dvigala) na pravi peron.  Mojca in Velecenjeni sta skočila po nove zaloge pijače, midva s Petrom pa sva čuvala kolesa. Medtem je pripeljal vlak, ki se nama je zdel pravi. Že sva načrtovala, kako bova kar sama naložila kolesa, da bomo zagotovo dobili prostor. Peter je celo stopil v vagon in si od blizu ogledal situacijo kam in kako bova pripela kolesa. Medtem je k nama pristopil en dvomljiv mladec, ki nama je nekaj razlagal v narečju……in čiiiiisto nič ga nisva razumela. Še dobro, ker je takrat vlak odpeljal in če se ne bi tako obirala, bi se z njim v neznano odpeljala tudi naša kolesa….morda pa tudi midva brez vozovnic….ahaha. Še dobro, da se nam danes vse zdi smešno. Smejali smo se tudi rumeno označenemu prostoru (3 x 3 m) na tleh perona, kjer je bila cona za kadilce. Ljudje so stopili čez črto in prižgali cigareto…..Bognedaj, da bi ob kajenju črto prestopili……hihihihi. Vam povem, je bila v kvadratku največja gužva na peronu.

Vlak je imel par minut zamude in ker se je pričela nabirati kar množica potnikov za našo smer, smo se odločno in neusmiljeno pognali proti vagonu za kolesarje, da si izborimo svoj prostor pod soncem. Ta vlak je imel tri strme stopnice, tako da mi je pri potiskanju kolesa v vagon prijazno pomagal nek gospod, ker je zadnji del kolesa preklemansko težek zaradi vse prtljage.

Vmes, med vožnjo smo prestavili hotelsko rezervacijo v Donaueschingenu za eno noč prej, kot smo imeli prvotno rezervirano. Nismo računali, da nam bo vreme tako dobro služilo in da bomo tako hitro prikolesarili do Passau-a. Upamo, da bomo teh 600 km z vlakom (kakšnih 6 ur) zaključili do 23.te ure in da nas bo soba v hotelu čakala. Drugače bo pa……nova avantura. Jutri imamo v načrtu pozen zajtrk in lenoben sprehod po Donaueschingen-u in nato mirno pot proti domu.

———————————————————————————————————-

Pod črto naše avanture:

Prekolesarili smo 643 km. Na kolesu smo bili več kot 41 ur. Vreme je bilo zgledno. Kolesa pa bp. Samo Velecenjeni si je moral enkrat priviti razmajan sedež. Tudi naša telesa so vse skupaj prenesla brez večjih težav…..samo utrujena so malo. Važno je, da smo se med potjo imeli lepo in se veliko smejali.

 

Kategorija: Moje poti | Oznake: | Komentiraj

Novoletni skok v Savinjo 2018

Zopet je leto naokoli, postali smo leto starejši in (nekateri) tudi pametnejši…..ostali, pa so prvi dan novega leta zopet poskakali v mrzlo Savinjo. Tokrat je bila “topla” 6 ° C. Norih plavalcev je bilo to leto petdeset in nič kaj veliko več gledalcev, zaradi zoprnega deževnega vremena. Lahko rečem, da bi tudi mi bili upravičeni na kakšno diplomo, ker smo bili ravno tako mokri in prezebli kot tisti, ki so na kratko zaplavali v Savinji.

 

 

Kategorija: Drobtinice | Oznake: , | Komentiraj

2018

Kategorija: Uncategorized | Komentiraj

Mali Lošinj 2017 – Čudovit Mesec Dni Počitnic

Letošnji dopust sem pričakovala tako neučakano, kot malokaterega do sedaj. Precej naporno leto je za mano in kadar je bilo najbolj napeto, sem se tolažila z mesecem morja, ki me čaka. Velecenjeni je najprej odkimaval, ker on nima toliko dopusta, vendar sem bila tako vztrajna, da mu je bilo tam nekje v marcu že jasno, da se ne izplača bosti z mano. Nabavila sva skoraj štirideset let staro brako prikolico, v katero sva se oba takoj zaljubila in jo ljubkovalno poimenovala Old punca. Na Malem Lošinju sva že dve leti zaporedoma med neurji imela notranji bazen v šotoru in povem vam….to ni ravno popestrilo najinega dopusta. Z brako prikolico pa sva rešila vsaj to, da bova v primeru hudega naliva vsaj spala na suhem. Najina oranžno modra Old punca je za svoja leta ohranjena približno tako kot jaz…… se pravi, da ….kar dobro. Ima dušo in je dala že dosti skozi….samo se ne da. Kot jaz. Velecenjeni je vzel v zakup, da bom del dopusta preživela sama, kar ga je očitno malce skrbelo, ker je prepričan, da se moja orbita lahko vrti le okoli njegovega osončja. Poskrbel je za vse mogoče varnostne ukrepe, kar je vključevalo tudi skrivni predal v prikolici, kamor bi lahko zaklepala svoje »dragocenosti«.

Po tem, ko so uspešno odrešili moj, lani tako nesrečno polomljen gleženj, vseh vstavljenih kovinskih primesi, sem kar hitro okrevala. Oplela vrt in ob tem delala načrte, da ga naslednje leto zmanjšam vsaj za polovico. Ne, resno….mene delo na vrtu sprošča samo v tistem delu, ko je delo opravljeno. Vmes sem pa precej nesproščena. Blagor tistim, ki so navdušeni in jih sprošča trganje slaka in ostale pleveli. Potrebno je bilo tudi oprati okna, ki jih pri nas ni malo….in seveda je potem, ko so bila očiščena čez par dni lilo kot iz škafa. Potrudila sem se tudi, kolikor se je dalo, pospraviti po celi hiši. Vse samo zato, da bi bila moja vest zaradi mesec dolge poletne odsotnosti lažja. Seveda pa mi je bilo kristalno jasno, da bo vrt pragozd in hiša v razsulu, ko se vrnem. Potrebovala bom zopet mesec, da vse spravim vsaj približno v red in nato bodo sledile sanje o novem mesecu dopusta. Ne glede na vse, pa mi nič ni moglo pokvariti veselja do oddiha. Moji dragi prijatelji so tarnali, da le kako bodo brez mene…..pa sem vedela, da mi privoščijo in konec koncev, tudi njihova ušesa potrebujejo malo odmora.

Takoj za tem, ko smo na mestnem gradu, med konfeti z neba (beri: točo) prisostvovali pravljični (dobesedno) poroki naših Knezov, sva se odpravila na tako težko pričakovan dopust. Na sinje modro ohišje brakice sva pritrdila najina dva kolesa. V avto pa sva naložila vse, kar sva menila, da nujno potrebujeva (in tudi tistega kar ne) za mesec dni taborjenja. Obvezen del najine vsakoletne prtljage so tudi knjige. Za mesec dni sva si tokrat iz knjižnice izposodila petindvajset knjig. Še pod vtisom poroke naših Knezov, se mi je zdelo, da moram nadaljevati v tem razpoloženju……tako bom letos uspešno v ljubezni združila še nekaj baronov, vojvod in markizov……..in hkrati vedela, da bom pogrešala kakšno dobro kriminalko.

Zgodaj zjutraj v ponedeljek 17. julija sva tako krenila na pot in že tam okoli osmih sva jo primahala pred kamp Čikat. Glede na to, da so še dan prej odslavljali turiste, ker je bil kamp prezaseden, sva imela preklemansko srečo, da je ravno malo pred nama neka nemška družina odpovedala rezervacijo in sva dobila super prostor. Očitno so »oni tam zgoraj« vedeli, da morajo malo poseči vmes. S postavljanjem Old punce ni bilo težav. Pred njo sva raztegnila še tendo in v predprostor razporedila mini kuhinjico s hladilnikom na eni strani in zložljivo omaro za obleke na drugi. In ….takoj sem vedela, da sem zopet s sabo vzela čisto preveč oblačil. Saj veste, za primer slabega vremena, pa nekaj za v mesto…..potem pa vseskozi skačem naokoli v enih cotih. Eh….vsako leto ista zgodba, le kdaj me bo izučilo!?

Glede na to, da je bilo pred mano mesec dni dopusta, sem bila hladna kot špricer. Ni me zanimala vremenska napoved, samo to, da bodo vse vrvi trdno in močno pritrjene na svojem mestu – za vsak slučaj. Kadar je v kampu takšna gneča, je logično, da je tudi obala prizorišče nepreglednih trupelc zloženih tesno eden ob drugem. Ker imava to leto prvič s sabo kolesa sem Velecenjenega prepričala, da se zapeljeva slabih pet kilometrov do plaže FKK Žalik, kjer je vstopnina 10 kun. Prvič je sicer malce godrnjal, vendar je naslednji dan, ko si je ogledal prenaseljeno plažo Čikata, z veseljem poganjal pedale tistih dobrih dvajset minut. Glede na vstopnino, je bilo  v Žaliku navdušujoče veliko prostora in takoj ob plaži borov gozdiček s prijetno celodnevno senčko, v kateri sem kasneje predremala kar nekaj mirnih uric. Hitro sem tudi izračunala, da bom v času svojega dopusta tako (prisiljena) prekolesariti, skupno z občasnimi kolesarskimi obiski mesta, več kot 300 km. Kar pa tudi ni mačji kašelj in se lahko brez sramu obkljuka za tako zaželeno počitniško športno aktivnost.

Vsakodnevna rutina se je nato oblikovala nekako takole: precej zgodnje vstajanje (da prehitim vse dolge vrste v toaleti), jutranja kava, nato sem stlačila stvari, ki sem jih nujno potrebovala na plaži v košaro na mojem kolesu…… hop na kolo in hajdi na lepo pot ob obali. Zjutraj, ko ob obali ni bilo drugih kot tekačev in sprehajalcev psov je bila vožnja čudovita. Potiskala sem na pedala, moje misli pa so tavale svojo pot.  Potem, ko se je Velecenjeni vrnil domov in sem kolesarila sama, se je moje jutranje kolesarjenje zavleklo tudi na pol ure in več. Spotoma sem se ustavljala opazovala jutranji mir in občudovala jutranjo gladino morja. Malo sem skakala po obali za kamenčki in figo mar mi je bilo za včasih čudne poglede mimoidočih. Končno sem se zavedala, kaj je to svoboda in jo dihala s polnimi pljuči. Potrebovala sem mir, zato sem se tudi na plaži, kjer so se stalni vsakoletni obiskovalci vsi poznali med sabo, držala bolj zase. Verjetno so me imeli za malo trčeno, ko sem tavala ob obali…nabirala kamenčke, vejice, suhe liste……pa mi ni bilo mar. Tako dobro se že dolgo nisem počutila. Potrebovala sem samo sama sebe in nikogar drugega. Takrat, ko sem bila sama, si tudi s pripravo hrane nisem dala preveč opraviti. Kakšno sadje, solatka in veliko vode. Hja, pa da ne bi mislili, da se to asketsko življenje sedaj ob koncu dopusta kaj pozna na mojem teleščku! Očitno samo stres obteše mojo linijo, tako, da so le te ostale lepo zaobljene še vnaprej. Na plaži sem tako v miru preživela kakšnih šest ur. Plavala, dremala in brala….pa tako hitro je minil čas, da ne morem verjeti. Čisto nič mi ni bilo dolg čas. Popoldanska vožnja nazaj proti kampu Čikat je bila mnogo bolj stresna. Nekaterih delov poti sem se prav veselila (tistih mimo pasje plaže)….na drugih pa sem morala biti zelo pozorna, da mi kakšno zablodelo dete ne bi zatavalo pred kolo. Po prvem avgustu pa se je tem tavajočim otrokom pridružila še horda italijanskih turistov, ki se vedno obnašajo tako, kot da je vsa Istra z Dalmacijo vred uradni del Italije. Torej, »svojega« terena ne prepuščajo tako zlahka neki slovenski kolesarki. Še dobro, da  zavore na mojem starem biciklu tako neusmiljeno škripajo, da so včasih prav prestrašeno skakali s poti. Zaradi nezgravžno škripajočih zavor, pa mi zvonca skoraj ni bilo potrebno uporabljati. In ko že ravno teče beseda o mojem kolesu, naj povem, da je prav nepričakovano bil prava zvezda v teh koncih…in to verjetno le zaradi rožaste preobleke na sedalu in ogromne rdeče verige za zaklepanje z belimi pikami.

Velecenjeni se je torej po prvem tednu dopusta poslovil. Moram reči, da me je zajela kar mala panika, ko sem v njegovih očeh videla, da ga kar precej skrbi kako bom zmogla brez njega, zato sem ga na pot poslala že navsezgodaj, da skrajšam muke (obema). Mislim, da v teh najinih petintridesetih skupnih letih zakona (razen časa, ko je služil vojaški rok) še nisva bila ločena več kot tri dni. Pa mi ni bilo hudega. Pa dolg čas mi tudi ni bilo. Konec koncev živimo v dobi, ko imamo vse tehnične pripomočke, od telefonov do računalnikov. Morda sem se čisto mičkeno bala nevihte. Po lanski nevihti v Čikatu, ko sva vso noč držala vsak na svoji strani tendo (pa nama jo je neurje vseeno polomilo), sem bila malo v skrbeh kako bom v morebitni nevihti temu kos sama. Seveda je vesolje na moj strah odgovorilo nemudoma. Že naslednji večer je bilo neurje….hvalabogecu bolj nenevarno. Vseeno sem pol noči z metlo preživela na pragu moje Old punce in sproti pometala vodo iz kotanje pred njo. Strah ima velike oči, kaj hočemo. Druge strahote so mi bile nato prihranjene, saj je bilo vreme zgledno.

Predvideno je bilo, da bo moja samota trajala štirinajst dni. Ravno sem se vživela v novo rutino samostojne ženske, ko me je z obiskom presenetil sine. S svojim šotorom in prijateljico. Super…..očitno je bila moja na novo odkrita samostojnost domačim vprašljiva. Kakšnih velikih posegov v moj vsakdan si nisem dovolila, mi je pa  pet dni na plaži skoraj vsak dan pozvonil telefon in moj sine je vprašal (tako kot ponavadi doma) kaj bo za kosilo in…kdaj. Hja….nekaterim stvarem je nemogoče ubežati, zato jih je najbolje sprejeti. Tistih pet dni smo torej jedli »kot se šika«, samo malo bolj pozno, tam okoli pete ure popoldan. En dan sem se celo navsezgodaj s kolesom odpeljala v mestno ribarnico po ribe. Prav z »guštom« sem tavala med stojnicami v ribarnici in kao poznavalsko izbirala….na koncu pa varno izbrala brancine in jih celo sama očistila. Zahvaljujoč sinetu, sem bila deležna tudi nekajkratnega obiska njegovih prijateljev, ki so bili tudi v našem kampu. Dva krasna fanta, s katerimi bi lahko klepetala ure in ure. Še potem, ko sem bila zopet sama, sta me prišla pogledat, ker (kot sta povedla), jima je bilo hudo, ko sem čisto sama.

Sine je nato odšel in jaz sem za teden dni zopet uživala samoto. Na plaži se je moj varovalni zid osamljenosti pričel rušiti…..in ko se je zrahljala prva opeka, je kmalu šlo v ruševine vse. Tako sem kmalu postala uradni član obalne »družine« na plaži Žalik. Nad plažo je mini bife, kjer se dobi tekoča osvežitev in precej solidna kava z mlekom. Kadar je bil Marko dobre volje je bil na spenjeni smetani izrisan lep čokoladni list, kadar pa je bil na kavi le kupček spenjenega mleka sem vedela, da ta dan ni ravno v odličnem psiho/fizičnem stanju. Na uradnem odpiralnem času je bila sicer izpisana ura obratovanja in ponedeljki označeni, kot dela prost dan. V resničnem življenju pa je veljal odpiralni čas kako – kad in prosti ponedeljek se je kdaj pojavil tudi na sredo, če je bil Marko ravno takšne volje. Ob »naši« plaži se potapljajo tudi domačini in lovijo sipe, brancine, ugorje……In sedaj vem zelo veliko o tem kje in kdaj se lovijo sipe….kako se mora pripraviti ugor (ki je mimogrede čisto premalo cenjen….je povedal Nikola, ker ga ljudje ne znajo pripraviti). Poleg ribarskih podukov sem mimogrede izvedela tudi njihove osebne življenjske zgodbe in trače iz »Malog mista«. Skratka….hotela ali ne…sem se počutila njihova. Kadar sem prispela na plažo dovolj zgodaj, sem se srečala s skupinico kozic, ki so se samostojno vračale z zgodnjega jutranjega zajtrka in ob obali puščale množico svojih drobnih »bio briketov«.

Ko se je Velecenjeni čez štirinajst dni zopet vrnil na svoj drugi del dopusta, sem levo in desno pozdravljala domačine in ga seznanjala z vsemi dogodki in trači, ki jih je zamudil. In že zdaj vem, da mi bo strašno hudo, ko bom čez par dni morala oditi domov. Velecenjeni se je hitro vključil in moji novi znanci, so sprejeli tudi njega.  Na plaži sem srečala nekaj ljudi, ki bodo kar za dolgo ostali v mojih mislih. Starejši par iz Zagreba, ki sta bila tako prijetna, da bi ju lahko kar naprej poslušala. S tistim žlahtnim »purgerskim«  narečjem sta me vsak dan vpletla v pogovor in kmalu sem izvedela, da sta bila oba univerzitetna  profesorja francoščine…..in ko sem povedala, da sem iz okolice Celja, smo prišli tudi do našega znamenitega profesorja francoščine Deržeka. Res, žlahtna človeka in preprosta…..ter zelo ljubeča eden do drugega. V zadnjih dneh, pa me je čisto osvojila osemdesetletna babica iz nemškega Passau-va. Ko je pristopicljala na plažo s tistim klobučkom na srebrnih laseh, smo jo vsi pogledali. Če bi jo srečala kje v mestu, bi ji pomagala preko ceste. Samo, tale moja »super granny« pod klobučkom skriva bistre možgančke. Govori nemško in odlično angleško (kasneje sem izvedela, da se je učila tudi francosko) in je občudujoče samostojna. Iz očk ji kar švigajo navihane iskrice, zato si seveda nisem mogla pomagati, da se ne bi z njo zapletla v pogovor. Pred leti ji je umrl mož, ki je bil po rodu Hrvat in sedaj se sama z avtobusom za tri tedne iz Passau-va pripelje na morje. Babi se brez problema spravi na nudistično plažo, ker pravi, da je za njene kosti bolj primerna. Pogovarjali sva se o čisto vsem….kot bi jo poznala že vse življenje. Na koncu mi je rekla, da lepo govorim nemško. O ti šment, pa sem mislila, da govoriva po angleško…hihihi. No takoj po pohvali sem bila tako zmedena, da sem mešala tri šprahe skupaj…hehe. Sedaj ji Velecenjeni vsako jutro, ko pridrobi na plažo postavi sončnik, jaz pa jo po hrbtu namažem s kremo za sončenje. In super granny ima za naju vedno kakšen zeliščni bonbon ali pa energijsko tablico. Seveda vedno sprejmeva, ker babic se ne sme jeziti. Včasih prinese tudi albert kekse in nato skupaj hraniva jate malih ribic ob obali. In tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo ne opaziti (in še manj preslišati) Captain Morgena (kot sva ga poimenovala z Velecenjenim). Ljubljančan v poznih štiridesetih letih je ne glede na to ali je prišel na plažo dopoldan ali pozno popoldan pozdravljal na vse strani z »Morgen«, da je odmevalo daleč naokoli. Imel je pregled nad celo plažo in je razvrščal kopalce po narodnosti, tako, da je lahko z vsakim govoril v njegovi šprahi…ni treba poudarjati, da tako glasno, da smo vsi poslušali. Mi Slovenci smo bili deležni posebne pozornosti, saj nas je »pošlihtal« po pokrajinah in naju vztrajno štel med Korošce, čeprav sva bila edina predstavnika vzhodnega dela Slovenije.

Počasi se čas dopusta bliža h koncu. Kamp je še vedno zaseden do zadnjega kotička. Slovencev je bilo letos manj. Najini sosedje pa so bili v večini Poljaki in Nizozemci. Pravijo, da je bila letos rekordna sezona obiska. Neizmerno sem hvaležna za teh dobrih 30 dni čiste svobode in užitka. In tudi moja luskavica se s tem strinja, da o zlomljenem gležnju niti ne govorim. Z Velecenjenim sva si danes še zadnjič privoščila pico v (za naju) najboljši piceriji v mestu – Bukaleti. Še obisk, dva, najine plaže in že bova pospravljala stvari v avto….zložila Old punco in se počasi odpeljala proti domu…napolnjena z novo močjo, novim izzivom naproti.

 

Kategorija: Drobtinice, Moje poti | Oznake: , | 1 Komentar

Moje Pravljično Naselje za Vile in Palčke

Začelo se je takrat, ko sem po e-mailu dobila pošto v kateri so bili čudoviti mini vrtički s posajenimi mini rastlinicami v razbitih cvetličnih loncih. Če samo pomislim koliko uporabnega materiala sem zmetala vsa ta leta stran, ker ga nisem znala uporabiti, ….pa sem vseskozi vedela, da bi moral biti kak način. In sem seveda kar morala preizkusiti, kaj mi bo uspelo ustvariti. Nisem se ustavila samo pri razbitih loncih. Želela sem uporabiti čim več domačih odpadkov. Pri nas se namreč najde vse sorte stvari, ki so nekoč služile svojemu namenu, sedaj pa so se potikale naokrog, ker se mi jih je tožilo zavreči. Prišel je čas, da namesto odhoda na odpad, zaživijo svoje pravljično življenje. No, pa naj začnem na začetku….V vrtni uti sem našla ravno prav razbit cvetlični lonec, enega ogromnega, ki ga je poškodovala zima, pa so mi prijazno poklonili v bližnjem vrtnarstvu. Končno sem se lahko rešila tudi razbitega jagodnika, ki je zvezan z žico žalostno stal v kotu vrta, iz njega pa so rastli netreski.
Preko zime sem iz posušenih buč vodnjač ustvarjala vse živo (o tem bom morala pisati prihodnjič). Iz dveh najmanjših sem naredila pravljične hišice za palčke in vilinčke. In ker rada recikliram, sem za tretjo uporabila še plastenko radenske.

Za zasaditev loncev sem uporabila netresk in nekaj na na novo nabavljenih mini rastlinic.

Palčki in vile bodo lahko izbirali med bivanjem v hiški prekriti z luskami borovih storžev in obloženo z malimi kamenčki, ter terasasto urejenim vrtom…ali pa….v večji, s slamo kriti hiški do katere se je potrebno povzpeti po kamnitih stopnicah ob katerih rastejo netreski…za tiste največje uživače, pa je na razpolago še hiška med zelenjem in mini bazenčkom z vodo.

Velecenjeni je bil tako prijazen, da je brez večjega godrnjanja preložil kup večjih kamnov s starega skalnjaka in jih na novo zložil v hrib, ki je bil osnova za pravljično naselbino. Da mini hišk z njihovimi drobcenimi prebivalci v kakšnem hudem nalivu ne bi odneslo, sva naredila nad njo strešico. Za ogrodje sva uporabila star okvir, ki je v rani mladosti, sedaj naše že odrasle hčerke, služil za njeno igralno hišico. Za streho pa je Velecenjeni nabavil prozorno valovitko, da bo dovolj sončka v tej pravljični deželici. Ker pa….saj veste….je v teh mondenih naseljih zelo pomembna tudi pestra okolica, je bilo potrebno poskrbeti tudi za to. Kamnita rajska ptica, ki nam je bila v letni kuhinji vedno malo v napoto, se je  skupaj s tremi živahnimi malimi pločevinastimi ptički, ki se pozibavajo v vetru,  naselila na Sračjo planoto na jugu deželice. Na severu je iz delno uničene glinaste Nessie, ki je prej kraljevala v našem ribniku, nastalo Zmajevo gnezdo. Na zahodu pa se proti naselju po deblu preko Pikapolončevega prelaza  vali četica rdečih pikapolonic, ki sem jih naredila iz kamenčkov. Tu je še Rock banda kamnitih veseljakov, ki prepevajo, da prebivalcem ne bo preveč dolg čas….

In tako sedaj čakamo in dajemo oglase za palčke in vile, ki imajo nerešen stanovanjski problem, da pridejo k nam. Prednost imajo tisti, ki vsaj malo obvladajo vrtnarske zadeve, da bodo sami skrbeli za svojo okolico.

Kategorija: Ustvarjanje, Vrtnarjenje | Oznake: , , , | Komentiraj

Ljudje

LJUDJE

 

Veliko srečo imam, da je okoli mene vedno več ljudi, ki mi prinašajo srečo in v meni zapuščajo spomine, ki se jih je vredno in lepo spominjati……..Ob tem sem skoraj pozabila, da so v življenju še vedno pomembne tudi izkušnje in lekcije…..zato sem hvaležna tudi za te “druge” ljudi.

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj

Novoletni Skok V Savinjo

1.1.2017…..norci so zopet “naskočili” ledeno mrzlo Savinjo…..Naš Velecenjeni seveda (kljub prehladu) ni manjkal. Kljub lepemu sončku je bila zunanja temperatura tam okoli tri….voda pa je imela manj kot eno stopinjo. Po gladini Savinje je plaval led, za boljše vzdušje…..

smesko….. Gledalcev nas je bilo več kot lani (okoli 1.500), plavalcev pa manj (42)…med njimi tudi nekaj nevarno mladih…mislim, da je najmlajši imel devet let.

Kategorija: Drobtinice | Oznake: | Komentiraj