Kolesarjenje ob Donavi 2018 Donaueshingen – Passau

27.04.2018   (Vožnja z avtom od doma do Donaueschingen-a)

Mi smo malo drugačni in nič ne počnemo normalno….tako smo najprej prekolesarili drugo etapo ob Donavi od Passau-va do Budimpešte. Prevozili smo mali del Nemčije, Avstrijo, Slovaško in zaključili z Madžarsko. Preko 600 km. Bilo nam je všeč in že takrat, pred štirimi leti smo se odločili, da obvezno prevozimo še prvi del od izvira Donave do Passau-va. Približno enako število km (kakšnih 50 manj smo predvidevali). Pa saj veste kako pravijo…..človek obrača Bog obrne. Kakšne tri mesece pred načrtovanim odhodom sem si polomila gleženj in okrevanje s kasnejšimi operacijami so stvar zavlekle do leta 2018. Tudi letos je malo manjkalo, da bi pot zopet morali preložiti, saj je naša najmlajša članica ekipe zbolela tik pred odhodom. Zategla kot je, smo se tam nekje 12 ur pred odhodom odločili, da vseeno odrinemo na pot in začeli mrzlično pakirati vse potrebno.

Tako smo navsezgodaj zjutraj (ob 4.00) natovorili najnujnejšo opremo, ker je pač potrebno vse voziti s sabo in je priporočljivo biti zelo racionalen pri pakiranju. Poleg nujnih kolesarskih oblačil in ostale opreme za kolesarjenje sem tako vzela s sabo samo ene tanke hlače in samo par mikic. Sem se odločila, da bom vsak dan itak menjala kraje in ni nobene potrebe, da bi še oblačila.

Do Karavank smo imeli kislo, rahlo deževno vreme. Mojca se je kar dobro držala. Po prehodu Karavank pa se je počasi pričelo jasniti in se izkazalo, da je relativno, kje je sončna stran Alp (očitno ne na slovenski strani). Tokrat je sonce potovalo pred nami. Na enem od naših postankov je k nam pristopil nemško govoreč gospod in nas vprašal, če nameravamo kolesariti. Z veliko mero spoštljivosti nam je zaželel srečno pot. Skratka…frajerji smo že, če  samo vozimo kolesa na avtu. Na naslednjem postanku pa nas je skoraj pobralo od smeha, ko smo parkirali na parkirnem prostoru, ki je namenjen ženskam. Malo večji je in nesramno namiguje, da ženske potrebujemo več maneverskega prostora pri parkiranju. Odpihnilo je vse bolezenske znake v naši mali kolesarki ekipi in s pravo pranajamo smeha smo z več postanki in po preko 800 prevoženih  km prispeli na naše izhodišče – Donaueschengen. Zadnje km  smo prevozili z zadrževanjem diha in na hlape prispeli do bencinske, kjer je bilo mimogrede, čisto vseeno s katere strani si pripeljal in kako si se postavil z avtom….toliko o znani nemški natančnosti… Nahranili smo našega dehidriranega jeklenega konjička in pohvalili šoferja Petra, ki celo vožnjo od doma do Donauescingena ni izpustil volana iz svojih rok.

Naš prvi hotel je skoraj čisto ob načrtovani kolesarski poti. Avto bomo zaradi pokritega parkinga pustili kar v hotelski »oskrbi«, da nas počaka do naše načrtovane vrnitve čez teden dni. Peš smo se odpravili do Donauquelle, kjer Donava dobi svoje ime, po združitvi dveh izvirov Brigach in Breg.

Precej utrujeni od dolge poti smo si privoščili italijansko pizzo z nemškim pirom in za povrh še vsak kepico sladoleda. Na poti nazaj do našega hotela, smo občudovali zanimive hiše z rdečimi, sivimi, modrimi, rjavimi, zelenimi polkni v ulicah Donaueschengena. Okolice hiš in vrtov so ponekod prav pravljično urejena in sva z Mojco zaostajali za moškim delom ekipe, ker sva skakali sem in tja in občudovali lično urejena dvorišča in izložbe.

Kmalu pa se je bilo potrebno vrniti v hotel, se spočiti in pripraviti na jutrišnji uradni začetek našega kolesarjenja…..saj veste….. tisti, ki nimamo kondicije se zanašamo na svežino.

 

28.04.2018

Od Donaueschingen-a do Sheer-a      108 km

Spali ko klade do sedmih zjutraj. Ne pomnim kdaj sem zaspala že malo po osmi zvečer. Tako hitro, da niti nisem slišala Velecenjenega, če je morda smrčal, baje pa da sem jaz tudi. Ponoči se je Mojca zopet malce zadevala z arcnejami, pa saj smo vedeli, da bo čez dan že zopet dobra, kot ponavadi.

Odšli smo na zajtrk in nato takoj pričeli s pakiranjem naše prtljage na kolesa. Ob naših, parkiranih v avli hotela, sta bila tudi dva na baterije. Ko sem doma omenila, da bi pa jaz  tokrat šla z enim takim, so me kar malo grdo pogledali in v kali zatrli vsakršno misel na to. Čeprav smo hiteli smo se na pot odpravili šele okrog devete ure. Pred uradnim štartom, smo nafehtali mlad japonski par, da nas je fotografiral. Prejšnji dan je v naš prvi hotel namreč prišel velik avtobus Japoncev. Saj veste: bilo kuda Japanese svuda!

Kmalu smo vdeli na označeno pot. Cesta je bila mokra, izgleda, da je ponoči padal dež in še vedno je tu in tam padla kakšna mini kapljica, zato smo imeli pelerine v pripravljenosti. Pa ni bilo potrebe. Naredil se je imeniten dan za kolesarjenje, ne prevroč in ne premrzel. Rahlo oblačno, pa vseeno je sonček optimistično tu pa tam predrl oblake. Zjutraj je bila temperatura 16 stopinj, preko dneva, pa se je dvignila tudi preko 20. Prvih 50 km smo bili čisto navdušeni, veliko smo se ustavljali in fotografirali prelepo naravo, pravljične hiške in lično urejene vrtove. Cesta je mirno vijugala med zelenimi travniki in njivami. Prevladovali pa sta zelena in rumena barva. Travniki so namreč polni cvetočega regrata, na njivah pa je cvetela rumena oljna repica. Ustavili smo se na kraju, kjer Donava v poletnih mesecih za kakšnih 150 dni izgine (ponikne) brez sledu, tako, da se je možno sprehajati po njeni strugi ne da bi se zmočil. Kar precej kolesarjev je obiskalo ta kraj skupaj z nami in ker seveda še ni poletje, je Donava pridno tekla po svoji strugi. Na sploh je zanimivo opazovati Donavo od izvira, včasih, kar ne moreš verjeti, da ta na svojem začetku precej plitka in ozka rečica, ko »odraste« postane mogočna plovna reka.

Včasih smo malce zašli iz poti, pa ne zato, ker bi bilo premalo oznak, temveč zato, ker jih je bilo preveč. Tod okrog poteka več kolesarskih poti in velikokrat se križajo, tako da mimogrede skreneš na kakšno drugo. Naleteli smo tudi na kolesarski obvoz, zaradi popravila mostu. Zaradi tega smo morali po drugi poti, ki pa je tudi označena  kot Jakobova pot. Saj pravim, če ne pridem do Španije in camina, me pa sv. Jakob najde tudi drugače. Z Mojco sva vedno ostajali zadaj, ker sva kar naprej nekaj fotografirali in občudovali. Domačini so prijazni in šoferji avtomobilov zelo uvidevni do kolesarjev. Prav pazijo in se umikajo s poti, kadar moraš skozi naselja. Drugače pa je kolesarska pot ob Donavi speljana če se le da ob reki ali pa se vije stran od prometnih cest z avtomobili. Ob Donavi smo srečali vse polno ptic. Veliko vseh vrst rac, nekaj labodov, štorkelj…..in celo rokav reke, kjer so doma bobri. In veste kakšno razdejanje naredijo ti glodavci dreves. Kar nekaj dreves je ležalo preko struge, so morali imeti pravo žurko.

Za žurko pa sem poskrbela tudi jaz, saj sem ob čakanju na Mojco, neprevidno stopila na rob cestišča, kjer se je rahla zemlja vgreznila in že sem pričela  izgubljati ravnotežje. Čas je res relativna zadeva. Jaz sem v tistih treh sekundah ..dokaj lepo spustila kolo, pomislila: ohudimarja….na električnega pastirja bom padla…..in se nato skotalila direktno v koprive. Mojca se je drla naj počakam, da me bo fotkala, ampak jaz sem bila iz kopriv v sekundi, da me niti opeči niso utegnile…..pa električni pastir v tem času tudi ni bil pod napetostjo. Kako sva se krohotali z Mojco! No, potem so se pa začele pojavljati male vzpetinice in spusti. In ob reki na visokih skalnatih pobočjih je bilo kar nekaj gradov. Zopet je sledilo ustavljanje in fotografiranje. Najlepši predel prve etape ob Donavi je, kot so nam povedali domačini, tam, kjer kolesarska pot teče tik ob reki, na drugi strani pa se dvigujejo mogočne skale. Naleteli smo na kar nekaj turističnih kmetij, ki so bile polne gostov (predvsem kolesarjev), na prostore za piknike, pa pravo kamp področje, ki je bilo zaradi lepega vremena polno. Ne bom rekla, da nas je zeblo, samo, me je pa kar malce zmrazilo, ko sem opazila ljudi v kopalkah, eden pa je celo skočil v vodo.

Sem rekla, da računam na svežino, samo, po prevoženih 80-tih km, je svežina šla po gobe in prtljaga na mojem kolesu je bila zmeraj težja…..vzponi pa…..suncetižarko….so postajali vedno hujši! Donava nekje spodaj, mi pa visoko zgoraj. Na eni točki smo videli, da smo se povzpeli na višino 640 m. In potem kar ni bilo konca tem vzponom….so bili tudi spusti….res je….ampak med njimi nisem nabrala dovolj moči za nove in še višje in daljše vzpone. Na enem zadnjih sem tako obupala in kakšnih 200 m potiskala kolo navkreber. Jaz sem vlekla gor….prtljaga pa dol. Vam povem, če bi morala ta dan še kakšen km več navzgor….ne bi zdržala.

Za današnji dan smo imeli še predhodno rezervacijo in tako smo po prevoženih 108-ih km prispeli pred hotel Donaublick. Je treba sploh omeniti, da je na vrhu hriba!!!

Petnajst minut sem stala pod vročim tušem, da sem bila potem sposobna za večerjo. Ta zadnja je še kar, stegen tako ne čutim več (ne vem kaj bo jutri), bolijo pa tudi ramena, zaradi prisiljene drže.

Jutri nas čaka kakšen km manj…..vendar ne veliko, če hočemo do petka prispeti v Passau. Živi bili, pa videli!

 29.04.2018

Od Sheer-a do Ulm-a      100 km

Zvečer sem z zadnjimi močmi napisala »dnevno poročilo«, nato pa zaspala na trebuhu, ker sem v določenih delih telesa čutila kar precejšnjo bolečino.  Upala sem, da bodo bolečine zjutraj izginile in da »vkrcanje« na kolo ne bo preveč boleče.

Zjutraj, po obilnem zajtrku, me je malo tolažilo to, da so nekateri kolesarji bili še v slabši izvedbi kot jaz. Čeprav še niso bili v kolesarskih oblekah, si takoj vedel kdo je prišel in bo odšel s kolesom, po »kavbojsko« leseni hoji in previdnem sedanju na stole…hihihi.  Začuda so se naša telesa preko noči kar  dobro regenerirala….samo Mojca je bila danes bolj na »slabem« glasu.

Zajahali smo naše prašne konjičke in kar takoj zagrizli v prvi breg. Še dobro, da nisem vedela kaj me čaka! Vzponi so krepko prekašali včerajšnje, nekateri so bili tako strmi, da je Petra, ki je vztrajal do vrha skoraj obrnilo na hrbet. Glede na včeraj sem danes že naštudirala prestave in ostale klance premagala na kolesu. Glede na to, da smo tako grizli navkreber, so bili tudi spusti temu primerni. Pri vožnji navzdol je moj števec hitrosti pokazal celo 55 km. To smo drveli!!….Potem pa zopet v klanec.

Danes je bila topla nedelja in očitno so se poleg turistov tudi domačini odločili, da jo izkoristijo za kolesarjenje. Tako, da je bila kolesarska steza veliko bolj zasedena kot včeraj.  Si sploh ne mislite koliko kolesarjev uporablja kolesa na baterije! Na enem izmed tistih strmih klancev, ko sem vsa zaripla pritiskala na pedala, dihala na škrge in iz balance skoraj iztisnila sok…..me je prehitela starejša gospa na kolesu (seveda s pomočjo baterije) in zažvrgolela: »Haloooo« …in mi še dodatno dvignila pritisk. Peter jim reče baterijski kolesarji. Kar naprej srečujemo tri starejše Avstrijce (od katerih eden tudi »kolesari« na baterije)….vsakič, ko se srečamo, jih zanima kje imamo cilj za ta dan. Mislim, da nas imajo za Čehe, ker nas pozdravljajo z: Aaaahoooj!

Po vseh prvih silnih vzponih, smo za drugi del današnjega dne našli bolj optimalno pot, ki se ni vila čez najvišje vrhove. In še dobro, ker je danes sonce neusmiljeno pripekalo (še zvečer je bilo v Ulmu 25 stopinj). Zaradi lepega vremena in bližnjega praznika 1.maja, so bile ponekod že prave veselice s pleh muziko pod šotori in ljudje so kar izza obloženih miz gledali nogometno tekmo na igrišču. Kjer ni bilo godbe, so bili pa privat pikniki in v gostilnah so tekale naokrog v belo oblečene deklice….očitno je bilo danes v teh krajih prvo obhajilo.

Ugotovili smo, da so za nas pri vožnji na 100 km najbolj optimalni trije postanki. Čeprav je po vsakem takem zelo boleče zopet sesti na kolo. Danes smo kar nekajkrat prečkali Donavo in vsakič je bila drugačna…..enkrat ožja in mirna, kjer pa so jo zajezili je bila že bolj podobna reki, ki jo poznamo mi. Ker je ob reki toliko različnih divjih pernatih prijateljev, je tudi nekaj opazovalnic za ptičke. Vse zgleda kot nekakšen rezervat. Štorklje postopajo po travnikih, danes smo videli zelo veliko labodov in seveda račk in gosk. Prav zanimivo je, ko te v nizki formaciji preletijo.

Kakšnih 20 km pred Ulmom se je pričelo oblačiti. Po zadnjem postanku smo malo bolj pritisnili na pedale, ker je tu pa tam na nas padla kakšna drobna dežna kaplja, pa tudi grmenje se je slišalo od daleč. V predmestju Ulma so nas pričakale mokre ceste in na nebu zopet sonce. Očitno se nam je nevihta ognila…..ali pa mi nje. Ko smo se ustavili pred tablo, da bi pogruntali najbližjo pot do znane ulmske cerkve, je do nas pristopil simpatičen par domačinov. Povprašala sta nas, če nam lahko pomagata in nam pokazala pot in še dodala nekaj koristnih napotkov. Središče Ulma okrog glavne cerkve je res super urejeno in obnovljeno. Vsaka stavba je nekaj posebnega. Pred ogromno cerkvijo pa so bili na trgu postavljeni stoli, kjer si ljudje lahko sede ogledajo najvišji zvonik na svetu (161,53 m). Medtem, ko je moški del pridržal še najini kolesi sva z Mojco na hitro skočili v cerkev. Najprej naju je do kosti zazeblo, saj je  v notranjosti zelo hladno (me zanima, če pozimi kaj kurijo)…drugače pa….res je lepa tudi v notranjosti.

Po hitrem ogledu Ulma, smo današnjo pot po prevoženih 100 km zaključili pred našim današnjim hotelom v Noe Ulm-u. Soba je bolj tako…tako, pa bomo že preživeli, samo, da se dobro naspimo…..jutri nas čaka tretja kolesarska etapa.

 

30.04.2018

Od Ulma-a do Donauwörth-a      102 km

Zjutraj smo se zbudili v siv dan. Na nebu so bili temni oblaki, na cesti pa luže. Še vedno je malce deževalo. No, smo se tolažili…..bomo pa kolesarili med dežjem, kaj pa hočemo. Odšli smo na zajtrk in po njem natovorili naša kolesa…..medtem so se pričeli oblaki trgati in posijal je sonček.

Danes smo se večino vozili tik ob Donavi, po s peskom posutih poteh, kar je bilo sicer lepo, vendar smo se vsake toliko časa prav razveselili asfalta, ko so nas oznake popeljale preko naselij. V tem delu je Donava že »velika punca«, saj smo ob njej videli že nekaj elektrarn. Tudi danes nas je preko celega dneva spremljal sonček in ker nas je včeraj rahlo opeklo, smo bili danes kar veseli, ker smo se veliko časa vozili med drevesi ob robu reke, ki so nas varovala pred direktnim soncem. Nobenih hudih vzponov ni bilo danes, le občasni dvigi do naselij, nato pa zopet spust do Donave. Včeraj sem pozabila napisati, da nemška doslednost malce popušča, saj je bila na eni strani ceste označba, da je do Ulma še 10 km, na drugi strani (iste ceste) pa 13 km. Malce smo bili zmedeni, ker smo računali na pregovorno nemško natančnost. Po drugi strani pa nam je bilo simpatično, da so dali  življenju priložnost, da je kdaj pa kdaj tudi nepredvidljivo. Danes smo se imeli kar nekajkrat priložnost nasmejati (meni do sedaj neznanemu) nemškemu smislu za humor. Ob Donavi smo naleteli na opozorilni znak….trikotnik v katerem je bila figura, ki na glavi prenaša kanu, spodaj pa je pisalo, da lahko brezglavi veslač prečka pot.

Dopoldne smo si zaželeli kave, pa je bilo okrog enajstih še vse ob poti zaprto. Ko smo zaman pritiskali na kljuko nekega kafiča, je k nam pristopila ena simpatična Nemka in nam svetovala, da se zapeljemo do centra, tam bo gotovo kaj odprto. V center bi se bilo treba kar pošteno potruditi navkreber, pa smo se odločili, da bomo že zdržali do naslednjega kraja. Odpeljali smo se dalje in na prvem križišču odprli zemljevide in si ogledovali napise na kažipotih, ker smo v silni želji po kavi izgubili orientacijo, kje poteka kolesarska pot. In…glej ti šmenta…..v naslednjem hipu se je izza naših hrbtov oglasila taista vesela in prijazna gospa od prej in nas vprašala v čem je pa zdaj naš problem…..hahaha. Seveda nas je takoj pravilno usmerila in nam naročila, da se čez sedem km obvezno ustavimo na Donau Radler Tankstelle, ki je postavljena za kolesarje čisto ob reki. In smo se….da smo natankali tekoče »gorivo« v naše želodčke v obliki kave in piva. Poleg je bil tudi Hunde tankstelle (za pse)….hihihi s posodicami za vodo in hrano. In je še pisalo spodaj: Hrana – super…..voda – normal. No, pa recite, če niso face!!! Da ne pozabim…. takoj, ko smo parkirali kolesa, je k nam pritacal mali bokser in veselo polulal gumo mojega kolesa. Ker sem izrazila svoje nestrinjanje z njegovim dejanjem je kar malce pogodrnjal proti meni. Ti šment, zdaj pa že vsak pes lahko izrazi svoje mnenje o mojem kolesarjenju…..

Naš drugi današnji postanek smo imeli v Dillingenu, kjer smo se zapeljali v  center prikupnega mesta in se čisto slučajno ustavili v majhni kavarnici ob cesti. Živahna in prijazna kelnerica (morda pa je bila lastnica) nas je prijazno postregla. Celo po slovensko je znala nekaj besed.  Moška s pivom, medve z Mojco pa sva si privoščili odličen češnjev zavitek, ki je bil postrežen s kepico vanilijevega sladoleda in smetano. Eh…kalorije gor ali dol….od nekod pa tudi mora priti nekaj energije v naše izmučene mišice, kajne!?

Naša Mojca je vrtnar po srcu, jaz po sili razmer…..ostali pa…no ja….če že morajo. Ampak danes smo bili vsi odlični vrtnarji, saj je bilo ob poti kar nekaj Biergarten-ov (pivskih vrtov), na katerih se je bilo potrebno ustaviti. Na vratih toalete enega od le-teh je bil napis: Ustvarjalno središče – toalete…..ahaha. V teh koncih se že pripravljajo na jutrišnji prvi maj. V tem Biergartenu, ki je imel veliko halo, je bilo že pripravljen oder za muzikante in plesišče za plesalce. Dolge lesene mize so bile druga ob drugi in domači so šibali sem in tja in prinašali skupaj same dobrote za jutrišnjo veselico. Škoda, da bomo mi takrat že kilometre daleč….

Danes smo zaključili s kolesarjenjem kar v tempu, saj smo zadnjih osem km prav šibali (tudi do 28 km/h)…z vso opremo. Kar po celodnevnem gonjenju za nas niti ni bil mačji kašelj. Prejšnji dan smo rezervirali prenočišče v Donauwörthu in držali pesti, da bomo imeli srečnejšo roko pri izbiri, kot smo jo imeli v Ulmu. In smo jo.  Nedaleč od naše kolesarske poti je. Hotelček je čisto nov, čist, s toplo vodo, mehko posteljo…..aahhh, kaj bi si želeli še več. Osebje je prijazno,   lastniki so Italijani. Zvečer smo odšli na večerjo malo nižje po ulici….pa zopet v italijansko gostilnico. Strašno so bili prijazni (vem…ponavljam se…ampak če so res…in mi tega očitno nismo vajeni), ob vsej gužvi, so nas izprašali iz katerega mesta v Sloveniji smo, od kod smo prišli danes in kam smo namenjeni……Poznali so Postojno in Ljubljano in bili navdušeni, kako lepo je tam. Lepo je slišati od časa do časa, da se spomnimo v kako lepi deželici smo doma.

01.05.2018

Od Donauwörth-a do Vohburg-a      86 km (gorskih)

Pričakal nas je namulan dan, ki je bil tik pred tem, da plane v neutolažljiv jok. Nebo prekrito s temnimi oblaki, temperature pa tam okoli 10 stopinj, rahlo je tudi pihalo….mrrrrzlo. Peter nam je včeraj zatrjeval, da nas čaka lepa (beri: položna) pot, pa smo rekli zjutraj, če je tako, bomo že nekako,  tudi v primeru dežja.  In smo se pogumno zapeljali najprej skozi mesto in po označeni kolesarski poti … takoj na prve vzpetine. Vredu….smo se tolažili. Bolje zdaj, kot na koncu dneva, ko bomo že bolj na koncu z močmi. Pa je enemu klancu sledil drugi……tu pa tam je padla kakšna kaplja dežja in se nam je zdelo pametno, da v tem hladnem dopoldnevu najprej zavijemo na čaj. Glede na to, da je bil danes 1.maj, smo se bali, da bo vse zaprto.  Našli smo eno staro oštarijo, v kateri sta bili zasedeni dve mizi z lokalnimi gosti. Pri eni so metali karte, pri drugi pa so ob pivu glasno premlevali zadnje lokalne novice. Naročili smo čaj…..in trikrat dodatek (rum). Malo dopinga v zdravstvene namene. Med postankom smo še enkrat pogledali prečni profil trase današnjega dne in takoj nam je bilo jasno, da tudi vnaprej nič ne kaže na kakšne položne terene. Naštudirali smo tiste vzpone pred nami in se tolažili, da bomo že nekako, ker v drugi polovici današnje poti, je pa nato res vse ravno. In smo šli. Danes je bilo precej manj kolesarjev na naši poti. Nekaj zaradi vremena, verjetno pa tudi zaradi tega, ker so bile dan prej tu kar vesele fešte. Smo srečali kar nekaj osebkov, ki so se gibali v zelo čudnem neenakomernem ritmu levo in desno še danes.

Sredi enega izmed prvih današnjih vzponov nas je prehitel možakar, nato pa na klancu omagal in potiskal kolo do vrha. Ko se je pot zravnala je hitro skočil na kolo in oddirjal dalje….za njim je na stezi ostala samo izgubljena kolesarska tlačilka. Peter jo je pobral in shranil med svojo prtljago, da mu jo vrne, ko se srečamo. Ostali smo se mu režali, ker se nam je seveda zdelo nemogoče, da se še kdaj vidimo.

Psihično smo bili pripravljeni na tisti, s karte najbolj zoprn klanec in se zagrizli vanj. S prejšnjih dni sem se naučila, da je najbolje ignorirati vzpon, se delati, da ga ni in prestaviti v najnižjo prestavo kar se da. Potem pa, kot mlinček za kavo počasi mleti proti vrhu. Sicer sem »drvela« 5 km/h….a prišla do vrha. Veselo zadovoljni, da smo opravili z današnjimi vzponi smo drveli po klancu navzdol…..ko….glej ga šmenta! Znak za kolesarsko pot je bil prečrtan in nove označbe so nas peljale v gozd….viiiisoko v gozd! Smo grizli navkreber in ko smo upali, da zdaj bomo pa švignili navzdol, nas je za ovinkom čakal nov vzpon. Doma takih klancev še prehoditi ne bi hotela….tu pa….kaj sem hotela….sem jih lepo zvozila. Vsi smo stokali, ne samo jaz. Uboga Mojca, ki se je do včeraj ravno dobro zdravstveno spravila v red, je potožila, da jo boli koleno. Pa še drobne deževne kaplje so napovedovale, da se bo ulilo. Odločili smo se za ponoven krizni postanek s čajem in morda še preoblačenje pred dežjem v pelerine. Medtem, ko smo iskali odprt lokal, so dežne kaplje prenehale padati…in…kar naenkrat vidimo Petra kako veselo maha nekemu možakarju in ga sprašuje, če je izgubil tlačilko. Ne moreš verjeti……res je vrnil to nesrečno pumpo, ki je z njim prelezla vse današnje vzpone in nato zopet končala v rokah srečnega pravega lastnika. Saj je hecno….samo je čista resnica: v tistem hipu je tudi sonce predrlo temne oblake. Smo se hecali, da so ga »oni zgoraj« najprej kaznovali z vsemi tistimi vzponi, ker je pobral tujo tlačilko, nato pa je bil takoj nagrajen, ko jo je vrnil. Že čez deset minut, je opozarjal domačina, kateremu je na tla padla denarnica……Naš Peter je danes prav zbiral dobra dela….ahaha.

Od tu naprej nas je spremljal sramežljiv sonček, pa občasno tudi klanci. Ko smo tako zopet prišli pod katerega, smo samo vdano zavzdihnili in prestavili v nižjo prestavo. Eden zadnjih današnjih vzponov je bil še posebej zoprn. Kolesarska steza je potekala ob cesti…in ko je bil klanec na cesti že zaključen, se je kolesarska steza še kar dvigala v višave. Vam povem, danes je bilo noro! Še Peter je rekel: za dve Rogli!!

Edina dobra plat današnjih vzponov je bil kakšen prevožen km manj od načrtovanega. Očitno je bila nova trasa speljana po »bližnjicah«……. čez hribe.

Danes smo imeli v načrtu kakšen 1.majski golaž, ki smo ga zaradi stalnega vzpenjanja prestavljali do Ingolstadta. Ob prihodu na rob mesta smo ugotovili, da so kolesarske poti zelo slabo označene in smo malo zatavali. Pa se je ob nas ustavil prijazen starejši par na kolesu z najbolj cart psičkom – kavalirčkom v košari na balanci. Povprašala sta, če lahko pomagata, nam pokazala v katero smer moramo in odpeljala dalje. Malo naprej smo se še nekaj motovili naokrog in še malo fotkali, nakar vidimo, da nam možakar s kavalirčkom v košarici divje maha od semaforja. Planili smo na kolesa in oddivjali do njega, ko smo videli, da nam je na semaforju stisnil gumb, da smo lahko zapeljali preko ceste. Z gospo sta se nato odločila, da nas bosta kar onadva vodila del poti, ker smo jim očitno zgledali preveč zmedeni….. hihihi. To je moralo dobro zgledati! Spredaj sta v pokončni drži kolesarila gospod in gospa, kavalirček pa je vseskozi radovedno  pogledoval po štirih Slovencih, ki so jih zasledovali. In smo šibali, vam povem…..sta imela kolesa brez baterij….ampak odlično kondicijo! Gospod je na vsakem ovinku z visoko dvignjeno roko nakazal kam bomo krenili in smo švigali iz ulice v ulico. To je bila čisto posebna, samo naša kolesarska trasa ob Donavi, s kavalirčkom na čelu! Preden smo se razšli, sta nam pokazala nadaljnjo pot in veselo smo si pomahali v slovo, še kavalirček je pomahal z repom.

Mojčino koleno je bilo zadnje kilometre vedno slabše, zato smo ji koleno namazali z Voltarenom (še dobro, da sem ga vzela s sabo). Pravi, da je bilo takoj bolje…..bomo videli kaj bo jutri zjutraj. Danes je bil res peklenski dan. Ko sem si sezula kolesarske čevlje, sem opazila, da je tudi moj izrastek na kosti  nožnega prsta  ranjen do krvi. Namazala sem ga z oljem čajevca in odkrevsljali smo na večerjo. Mojca je rekla, da sva »kriplbataljon«.

Fino smo se najedli in se vseskozi šalili na račun današnjega dne. Že zdaj vem…ko se bomo čez leta pogovarjali o kolesarjenju ob Donavi….se bomo tega dneva zagotovo spomnili.

 

02.05.2018

Od  Vohburg-a   do Regensburg-a   82 km

Kosti poflajštrane, kolenčki namazani…..in smo šli. Kakšne pol urice prej kot ponavadi in v turističnem ritmu, ker smo imeli danes v načrtu manj kilometrov……predvsem pa vožnjo z ladjico po Donavi, ki smo se je vsi zelo veselili. Po 400 km, verjemite ali ne, se človeku prav prileže vsaj za 20 minut zamenjati prevozno sredstvo.

Vreme je bilo danes prav primerno za kolesarjenje, delno oblačno. Nekajkrat je kazalo, da bo pričelo deževati, večinoma pa so nas skozi oblake dosegli tudi sončni žarki. Vzponi, kar jih je bilo, pa so bili kratki in ne preveč strmi. Po karti je kazalo, da imamo 25 km do ladjice na Donavi. Po kakšnih desetih kilometrih pa so se kar naenkrat zopet pojavile opozorilne table za kolesarski obvoz. Tristo kosmatih! Že od včeraj imamo zeeelo slabe izkušnje z obvozi, ki radi zapeljejo nekam v višave. Tokrat sicer ni bilo tako, samo oznake so bile pa tako redke, da sredi obsežnih hmeljišč in polj z nasadi špargljev, nismo več bili prepričani, da kolesarimo v pravo smer. Velecenjeni je iz žepa potegnil telefon z GPS nastavitvijo in karto. Staknili smo glave in modrovali kot pravi Butalci na svoji skupščini. Mojca je včeraj vprašala, če sem opazila, da imajo vsi ljudje, ki nam pomagajo na naši poti oblečeno nekaj rdečega. In…..ko smo se ravno ozirali okrog sebe po širnih poljih brez enega samega človeka….je po cesti, pravokotno od naše, kolesar skrenil s svoje poti in se pripeljal do nas, da nam pokaže smer kam moramo naprej. Potem je zaželel srečno pot, nam pomahal v pozdrav in se odpravil naprej v svoji smeri. Seveda je bil oblečen v živo rdečo kolesarsko majico.

Zaradi zapovedanega kolesarskega obvoza smo morali narediti par km več, tako, da smo do ladjice prekolesarili 30 km v enem kosu brez postanka.

Med Weltenburgom in Kelheimom je Donava urezala par kilometrov dolgo ozko sotesko. Slikovito obrežje s 100 in več metri visokimi skalami na obeh straneh kanjona si je vredno ogledati s turistične ladjice. Velecenjeni se je podal v dir naprej, da nam priskrbi vozovnice, ker nismo točno vedeli kakšen je vozni red, niti kakšen bo naval ljudi. Smo imeli kar srečo, ker smo se ostali za njim komaj in zelo počasi prebijali med skupinami šoloobvezne mladine, ki je prihrumela s pravkar zasidrane ladjice. Takoj, ko smo prispeli smo se že tudi vkrcali in tudi odrinili po reki, saj so očitno čakali samo nas. Na precej veliki ladjici nas ni bilo veliko, zato smo se tistih 20 minut fino razkomotili na odprti palubi, pili kavico in (itak) pir, zraven pa poslušali posnetega vodiča, ki nas je opozarjal na zanimivosti ob poti. Tako smo v ogromnih apnenčastih skalah iskali podobe, ki jih je tisočletja vklesala narava. Od začarane okamenele deklice, do kamnitega kovčka Napoleona, ki ga je v naglici pozabil, ko je bil pregnan iz teh krajev. Vožnja je čisto prekmalu minila in naše zadnjice so hočeš nočeš morale zopet na malo manj udobna sedala koles.

Ker se nam danes res ni nikamor mudilo smo se nato ustavili še dvakrat, da smo »dotankali« tekoče gorivo v naša telesca. Tudi danes je bilo manj kolesarjev, kot dva dni nazaj. Očitno so domačini v službah, ker je delovni dan, glavna kolesarska sezona pa šele prihaja. Glede na to, da smo vsak dan sproti za en dan vnaprej rezervirali prenočišče, in da ga je včasih bilo kar težko najti (no….vsaj tistega po razumni ceni), mora biti prava bitka za postelje v glavni sezoni. Nekaj kolesarjev smo vseeno srečali, večino tistih na »baterije«. Takih, zanimivih, z dobrimi zgodbami,  kot je bil zadnjič nemški možakar, ki nam je povedal, da je pred leti v štirih tednih prekolesaril od Budimpešte do Črnega morja, pa danes ni bilo.

Od izkrcanja s turistične ladjice naprej smo pričeli na Donavi opažati ogromne tovorne ladje, pa turistične ladje, ki so zgledale kot plavajoči hoteli….skratka….Donava je od tu naprej postala prava zrela gospa. Mogočna in plovna, taka kot jo poznamo mi.

Počasi smo kolesarili proti Regensburgu, za katerega sem mislila, da je dobil ime po tem, da je tu pogosto dež. No, seveda ni tako.  Mesto namreč leži na sotočju rek Donave in Regen in po slednji je tudi dobilo ime. Najprej smo se zapeljali mimo najstarejšega kamnitega mostu v Nemčiji iz 12. stol., ki ga ravno obnavljajo. Nato pa krenili proti čudovitemu srednjeveškemu središču mesta, ki je pod Unescovo zaščito in se na koncu ustavili še pred impozantno mestno stolnico. Toliko je še za videti, a bo moralo počakati do naslednjič. To, eno najstarejših mest v Nemčiji,  si zasluži daljši obisk in podrobnejši ogled z vso svojo kulturo in zgodovino.

03.05.2018

Od  Regensburg-a  do Metten-a  97 km

Včeraj zvečer je bilo pri prijavi v rezerviranem hotelu v Regensburgu pestro.  Z Velecenjenim sva šla opraviti administrativne zadeve ob prijavi. Na recepciji starega obnovljenega hotela je delal mlad fant, kateremu bi takoj dodelila glavno vlogo v kakšnem pretepaškem filmu. Po obrazu praske in z razbito arkado. Izpolnila sva obrazec prvič in ko sva mislila, da sva gotova, sva z nasmeškom dobila za izpolnit še dvojnik. Končno vse urejeno, na koncu pa se le spomnim in tako, mimogrede, vprašam kje lahko preko noči hranimo naša kolesa. Frajer na recepciji je malce pomislil in povedal, da takega prostora nimajo. Najprej sem mislila, da se zafrkava, ker je vse skupaj pospremil z nonšalantnim nasmeškom. Nekaj trenutkov sem nemo zrla v njegovo razbito arkado in razmišljala, da bi kaj naredila še njegovi drugi, celi. Ja pa kaj je mislil, da se takole prašni, oblečeni v kolesarske drese vozimo naokoli s taxijem!? Verjetno je ugotovil, da se tudi njegovi levi arkadi slabo piše, zato je le stopil izza recepcijskega pulta in našim konjičkom odredil privez ob ograji hotela. Bili so tako prašni in torbe na njih tudi, da smo kar brez skrbi pustili vse skupaj zunaj, ker jih itak nihče ne bi hotel ukrasti.

Zjutraj smo jih našli tam, kjer smo jih priklenili. Prašne torbe smo zopet natlačili, da pokajo po šivih….dobesedno. Petru pa se nekatere zadrge sploh ne dajo zapreti več. Za danes popoldne je bil napovedan dež, zato smo hoteli čimprej na pot, da bomo v primeru hudega dežja lahko vedrili in nato vseeno pravočasno prišli do današnjega hotela. Nič več natančno ne načrtujemo prevožene km vnaprej, samo kraje nočitve. Smo ugotovili, da se ni zanesti na zapisane številke, ne na mapah in še manj na obcestnih tablah. In tudi danes se je izkazalo, da so zelo »sproščeni« pri postavljanju tabel z označbo kilometrov do določenega mesta. Velecenjeni je rekel, da je tisti, ki je moral postavljati oznake vse pomešal in jih nato postavljal kakor mu je prišlo pod roke. Tako je bilo enkrat do mesta Bogen še 10 km….ko smo kolesarili že kakšen kilometer in pol naprej, je pisalo do istega mesta še 9,8 km…..in podobno vso pot. Kot bi kdo hodil pred nami in nam odmikal cilj. Pot danes ni bila zelo zahtevna, samo vleeeeklo se je kot kurja čreva. Vseskozi se je pripravljalo na dež in čutiti je bilo nizek pritisk. Na momente je hladno popihalo, nato pa je bilo zopet zelo soparno. Moje telo (pa mislim, da je tudi pri ostalih podobno) je sedaj že kar malce utrujeno. Zadnja plat me, zaradi dodatne zaščite sedala kolesa s prevleko iz spominske pene, niti ni bolela…..do danes, ko je prevleka mojega sedeža očitno izgubila spomin.

Kadar smo se vozili okoli mest ali večjih naselij je bila kolesarska steza asfaltirana in po njej je super voziti. Kjer pa je sveže posut pesek, pa včasih potrebuješ kar dosti moči, saj imaš občutek, da poganjaš na mestu. Pa še tisti droben bel praaaaaah……vsepovsod ga imamo polno. Danes smo sicer srečali nekaj kolesarjev, več okrog mest, kjer agencije nudijo organizirano skupinsko kolesarjenje ob Donavi.

Mojca, ki je naš glavni fotograf, se je večkrat ustavila in fotografirala zanimivosti. Kadar je zaradi tega zaostala smo upočasnili vožnjo, da nas je nato v sprintu zopet dohitela. Ko sem se danes med enim njenim fotoshootingov počasi vlekla po klancu navzgor, mi je nasproti pripeljal kolesar in ker je mislil, da sem omagala, mi je nasmejano namenil nekaj vzpodbudnih besed. Tukaj jih res večina živi s kolesarstvom. Skoraj tako, kot na španskem caminu domačini z romarji. Drugi ali tretji dan (joj….dnevi tako hitro tečejo), takrat, ko so bili tisti strašni vzponi, je tudi ena starejša gospa na vrhu hriba stiskala pesti zame, ko sem lezla proti vrhu. Ko sem uspela, si je oddahnila skoraj tako kot jaz in zavpila, da sedaj gre pa še samo navzdol…in ko sem odvihrala niz hrib, je za mano prišel še njen vzklik za popotnico: »Je treba misliti pozitivnooooo….« Tudi šoferji avtomobilov so ponavadi zelo pazljivi in obzirni do kolesarjev. Res so face tu, ne sicer vsi, ampak velika večina pa! Se bo doma kar težko privaditi na naš slovenski odnos….

Pa še to…..na tem področju je veliko servisov za kolesa (bikeambulanz piše na tabli) in na vsake toliko so tudi avtomati za zračnice za kolesa. V režo vržeš 7 eur, ven pa pade zračnica po želji. Ni da ni!

Počasi smo pritiskali na pedala proti Straubingu, ki je bil seveda na vzpetini. Tu smo načrtovali postanek in si privoščili odlično mehko presto s pivom. Seveda smo med tem glasno klepetali in Mojca je ravno razlagala, da bo morala doma porezati »šnitloh«. Očitno je ta »ponemščena« beseda pritegnila pozornost sosednjega omizja. K nam je čez čas pristopil možakar srednjih let in nas vprašal od kod smo in kam gremo. Smo povedali in je bil navdušen….utrujeni in umazani kot smo bili, je bilo videti, kot da smo prikolesarili direkt iz Slovenije….hihihi. Na koncu nas je še fotografiral. Že pred tem, ko smo iskali primeren lokal, je Petra ogovoril starejši gospod (očitno z glasnim govorjenjem vzbujamo pozornost, pa nihče ne ve v katerem jeziku) in ga vprašal (itak) od kod smo in če kolesarimo ob Donavi. Res so iskreno navdušeni in marsikdo (kot tudi ta gospod) pove, da je že bil v Sloveniji in da je zelo lepa. Omenjajo Ljubljano, Bled in Postojnsko jamo.

Po izhodu iz mesta smo zopet malce zatavali, ko ima pa ta Donava kar nekaj rokavov, o označbah sem pa že tako pisala, da niso vedno na mestu. Preden smo vdeli pravo pot, smo po dolgih kilometrih zopet srečali našega Hansa s pumpo. Saj v resnici ne vemo kako mu je ime, samo, ker ima take fajne brke in trebušček, mu ime Hans zelo pristoji. Takoj nas je prepoznal in ko je vozil mimo, vzkliknil Petru (ki je včeraj tovoril in mu nato vrnil njegovo izgubljeno pumpo): Thaaaaank Yoooou!! Naš Peter pa z globokim bavarskim naglasom nazaj: Jooo….joooo!

No Hans nam je očitno »zrihtal«, da tudi danes konec koncev nismo imeli dežja, smo pa pridelali nekaj dodatnih kilometrov, tako, da smo pred naše zadnje prenočišče v tej smeri, v Metten, prišli šele po 97 prevoženih kilometrih. METTNERHOF restavracijo in hotel so prevzeli pred mesecem trije mladi. Češka zakonca in Zagrebčan, ki so se odločili, da odprejo gostišče z brazilsko hrano. So nam postregli z odlično brazilsko pojedino, v neomejenih količinah, kolikor smo lahko pojedli. Hrvaški solastnik nas je prišel sam pozdravit (očitno je bil vesel, da lahko govori v maternem jeziku z nami). Na koncu večerje smo skupaj z njim nazdravili z nekim odličnim brazilskim žganjem (v njem je mango) za srečno pot do konca našega kolesarskega potovanja.

 04.05.2018

Od  Metten-a do Passau-a  68 km

Včeraj zvečer, po obilni večerji smo si privoščili še kratek sprehod do bližnje mestne cerkve sv. Mihaela. Poleg cerkve je star in zelo lepo obnovljen benediktinski samostan. V sklopu ogromne stavbe je med drugim tudi gimnazija. Tik preden so ga zaprli, smo si na hitrico ogledali še vrt prelata, za katerega pa menim, da je še v nastajanju.

Zjutraj smo krenili na našo zadnjo kolesarsko etapo tega našega adrenalinskega potepanja. Po zajtrku smo že nekaj čez osmo uro krenili proti Passau. Za vsak slučaj, če bodo na poti zopet kakšni obvozi in da nam ne bi bilo potrebno preveč hiteti, ker se na naših teleščkih sedaj pa res že pozna malo utrujenosti. Moja energetska »baterija« se počasi prazni in v eni noči se ne napolni več do konca. Računali smo, da imamo do končnega cilja 60 km. Na koncu se je izkazalo, da nam je zopet eden nepredviden kolesarski obvoz pridelal nekaj dodatnih kilometrov. Moram pohvaliti vreme, kljub slabim predhodnim vremenskim napovedim, ni bilo niti enkrat potrebno uporabiti pelerine, seveda tudi vedriti ne. Tudi danes je zjutraj kazalo na kakšno kapljo dežja, pa smo zopet ušli, ali pa je veter pred nami odpihnil nevihtne oblake. Je pa pihalo in velikokrat nam v prsi. Kolesarska steza je bila bolj položna, kadar pa je prišel kakšen vzpon, nam je res že šel na živce. Zadnjih 25 km so nas zopet jezile označbe kilometrov in naši števci kot da so se ustavili….zeeeelooo počasi je šlo. Pa verjetno bolj v naših glavah, kot v resnici, saj smo na glavno železniško postajo v Passau prišli že ob dveh popoldan. Odločili smo se, da gremo za vsak slučaj kar takoj preveriti kdaj so najbolj ugodne (cenovno in s čim manj prestopi) povezave za prevoz s kolesi nazaj do Donaueschingen-a. Nekatere vozne karte, kot smo že prej preverili preko interneta, so kar zasoljene. Mojca in Velecenjeni sta šla v izvidnico in kmalu prišibala nazaj že s kartami, ker sta našla super karte (za nas 4 in kolesa skupaj 92 eur) in samo dva prestopa (v Münchnu in Ulmu). Čez 20 minut smo se že peljali proti Münchnu.

Veselica se je pričela pri prestopu. Najprej nismo bili prepričani, če je vlak pravi, nato pa se zadnje minute skupaj s kolesi le natovorili. Tiščali smo se v nabito polnem vagonu z oznako za kolesarje. Seveda je bil prostor za privez kolesa že zaseden z drugimi potniki. Tako smo se tiščali med vrati za izhod in wc-jem. Čeprav so izhodna vrata bila tudi drugje, so se vsi hoteli tlačiti mimo nas, tako se je v mojo balanco z obilnim oprsjem nasadila manjša gospa in ko sva hoteli rešiti nerodno situacijo, sem ji skoraj snela modrc. Še dobro, da je imela smisel za humor, saj se je ona bolj režala kot jaz (si nisem upala, dokler ni izstopila). Potem je nekaj ljudi nujno moralo na wc in to tisti najobilnejši. Tlačili so se mimo naših zračnic in torb, tako, da so nam kar dobro očistili prah z naših koles.

Ko smo se ravno navadili kako umikati kolesa izpred vrat na postajah, ko so ljudje vstopali in izstopali, so nas preko zvočnikov obvestili, da zadnji del (kjer smo bili žal mi) v Augsburgu odklopijo, ker gre v drugo smer, zato naj tisti, ki niso v pravih vagonih le te tam zamenjajo. Ja fino! Če si sam, ni problema, mi pa smo s sabo morali vleči še otovorjena kolesa. V Augsburgu smo se zagnali iz našega napačnega vagona in v dir ob doooolgem vlaku…..skočili v drug vagon, ki je imel narisano kolo….in ……jebelacesta……opazili, da smo še vedno v tistem delu vlaka, ki ga bodo odklopili in gre drugam. Pa hajdi v rikverc kolesa zopet ven in šprint s kolesi do prvih vagonov, kjer smo kooooončno lahko tudi malo sedeli. Pri prestopu v Ulmu smo imeli 45 minut časa da smo kolesa spravili (po stopnicah! Ker ni bilo dvigala) na pravi peron.  Mojca in Velecenjeni sta skočila po nove zaloge pijače, midva s Petrom pa sva čuvala kolesa. Medtem je pripeljal vlak, ki se nama je zdel pravi. Že sva načrtovala, kako bova kar sama naložila kolesa, da bomo zagotovo dobili prostor. Peter je celo stopil v vagon in si od blizu ogledal situacijo kam in kako bova pripela kolesa. Medtem je k nama pristopil en dvomljiv mladec, ki nama je nekaj razlagal v narečju……in čiiiiisto nič ga nisva razumela. Še dobro, ker je takrat vlak odpeljal in če se ne bi tako obirala, bi se z njim v neznano odpeljala tudi naša kolesa….morda pa tudi midva brez vozovnic….ahaha. Še dobro, da se nam danes vse zdi smešno. Smejali smo se tudi rumeno označenemu prostoru (3 x 3 m) na tleh perona, kjer je bila cona za kadilce. Ljudje so stopili čez črto in prižgali cigareto…..Bognedaj, da bi ob kajenju črto prestopili……hihihihi. Vam povem, je bila v kvadratku največja gužva na peronu.

Vlak je imel par minut zamude in ker se je pričela nabirati kar množica potnikov za našo smer, smo se odločno in neusmiljeno pognali proti vagonu za kolesarje, da si izborimo svoj prostor pod soncem. Ta vlak je imel tri strme stopnice, tako da mi je pri potiskanju kolesa v vagon prijazno pomagal nek gospod, ker je zadnji del kolesa preklemansko težek zaradi vse prtljage.

Vmes, med vožnjo smo prestavili hotelsko rezervacijo v Donaueschingenu za eno noč prej, kot smo imeli prvotno rezervirano. Nismo računali, da nam bo vreme tako dobro služilo in da bomo tako hitro prikolesarili do Passau-a. Upamo, da bomo teh 600 km z vlakom (kakšnih 6 ur) zaključili do 23.te ure in da nas bo soba v hotelu čakala. Drugače bo pa……nova avantura. Jutri imamo v načrtu pozen zajtrk in lenoben sprehod po Donaueschingen-u in nato mirno pot proti domu.

———————————————————————————————————-

Pod črto naše avanture:

Prekolesarili smo 643 km. Na kolesu smo bili več kot 41 ur. Vreme je bilo zgledno. Kolesa pa bp. Samo Velecenjeni si je moral enkrat priviti razmajan sedež. Tudi naša telesa so vse skupaj prenesla brez večjih težav…..samo utrujena so malo. Važno je, da smo se med potjo imeli lepo in se veliko smejali.

 

Kategorija: Moje poti | Oznake: | Komentiraj

Novoletni skok v Savinjo 2018

Zopet je leto naokoli, postali smo leto starejši in (nekateri) tudi pametnejši…..ostali, pa so prvi dan novega leta zopet poskakali v mrzlo Savinjo. Tokrat je bila “topla” 6 ° C. Norih plavalcev je bilo to leto petdeset in nič kaj veliko več gledalcev, zaradi zoprnega deževnega vremena. Lahko rečem, da bi tudi mi bili upravičeni na kakšno diplomo, ker smo bili ravno tako mokri in prezebli kot tisti, ki so na kratko zaplavali v Savinji.

 

 

Kategorija: Drobtinice | Oznake: , | Komentiraj

2018

Kategorija: Uncategorized | Komentiraj

Mali Lošinj 2017 – Čudovit Mesec Dni Počitnic

Letošnji dopust sem pričakovala tako neučakano, kot malokaterega do sedaj. Precej naporno leto je za mano in kadar je bilo najbolj napeto, sem se tolažila z mesecem morja, ki me čaka. Velecenjeni je najprej odkimaval, ker on nima toliko dopusta, vendar sem bila tako vztrajna, da mu je bilo tam nekje v marcu že jasno, da se ne izplača bosti z mano. Nabavila sva skoraj štirideset let staro brako prikolico, v katero sva se oba takoj zaljubila in jo ljubkovalno poimenovala Old punca. Na Malem Lošinju sva že dve leti zaporedoma med neurji imela notranji bazen v šotoru in povem vam….to ni ravno popestrilo najinega dopusta. Z brako prikolico pa sva rešila vsaj to, da bova v primeru hudega naliva vsaj spala na suhem. Najina oranžno modra Old punca je za svoja leta ohranjena približno tako kot jaz…… se pravi, da ….kar dobro. Ima dušo in je dala že dosti skozi….samo se ne da. Kot jaz. Velecenjeni je vzel v zakup, da bom del dopusta preživela sama, kar ga je očitno malce skrbelo, ker je prepričan, da se moja orbita lahko vrti le okoli njegovega osončja. Poskrbel je za vse mogoče varnostne ukrepe, kar je vključevalo tudi skrivni predal v prikolici, kamor bi lahko zaklepala svoje »dragocenosti«.

Po tem, ko so uspešno odrešili moj, lani tako nesrečno polomljen gleženj, vseh vstavljenih kovinskih primesi, sem kar hitro okrevala. Oplela vrt in ob tem delala načrte, da ga naslednje leto zmanjšam vsaj za polovico. Ne, resno….mene delo na vrtu sprošča samo v tistem delu, ko je delo opravljeno. Vmes sem pa precej nesproščena. Blagor tistim, ki so navdušeni in jih sprošča trganje slaka in ostale pleveli. Potrebno je bilo tudi oprati okna, ki jih pri nas ni malo….in seveda je potem, ko so bila očiščena čez par dni lilo kot iz škafa. Potrudila sem se tudi, kolikor se je dalo, pospraviti po celi hiši. Vse samo zato, da bi bila moja vest zaradi mesec dolge poletne odsotnosti lažja. Seveda pa mi je bilo kristalno jasno, da bo vrt pragozd in hiša v razsulu, ko se vrnem. Potrebovala bom zopet mesec, da vse spravim vsaj približno v red in nato bodo sledile sanje o novem mesecu dopusta. Ne glede na vse, pa mi nič ni moglo pokvariti veselja do oddiha. Moji dragi prijatelji so tarnali, da le kako bodo brez mene…..pa sem vedela, da mi privoščijo in konec koncev, tudi njihova ušesa potrebujejo malo odmora.

Takoj za tem, ko smo na mestnem gradu, med konfeti z neba (beri: točo) prisostvovali pravljični (dobesedno) poroki naših Knezov, sva se odpravila na tako težko pričakovan dopust. Na sinje modro ohišje brakice sva pritrdila najina dva kolesa. V avto pa sva naložila vse, kar sva menila, da nujno potrebujeva (in tudi tistega kar ne) za mesec dni taborjenja. Obvezen del najine vsakoletne prtljage so tudi knjige. Za mesec dni sva si tokrat iz knjižnice izposodila petindvajset knjig. Še pod vtisom poroke naših Knezov, se mi je zdelo, da moram nadaljevati v tem razpoloženju……tako bom letos uspešno v ljubezni združila še nekaj baronov, vojvod in markizov……..in hkrati vedela, da bom pogrešala kakšno dobro kriminalko.

Zgodaj zjutraj v ponedeljek 17. julija sva tako krenila na pot in že tam okoli osmih sva jo primahala pred kamp Čikat. Glede na to, da so še dan prej odslavljali turiste, ker je bil kamp prezaseden, sva imela preklemansko srečo, da je ravno malo pred nama neka nemška družina odpovedala rezervacijo in sva dobila super prostor. Očitno so »oni tam zgoraj« vedeli, da morajo malo poseči vmes. S postavljanjem Old punce ni bilo težav. Pred njo sva raztegnila še tendo in v predprostor razporedila mini kuhinjico s hladilnikom na eni strani in zložljivo omaro za obleke na drugi. In ….takoj sem vedela, da sem zopet s sabo vzela čisto preveč oblačil. Saj veste, za primer slabega vremena, pa nekaj za v mesto…..potem pa vseskozi skačem naokoli v enih cotih. Eh….vsako leto ista zgodba, le kdaj me bo izučilo!?

Glede na to, da je bilo pred mano mesec dni dopusta, sem bila hladna kot špricer. Ni me zanimala vremenska napoved, samo to, da bodo vse vrvi trdno in močno pritrjene na svojem mestu – za vsak slučaj. Kadar je v kampu takšna gneča, je logično, da je tudi obala prizorišče nepreglednih trupelc zloženih tesno eden ob drugem. Ker imava to leto prvič s sabo kolesa sem Velecenjenega prepričala, da se zapeljeva slabih pet kilometrov do plaže FKK Žalik, kjer je vstopnina 10 kun. Prvič je sicer malce godrnjal, vendar je naslednji dan, ko si je ogledal prenaseljeno plažo Čikata, z veseljem poganjal pedale tistih dobrih dvajset minut. Glede na vstopnino, je bilo  v Žaliku navdušujoče veliko prostora in takoj ob plaži borov gozdiček s prijetno celodnevno senčko, v kateri sem kasneje predremala kar nekaj mirnih uric. Hitro sem tudi izračunala, da bom v času svojega dopusta tako (prisiljena) prekolesariti, skupno z občasnimi kolesarskimi obiski mesta, več kot 300 km. Kar pa tudi ni mačji kašelj in se lahko brez sramu obkljuka za tako zaželeno počitniško športno aktivnost.

Vsakodnevna rutina se je nato oblikovala nekako takole: precej zgodnje vstajanje (da prehitim vse dolge vrste v toaleti), jutranja kava, nato sem stlačila stvari, ki sem jih nujno potrebovala na plaži v košaro na mojem kolesu…… hop na kolo in hajdi na lepo pot ob obali. Zjutraj, ko ob obali ni bilo drugih kot tekačev in sprehajalcev psov je bila vožnja čudovita. Potiskala sem na pedala, moje misli pa so tavale svojo pot.  Potem, ko se je Velecenjeni vrnil domov in sem kolesarila sama, se je moje jutranje kolesarjenje zavleklo tudi na pol ure in več. Spotoma sem se ustavljala opazovala jutranji mir in občudovala jutranjo gladino morja. Malo sem skakala po obali za kamenčki in figo mar mi je bilo za včasih čudne poglede mimoidočih. Končno sem se zavedala, kaj je to svoboda in jo dihala s polnimi pljuči. Potrebovala sem mir, zato sem se tudi na plaži, kjer so se stalni vsakoletni obiskovalci vsi poznali med sabo, držala bolj zase. Verjetno so me imeli za malo trčeno, ko sem tavala ob obali…nabirala kamenčke, vejice, suhe liste……pa mi ni bilo mar. Tako dobro se že dolgo nisem počutila. Potrebovala sem samo sama sebe in nikogar drugega. Takrat, ko sem bila sama, si tudi s pripravo hrane nisem dala preveč opraviti. Kakšno sadje, solatka in veliko vode. Hja, pa da ne bi mislili, da se to asketsko življenje sedaj ob koncu dopusta kaj pozna na mojem teleščku! Očitno samo stres obteše mojo linijo, tako, da so le te ostale lepo zaobljene še vnaprej. Na plaži sem tako v miru preživela kakšnih šest ur. Plavala, dremala in brala….pa tako hitro je minil čas, da ne morem verjeti. Čisto nič mi ni bilo dolg čas. Popoldanska vožnja nazaj proti kampu Čikat je bila mnogo bolj stresna. Nekaterih delov poti sem se prav veselila (tistih mimo pasje plaže)….na drugih pa sem morala biti zelo pozorna, da mi kakšno zablodelo dete ne bi zatavalo pred kolo. Po prvem avgustu pa se je tem tavajočim otrokom pridružila še horda italijanskih turistov, ki se vedno obnašajo tako, kot da je vsa Istra z Dalmacijo vred uradni del Italije. Torej, »svojega« terena ne prepuščajo tako zlahka neki slovenski kolesarki. Še dobro, da  zavore na mojem starem biciklu tako neusmiljeno škripajo, da so včasih prav prestrašeno skakali s poti. Zaradi nezgravžno škripajočih zavor, pa mi zvonca skoraj ni bilo potrebno uporabljati. In ko že ravno teče beseda o mojem kolesu, naj povem, da je prav nepričakovano bil prava zvezda v teh koncih…in to verjetno le zaradi rožaste preobleke na sedalu in ogromne rdeče verige za zaklepanje z belimi pikami.

Velecenjeni se je torej po prvem tednu dopusta poslovil. Moram reči, da me je zajela kar mala panika, ko sem v njegovih očeh videla, da ga kar precej skrbi kako bom zmogla brez njega, zato sem ga na pot poslala že navsezgodaj, da skrajšam muke (obema). Mislim, da v teh najinih petintridesetih skupnih letih zakona (razen časa, ko je služil vojaški rok) še nisva bila ločena več kot tri dni. Pa mi ni bilo hudega. Pa dolg čas mi tudi ni bilo. Konec koncev živimo v dobi, ko imamo vse tehnične pripomočke, od telefonov do računalnikov. Morda sem se čisto mičkeno bala nevihte. Po lanski nevihti v Čikatu, ko sva vso noč držala vsak na svoji strani tendo (pa nama jo je neurje vseeno polomilo), sem bila malo v skrbeh kako bom v morebitni nevihti temu kos sama. Seveda je vesolje na moj strah odgovorilo nemudoma. Že naslednji večer je bilo neurje….hvalabogecu bolj nenevarno. Vseeno sem pol noči z metlo preživela na pragu moje Old punce in sproti pometala vodo iz kotanje pred njo. Strah ima velike oči, kaj hočemo. Druge strahote so mi bile nato prihranjene, saj je bilo vreme zgledno.

Predvideno je bilo, da bo moja samota trajala štirinajst dni. Ravno sem se vživela v novo rutino samostojne ženske, ko me je z obiskom presenetil sine. S svojim šotorom in prijateljico. Super…..očitno je bila moja na novo odkrita samostojnost domačim vprašljiva. Kakšnih velikih posegov v moj vsakdan si nisem dovolila, mi je pa  pet dni na plaži skoraj vsak dan pozvonil telefon in moj sine je vprašal (tako kot ponavadi doma) kaj bo za kosilo in…kdaj. Hja….nekaterim stvarem je nemogoče ubežati, zato jih je najbolje sprejeti. Tistih pet dni smo torej jedli »kot se šika«, samo malo bolj pozno, tam okoli pete ure popoldan. En dan sem se celo navsezgodaj s kolesom odpeljala v mestno ribarnico po ribe. Prav z »guštom« sem tavala med stojnicami v ribarnici in kao poznavalsko izbirala….na koncu pa varno izbrala brancine in jih celo sama očistila. Zahvaljujoč sinetu, sem bila deležna tudi nekajkratnega obiska njegovih prijateljev, ki so bili tudi v našem kampu. Dva krasna fanta, s katerimi bi lahko klepetala ure in ure. Še potem, ko sem bila zopet sama, sta me prišla pogledat, ker (kot sta povedla), jima je bilo hudo, ko sem čisto sama.

Sine je nato odšel in jaz sem za teden dni zopet uživala samoto. Na plaži se je moj varovalni zid osamljenosti pričel rušiti…..in ko se je zrahljala prva opeka, je kmalu šlo v ruševine vse. Tako sem kmalu postala uradni član obalne »družine« na plaži Žalik. Nad plažo je mini bife, kjer se dobi tekoča osvežitev in precej solidna kava z mlekom. Kadar je bil Marko dobre volje je bil na spenjeni smetani izrisan lep čokoladni list, kadar pa je bil na kavi le kupček spenjenega mleka sem vedela, da ta dan ni ravno v odličnem psiho/fizičnem stanju. Na uradnem odpiralnem času je bila sicer izpisana ura obratovanja in ponedeljki označeni, kot dela prost dan. V resničnem življenju pa je veljal odpiralni čas kako – kad in prosti ponedeljek se je kdaj pojavil tudi na sredo, če je bil Marko ravno takšne volje. Ob »naši« plaži se potapljajo tudi domačini in lovijo sipe, brancine, ugorje……In sedaj vem zelo veliko o tem kje in kdaj se lovijo sipe….kako se mora pripraviti ugor (ki je mimogrede čisto premalo cenjen….je povedal Nikola, ker ga ljudje ne znajo pripraviti). Poleg ribarskih podukov sem mimogrede izvedela tudi njihove osebne življenjske zgodbe in trače iz »Malog mista«. Skratka….hotela ali ne…sem se počutila njihova. Kadar sem prispela na plažo dovolj zgodaj, sem se srečala s skupinico kozic, ki so se samostojno vračale z zgodnjega jutranjega zajtrka in ob obali puščale množico svojih drobnih »bio briketov«.

Ko se je Velecenjeni čez štirinajst dni zopet vrnil na svoj drugi del dopusta, sem levo in desno pozdravljala domačine in ga seznanjala z vsemi dogodki in trači, ki jih je zamudil. In že zdaj vem, da mi bo strašno hudo, ko bom čez par dni morala oditi domov. Velecenjeni se je hitro vključil in moji novi znanci, so sprejeli tudi njega.  Na plaži sem srečala nekaj ljudi, ki bodo kar za dolgo ostali v mojih mislih. Starejši par iz Zagreba, ki sta bila tako prijetna, da bi ju lahko kar naprej poslušala. S tistim žlahtnim »purgerskim«  narečjem sta me vsak dan vpletla v pogovor in kmalu sem izvedela, da sta bila oba univerzitetna  profesorja francoščine…..in ko sem povedala, da sem iz okolice Celja, smo prišli tudi do našega znamenitega profesorja francoščine Deržeka. Res, žlahtna človeka in preprosta…..ter zelo ljubeča eden do drugega. V zadnjih dneh, pa me je čisto osvojila osemdesetletna babica iz nemškega Passau-va. Ko je pristopicljala na plažo s tistim klobučkom na srebrnih laseh, smo jo vsi pogledali. Če bi jo srečala kje v mestu, bi ji pomagala preko ceste. Samo, tale moja »super granny« pod klobučkom skriva bistre možgančke. Govori nemško in odlično angleško (kasneje sem izvedela, da se je učila tudi francosko) in je občudujoče samostojna. Iz očk ji kar švigajo navihane iskrice, zato si seveda nisem mogla pomagati, da se ne bi z njo zapletla v pogovor. Pred leti ji je umrl mož, ki je bil po rodu Hrvat in sedaj se sama z avtobusom za tri tedne iz Passau-va pripelje na morje. Babi se brez problema spravi na nudistično plažo, ker pravi, da je za njene kosti bolj primerna. Pogovarjali sva se o čisto vsem….kot bi jo poznala že vse življenje. Na koncu mi je rekla, da lepo govorim nemško. O ti šment, pa sem mislila, da govoriva po angleško…hihihi. No takoj po pohvali sem bila tako zmedena, da sem mešala tri šprahe skupaj…hehe. Sedaj ji Velecenjeni vsako jutro, ko pridrobi na plažo postavi sončnik, jaz pa jo po hrbtu namažem s kremo za sončenje. In super granny ima za naju vedno kakšen zeliščni bonbon ali pa energijsko tablico. Seveda vedno sprejmeva, ker babic se ne sme jeziti. Včasih prinese tudi albert kekse in nato skupaj hraniva jate malih ribic ob obali. In tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo ne opaziti (in še manj preslišati) Captain Morgena (kot sva ga poimenovala z Velecenjenim). Ljubljančan v poznih štiridesetih letih je ne glede na to ali je prišel na plažo dopoldan ali pozno popoldan pozdravljal na vse strani z »Morgen«, da je odmevalo daleč naokoli. Imel je pregled nad celo plažo in je razvrščal kopalce po narodnosti, tako, da je lahko z vsakim govoril v njegovi šprahi…ni treba poudarjati, da tako glasno, da smo vsi poslušali. Mi Slovenci smo bili deležni posebne pozornosti, saj nas je »pošlihtal« po pokrajinah in naju vztrajno štel med Korošce, čeprav sva bila edina predstavnika vzhodnega dela Slovenije.

Počasi se čas dopusta bliža h koncu. Kamp je še vedno zaseden do zadnjega kotička. Slovencev je bilo letos manj. Najini sosedje pa so bili v večini Poljaki in Nizozemci. Pravijo, da je bila letos rekordna sezona obiska. Neizmerno sem hvaležna za teh dobrih 30 dni čiste svobode in užitka. In tudi moja luskavica se s tem strinja, da o zlomljenem gležnju niti ne govorim. Z Velecenjenim sva si danes še zadnjič privoščila pico v (za naju) najboljši piceriji v mestu – Bukaleti. Še obisk, dva, najine plaže in že bova pospravljala stvari v avto….zložila Old punco in se počasi odpeljala proti domu…napolnjena z novo močjo, novim izzivom naproti.

 

Kategorija: Drobtinice, Moje poti | Oznake: , | Komentiraj

Moje Pravljično Naselje za Vile in Palčke

Začelo se je takrat, ko sem po e-mailu dobila pošto v kateri so bili čudoviti mini vrtički s posajenimi mini rastlinicami v razbitih cvetličnih loncih. Če samo pomislim koliko uporabnega materiala sem zmetala vsa ta leta stran, ker ga nisem znala uporabiti, ….pa sem vseskozi vedela, da bi moral biti kak način. In sem seveda kar morala preizkusiti, kaj mi bo uspelo ustvariti. Nisem se ustavila samo pri razbitih loncih. Želela sem uporabiti čim več domačih odpadkov. Pri nas se namreč najde vse sorte stvari, ki so nekoč služile svojemu namenu, sedaj pa so se potikale naokrog, ker se mi jih je tožilo zavreči. Prišel je čas, da namesto odhoda na odpad, zaživijo svoje pravljično življenje. No, pa naj začnem na začetku….V vrtni uti sem našla ravno prav razbit cvetlični lonec, enega ogromnega, ki ga je poškodovala zima, pa so mi prijazno poklonili v bližnjem vrtnarstvu. Končno sem se lahko rešila tudi razbitega jagodnika, ki je zvezan z žico žalostno stal v kotu vrta, iz njega pa so rastli netreski.
Preko zime sem iz posušenih buč vodnjač ustvarjala vse živo (o tem bom morala pisati prihodnjič). Iz dveh najmanjših sem naredila pravljične hišice za palčke in vilinčke. In ker rada recikliram, sem za tretjo uporabila še plastenko radenske.

Za zasaditev loncev sem uporabila netresk in nekaj na na novo nabavljenih mini rastlinic.

Palčki in vile bodo lahko izbirali med bivanjem v hiški prekriti z luskami borovih storžev in obloženo z malimi kamenčki, ter terasasto urejenim vrtom…ali pa….v večji, s slamo kriti hiški do katere se je potrebno povzpeti po kamnitih stopnicah ob katerih rastejo netreski…za tiste največje uživače, pa je na razpolago še hiška med zelenjem in mini bazenčkom z vodo.

Velecenjeni je bil tako prijazen, da je brez večjega godrnjanja preložil kup večjih kamnov s starega skalnjaka in jih na novo zložil v hrib, ki je bil osnova za pravljično naselbino. Da mini hišk z njihovimi drobcenimi prebivalci v kakšnem hudem nalivu ne bi odneslo, sva naredila nad njo strešico. Za ogrodje sva uporabila star okvir, ki je v rani mladosti, sedaj naše že odrasle hčerke, služil za njeno igralno hišico. Za streho pa je Velecenjeni nabavil prozorno valovitko, da bo dovolj sončka v tej pravljični deželici. Ker pa….saj veste….je v teh mondenih naseljih zelo pomembna tudi pestra okolica, je bilo potrebno poskrbeti tudi za to. Kamnita rajska ptica, ki nam je bila v letni kuhinji vedno malo v napoto, se je  skupaj s tremi živahnimi malimi pločevinastimi ptički, ki se pozibavajo v vetru,  naselila na Sračjo planoto na jugu deželice. Na severu je iz delno uničene glinaste Nessie, ki je prej kraljevala v našem ribniku, nastalo Zmajevo gnezdo. Na zahodu pa se proti naselju po deblu preko Pikapolončevega prelaza  vali četica rdečih pikapolonic, ki sem jih naredila iz kamenčkov. Tu je še Rock banda kamnitih veseljakov, ki prepevajo, da prebivalcem ne bo preveč dolg čas….

In tako sedaj čakamo in dajemo oglase za palčke in vile, ki imajo nerešen stanovanjski problem, da pridejo k nam. Prednost imajo tisti, ki vsaj malo obvladajo vrtnarske zadeve, da bodo sami skrbeli za svojo okolico.

Kategorija: Ustvarjanje, Vrtnarjenje | Oznake: , , , | Komentiraj

Ljudje

LJUDJE

 

Veliko srečo imam, da je okoli mene vedno več ljudi, ki mi prinašajo srečo in v meni zapuščajo spomine, ki se jih je vredno in lepo spominjati……..Ob tem sem skoraj pozabila, da so v življenju še vedno pomembne tudi izkušnje in lekcije…..zato sem hvaležna tudi za te “druge” ljudi.

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj

Novoletni Skok V Savinjo

1.1.2017…..norci so zopet “naskočili” ledeno mrzlo Savinjo…..Naš Velecenjeni seveda (kljub prehladu) ni manjkal. Kljub lepemu sončku je bila zunanja temperatura tam okoli tri….voda pa je imela manj kot eno stopinjo. Po gladini Savinje je plaval led, za boljše vzdušje…..

smesko….. Gledalcev nas je bilo več kot lani (okoli 1.500), plavalcev pa manj (42)…med njimi tudi nekaj nevarno mladih…mislim, da je najmlajši imel devet let.

Kategorija: Drobtinice | Oznake: | Komentiraj

2017

Težko lansko leto je podalo roko še težjemu, sedaj iztekajočemu letu….vsaj kar se mene tiče. Medtem, ko sem izdelovala božično/novoletne čestitke, sem razmišljala o tem, kako nam življenje nastavlja zanke preizkušenj. Težje in bolj zapletene kot so, bolj je pomembno kako se odzovemo mi. Saj veste…..človeka ne definira to kar se mu dogaja, ampak to, kako se na dogodke odzove. Večje in težje kot so preizkušnje, bolj je pomembno, da ravnamo prav……po srcu….v skladu s svojo notranjostjo. Samo tako se naučimo več in lahko gremo naprej. Spoznala sem, da se človek takrat, ko globoko in iskreno spozna sebe, preneha obremenjevati z mnogimi stvarmi. Ne primerja se z drugimi, se zna (iskreno) smejati in jokati s sočlovekom in ugotovi, da so za srečo potrebne zelo majhne in na videz nepomembne stvari. Tisti mir, ki si ga tako radi voščimo v tem času….pride…pride….sam od sebe, ko živimo iskreno in pošteno do sebe in drugih.

Poleg trdnega zdravja vam želim, da si  pobarvate in okrasite  leto 2017

20161128_205415

in si privoščite mnogo drobnih grižljajev sreče, ker……sreča je v majhnih stvareh!

POTICKE IN PRASICKI

Kategorija: Drobtinice | Oznake: | Komentiraj

Slovo Od Poletja

Eni so potonili s Titanikom…….drugi pa s stilom….smesko
(vsaj pri prvem posnetku priporočam zvočnike)

 

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj

Naši Jelki

Bila si nam vse…..teta, mama, ati, stara mama, stari ata, botrca, priča in prijateljica. Bila si nam vse to, kar drugi, ki bi to morali biti niso znali, zmogli ali hoteli. Posvetila si nam vse svoje življenje in nas obdarila z nesebično ljubeznijo, ki smo jo tako potrebovali. Bila si in vedno boš tako naša in mi bomo vedno Tvoji. Neizmerno smo hvaležni za vse in potolaženi smo, da si zdaj tam, kjer te nič več ne boli. Ne skrbi, dobro smo, ker vemo, da še vedno čuvaš na nas tam nekje visoko na nebu.

Radi Te imamo!

jelka

Kategorija: Drobtinice | Komentiraj